Prečenje Škednjovec - Debeli vrh

Enkrat za spremembo smo se vsi strinjali, da bi bilo fino iti v hribe samo pohajkovat. Brico je bil podobnih misli, saj je v petek in soboto planiral izvesti "spoznavno" turo za udeležence letošnje odprave v Peru. Cilj je bil seveda jasen - planina Laz in bohinjski konci :).

Sam osebno sicer ne grem v Peru, vendar se mi je že dolgo luštalo po klasičnem izletu v hribe, tako da vprašam, če je okej, če grem zraven. Seveda se me nobeden ne brani :), prav tako pa zraven povabim še Nado, ki me že nekaj časa  prosi, da naj jo obvestim ako gremo v hribe. V Laz se tako odpravimo že v petek popoldan / zvečer. Poleg mene, Tine in Miloša se nam pridružu še šofer Miha. V Stari Fužini poberemo še Nado, nato pa v večernih urah dosežemo planino Blato (dovolj smo pozni, da se izognemo plačilu na parkirišču ob jezeru).

Hoja do planine Laz mine hitro, tam pa naš že čakajo Brico, Lojze in njegova žena, ki prav odhajata na treking v Peru. Večer poln govorjenja in smeha je zagotovljen, saj je na Lazu polno piva, jaz, Nada in Miha pa tudi prinesemo vsak še svojo zalogo. Tako se ob dokaj pozni uri poberemo spat.

Zjutraj je budnica ob 7 in po hitrem zajtrku se kar hitro odpravimo, saj nas čaka vroč dan. Sprva se usmerimo proti Lazoviškemu prevalu, ko pa le-tega dosežemo, pa se spustimo nekoliko dol v desno ter nastavimo kurz proti Škednjovcu. Brico seveda dobro pozna te konce, tako da nikoli ne zalutamo; Škednjovec obhodimo, tako da dosežemo njegovo SV (?) stran. Miloš in Tina sta bila na njem ravno 2 tedna nazaj, tako da se tukaj odcepita in prečita pod zahodnimi pobočji Škednjovca.

Mi pa sledimo Bricu - sprva gre še po rušju, nato pa se svet vzdigne (brezpotje) in začne se "plezalni" del vzpona. Ker smo sami hribovci oz. plezalci, nam ta del ne predstavlja posebnih težav pač pa eno veliko uživancijo, saj je plezanje lahko (čeprav je skala na konce krušljiva). Vendar moram omeniti, da je Škednjovec označen kot zahtevno brezpotje, kjer je potrebno obvladovati plezanje ocene I-II.

Prav hitro prispemo na greben, ki mu sledimo še kakih 5 minut, da dosežemo vrh Škednjovca. Ker gor precej piha, grebenu hitro nadaljujemo in po njem sestopimo na drugo stran. Ta del grebena je precej bolj krušljiv, tako da je treba biti precej bolj previden. Sicer pa je greben poezija, saj se nam na obe smeri ponujajo fantastični razgledi, v daljavi pa opazujemo klasično sobotno gnečo na grebenu Triglava. Aja, mi ne srečamo žive duše - smo povsem sami v velikem brezpotnem svetu. So teli bohinjski konci res raj!

Ko sestopimo z grebena, nas tam že čakata Miloš in Tina; sledi relaksiranje, ležanje v travi in malica, Miha in Brico pa že odpreta prvo pivo :). No, nazadnje se le spokamo, in čaka nas čudovit sprehod po kraškem brezpotju po svetu za Debelim vrhom, dokler ne pridemo na SZ Debelega vrha, kjer je nekakšno sedlo proti Voglom.

Ta hoja je res čudovita, saj je svet poln vrtač oz. lukenj ter kratkih skalnih "stenc", tako da lahko hodiš, plezaš, tečeš kjer te je volja. Seveda smo spet popolnoma sami. Vmes opazimo tudi kozoroga, ki ga z Milošem takoj greva poslikat/posnet. Sam imam na glavi namreč GoPro kamero, ki smo jo skupno nabavili, ter jo moram dodobra stestirati :).

Na Debeli vrh se vzdignemo po grebenu, kjer je spet potrebno poplezavati nekakšno II-ko, vendar je skala kar okej, tako da ponovno uživamo. Na vrhu je prostora za nogometno igrišče, tako da se spet uležemo v travo in malo samo uživamo. Tu tudi srečamo prve druge obiskovalce gora tega dne. Če primerjam ta pristop na Debeli vrh s sestopom (sledi), bi vsakomur priporočal to pot, saj je pomojem mnogo lepša.

Ker veter kar piha in prinaša oblake, se nato le spravimo z vrha Debelega vrha, ter začnemo sestopati po normalnem pristopu na vrh (tudi brezpotje, vendar dobro označeno z možici). Sladkiš tega pristopa je škrbina oz. kamin, kjer mi moramo splezati navzgor (nič težko), nato pa sledi kar zoprn del po strmih travah, ki pomojem za navzgor ni nič kaj preveč prijeten. Smo pa zelo hitro nazaj na Lazoviškem prevalu.

Sestopimo do planine v Lazu, odpremo še eno pivo ter se odpravimo do potočka, kjer vsi namočimo noge v ledeno mrzlo vodo. Luksuz - kaj bi si človek še želel? Odkrijemo, da je bilo sonce neusmiljeno, saj smo vsi malo opečeni. Najbolj je zaznamovana Nada, ki ji stegna kar žarijo. No, sam sem nato pridelal nekaj rdeče kože ravno zaradi poležavanja v gatah na planini Laz.

Mimogrede srečamo še pol avtobusa pohodnikov, ki imajo pohajkovanje po planinah (Vogar, Dedno polje, Jezero, Laz, Blato). Kmalu pa je čas za odhod v dolino.

Sledi še obvezen stop v Emi, kjer - POZOR - zmažemo družinsko pico. Pa nej še kdo reče, da nimamo jajc, ker v Emi naročit družinsko pico je kar zalogaj. Tisti, ki ste v Emi že bili, boste že vedeli, o čem govorim :). Par fotk več pa na Picasi.