Lepo vreme in neustavljivo najedanje Miloša sta bila razloga, da smo v sredo vstali ob 3 zjutraj in krenili proti Kamniški Bistrici. Z Milošem zraven povabiva še Majo, ker je fajn družba in da se malo oddolživa njenemu fotru, ki nas je zdaj že nekajkrat peljal v hribe.
Za razliko od izletov z Janezom tale izlet prav paše, saj sva kar malo pozabila, kako je plezati naprej in nameščati varovanje ipd. Ko smo bili z Janezom si namreč orientacijsko ves čas vedel, kam iti, prav tako pa je bilo vse potrebno varovanje že notri, tako da si štrik samo vpenjal. Na kratko - lahko si bil na "off" in samo užival.
No, tudi zgornji steber s šijo (IV-/II-III, 160m + 200m) je, roko na srce, ena zelo velika bera uživancije. Okrog 5 smo že na Jermanci in takojci zagrizemo v strmino. Čakajo nas namreč kar 3 ure dostopa, ki pa nam minejo relativno hitro. Pot na Kamniško sedlo sicer ni nič posebnega, saj gre za romarsko avtocesto, a zaradi rane ure ne srečamo nobene žive duše.
Na sedlu si v koči privoščimo čaj ter uživamo ob prelepem jutranjem razgledu na Logarsko dolino ter na drugo stran, proti Ljubljani. Ko v Brani uzremo še nezgrešljiv steber, se nam na usta nariše en velik nasmeh.
Od koče pa do vstopa v smer je kakih 10 minut hoje po sedlu. Sledi prvih nekaj (1/2) cugov po travah/skalah, ki je ocenjen s III, če se zapodiš v težave, sicer pa verjetno še manj. Ker je steber visok le 160m, se seveda rajši navežemo in izberemo "težjo" varianto. Miloš se zapodi navzgor ter hitro porabi 60m, vmes zabije par klinov, in seveda zgreši star štant (hehe, sej ni panike, naredi dobrega nekaj metrov višje).
Sledi čudovit raztežaj po kaminu (III), iz katerega nato izplezamo po čudoviti, kompaktni zajedi (IV-). Skala je res fenomenalna, težave majhne, razgledi in okolica pa čudoviti. Smer za vikat! No, nato napeljem raztežaj po grebenčku jaz, kjer štant uredim kar na borovcih. Sledi še zadnji raztežaj, ki se mu lahko umakneš levo po travni rampi. Jaz seveda uberem drugo varjanto; sprva naredim prečnico v desno, ki je precej podrta, nato pa se usmerim navzgor, kjer hitro lociram navpično zajedo (IV). Pravilno bi bilo iti takoj s štanta desno navzgor, kar kasneje stori Miloš.
Zajeda je morda nekoliko podrta, vendar vsi potrebni grifi držijo dobro, nabita pa je tudi, kot da bi bil sodni dan, tako da si varovan odlično. Raztežaj se nato izteče na vrhu skalnega stolpa, kjer naredim še zadnje sidrišče. Miloš in Maja sta hitro pri meni. Tu se razvežemo ter na noge damo gojzarje, saj sledi greben z oceno II-III do vrha Brane (Šija).
Tudi ta greben je šodrarska poezija! Plezamo nenavezani po čudoviti skali, in po kakih 100m kamina/plat (z oceno II, da ne bo pomote!) s SV strani priplezamo na greben, ki vodi na vrh Brane. Greben je lahko prehoden, čeprav je na nekaj mestih potrebno splezati kakšen meter nižje, da obvozimo kak skok (nekje imaš celo narejen štant za abzajl, čeprav lahko prideš mimo preprosto tako, da splezaš 5 metrov nižje...).
Kmalu se znajdemo še pred zadnjim detajlom grebena, kratkim stolpičem, po katerem se pne čudovita zajeda/kamin (III). Sam hočem iti kar nenavezan, vendar se Miloš in Maja hočeta navezati. Sam nimam nič proti, tako da kar v gojzarjih splezam še ta del. Vmes je neverjetna poka, kamor z veseljem vtaknem frenda št. 2 - bi držalo tudi grd padec! Aja, detajl ni nič težak. Miloš in Maja sta hitro pri meni.
Razvežemo se ter se sprehodimo še po zadnjem delu grebena do vrha. Tam od pohodnikov izvemo, da smo bili glavna atrakcija, saj se nas je s koče in sedla ves čas videlo, kako smo plezali v stebru. Mi odrinemo dol, kjer si na travah na sedlu privoščimo še malico. Nato pa hitimo v dolino, saj mora Maja ob 5 že začeti delati pri Homanu, tako da sva z Milošem prikrajšana tudi za tradicionalni sladoled :(.
Priporočam pa turo res vsem! Nepopisna uživancija, edini malenkost težji del pa se tudi da obvoziti (kaka fotka več na Picasi).
Ni komentarjev:
Objavite komentar