Mala Mojstrovka po S razu

Za vikend je bilo spet napovedano lepo vreme in Jože je seveda instantno na FB začel spraševati, ali je še kak kandidat za večraztežajno plezanje v hribih. Sam sem sprva bil skeptičen, ker sem ob zadnji plezariji skoraj izdahnil, ker so me plezalke tako tiščale. No, nazadnje sem si tudi pofaulan noht (ki še vedno ni odpadel, grrr) uspel ostrižti, prav tako pa sem nekako dojel, da so Milošove plezalke, ki sem jih imel v Debelem vrhu, dejansko manjše kot moje, dasiravno naj bi bile 4 številke večje. No, to ali pa imam izjemno bizarno oblikovano stopalo. Kdo bi vedel.

Na FB se tako nazadnje dobimo 4-je pustolovci (jaz, Jože, Primož in Jernej). Dorečemo zgodnjo jutranjo uro (6 zjutraj pri Bricu), in že smo na poti proti Vršiču. Jože in Primož sta imela ogledano Kranjsko Poč (IV, 300m) v S steni Nad Šitom Glava, midva z Jernejom pa se odločiva, da se zapodiva v S raz Male Mojstrovke (IV-, 300m). Vsi se odločimo za lahke cilje, saj smo v plezanju v hribih vsi začetniki. Sam sem sicer v hribih že enkrat plezal, vendar sem bil takrat vedno drugi v navezi. Biti prvi je povsem nekaj drugega.

Na Vršič prispemo relativno zgodaj, kar je odlično, saj je Primož mimogrede izvedel, da bo prav na ta dan kolesarska dirka na Vršič. Ja fajn, še to :). Nazadnje smo seveda kolesarje gladko zamudili, saj smo plezali dobršen del dneva.

Hitro se napravimo v vso robo - obe navezi s seboj vzamemo poleg standardne opreme tudi kline, kladivo, jebice in nekaj frendov. Hribi so le hribi. Nato pa proti sedlu, kjer vodi pot za na ferato na Malo Mojstrovko (Hanzova pot). Kmalu za sedlom se Jože in Primož odcepita v levo proti vstopu v Kranjsko Poč, za katero že takoj zasledimo, da ne bo prazna - na vstopu se namreč že drenja naveza (na koncu so baje bile v smeri kar 3 naveze).

Midva z Jernejem greva naprej, mimo vstopa v Hanzovo ferato, in kmalu sva pod vstopom v S raz. Tudi midva naletiva na navezo dveh starejših mož, ki pa kmalu obupata. Eden izmed njih namreč napelje prvi cug, drugi pa ga ne uspe preplezati, tako da se spustita (vodja naredi abzajl) in pot za naju je prosta! Sama v smeri, odlično!

Prvi cug napeljem jaz - z izjemo vstopnega detajla (IV-) ni nobenega problema, štantam pa kar po kakih 40m vrvi (svedrovec + klin). Vstopni detajl je tudi dodobra navrtan, tako da niti ne rabiš klinov. Takoj po vstopnem detajlu se svet položi v izrazit travnato/kamnit raz (III), ki ga je potem za kakih 100m (od oka).

Vendar se že tukaj dodobra spoznava s hribovsko plezarijo - Jernej napelje drugi cug, vendar rabi kar nekaj časa, da približno najde smer vzpona. Svedrovca ni nobenega, klini pa so nabiti povsem razmetano, tako da si ne moreš kaj dosti pomagati z njimi. Je pa raz odličen trening za naju dva, saj marljivo zabijava in izbijava kline ter zatikava frende :).

V knjigi od Miheliča (Slovenske stene) sicer piše, da je navigacija v smeri prava igrača - ja, potem ko jo 50x zlezež verjetno res, za prvič pa se izgubiš na vsake 2 metra :). Ugotovil sem, da moram predvsem dobiti občutek za dolžino preplezane smeri (koliko metrov štrika), saj je to pomojem najboljša orientacija za skromne opise smeri.

Kakorkoli, naslednji cug spet napeljujem jaz in odločim se za levi del stene (raz se nekako zaključi), kjer spet srečam nekaj klinov, enega pa zabijem tudi sam. Štant uredim na svedrovcu (hura!) in frendu nad zanimivo kakih 5 metrov globoko razpoko. V opisu je nekje na sredi smeri omenjena serija kamnitih stolpov in pomolov, in vneto se sprašujeva, ali sva že tam ali ne.

Jernej napelje še en cug, ki naju pa dejansko pripelje pod prvega izmed stolpov; zdaj se nahajava na ostrem razu, kjer je na desno preplezana smer, na levo pa širok skalni plaz, kjer poteka kaminska smer (ki izgleda prav neverjetno krušljivo). Tedajci v kaminski smeri tudi locirava navezo, ki je ravno nekako vštric z nama.

Naslednji cug je bil meni osebno najlepši cug smeri in mi ni bilo nič žal, da sem ga napeljal. Najprej obvoziš prvi skalni stolp po kaminu v levi strani, kjer se nahajata 2 svedrovca, nato sledi kakih 10-20m prečenja razu, nato pa kar direktno napadeš drugi, pokončen kamniti stolp. Zavarovan je dobro (svedrovec in kar nekaj klinov), šalc dovolj, po drugem stolpu pa te čaka navrtan štant in vpisna knjiga. Fejst!

Glede na vodič sledi še "zadnje sitno mesto", ki ga napade Jernej. Odločiva se za prečenje v desno ter naskok navzgor. Ta cug Jernej napeljuje res dolgo, saj je orientacija kar malo zoprna. V prvem delu sicer najde svedrovec in prepleza zoprno plato, nad katero kraljuje kratek previs, nato pa Jernej pleza naprej navzgor, kjer se malo zapleza. Zato naredi na rogelj štant, jaz pa takoj nad platastim detajlom iz radovednosti zavijem levo, kjer zagledam svedrovec. No, tam je pravilen štant  oz. izhod iz smeri.

Jaz tam uredim štant, Jernej pa spleza dol do mene. Levo od štanta pa leži zgornji del velike zareze, kjer je en kup nanešene skale. Popolnoma enostaven teren (I-II), samo vse je krušljivo. Hitro zagledava tudi pot navzgor, kjer se sveti nekaj klinov, vendar se odločiva, da se umakneva v ferato, saj se tudi sama smer tukaj konča (ravno zaradi tega, ker je pot navzgor krušljiva). Jernej tako preči v levo v sosednji žleb, ki je nekoliko manjši (po njem pripelje kaminska smer), in po njem potegne skoraj celotno dolžino štrika. Štanta spet na rogelj, jaz pa nato napeljem še zadnjih 20 metrov na polico (vse je II-III), kjer se na levo priključi Hanzova ferata.

Na ferati se preobujeva, jaz dam štrik na hrbet, in po ferati špricneva navzgor. Odločiva se, da če sva pa že tukaj, bova pa šla še na vrh Male Mojstrovke. Prav hitro sva gori, kjer se drenja nekaj Avstrijcev in kavk. Aja, ura je pol treh. Plezala sva torej 5-6 ur. Jojmene! Razgledi so odlični, midva pa ne postajava kaj dolgo gori. Pokličeva sicer Jožo in Primoža, vendar se ne javita. Zato hitro ubereva normalen pristop na Malo Mojstrovko, ki se vije po grebenu čez melišča, in seveda ga šponava navzdol kot zmešana. Melišča so top shit za sestope, čeprav moram priznati, da je vršni del te poti precej zoprn, saj je že tako zdrajsan, da je spodaj samo fin pesek, ki nič ne prime.

Nekje na sredi poti srečava mlajši par v čeladah, in takoj ko odbrziva mimo od zadaj zaslišim tipa, kako bejbi nergajoče reče "poglej te čevlje". Ja dobr, vem da mam zjebane superge na nogah, sam lej, naslednjič pa ti plezej s težkimi gojzarji na riti!

Prav hitro sva na Vršiču, kjer o tekmi ni več ne duha ne sluha - preoblečeva se, nato pa naju le pokliče druga naveza, ki pravi, da je ravno na vrhu smeri. Midva pa se usedeva na sosednjo skalo in samo leživa tam na soncu. Po okrog 45 minutah čakanja sta dol končno tudi Jože in Primož, in hitro odbrzimo proti domu. Na avtocesti pa kolona od začetka Jesenic pa do tunela. Adijo!

Kakšna fotka več je na Picasi, vendar so bolj slabe - še od Vrtače imam namreč na steklu od objektiva razmazano posušeno hruško, ki se trdovratno upira normalnim robčkom. Moram res konkretno spucati zadevo. Baje ma Bric zdej doma štrajfiks.. :)