Na praznik v Mali Oltar

V sredo smo se zopet gonili po hribih. Letošnje poletje enostavno preveč vabi v hribe, da bi se mali človek lahko uprl. Vodstvo je spet prevzel Janez, ki je v navezi imel svojo ženo Petro, pridružila pa sva se jim jaz in Miloš. Ker je bil v sredo praznik, smo se seveda zavedali, da bo gneča v popularnih stenah velika, tako da smo se modro odločili za redko plezano S steno Malega Oltarja (2521m) daleč gori nad Martuljkom.

Izbrana smer sliši na ime Bučer-Kristan (IV-/III, 400m) in je polna hvale - vsak, ki jo je plezal, namreč ne ostane ravnodušen! Poleg tega smer skriva še dodatno varovalo pred gostim obiskom - to je 5 ur dostopa (in še bolj siten sestop!). Tako nekako ne dvomimo, da bomo v smeri tudi na praznik sami.

Zaradi dolge ture smo tokrat še posebej zgodni in že ob pol 4 zjutraj štartamo iz Kranja. Okrog 5 ure smo že na parkirišču nekje gori nad Martuljkom, kamor prispemo tako, da zavijemo z glavne ceste na stransko cesto nekje malo za Gozdom Martuljek. "Uradni" dostop do pod stene sicer pelje preko krnice Za Akom ter Treh macesnov, mi pa se odločimo za pot čez Kotle, ki se nahajajo pod S ostenjem Martuljških Ponc.

Sprva še v soju čelnih svetilk sledimo gozdni poti, kjer Petri uspe tudi malo zalutati. A se Janez nič ne huduje, saj smo, kot pravi, že "v posvečenih koncih", in vsi se strinjamo! Že če tukajle doživiš sončni vzhod in takoj nato špricneš nazaj v dolino, si naredil nekaj za dušo. No, krenemo kar čez drn in strn in ob sončnem vzhodu iz grmičevja prispemo na čudovito krnico pod slavno severno steno Špika, ki ji pravijo Za Srcem. Seveda noben ne ostane ravnodušen, in nadaljne pol ure teče debata o vseh možnih smereh v tej slavni steni, medtem ko se oziramo in v njej iščemo prehode, obvoze, variante, detajle in še kaj!

Vmes se zložno vzpenjamo proti levi po melišču, nakar nas pričaka nekoliko siten del v grebenu, ki mu tukaj pravijo Na pečeh. Siten del predstavlja kar velika strmina, poraščena z borovci. Kakih 15 minut se tako gremo gozdarje in prelomastimo čez nekaj strmejših delov, kjer je običajno za prijeti le smolnat borovec.

Nato se pot nekoliko položi, srce pa na polno zaigra! Razgledi namreč postajajo vse lepši, ob zelenih livadah in naloženih skalah se vzpenjamo navkreber, na levi se za grebenom Na pečeh odkrivata Široka peč in Dovški križ, nad nami pa zaslutimo Veliko in Malo Martuljško Ponco. Globoko levo v dolini pa se iskri čudovita pokrajina Za Akom. Ima Janez kar prav - so Martuljški konci res posvečeni, še posebej zato, ker večino poti ni markiranih, zaradi dolgih časovnic ter manjka koč (edine opcije za spanje so v večini bivaki) pa so edini spremljevalci na poti močeradi, gamsi, občasen svizec in še bolj poredko kak soroden "šodrovec", ki mu na svetu ni lepšega kot ta divji svet le streljaj od ljudi polnih avtocest na Triglav ali Vršič!

Ko prispemo pod strmo in navidez neprehodno ostenje Velike in Male Martuljške ponce, se z grebena Na pečeh spustimo po gruščnatem jarku levo na veelika melišča, ki segajo vse od Ponc pa do Široke peči (zaključijo se malo bolj v levo od slovitih Treh macesnov). Tu pot postane nekoliko bolj zoprna, in še kako uro se nato proti levi previdno premikamo čez gruščnat, naložen svet melišč, kjer moramo prečiti tudi 2 zoprna jarka. Granulacija melišč ni ravno idealna, tako da je možnost zdrsa kar velika, in noben noče tega. Nas pa preseneča pomanjkanje snega, saj so melišča povsem kopna, edinole v drugem, večjem jarku je potrebno kakih 5 metrov hoditi po snegu, ki pa je trd in že deloma prekrit z gruščem. V tem jarku sam tudi fašem skalo v nogo, ki prileti od zgoraj. Ni dvakrat za reči, da se prav hitro podvizamo iz njega!

No, nazadnje kot nalašč na Marijino vnebovzetje le stojimo pod S steno Malega Oltarja! Za razliko od bolj vernih soljudi nam vsem tale "oltar" nad glavami pomeni veliko več kot tisti v cerkvi!

Prve dva raztežaja sta enostavna, tako da se samo opremimo, nato pa nenavezani v gojzarjih splezamo do nezgrešljive jame/votline v sredini stene. Neverjetno! Spodaj je eno največjih melišč v naših gorah, tu, le nekaj višincev nad njimi pa je skala kompaktna, da je kaj! Pri votlini, ki je, mimogrede, presneto velika, se navežemo.

Smer te takoj navduši, saj že drugi raztežaj postreže z zračno, a izredno lepo in nič težko prečko v desno (IV-), nakar sledi lepo poplezavanje navzgor do izravnave, kjer se svet spremeni v travne vesine. Tam zavijemo v levo v zajedo/kamin, kateri nato sledimo skoraj do vrha Malega Oltarja. Smer ni pretirano opremljena, tako da je nekaj frendov zelo dobrodošlih. Zabijali smo tako zelo malo, saj je možnosti za naravno varovanje ogromno! Prav tako je v kaminih mnogo "zagozdenih" skal, okrog katerih samo vržeš gurtno in imaš odlično varovanje. Plezamo res hitro in uživancija je res neizmerna, saj je skala polna prijemov!

Tako smo hitro na majhnem sedlu, kjer sledita še 2 lažja raztežaja do vrha. Še dobro, da je v vršnem delu nekaj zajed/razpok, saj je sicer vršna kupola Malega Oltarja en velik hlebec neizrazite, nerazčlenjene kompaktne skale :). Na vrhu smo navkljub konstantnemu varovanju zelo hitro, nekje med 12. in 13. uro.

Na vrhu tudi hitro vidiš, da si opravil šele pol poti. Na J stran namreč zagledaš svet, ki je povsem drugačen od smeri - vse je rdečo in razsuto kot le kaj! Hitro vidimo dve varianti sestopa - po grabnu med Malim in Velikim Oltarjem nazaj dol na melišča pod Dovški križ in nato nazaj čez Tri macesne, ali pa delen sestop ter nato še en raztežaj plezanja po rdečem, podrtem grabnu, da dosežemo sedlo Grlo (med Dovškim križem in Velikim Oltarjem), nakar bi sestopili v Vrata.

Ker je sestop za obe varianti v začetku enak, kar hitro začnemo sestopati. Po enem abzajlu (urejen štant) smo na škrbini med Velikim in Malim Oltarjem, nakar sledi zoprno sestopanje po naloženih rampah ob steni Velikega Oltarja. Tukaj na levi zagledamo tudi sloviti Prletov Monte Tamau, izrazito kompaktno falusoidno tvorbo malo pod Malim Oltarjem.

Sledijo še trije abzajli (en štant uredimo sami, ostale 2 sta že narejena), nakar smo v naloženi grapi. Odločimo se za sestop čez Vrata (ker je baje mnogo bolj udoben kot čez Tri macesne), tako da zavijemo desno v rdeč graben. Tam uredimo sidrišče na najbolj varnem mestu, ki ga lahko najdemo. Zmenimo se, da bo Janez plezal naprej, Petra (ki je z njim v navezi) pa bo nato vlekla naprej še najin štrik, na katerem bova z Milošem plezala "na binglna". Se nikoli ne branim plezat naprej, ampak v taki podrtiji raje nismo jemali rizikov!

Že ko pleza Janez na nas sproži kar nekaj skalovja, medtem ko je Petra še bolj "pridna" :). Navkljub veliki naloženosti Janez zabije nekaj klinov, ki bi pomojem kar dobro držali padec. V grabnu je tudi nekaj starejših klinov, enega pa pustimo tudi notri.

Res, v teh krajih nič ni podarjeno, tudi sestop ne! Tako smo prav zadovoljni, ko izplezamo iz grabna na sončno sedlo (imenuje se Grlo) ter zagledamo znan pogled proti S Triglavski steni. Robo s sebe, rukzake na tla in malico ven!

Ravno, ko dobro zagrizemo v zasluženo malico, zaslišimo zvok helikopterja - sprva mislimo, da gre proti S Triglavski steni, a se naenkrat obrne in zavije naravnost proti nam. Tudi če Janez ne bi bil GRS-jevec bi vedeli, da nekaj ni v redu, tako da hitro vstanemo in odhitimo 20m na desno, kjer v Rokavskem ozebniku res zagledamo nekaj, kar se zdi kot 2 postavi, ki čepita v sredini melišča. Helikopter zalebdi nad njima ter hitro se po vitlu spusti sprva gorski reševalec, po krogu helikopterja pa še zdravnik.

Vedno je žalostno takole gledati nesreče v gorah, saj se še bolj zaveš, da bi tisti revež tam lahko bil ti... Ja, gore so nevarne, in tudi če storiš vse pravilno, se lahko stvari zasučejo nepričakovano. No, ker nimamo kaj za pomagati, še malo opazujemo reševalno akcijo, nato pa se vrnemo in v miru pomalicamo. Lahko le upamo, da se ni zgodilo kaj hujšega. Se pa vsi strinjamo, da je Rokavski ozebnik zgodba za pozimi. Nobenemu namreč ne diši grizenje kolen v tistem melišču, da ne omenjamo, da ozebnik na nekaj mestih presekajo kar zoprni skalni skoki.

Janez nato hitro odhiti v dolino, da bo štopal v Mojstrano ter nas nato pobral v Vratih. Ja, kaj nej rečem, nej slabu če je tvoj vodnik še gorski tekač :). Mi z Milošem in Petro še malo pomalicamo, nato pa se počasi odpravimo. Z Grla pa do bivaka 2 pod Šplevto je še nekaj plezarije, kjer je potrebno kar intenzivno slediti možicem, ko pa smo enkrat na ravnini nad Šplevto, pa zagledamo še kar nekaj ljudi, kako se spuščajo iz Rokavskega ozebnika. Kasneje smo izvedeli, da je enemu izmed plezalcev padla skala na glavo. Nič dobro, in upam da ne bo utrpel trajnih posledic.

Ko sem prej govoril, da v teh krajih nič ni podarjeno, sem se malo zlagal. Sestop proti vratom je namreč nekaj najbolj udobnega, kar lahko doživiš v naših hribih! Z višine Kredarice se namreč dol do Vrat spustiš po enem najdaljših melišč v Julijcih (Janez in Petra mu pravita kar "vlak"). Ko se tek po melišču konča, pa sledi še sprehod po čudovitem gozdu, kjer je podrast tako mehka, da je pravi balzam za kolena. Res, za sestop s take višine je pot izredno udobna! Sprehodimo se še mimo Poldovega rovta in že smo na cesti Mojstrana - Vrata.

Kot je pri nas navada, nam pri štopu prej ustavijo tujci kot slovenci, in usmilita se nas dva Španca, ki potujeta po Balkanu. V Mojstrani s pijačo zaključimo čudovito pustolovščino. Še enkrat gre moja zahvala Janezu (in Petri), da sta naju z Milošem popeljala v te čudovite konce. Take kilometrine nama namreč manjka ogromno! Nekaj je (tudi zahtevna) smer z lahkim dostopom/sestopom, čisto nekaj drugega pa sicer lahka smer v brezpotnih koncih, kjer vsaka ura šteje! Na čim več takih tur, kjer se človek tako napoji, da je potem še cel teden dobre volje! (nekaj več fotk na Picasi)

Reveža v stebru revežev

Že prejšnji teden sva se z Milošem zmenila, da bi šla ta teden spet enkrat plezat v hribe. Padla je ideja za Zadnjo Mojstrovko in slovito Zaplotnikovo mojstrovino, smer Steber revežev (V-/IV+, 500m). Mihelič smer opisuje tako navdahnjeno, da vsakega plezalca zasrbijo prsti.

Navkljub Miloševi neverjetni zagretosti za smer imam sam pomisleke in kar velik strah, saj sem s Tamarja in Mojstrovk že nekajkrat opazoval zgoraj omenjeni steber, ter bil vse bled vsakič, ko sem pomislil, da bi to plezal. Steber je ocenjen kar visoko, zgornji del (200-300m) pa zgleda neverjetno pokonci in vsaj od daleč ne kaže nobenega lahkega prehoda, kar pomeni lahko le to, da v veliki izpostavljenosti plezaš 80-90 stopinjsko štirico.

Po zobeh vlačiva tudi Smer Debelakove (IV+/IV), ki je za pol ocene (po Miheliču) lažja od stebra, a se Milošu nič ne sliši. No, kakorkoli že, oprema se pripravi, gre se spat, naslednje jutro pa sva ob 5:30 že na Vršiču.

Dostop do smeri v Veliki Mojstrovki poteka po poti za Slemenovo špico, nato pa slediš markacijam poti PP (Planica - Pokljuka). No, midva uspeva locirati le 2 markaciji, vendar je pot načeloma vidna, saj poteka po edinem možnem prečenju pod ostenjem Mojstrovk. Pot je kar zahtevna in bi jo zlahka uvrstili v brezpotje, poteka pa sprva po ostro zarezani rampi v steno, nato pa po gruščnatih, naloženih policah ter preko dveh zoprnih melišč do skalne kotanje, kjer se začne najina smer.

Sam Milošu že takoj rečem, da če že tako hoče Steber revežev, da on dobi problematični raztežaj po zajedi (ocenjen s V-). Tako meni pripade prvi raztežaj, kamin z oceno IV+. Prvi raztežaj ni pretirano težak, edini popestritvi pa sta "pujsanje" skozi gladek kamin ter majhen previsek, ki pa nista problematični. Že tukaj vidiva, da smer le ni tako zelo plezana, saj je edini klin v smeri v previsnem detajlu.

Tako tudi sidrišče nabijem z lastnimi klini in povarujem Miloša. Sledi okrog 100m plezanja po lahki, široki rampi, ki se postopno dviguje proti samemu stebru. Raztežaji so ocenjeni z II-III, sem ter tja vidiš tudi kak klin, vendar je rampa zelo široka, edino orientacijsko vodilo pa je, da plezaš proti desni. Midva potegneva kar 3 skoraj celotne raztežaje, preden se po skici znajdeva na široki polici pod stebrom. 

Že do sem ugotoviva, da bo navigacija kar zahtevna, saj je polic čez steno kar nekaj, in težko je uganiti, na katero je mislil Mihelič :). Tudi glavni sladkiš te smeri, strmih belih plošč, ne registrirava, saj je pol stebra "belih plošč" :). 

Kljub temu se nič ne izgubiva (saj štantava na sidriščih v smeri) in slediva skici, ki naju pelje po kaminu/zajedi v levo, nato pa po rampi v desno, kjer le doseževa slovite "bele plošče". Mihelič plošč ne more prehvaliti, nama pa se ne zdi ravno tako. Raztežaj (IV+) namreč pripade meni, vendar ga, namesto da bi šel direktno navzgor in nato v desno po ozki polici, preplezam diagonalno navzgor proti desni, kar ima za posledico to, da notri ni kaj dosti varovanja. Za psiho ne pomaga ravno, da je na začetku teh plošč cca. 1-metrski odlom (oranžna skala), kar sumiva, da je mesto, kjer se je kak teden nazaj močno poškodovala plezalka, ki je prav tako plezala to smer (odlomil se ji je oprimek). 

Skala v teh ploščah je bodisi zaradi moje "variante", bodisi zaradi najine razvajenosti, precej slabša, kot sva pričakovala, saj se nekaj lusk grozljivo maje. To pomeni, da v ploščah (45m) ne uredim prav veliko sprotnega varovanja, saj ni veliko možnosti, klinov pa tudi (spet, verjetno zaradi moje variante) ne srečam veliko (mislim, da 2). Skratka tak ta pravi raztežaj, ki te fino napsihira. Sicer pa razumem, da je Miheliču ta raztežaj bil všeč - plošče so izredno strme (80-90 stopinj), prijemov dovolj (pa čeprav majavih...), luft pod nogami pa tudi zagotovljen!

Na polički na vrhu plošč lociram štant, tako da povarujem še Miloša, ki pride do mene ves bled. So ga plošče dodobra napsihirale :). Tu enkrat zaslišiva tudi glasen "frrrr", in ko se ozrem, zagledam base jumperja v wingsuit obleki, kako pikira z vrha Velike Mojstrovke proti domu v Tamarju. Ko preči Slemenovo špico, se zdi, kot da leti le nekaj metrov nad vrhovi dreves! Sledi mu še eden. Z Milošem se nato hitro strinjava, da če se pa folk meče iz tam gor, potem pa midva tud ne bova tukejle vsa posrana :).

Sledeči del smeri se nama je zdel orientacijsko najbolj zahteven, saj sta v Miheličevi skici (in opisu) narisana 2 raztežaja stolpov v desno. Na kratko povedano: tu sva midva iskala najlažje prehode. Problem je bil, ker steno prepreda kar nekaj polic, kar ima za posledico to, da ti štrik povzroča veliko trenja. Tako sva namesto na 60m morala nekajkrat štantati tudi na 30m. Tu zelo prav pridejo lastni klini, saj del ni pretirano nabit (ali pa midva nisva šla čisto prav...).

No, po nekaj kratkih cugih prideva pod "strm, črn žleb", pod katerim najdeva klin in narediva sidrišče. Tu si zelo oddahneva, saj nama je jasno, da sva plezala povsem pravilno v območju smeri. Jaz nato potegnem prečko v levo, ki ni nič težka (II), vendar se Milošu zdi zelo sitna, saj imaš pod nogami veliiiko lufta :).

In že sva pri detajlu smeri, s težavnostjo V- ocenjeno zajedo. Kaj reči? Po "napsihiranih" ploščah se nama ta raztežaj sploh ni zdel težak. Že res, da je zajeda pokonci, vendar je nabita z odliko, tako da si varovan odlično. Tudi v primeru, da prosto ne bi šlo, bi se na vseh težjih delih lahko potehničaril čez. Miloš tako precej suvereno napelje ta raztežaj. Jaz mu hitro sledim, in zajeda je res fenomenalna - dobra za plezat, pa še kamen se ti odvali od srca, ko veš, da te čaka le še izstopna rampa.

No, tudi o tej izstopni rampi bi se dalo malo povedati. Zmotoma sva pričakovala kake 2 cuga (stari vodnički imajo običajno raztežaje narejene na 30, 40m) ležerne plezarije. V vodničku namreč piše le, da "sledijo 4 raztežaji plezanja pojemajoče težavnosti do vrha". Dejansko gre za 4 50-60m raztežaje (po najini oceni kakih 150m višincev, torej še tretjina smeri!), kjer je naklonina kar konstantna (večino rampe je pomojem III-IV-). Sicer pa so te izstopni raztežaji meni ostali v spominu kot najlepši deli smeri, saj si iz glavnih težav, počasi te obsije sonce, rampa pa je nekako "zaprta", in vso steno pod seboj vidiš le, če sem in tja zaideš desno na čudovit, zračen raz.

Tudi kakovost skale je tu kar dobra, z izjemo zadnjega raztežaja, kjer postane vse dodobra naloženo. Proti vrhu (po zelo lepem, a kratkem kaminčku), kjer se rampa nazadnje le položi, je zato potrebno biti kar previden, saj se premikajo tudi nekajmeterski bloki. Na enem tako velikih blokov uredim s prusikom še zadnje sidrišče, nakar se z Milošem razveževa in sprehodiva 50m naprej do vrha, kjer je velik možic.

Ko se ozreva na uro, skoraj ne moreva verjeti - plezala sva 9 ur in pol! Ni nama jasno, kako lahko smer splezaš v 5 urah. Pomojem vsaka naveza, ki prvič pleza tole smer, rabi vsaj 7 ali 8 ur. Tudi če točno veš, kod iti, moraš zelo hiteti in šparati pri varovanju, da se v kratkem času pregoljufaš čez. 

Kakorkoli, na obraza se prikrade nasmešek, vtisi o smeri pa bodo ostali še dolgo. Obadva sva obogatela za marsikatero izkušnjo in spoznanje o sebi in svojih sposobnostih. In ni škoda, da sva šla v tale steber. Že res, da bi lahko bolj uživala v zračnih delih, vendar sva videla, kje stojiva, kaj nama plezanje pomeni in kaj naprej. Skratka, obdelala sva zelo pomemben mejnik.

Na vrhu sestradano izvlečeva iz rukzakov malico, nato pa se počasi odpraviva po grebenu proti Veliki Mojstrovki. Že cel dan je bolj oblačno vreme, vendar so oblaki nedeževni in se le lenobno podijo čez Mangart in Jalovec proti morju. Tu pa nad Avstrijo opaziva nevihtni oblak, ki ekspresno zaliva konce za Predelom. Tu se ni za slepiti - ker veva, kako hitro veter piha, stopiva hitro in na srečo naju dež ujame šele na zadnjem melišču nad Vršičem. Vmes prehitiva par, ki lagodno sestopa...

Kakorkoli zadevo obrneš, je Steber revežev smer z veliko začetnico. Pa čeprav ima oceno "samo" V-. In to velja predvsem za začetnike, pa tudi za stare mačke! Tura, ki je ni jemati z levo roko, nagradi pa v večih pogledih, kot si pričakoval... Aja, smer je pa bogatejša za 3 kline, saj sva notri pustila enega profilca (štant pod črnim žlebom), enega specialčka ter enega jeseničana (obadva sta v izstopni rampi tako dobro držala, da se jih ni dalo zbiti ven). (fotke)

Severni raz v Mali Mojstrovki, drugič

Miloš je tudi v petek seveda imel plan iti plezat. Sprva sva mu nasprotovala tako Maja kot jaz (jaz sem hotel kot vsak človek it delat, Maja pa je rekla, da bo preveč zjebana za ponovno vstajanje ob 3 uri zjutraj). No, v četrtek sem opravil večino delovnih dolžnosti (čeprav je prišlo potem nekaj vmes :L), tako da sem Milošu sporočil, da sem tudi zraven v igri. Napram mojem prepričevanju, ali bi šli rajši v Kranjsko poč, ki je smer iste težavnosti, se odločimo za Severni raz. Čeprav sem smer že plezal, mi je čisto prav, saj je smer lepa.

Ponovno poberem Majo ob pol 4 v Loki, nato pa do Kranja ter proti Vršiču. Mislim, da smo na Vršiču že okrog 5 ure zjutraj. Pa vendar nismo prvi, saj nas varnostnik obvesti, da bodo nekaj snemali. Seveda nočemo skakati v kader, tako da se hitro poberemo proti sedlu Vratcem. Ko z Milošem Maji pokaževa, samo do kam mora še priti, je vsa vesela, saj jo pri plezanju najbolj motijo ravno dostopi :). Janez, kot pravi, šodrovec, pa je na Vršič še nikoli ni peljal, saj so dostopi tu res kratki.

Ko dostopamo pod smer (seveda jaz točno poznam, kje je vstop) opazujemo še druge variante - odločimo se, da nekoč splezamo vse - Kranjsko poč, Deržajevo smer, kaminsko smer (to enkrat, ko ne bo nobenega v S razu...) ter prečenje stene Nad Šitom glava.

Prav hitro smo na vstopu v smer in naši zgodnji uri se imamo za zahvaliti, da smo v smeri prvi. Sam se javim, da napeljem prvi raztežaj, saj mi je v spominu ostal kot lep. Ker se dobro spomnim smeri, in ker imam pri sebi dovolj klinov, se odločim, da bom vlekel cele cuge, tako da po 60m štantam na rogelj in klin.

Tudi drugi raztežaj sledi smeri po razu in je preprost, vendar se tokrat za brezveze matram z zabijanjem klinov, nakar pustim vse skupaj in s prusikom naredim štant na ogromen balvan. Nergajoča Miloš in Maja sta hitro pri meni, vendar njuna nejevolja ne traja dolgo, saj je raz res lep. Za nami pa že vidimo drugo navezo, da ne omenjam kar nekaj ljudi, ki jih zelo dobro vzporedno vidimo v Hanzovi ferati.

Tretji cug prevzame vodstvo Miloš in jaz mu dam natančna navodila, kjer mora iti. Ker sem sledeč del smeri sam že plezal naprej, mi ni problema dati vodstvo Milošu, da še on uživa v poplezavanju čudovitih stolpičev.

Miloš tako pridno napeljuje raztežaje - tretji pride na vrh razu / grebena, četrti gre zadaj po kaminu ter po vrhu raza do vznožja navpičnega stolpa (ta in sledeči cug sem jaz združil, vendar ni priporočljivo, saj imaš čisto preveč trenja), nakar zadnji raztežaj potegne čez čudovit stolp (IV, sveder) direktno v pravo smer (če pomislim, kako je Jernej tukaj zalutal) in naredi sidrišče nad majhnim previskom (IV).

Nato spet prevzamem vodstvo jaz. Kot Jernej tudi jaz splezam preveč navzgor, nakar se spomnim, da je tu v bistvu že konec smeri oz. izstop v ferato po rampi (ki jo gledam 5m pod seboj). Tako splezam nazaj navzdol ter študiram skico. Strinjali smo se namreč, da smer potegnemo do vrha stene (v Miheliču namreč piše, da se to da, vendar je bolj podrto, in je celo vrisano v skico). Tako sam prečim na rampo, nekje na sredini nje pa zagledam v plato nabitih nekaj klinov. Ker se zadeva nekako ujema z Miheličevim opisom začnem plezati direktno navzgor do metrskega previsa, kjer nabijem super klin. Nato pa prečim v desno, saj sem v belih platah od spodaj prej videl klin.

No, ko ga dosežem, nas spodnja naveza ujame, in vodeči v njej, nek starejši GRS-jovec, se že pizdi, kako tukaj vsi zalutajo, da je tukaj konec smeri ipd. Sam sem še do danes prepričan, da bi tam gor ravno tako lahko izplezal iz stene, saj težave nikjer ne bi presegle IV-ke, edinole verjetno bi moral sam malo več zabijati. A ker sta Miloš in Maja napsihirana zaradi omenjene osebe (sej priznam, tudi jest...), v lepo poko zabijem še en klin ter povarujem Majo in Miloša, da prideta na široko rampo. Na njej me varujeta, ko jaz splezam nazaj dol.

Sledi še izhod iz smeri, ki ga tudi že dobro poznam - podrta "grapa", kjer plezanje ne preseže II-ke. Ko vanjo prideta Maja in Miloš se kar razvežeta, saj je bolj varno, kot pa da jima med varovanjem s štrikom prožim kamenje.

Navkljub Majinemu stokanju se odpravimo še na vrh Male Mojstrovke, ki je relativno blizu. Na vrhu je obvezna malica, opazimo pa predvsem, da je večino obiskovalcev avstrijcev!

Sestop je zoprn do Grebenca, tam pa se začne uživancija - tek po melišču direktno to Vršiške ceste. No, tokrat se Maji ne mudi na šiht, tako da je postanek v Kranjski gori na 3 kepicah vanilije obvezen :). Pa smo navkljub štrikanju v smeri in sladoledu ob 3 že nazaj v Škofji Loki! Se splača zgodej v hribe hodit... (fotke)

Zgornji steber s šijo Brane

Lepo vreme in neustavljivo najedanje Miloša sta bila razloga, da smo v sredo vstali ob 3 zjutraj in krenili proti Kamniški Bistrici. Z Milošem zraven povabiva še Majo, ker je fajn družba in da se malo oddolživa njenemu fotru, ki nas je zdaj že nekajkrat peljal v hribe.

Za razliko od izletov z Janezom tale izlet prav paše, saj sva kar malo pozabila, kako je plezati naprej in nameščati varovanje ipd. Ko smo bili z Janezom si namreč orientacijsko ves čas vedel, kam iti, prav tako pa je bilo vse potrebno varovanje že notri, tako da si štrik samo vpenjal. Na kratko - lahko si bil na "off" in samo užival.

No, tudi zgornji steber s šijo (IV-/II-III, 160m + 200m) je, roko na srce, ena zelo velika bera uživancije. Okrog 5 smo že na Jermanci in takojci zagrizemo v strmino. Čakajo nas namreč kar 3 ure dostopa, ki pa nam minejo relativno hitro. Pot na Kamniško sedlo sicer ni nič posebnega, saj gre za romarsko avtocesto, a zaradi rane ure ne srečamo nobene žive duše.

Na sedlu si v koči privoščimo čaj ter uživamo ob prelepem jutranjem razgledu na Logarsko dolino ter na drugo stran, proti Ljubljani. Ko v Brani uzremo še nezgrešljiv steber, se nam na usta nariše en velik nasmeh.

Od koče pa do vstopa v smer je kakih 10 minut hoje po sedlu. Sledi prvih nekaj (1/2) cugov po travah/skalah, ki je ocenjen s III, če se zapodiš v težave, sicer pa verjetno še manj. Ker je steber visok le 160m, se seveda rajši navežemo in izberemo "težjo" varianto. Miloš se zapodi navzgor ter hitro porabi 60m, vmes zabije par klinov, in seveda zgreši star štant (hehe, sej ni panike, naredi dobrega nekaj metrov višje).

Sledi čudovit raztežaj po kaminu (III), iz katerega nato izplezamo po čudoviti, kompaktni zajedi (IV-). Skala je res fenomenalna, težave majhne, razgledi in okolica pa čudoviti. Smer za vikat! No, nato napeljem raztežaj po grebenčku jaz, kjer štant uredim kar na borovcih. Sledi še zadnji raztežaj, ki se mu lahko umakneš levo po travni rampi. Jaz seveda uberem drugo varjanto; sprva naredim prečnico v desno, ki je precej podrta, nato pa se usmerim navzgor, kjer hitro lociram navpično zajedo (IV). Pravilno bi bilo iti takoj s štanta desno navzgor, kar kasneje stori Miloš.

Zajeda je morda nekoliko podrta, vendar vsi potrebni grifi držijo dobro, nabita pa je tudi, kot da bi bil sodni dan, tako da si varovan odlično. Raztežaj se nato izteče na vrhu skalnega stolpa, kjer naredim še zadnje sidrišče. Miloš in Maja sta hitro pri meni. Tu se razvežemo ter na noge damo gojzarje, saj sledi greben z oceno II-III do vrha Brane (Šija). 

Tudi ta greben je šodrarska poezija! Plezamo nenavezani po čudoviti skali, in po kakih 100m kamina/plat (z oceno II, da ne bo pomote!) s SV strani priplezamo na greben, ki vodi na vrh Brane. Greben je lahko prehoden, čeprav je na nekaj mestih potrebno splezati kakšen meter nižje, da obvozimo kak skok (nekje imaš celo narejen štant za abzajl, čeprav lahko prideš mimo preprosto tako, da splezaš 5 metrov nižje...).

Kmalu se znajdemo še pred zadnjim detajlom grebena, kratkim stolpičem, po katerem se pne čudovita zajeda/kamin (III). Sam hočem iti kar nenavezan, vendar se Miloš in Maja hočeta navezati. Sam nimam nič proti, tako da kar v gojzarjih splezam še ta del. Vmes je neverjetna poka, kamor z veseljem vtaknem frenda št. 2 - bi držalo tudi grd padec! Aja, detajl ni nič težak. Miloš in Maja sta hitro pri meni.

Razvežemo se ter se sprehodimo še po zadnjem delu grebena do vrha. Tam od pohodnikov izvemo, da smo bili glavna atrakcija, saj se nas je s koče in sedla ves čas videlo, kako smo plezali v stebru. Mi odrinemo dol, kjer si na travah na sedlu privoščimo še malico. Nato pa hitimo v dolino, saj mora Maja ob 5 že začeti delati pri Homanu, tako da sva z Milošem prikrajšana tudi za tradicionalni sladoled :(.

Priporočam pa turo res vsem! Nepopisna uživancija, edini malenkost težji del pa se tudi da obvoziti (kaka fotka več na Picasi).