The Light side of the Moon: Blažčeva skala

Danes je bil kar prelep dan, da bi ždeli doma, in tako smo se jaz, Miloš in Jernej odločili, da gremo splezat kako večraztežajno smer. V igri sta bili dve lokaciji, Gradiška Tura in Blažčeva skala nad Dovjem. Suvereno je zmagala Blažčeva skala, ker se nam ni ljubilo vstajati ekstremno zgodaj in ker smo nekako predvidevali, da bo v tem lepem vremenu v Vipavi gneča neznanska, za Blažčevo skalo pa še v vodniku piše, da je plezališče relativno redko obiskano. No, naj takoj povem, da je tega res škoda, saj je stena visoka in široka, možnosti za nove smeri pa so še mnoge. Je pa res, da se vse giblje v težavnosti 6 ali več, stena pa ponuja nekaj res konkretnih previsov ter plat.

Naša smer (Zajeda - 4a, 5a, 5b, 4b) je edina, ki ima oceno pod 6. Dodatna psiha je, da tokrat prvič plezamo brez kakšnega starejšega kolega. Ampak jebeš, smer zgleda super, in s tem se ne sekiramo kaj preveč (beri: nič). Sploh Miloš in Jernej ne, ki sta še v četrtek bruhnila v Preddvor frikat v skalo. Poleg tega pa je treba sprobat nov štrik dvojček, ki se je kasneje obnesel res odlično.

Tako se odpravimo iz Kranja okrog 9, kjer se prvič zgodi, da Miloš mora čakati na naju z Jernejem (vsi, ki poznate Miloša, veste, o čem govorim :)). Hitro smo v Dovjah, zaparkiramo avto ob cesti ter ga mahnemo proti steni. Ker v vodniku izrecno piše, da je nevarnost modrasov ob dostopu, ga mi seveda z Milošem na čelu bruhnemo čez drn in strn, kjer že po dobrih petih minutah srečamo kačo - ker smo sami laiki, smo se seveda prav fino ustrašili; no, zdaj vidim, da je šlo za navadno belouško. Sicer se nam naglo umakne, ampak ni ravno vzpodbudno - predstavljajte si, da kakšnega modrasa dejansko zagrabiš, ko plezaš. Zna biti zabavno. Vmes Miloša konstantno jebeva, da bomo lezli po samih malinah.

Pod steno se hitro oborožimo. Ker sem jaz ves napaljen, da stestiram novi reverso ter pofotkam druga dva od zgoraj s štanta, grem prvi v steno. Prvi cug je ocenjen na 4a in je ravno pravšnji za ogrevanje. Fini oprimki in nič posebnega, edinole na vstopu si malce pomagam z drevesom.

Na prvem štantu naštimam reverso na auto-stop - majka, kva je to dobr! Posledično pofotkam obadva sodruga, ko plezata gor. Drugi cug grem prav tako jaz naprej. Tokrat je ocena 5a, in cug je ravno pravšnji, nekako tako kot Medo - imaš nekaj lepih detajlov ki so ravno dovolj zateženi, da se malo matram, vendar ne toliko, da bi mi uničili psiho. Tudi navrtana je smer v spodnjem delu kar dobro, tako da je res bilo plezanje ena sama uživancija. Sploh, ko imaš pod seboj zajeten kos lufta, nasproti pa gledaš proti zasneženemu Triglavu, Vratom ter Stenarju.

Drugi štant je povsem na novo urejen z verigo (za abzajl), poleg tega pa še objestno založen z bodicami - sicer ne gre za maline, gre pa za brin :). Jaz sem čutil že malo utrujenosti, poleg tega pa je prvi detajl takoj v tretjem cugu izgledal presneto zoprno, zato se odločimo, da gre zdaj Jernej naprej. Mislili smo, da bo problem menjati vodstvo na sistemu, ko plezamo trije s štrikom dvojčkom, ampak sploh ni problem - prevezava ti vzame 2 minuti časa.

Jernej se ves našopan zapodi v tretji cug, kjer je prvi detajl ree-es jeba. Vsekakor najtežja stvar celotne smeri; nič za prijeti, ena grda raz, in nobenemu od nas še zdaj ni jasno, kako bi tam sploh splezal stvar. Tako tudi Jernej malo pogoljufa in se za komplete potegne tisti najbolj zoprni meter. Miloš gre tokrat drugi, jaz pa zadnji. Preostanek tretjega cuga pa je kar dober - fino zračen, nekako srednje dobri oprimki za oprijet, ampak po vstopnem detajlu vse tisto zgleda res đabe :). Hitro sva na štantu, ki niti podrazno ni tako prostoren kot prejšnje dva, čeprav to kompenziramo tako, da se Miloš usede kar nad zajedo - če bi se dedec usral, bi bila stvar res top shit :).

Kakorkoli, ker je zadnji cug ocenjen s 4b, se hitro odpravimo naprej, pri čemer spet vodi Jernej. V četrtem cugu pa šraufi niso tako pogosto navrtani, tako da Jerneja malo bolj jebe, ampak suvereno odpleza do zadnjega detajla, kjer ga pa res fino stisne rinček. Moraš se namreč potegniti čez kratek previsčič pod veliko skalo - Jernej nekaj časa cinca, nato pa zagrabi zgornji rob skale in kmalu se zasliši zmagoslavni krik; skala ima namreč na vrhu res dober oprijem, in potem se šamo se potegneš čez njo do vrha (zadnjega štanta).

Tokrat mu prvi sledim jaz, in tudi četrti cug je postregel z uživancijo - fino zračna smer, ki ni nič preveč težka, ravno pripravno za zadnji del plezarije. Miloš mi nekoliko počasneje sledi, vendar je tudi on precej kmalu na vrhu.

Z vrha hitro navijemo štrik ter se pripravimo na abzajl - Jernej gre dol prvi, sledi mu Miloš, nato pa jaz. Prav super je zdaj, ko imam reverso :). Kot običajno pri abzajlu sem hitro na drugem štantu, kjer potegnemo štrik dol, ga še enkrat potegnemo gor, zložimo ter še enkrat vržemo; tokrat grem jaz prvi dol, ter vmes še rešujem štrik z drevesa, kamor je pristal. Druga dva mi hitro sledita; naša oprema je še vedno tam, tako da pospravimo robo ter jo, tokrat po potki, mahnemo nazaj proti cesti.

Žal je potka čudno speljana, tako da si hitro premislimo ter čez drn in strn usekamo direktivo proti avtomobilu. Tam se zavedemo ravno dejstva, ki ga je Bric govoril prejšnjič na plezariji - 5 minutk tam, 5 minutk tle, pa je 80-metrska stenca dobra zaposlitev za do 4 ure popoldne! Čas kar leti :)