Plezanje v Ospu - Medo

Pa je napočil čas. Dan, ko smo šli v Osp splezati Medota (3, 5b, 5b, 5c - according to Športnoplezalni vodnik).

According to Brico, Miha in še en kup lanskoletnih tečajnikov gre za zarees zajebano smer, kjer se srečaš s svojo mejo. V vsaki priliki so nas namreč strašili s tem Medotom. Kako je bilo po mojem mnenju v resnici?

Ni tako strašno, kolikor se sliši, je pa definitivno res, da najdeš svojo lastno mejo, kar je zelo odločilnega pomena. Poleg tega je bilo res, kar je rekel Miha že na začetku: če imaš pošlihtano psiho, boš smer zlezel, sicer pa precej težje :).

Kot ponavadi je bila štartna točka Ravbarkomanda, kjer se okrepčamo ter pripravimo na najhujše, nato pa švignemo proti Ospu. Parkiramo spodaj pred kampom in se sprehodimo pod steno. Na poti občudujemo klasike, kot so Osapski pajek, Magična Goba ipd. Ja mal preveč za nas ane :), tako da gremo čisto na desno do vhoda v "najlažjo" večraztežajno smer v Ospu, Medota.

Hitro se razporedimo v naveze, potem pa Brico švigne naprej. Jaz sem bil tokrat v navezi z Milošom in zmenjena sva bila, da plezava kar cug-cug, pri čemer bi jaz šel prvi in tretji cug (Medo sestavljajo 4-je cugi). No, na koncu sem moral iti še četrtega. Več o tem kasneje.

Pred vstopom v plezarijo nam Prevc razdeli še voki-tokije (on jih ima na zalogi od padalstva), ki so res super zadeva. Sej vem da se bojo nekateri pizdili, da je to neka novotarija, da smo nove generacije res softiči, ker se niti dreti ne moremo več, ampak dejstvo je, da je stvar top shit. Veter? Dolg cug? Kakšen previs? Nima veze, to se vse sliši kot da bi imel sopezalca meter stran od sebe.

 

No, nazadnje se nama rata vštuliti (thanks to Miloš) kot četrta naveza, tako da jst hitro sledim in napeljem prvi cug, ki je res simpl; vmes se vpne en komplet, v mojem plezalnem vodiču pa je smer ocenjena kot 3.

Na prvem štantu je gužva neizmerna, ker gre za veliko rinko, vpeto z verigami, tako da se nas tam počasi nabere ves preostanek skupine (kake 4 naveze). Tukaj imamo tudi prvega odhodnika - Nejc se odloči, da bo višina preveč zanj in se poabzajla dol. Na srečo ima Miha dvojno vrv in se mu pridruži še Andrej, ki je bil prej v navezi z Nejcom.

Ker nas očitno še ni bilo dovolj, se do prvega štanta poabzajlata še dva plezalca, ki sta plezala Svinjam Diamante (levo od Medota, 7 or something), vendar se na srečo hitro poabzajlata mimo štanta dol do dna.

Že tukaj začnemo čakati; Miloš sicer gre relativno hitro v drugi cug, ki je pravzaprav ostra prečka v desno, kjer se po flankah dvigneš do drugega štanta, ampak mora na štantu čakati, ker je drugi štant nehospitalen s prostorom in sta lahko kvečjem dve navezi naenkrat gor.

Vmes pred mano gresta Andrej in Miha; seveda Miha nekaj jamra v voki-toki: "Ej Knifo, dej povleč kr oba, men tlele še par metrov štrik visi." Odgovor se glasi: "Sorry, ne morm, mam premejhna usta." Vsi se zarežimo kot pečeni, Brico pa zgoraj skoraj pade iz stene. No, Miha le zapusti prvi štant in "odpleže" naprej - ja, tako štajerci rečejo plezati :).

Evgen seveda že bemti in prižiga že drugo škatlico čikov. Oh, ko bi vedel, koliko se bo še načakal (ker je tazadn):). No, jaz grem v prečko in sem relativno hitro pri Milošu. Ko pridem do njega, pa grem jst naprej.

Zapiralka začne delati na polno, saj je tretji cug ocenjen na 5b. Ampak ni takega blema; sicer je višina kr tam tam, ampak drugače pa dejansko nimam nobenih večjih problemov; še najbolj me je pravzaprav jebal prvi detajl, kjer imaš zelo zlizano polico in podprijeme. Kasneje pa gre res brez problemov, pazim na tehniko ter se relativno hitro vzpenjam. Na srečo mi je Miha pustil v steni nekaj kompletov, da se nisem toliko matral pri vpenjanju.

In že sem skoraj pri tretjem štantu; še "sitna" prečka v levo, in že delam štant na drevesu. Vmes uspe Mihu, ki spodaj na štantu čaka, da Miha nr. 2 odpleza zadnji cug, spustiti enega izmed voki-tokijev, in ta pogumno zgrmi v globino. No, pa je GRS brez enega oddajnika :).

Hitro postavim varovanje, in Miloš gre v steno. No tukaj so se pa začeli problemi. Miloš ima kot kaže precej več problemov s tretjim cugom kot jst in ko pride v kakih zadnjih 20 metrov cuga, pleza dejansko od sistema do sistema, vmes pa se vpenja v popkovino, da počiva. Ker ga tako ves čas šponam na štriku, mi uspe pridelati edini večji žulj tega dne (ki trenutno boli kot prasica, ker je na izjemno štorastem mestu). Ne moreš verjeti, koliko zgleda pride tukaj do tehnike, ker ima Miloš precej več moči v rokah kot jst (pomojem), pa jo je precej hitreje iztrošil na platkah. Je pa res, da je moral tovoriti najin rukzak, ki je vse prej kot lahek (tudi mene je precej oviral na prečki!).

Za Milošom pa direktno pleza naprej junak naslednje naveze, Jure. Baje jima nekje vmes rata skoraj odpuliti ogromen kos skale, ker se Miloš ravno dviguje z nje, medtem ko jo Jure zagrabi z rokami. Sicer pa svaka čast Juretu, suvereno je z rukzakom na hrbtu odplezal tretji cug naprej :).

No, nazadnje, po nekaj pavzah, sikanju in bemtenju Evgena zadaj in nekaj potokov znoja od Miloša fant le pripleza do mene. Ker seveda ni ravno v stanju, da bi šel četrti cug naprej, ta čast spet pripade meni.

Ravno ko začnem fajtati floho kakih 10 metrov nad cugom pa se do mene spusti Brico, ki že prav glasno bemti, kaj smo počasni. No, jaz mu hitro razložim situacijo, in Brico se spusti do tretjega štanta, da bo vzel Milošov rukzak. Vmes jaz odplezam še zadnji cug, kjer si, priznam, pomagam z nekaj gurtnami, ki jih je Miha pustil v steni. Zadnji cug je namreč sestavljen iz relativno enostavnega vzpenjanja po platah ter po nekaj težjih razpokah, kjer ni ravno dobrih oprijemov. Če bi bil drugi v navezi, bi jih verjetno poskusil odplezati brez pomoči, tako pa se je ne branim. Tudi moči namreč nisem imel več toliko kot na začetku smeri.

Ravno ko se Brico začne vzpenjati sem na vrhnjem štantu, in od zgoraj že vidim tiste, ki so že splezali smer. Hitro pozihram Miloša, ki je relativno hitro pri meni (glede na tretji cug). Ja prov fejst ga je zdelalo :). Sam pa neke silne utrujenosti sploh ne čutim, čeprav sem prepihan kot strela, ker je pol smeri močno pihalo. Gor se zleknemo v travo, nekateri pa odprejo težko pritovorjeno blago - pivce. Ferlan je tovoril kar cel 6-pack :). Rispekt!

 Počakamo še ostale plezalce, nato pa se počasi odpravimo dol, kjer se poštemo najemo in napijemo domače malvazije, domačih oliv ter narezane mortadele. Njamsi. Vmes pade ideja, da je Medo bedno ime ter da bi bilo precej bolj primerno ime npr. Krvava sled, ki se sliši precej bolj strašljivo :). Na žalost se mi sredi lokanja malvazije posveti, da moram še šofirati od Kranja do Loke, ker sva z Mihom tam pustila avto. Napaka! Pijača namreč kar teče po grlu.

Nato gremo še dol na palačinke, potem pa sledi povratek domov. Odlično zapravljen dan! Fotke pa so na Picasi.

Tečaj varne vožnje

Včeraj, v nedeljo, smo se z družino potikali po Vranskem. Obiskali smo namreč AMZS-jev Center varne vožnje (CVV) ter se udeležili začetnega tečaja.

Ker se je stvar začela že ob 8, smo (spet!) vstali že nekaj čez 6 ter se s petimi osebnimi avtomobili odpeljali proti Celju.

Tečaj zgleda tako, da imaš prvo uro v predavalnici teoretični del, kjer ti večino časa pravzaprav zgolj vbijajo v glavo, kako pomembno vlogo imajo pnevmatike. Nič o redu na cesti, zgolj dejavniki, razlogi, posledice in pravilno ravnanje v primerih nevarnosti.

Po uri teorije smo se odpravili na "progo", oz. poligon, kjer nas je čakalo vse skupaj 6 praktičnih vaj (za vsako 1 uro), vmes pa premor za kosilo. Prva vaja je bila vožnja med količki na suhi podlagi, kjer smo se poskusili navaditi voziti po "15 do 3" držanju volana, ki naj bi bil najbolj varen v primeru nesreč, saj lahko v takem položaju sunkovito in močno obračamo volan, pri sproženju airbag-ov pa nam ne polomi rok. Vse to seveda, če imamo pravilno nastavljen sedež.

Nato je sledilo izogibanje oviram na mokri podlagi ob oklepanju volana in upanju, da te ne obrne; na srečo smo imeli vsi ABS, sicer bi imeli precej več dela. Milošov Volvo pa tako ali tako ni imel problema s podlago, saj ima vgrajene en kup elektronike, ki že sama skrbi za vse to, tako da je bolj kot ne samo malo obračal volan, avto pa je delal vse ostalo.

Za tem je sledilo še bremzanje na mokri podlagi (ki simulira sneg), in fino je bilo videti, koliko je razlike v zaviralni poti, če bremzaš pri 50 km/h ali pa 60 km/h.

Preostale vaje so vsebovale še korigiranje volana (in sklopke) v primeru, da nas začne odnašati v ali pa iz ovinka, bremzanje ter izmikanje oviram na mokri podlagi, če se vozimo po klancu navzdol in pa hitra reakcija, če ti odbije zadek avtomobila - ta je bila sploh fejst, če ne reagiraš v 1 sekundi, se ti avtomobil začne samo še nekontrolirano vrteti in lahko samo še stisneš bremzo in počakaš, da te neha vrteti :).

All in all svetujem tale tečajček vsem, ki jim ni tako škoda dati tistih 150€ (nekje tam je cena). Tudi meni se zdi svinjsko drago, ampak te dobro naučijo oz. streznijo. Jaz sem dobil precej občutka, kaj so moje meje in meje avtomobila. Prej namreč še v lajfu nisem čisto do konca stisnil bremze! In vsekakor ne bi bilo prav, da bi se mi to prvič zgodilo v nesreči.

Home-made spinner leash

Že nekaj časa sem razmišljal, da bi si zrihtal t.i. spinner leashe za ledna orodja. Gre za relativno novo stvar, kjer namesto, da uporabljaš klasične paščke za cepine (ki jih imaš okoli zapestij) uporabljaš elastična trakova, ki povezujeta spodnji del cepina in tvoj pas.

Razlog za to idejo sem dobil prvič, ko sem šel plezat v led. Šraufanje/izvijanje vijakov, vpenjanje/izpenjanje, razne aktivnosti na štantu so silno štoraste, ko ti  iz roke binglja cepin. Nato ga je še večja muka z eno roko pobrati nazaj :). Skratka cel žur.

V grapah (s tem mislim bolj "položne stvari", ne strme snežne oz. mix smeri) se stvar ne pozna toliko, ker tako ali tako nimaš med plezanjem toliko šraufanja, saj ponavadi ne delaš sprotnega varovanja tako pogosto kot v ledu/snežnih smereh. Kot rečeno pa je druga stvar led oz. bolj strm sneg.

Ok, back to the original topic. Predvsem me je motilo dejstvo, da za stvar odšteješ od 30€  pa vse do 50€ (seveda so Black Diamondovi najdražji, itak). Tako sem se odločil, da jih naredim sam.

Stvar je bila silno preprosta. Shopping list:

• 3m 3mm elastike (dobil v lokalni šiviljski štrcuni) - cca. 2€
• 3m 16mm cevastega traku (Iglusport) - 3.90€
• 2x CT mini vponka (Kibuba) - 6.24€

Skupaj torej manj kot 15€. Dobro :). Pri konstrukciji mi je zelo pomagala tale stran, kjer je pravzaprav vse dodobra razloženo. Edinole komentar na najtežji del izdelave, kako namreč spraviti elastiko skozi 2-3m dolg trak:

Sam sem raztegnil celoten trak po tleh ter ga za silver-tapov na obeh koncih, da je bil vmes povsem zravnan, nato pa sem najprej skozi potegnil nekajmilimetrsko zajlo. Elastike namreč ni šans, da spraviš skozi tako dolg trak, je enostavno preveč mehka. Nato pa samo na zajlo na koncu "zaporedno" prisilver-tapaš elastiko (stvar mora biti čim tanjša, sicer se bo stvar zatikala). Potem pa samo še potegneš to skozi in si na konju :). Prej sem se seveda neuspešno mučil kake pol ure, ko sem probal drugače. To je enostavno ultimativen način, ki ga narediš v 5 minutah.

Ekola, še dokončan produkt:

Za zašitje robnega okroglega traku sem pa lepo prosil mater, da mi je zašila tisto zanko.

Edin problem, ki ga zdaj še vidim je to, da moji cepini nimajo t.i. "boxerjev", torej dodatnega zavoja na oklu cepina, ki olajšuje plezanje brez paščkov. Ampak pomojem ne bo imelo take veze. V led bom skoraj sigurno šel od zdaj naprej z telimi paščki, za sneg bom pa videl. Če bom v ledu zadovoljen, ni razloga, da tudi v sneg ne bi šel s tem.

Dejansko opažam, da kar nekaj folka pleza brez kakršnekoli zaščite za cepine, t.i. "leashless", kar moram tudi sprobati. Vsaj v slapu to res ni tak problem, kjer izguba cepina v najslabšem primeru pomeni spust dol ter dodaten trening, da splezaš nazaj gor :). Druga stvar so pa seveda daljše smeri, kjer si pač ne moreš privoščiti   izgube orodja.

Sicer pa tako ali tako kaže, da ne vem, koliko bo letos še možnost sprobati spinnerjev, ker toplota pritiska, zdajle pa je še cel teden scalo in dodobra načelo karkoli je še ostalo od slapov. Upejmo, da nam še kej rata izpeljat :). Res bi rad tole stestiral.

Begunjska Vrtača - po (skoraj) Lenuhu

Ta vikend smo sicer tečajniki imeli tečaj turne smučarije v Lazu, vendar sam nimam niti turne opreme niti nisem preveč navdušen turni smukač, tako da sem že cel teden težil, da bi šli raje kam plezat (v led oz. sneg). Na srečo Mato nikoli ne razočara in tako smo še eno sobotno jutro ob 7 štartali iz Šenčurja - jst, Mato in Mare.

Onadva sta imela ogledano Zeleniško grapo v Begunjščici, sam pa sem žal ostal sam, ker je sotečajnik v zadnjem trenutku odpovedal udeležbo. A nič ne de, nekam bom že šel malo popikat, sem si rekel. Seveda bi se tehnično lahko pridružil onima dvema, ampak ker sta imela plan lesti cug-cug, bi moja soudeležba vsekakor podaljšala zadevo za kako uro.

Za plan sem si potem vzel Lenuhovo na Begunjsko Vrtačo (hrib levo od Begunjščice), kot back-up pa bi še vedno lahko šel po Zahodni grapi, ki se sicer večinoma uporablja kot sestopna grapa.

Ko prispemo na vznožje Zelenice, komaj najdemo parkirplac, ker je vse polno kombijev od GRZS-ja. Vnaprej smo bili namreč obveščeni, da bo imela GRZS točno na ta dan seminar v Y in Centralni grapi v Begunjščici. Tako nam ne preostane drugega, kot da Mare parkira avto zraven hidranta. Hitro zbašemo opremo nase (meni Mato da še pol svojega štrika, če bi slučajno mogu kje abzajlat), pri čemer moramo čakati Mareta kot nori (ne, sej ne) :P, nato pa pičimo proti Zelenici. Vmes jaz še stestiram žolno, na parkirišču je namreč prva tabla, s katero lahko preverjaš delovanje svoje žolne v Sloveniji.

Čaka nas mučeniška pešadija z vso opremo na rukzaku po zaledeneli cesti. Oh joy. Na srečo je moja grapa precej bližje kot od onih dveh :). Ko pridemo pod Šentanski plaz se jaz začnem opremljati, Mate in Maro pa švigneta naprej. Zmenili smo se, da se dobimo v koči. Jaz pa horuk, opremo nase ter pičim proti Šentancu. Sicer je že dodobra splažen, še vedno pa so pasovi klože, ki pa so na srečo precej redko posejani - večinoma gre za trd sneg, ki dobro drži človeško težo. Tako sem relativno hitro pri vstopu v grapo.

Tam za trenutek premislim, namreč psiha je delala na polno, ker sem tokrat prvič sam v neki grapi. Ampak ni da ni, vstopen skok je zgledal izredno dobro, tako da sem se hitro odločil in začel plezati Lenuha. Kot omenjeno je vstopni skok odlično narejen, sicer je na nekaterih delih led res tanek, ampak tam pač enkrat ali dvakrat zatakneš cepin za skale. Drugače pa super plezarija, tako led kot sneg sta dobra, tako da cepini držijo ko šus. Višje gori so sicer tudi zaplate bolj prhkega snega, vendar pa so tam narejene dobre štapne, tako da plezati ni bil problem.

Velika jeba pa je vreme, saj je nagravžno oblačno in bolj ko sem se dvigoval po grapi, bolj je padala vidljivost. Ampak naklonina po vstopnem skoku popusti; sicer se nekje vmes spet malo dvigne, nato pa spet malo pade. Večino časa pa plezaš po relativno dobro zavarovani grapi z obeh strani, na levi strani je grmičevje, na desni pa breg. Tako sem pikal verjetno kakšno uro, ampak vidljivost je vedno bolj padala, psiha pa delovala vedno bolj. Ko sem prišel do bolj položnega dela, kjer na levo izgine "kamniti zid", sem se odločil, da bo dovolj. Tudi vidljivost je bila zanič; ker še poleti nisem bil nikoli na nobenem od teh vrhov, sem se hitro odločil, da jo pičim kar nazaj. Psihiralo me je še to, da sem bil sam. Tehnično mi namreč grapa ni predstavljala nobenih večjih problemov.

Kasneje se je izkazalo, da sem tako ali tako preplezal že praktično celotno grapo - sledila bi še prečka ter zadnji del do vrha.

Sledil je sestop po grapi, ki se je izkazal za nič silno napornega ampak predvsem dolgotrajnega. Sigurno sem več kot 2x počasneje lezel dol kot gor :). Vmes sem si vzel čas in naredil še nekaj fotk, sicer pa sem počasi vzvratno plezal navzdol. Pri sestopu je bil edini morda malenkost zoprni detajl prvi skok, kjer se stena postavi malo bolj pokonci in moraš z nogami malo bolj tipati čez rob, kam boš stopil. Sicer pa počasi gre čisto suvereno.

Spustil sem se še po plazu nazaj do ceste, tam pa snel vso plezalno robo s sebe. Nato sem jo bruhnil proti koči, kjer sem naletel na polno GRZSjevcev, ki so imeli pridigo po vaji. Notri naročim čaj, ga požlampam, nato pa se odpravim še peška proti Trianglu; tam končno dobim signal, kjer dobim sms, da onadva do koče rabita še pol ure. Malo začnem iskati po Begunjčici in kmalu zagledam dve piki, ki se spuščata dol. Nato se grem usest ob peš pot ter ju tam počakam. Že na daljavo se je slišalo Mareta, kako nekaj bemti :P.

Tudi onadva sta se imela super, zlezla sta grapo, očitno je šlo tudi samo s tremi klini, čeprav sta enega pustila v steni za abzajl. No, kot se spodobi, smo se odpravili še v kočo na pijačo. Jst letim notri po tri radlerje, Mare pa si prižge čik.

Kot zakleto se takoj, ko se usedemo dol, začne nebo jasniti in kmalu se tako Begunjščica kot Begunjska Vrtača znebita oblakov!!! Kot kaže bo naslednjič treba vstajati kasneje, očitno smo bili danes namreč preveč pridni :).

Na žalost še vedno neusmiljeno piha, tako da hitro spijemo pivce, nato pa odpujsamo navzdol.

Precej slab dan, ampak dobre razmere v snegu so naredile fino plezarijo, začinjene z mero psihancije zame. Vsekakor bom, če se le da, plezal v paru; stvar zgleda nekako tako kot pri potapljanju, enostavno bolj varno je, če sta dva. Tehnično pa Lenuh res ni silno zahteven (če je zalit), tako da bomo še koga peljali kdaj :). Zdaj itak vem, kako in kje (no, razen na koncu :P).

As usual, vse fotke so na Picasa albumu. Matotova objava o njunem tripu pa na zunaj.si.

Dolgi Hrbet - Teranova smer

Ker v soboto nikakor nisem imel dovolj in ker je bilo napovedano lepo vreme, sem se z veseljem spet pridružil Janu in njegovemu očetu Alešu, ki sta s še enim "starim mačkom"; Belkotom planirala zlesti Teranovo smer v Dolgem Hrbtu.

Ker gre kar za zimsko klasiko naših gora, smo štartali zgodaj - natančneje okrog 7 iz Reteč. Mene je kar zdelovalo, da sem spal le kakih 5 ur, saj sem prejšnji dan po ledni plezariji šel še na nek rojstni dan, tako da sem domov prišel šele okrog 1, vstal pa seveda ob 6. Sicer sem potem celotno pot v avtu predremal, ampak stvar ni enaka :).

Hitro smo prispeli na Jezersko, zmetali opremo nase ter se odpravili proti sami smeri. Kake silne utrujenosti od ledne plezarije na srečo nisem imel in prav veselil sem se, da grem enrat za spremembo spet plezat v sneg. Žal ga Belko spredaj šopa kot nor in v cca 1. uri smo pod smerjo. Vmes prečkamo snežišče, kjer se sicer nekoliko udira, ampak je spodaj pod snegom trdna podlaga. Vidi se, da je ta del stalno v senci in se tako snežna odeja še ni tako dobro preobrazila. Seveda smo se lotili natikanja derez in opreme v ravno najbolj strmem delu dostopnega snežišča :). A kaj češ.

Nato se odpravimo do vstopa v smer, kjer sta že zabita dva klina, na katerih uredimo varovanje. Za nama se vzpenjata še dva alpinista, ki bosta žal mogla plezati za nami. Vsaj gaziti jima ne bo potrebno v položnejših koncih :). Belko švigne naprej, zleze cel prvi cug, uredi varovanje; Jan mu tako hitro sledi, za njim pa Janov oče. Ko sem na vrsti jaz, podrem štant in se tudi sam podam v smer.

Sigurno je bila to moja najbolj strma zimska smer, saj prej z izjemo dveh grap nad planino Laz še nisem bil veliko v grapah in smereh pozimi. Vendar pa je plezarija nor užitek; sneg je trd, tako da se cepin kar popa vanj, vmes pa je tudi kar nekaj lednih predelov z dobrim ledom. Tako sem hitro na drugem štantu, kjer je spet na srečo zabit en klin. Stlačim se v skalno razpoko ter pozihram Aleša, ki pleza naprej. On hitro zleze vseh 60 metrov štrika, in za njim se zapodim v smer jaz; ta del je še bolj super, saj je na nekaterih koncih še nekoliko bolj pokonci, ampak so razmere res idealne, tako da je čisti užitek. Aleš me je čakal ravno na izravnavi smeri, ter me je zihral samo na cepine, ker je obstoječ klin v skali držal milo rečeno nič.

Ker je sledeč cug bil bolj gaženje po snegu kot kaj drugega, tudi jaz Aleša pozihram na cepine, on pa gre naprej; nato zlezeva še en cug po zasneženi grapci, kjer so razmere nekoliko manj idealne, saj se kar namatraš v gaženju.

Sledil je še en bolj strm del smeri, nato pa sva že pod zadnjo prečko, kjer je Belko "ornk" zabil klin; tako tam grem jaz malo naprej, na klinu uredim štant in pozihram Aleša, ki zleze prečko (v njej je kar nekaj klinov, tako da se lahko sproti vpenja v komplete). Sledi še izbijanje Belkovega klina (pismo, se človek kar namatra, da ven dobi enega navadnega Jeseničana), nato pa še jaz zlezem prečko, kjer gre za zanimivo plezanje z zatikanjem cepina po skalah in kosih ledu, saj je sneg preveč zmehčan, da bi držal oz. ga je premalo. 1 meter nad štantom (svedrovec!), kjer me je zihral Aleš, stopim čez grebenček, in odpre se mi pogled na snežne planjave nad Kranjsko kočo; prestopim čez, še malo poplezam navzdol, nato pa sledi hoja po snežiščih do Kranjske koče na Ledinah. Za Teranovo smer sva z Alešom rabila 2 uri, kar se mi zdi kar v redu čas. Moti me edinole to, da bi si lahko vzela nekaj minut na kakem štantu, da bi naredil kako fotko več. Zoprno je, če moraš ves čas varovati, saj se znatno zmanjša čas, ki ga imaš na voljo, da fotkaš :).

Vmes se z Alešem razveževa in se sprehodiva po gazi do Kranjske koče, kjer naju že čakata Jan in Belko. Sneg se kar udira in treba je biti precej previden, saj lahko na enem delu snežišča ob padcu suvereno odletiš to dna Žrela. Pri Kranjski koči se malo okrepčamo, nato pa bruhnemo proti Žrelu. Tam previdno sestopimo, saj je sneg podoben kot povsod, kjer naklon pobočja ni dovolj velik - se kar udira. Noben seveda noče po riti do dna, tako da hodimo tukaj nekoliko bolj počasi.

Ker smo imelo vso robo sabo v rukzakih, se sprehodimo do vznožja snežišča, tam pa damo s sebe še dereze in ostalo opremo. Vmes se suvereno pogovarjamo o Sinjem slapu ter o tem, kako dobro je narejen (mimogrede, dobro narejena je tudi Vikijeva sveča, kot tudi oba Ledinska slapova). Na kraj pameti pa nam ne pade, da bi se zapodili še vanj, saj bi nam "ovinek" ne vzel več kot 2 uri. Tako pa se tega domislimo šele pri avtu, kjer se nam seveda (očitno!) ne da več nazaj. No ja, smo bili pa vsaj doma že ob dveh :).

Vse fotke so na Picasa albumu (kot pravim, žal jih ni veliko, ker nisem imel veliko prilike slikati).

Maltatal - Tečaj ledne tehnike & Strannerbach

Včeraj smo imeli dolgo pričakovan tečaj ledne tehnike. Ker je Mato že nekajkrat obiskal zanimivo dolino v Avstriji, je seveda prepričal Bricota in v dveh kombijih in enemu avtu smo švignili proti Maltatalu. Kaj sploh je Maltatal? Gre za dolino, za katero sicer še zdaj geografsko ne vem točno, kje je. Je pa izredno lepa in povabljiva :).

Zbrali smo se zjutraj ob 7:00 v Kranju, ampak seveda smo Miloša čakali 10 minut, tako da smo odrinili nekaj čez sedmo. Zbasali smo se v 3 avtomobile in pičili proti Karavankam. Na bencinski postaji smo se opremili s hrano in pijačo; prisotna je bila velika gužva, saj je bil v Kranjski Gori ravno Pokal Vitranc.

Kakorkoli že, po udobni vožnji smo prispeli v Maltatal. Prva stvar, ki smo jo opazili je, da je snega v gozdu na sončnih legah le za vzorec, ter da kraj zgleda izjemno dober tudi za boulderiranje. Ko pa z železnimi konjički zagrizemo v strmino ter bolj osojne lege, pa hitro vidimo, da se je sneg kar ohranil. Po nekaj vožnje v klanec na ovinku parkiramo ob cesti in se zložimo iz kombijev na luft.

Prvi del tečaja je sestavljala ledna tehnika: Brico nam je najprej pokazal dva načina, kako v ledu delaš štante, ter seveda, kako si s cepinom pred tem zavaruješ vrv, da imaš vsaj eno obliko varovanja med šraufanjem. Drugi del je bil namenjen vozlanju Abalakovih vozlov, brez in z pripomočkom :). Nazadnje pa smo vsi probali še, kako se abzajlaš na en ledni vijak tako, da ga po spustu lahko dobiš dol (sicer ti seveda ostane v steni). Ni tko ajmfoh, čeprav je v teoriji precej simpl.

Ker nam je že ta del šole vzel precej časa (bilo nas je veliko!), smo se nato hitro razporedili v naveze in švignili gor pod slap. Na srečo je slap dovolj širok, da lahko pleza več navez hkrati paralelno. Prvi cug je bil nekoliko strmejši, nato pa je celoten drugi cug tak, da lahko po njem kar hodiš. Na ledu pa se pozna, da je zunaj mraz - je izjemno suh in talarji se delajo kot za stavo, tako da je bilo kar en kup umikanja in kričanja. Je pa še vedno debel, tako da bo slap še obstal kakšen teden, če se ne bo preveč otoplilo.

Tretji cug je bil prvi cug, kjer sem jaz lezel naprej. Na srečo (saj drugače si ne bi upal) strmina ni pretirana, pač III-ka, tako da previdno in sigurno odpikam tisti del. Vmes sem navrtal še en sveder, da sem videl še, kako izgleda ta stvar (sicer smo večinoma uporabljali kar Matotove svedre, ki je šel prvi). Nato je sledil še en položen cug, za njim pa se je slap razcepil na dva kraka - mi smo šli v levega, ki se je končal po še enem strmem cugu (slap naprej je bil podrt), po desnem kraku pa imaš baje še en cug, sprehod po gozdu ter še dva malo bolj strma cuga. Vsekakor plan za naslednjič; nas je bilo pa žal veliko, pa še ura je bila že relativno pozno, tako da smo se na vrh levega kraka odločili, da abzajlamo dol in se odpravimo domov.

Tako smo na hitro uredili abzajle in se čimprej spustili dol (zadnji so morali nositi vrvi, hehe :)). Na srečo mi na sredi Mato pokloni svoj rukzak za nositi dol, tako da sem bil rešen nošenja vrvi. No, saj ne bi imel nič proti.

Po položnejših cugih se ob štriku sprehodimo, po strmejših pa normalno abzajlamo. Na srečo so nekateri mislili vnaprej in v avtomobilih imamo nekaj piva, tako da si privoščimo in nekoliko privežemo dušo :). Nato pa se skobacamo v avte/kombije in se odpeljemo domov.

Sledila je večerja, ki smo jo planirali imeti v Matičku v Radovljici, a je bilo tam polno, tako da smo nazadnje šli raje v Hotemaže na kruhke.

V Maltatal bomo pa sigurno še šli, če ne letos, pa naslednje leto :). Sicer pa mora biti dolina lepa tudi poleti, tako da morda že v toplejših mesecih kdaj bruhnemo tja.

Kot ponavadi, nekoliko več slik se nahaja na Picasa albumu.

Tamar, Slap nad votlino

Pa smo spet šli v Tamar. Suvereno je zmagala odločitev, da se pridružim Bricotu, Mihu in Blažu na turo v Tamar. Alternativa je bila namreč čudoviti prof. Bratko in še bolj čudovit predmet: Principi programskih jezikov in simbolično programiranje (na kratko: PPJSP). Mislim, da je obrazložitev moje odločitve nepotrebna in sama odločitev lahko razumljiva :).

 

Čeprav sem Tamarja v 2 tednih že "en malo" sit, vsaj kar se tiče peš dela poti, mi je v njem ostal še en slap, ki sem ga hotel preplezati - Slap nad votlino. Na srečo so ostali trije soplezalci bili identičnega mnenja, tako da smo okrog pol 10 (ali nekaj takega...) po nekaj gaženja s strani Miha stali pod slapom.

Ker smo imeli namen abzajlati dol (pismo, bi pršparali celo uro pomojem) smo rukzake in vso opremo pustili direktno pod slapom, Miha pa se je kot prvi zapodil v led. Razmere so bile kar dobre, vsaj prvi del, je pa res da sem jaz šel zadnji, tako da sem imel narejenih že nekaj "špranj" za cepine. Miha relativno hitro potegne prvi cug, pri čemer začne bolj levo, kjer je led boljši, in nato spleza prečko na desno, da pride do prvega štanta. Blaž mu sledi, in ker je prvič v naravnem ledu, je nekoliko počasnejši - predvidevam da je nekako tako, kot jaz v Centralcu. Brico pa ves neučakan :). Tako mu hitro sledi (vsi smo plezali kar na Mihove šraufe), vendar pa mora vmes v ledu še nekoliko počakati. Potem, ko Brico zgine za vogal, ga tudi jaz spodaj še nekaj časa čakam, saj so počakali, da je Miha lezel naprej, da ni bila prevelika gneča na štantu.

 

Prvi cug mi je minil izredno hitro in prijetno - nobenega velikega naklona in dober led. Ker sem bil zadnji, sem seveda ven pobiral svedre in komplete. Hitro sem na štantu, kjer me čakata Brico in Blaž. Štant je pa bil že narjen in sestoji iz dveh klinov, zabitih v skalo ob slapu, tako da dobro drži. Miha hitro odpika drugi cug, ki je pravzaprav še položnejši od prvega cuga, in Blaž mu sledi.

Nato piči gor še Brico, za njim pa jaz. Spet pobiram šraufe. Tokrat se mi je prvič zgodilo, da enega šraufa nisem mogel spucati s tolčenjem ob led. Miha mi je kasneje povedal, da daš v luknjo v svedru cepin, in ga tako lažje spucaš. Bo treba probat naslednjič :). Kot rečeno je drugi cug še položnejši, se pa nekoliko bolj delajo talarji, ampak cug mine izjemno hitro. Tako hitro prispem do vrha.

Na vrhu zložimo štrike, jaz, Miha in Blaž si naprtamo štrike na hrbte in švignemo naprej gor proti izhodni grapi. Seveda (bojda) falimo originalno izhodno grapo in gremo preveč levo, kjer naletimo na "mix" smer :P. Ob potočku, ki napaja naš slap, se vzpenjamo po skalovju, mahovju, snegu in ledu. Tako porabimo še kakih 20 minut, da pridemo na dobro znano izhodno stezo, ki nas pelje do vznožja slapov. Pogled na Tamar je prečudovit - meglice, nizka oblačnost, rahlo naletava sneg, pa nobenega folka nikjer :).

 

Tistih ubogih 10 centimetrov novega snega (+ napihan sneg) je seveda zakrilo vse sledi, tako da se nam suvereno udira v snegu. Ko prispemo do vznožja Desnega slapu, se nam udira tudo do trupa :P. Vmes meni rata suvereno strgati hlače z derezami (predvidevam, da sem zapel za štrik na hrbtu - pa sem si ga tokrat zaradi slabih izkušenj zadnjič posebej kratko navil...). Nič ne de, bomo že zašili :).

Ko prispemo dol, pošljemo Blaža po rukzake, ki smo jih pustili pod slapom, nato pa se odpravimo. Ustavimo se še v koči v Tamarju, kjer si ostali privoščijo pivo, jaz pa čaj (ker spet vozim).

Nazajgrede se ustavimo še v Kranjski Gori na pici, kjer ostali spet pijejo pivo, nato pa švignemo proti domu. Še dobro da sem vsaj doma odprl eno pivce, me je že dobro žejalo, sploh, če imaš pivce ves čas pred nosom :).

As usual, vse fotke so na Picasa albumu.