Selitev bloga

... vse stvari se enkrat končajo. Žal tudi tale košček spleta. Da pa ne boste najbolj črnih misli, dejansko ne ukinjam bloga, pač pa ga zgolj prenašam na lasten strežnik, lastno domeno, tako da bom imel še več kontrole nad pisanjem dolgoveznih in nakladajočih poročil s plezarije :).

Videz še ni dokončen (čakam na dizajnerja, da mi ga še malo "spimpa" v roku nekaj tednov), pa vendarle... naj vas brez obotavljanja povabim na novo stran, ki sliši na sledeč naslov:

www.zluftan.si

Se vidimo na novi strani!
Lukc

Burja v Paklenici

Janez mi že sredi tedna omeni, da planira za podaljšan vikend skočiti v Paklenico. Sam sem sicer malo v dvomih, ker imam na šihtu precej dela, ko pa prestavimo trajanje izleta samo do ponedeljka (kar pomeni, da bi moral odpovedati le 1 dan službe), pa se ne morem več upreti :). Tako v soboto popoldne sedemo v avto in v pičlih 4 urah že parkiramo v Starigradu pri znanem kempu, Vesni.

Ekipa je tokrat bolj "hribovska", Jani, Štefan in Janez ter moja malenkost. Zanimivo je, kako je na morju vse lepše. Samo, da se pripeljemo iz tunela Sv. Ana, že nas obsije šajba, in pogled nazaj nam pove, da Velebit dobro drži gnilo, smrdljivo in deževno aprilsko vreme iz dosega obale. So pa Velebitski vrhovi še zelo beli, dejansko spominjajo na naše Alpe, saj je potencialnih smučarskih flank neomejeno.

No, mi smo sem prišli, ker imamo snega zadosti, in po nastanitvi v sobah v kempu Vesna gremo še na pivo, nato pa večerjat (mmm, domače divjačinske klobase!) in prav po hitrem postopku spat. Zjutraj se zbudimo v vetrovno jutro in glej ga vraga, da nas je plezalcev izredno malo. Na poti v sotesko Paklenice srečamo še kake 3 avtomobile, sicer pa je parkirišče popolnoma prazno (je pa res, da smo vstali precej zgodaj).

Vreme nam dobro služi kar se tiče jasnosti, je pa dan izredno vetroven, in bolj ko se vzpenjamo proti vznožju Anića Kuka, bolj nas veter prepihava. Že pred prvim raztežajem se vsi kar dobro napravimo, pa nas je potem še vseeno celo smer dobro zeblo (vsaj mene je na štantih kar dobro "rukalo"). Ampak kakor pravi Janez, more biti malo pridiha resnosti, če ne ne gre za alpinizem :).

Za prvi dan smo si izbrali železno klasiko Paklenice, smer Mosoraški v Anića Kuku (350m, 5c). Navkljub veliki popularnosti smeri smo v celi smeri popolnoma sami, celotna stena Anića Kuka pa ta dan premore kake 3 naveze.

Janez vzame v navezo Janeta, jaz pa se navežem s Štefom. Če sem na začetku mislil, da bova plezala cug-cug, mi Štef hitro zaupa, da mu težji raztežaji ne dišijo preveč, tako da z Janezom potem celotno smer vsak v svoji navezi plezava naprej. Smer je lepa, razgibana in precej "hribovska", ne glede na to, da je v celoti navrtana s svedrovci. Vmes v neki prečki malo zalutamo, vendar je v svedrovcu na sredi previsa, nad katerim se začne plata, že vponka, tako da se Janez samo spusti nazaj, in prečko dokončamo v levo tako kot se zagre, nakar zaplezamo v opevan "detajl" smeri, o katerem smo slišali toliko slabega.

Sam sem dobil goro informacij, kako je detajl ves zlizan in zoprn, pa nisem imel tega občutka. Sej itak stopaš pravokotno na tisto plato, ma da drži tudi, če je zlizano :). Veliko težje mi je bilo splezati del poči, kjer je bila pri nas v njej zagozdena zeloo majava skala. Na koncu si pač moral zbrati pogum in se potegniti gor na tisti majav kamen in upati, da ga ne boš odpulil ven iz poke.

Zadnje 2 raztežaja sta nam tako vsem popestrila plezarijo, saj sta res lepa. Na vrhu brije še bolj, tako da se ne zadržujemo dolgo, pač pa prav hitro sestopimo. Sledi večer, enak prejšnjemu - pivo, večerja in zgodnji odhod v postelje.

Ponedeljek prinese še lepše vreme, poleg tega pa se veter umiri. Napademo krajšo smer v Stupu Anića Kuka, Šaleško (150m, 5b), ki pa navkljub nedolžni oceni postreže kar s pravo, strmo plezarijo. Tokrat grem prvi naprej jaz, vendar se po nekoliko sitni prečki brez stopov situacija obrne. Sam splezam prečko ter zajedo navzgor ter uredim sidrišče, nakar Štef za mano v prečki prav neprijetno odleti. Sam nič ne slišim, ko pa se od spodaj zarjujejo, naj popustim štrik, to storim, nakar čakam kakih 5 minut, preden se štrik spet napne.

No, ko poberem štrik, se na drugem koncu prikaže Janez, ki pravi, da sta Jane in Štef rajši abzajlala. Ja nič, midva pa ne odnehava, tako da v prijetni pleži hitro doseževa vrh Stupa (sva pa plezala neko izstopno varianto Šaleške malo bolj po levi...), kjer se odločiva, da splezava še eno smer. Abzajl navzdol, ter po praktično po isti trasi nazaj gor po Danaji (100m, 5b). Ko po zadnjem raztežaju zopet priplezam na vrh Stupa, se Janezu kar smeji :). Zadnji raztežaj je ocenjen z nedolžno 5a in je fantastičen, saj plezaš v kar dobri strmini po fantastičnih luskah. Ko prideva dol, se srečamo s Štefom in Janetom, ki sta šla do planinskega doma v Paklenici ter poiskala še nekaj "kičkotov" (Geocache-ov).

Družno se odpravimo do avtov, pozobamo, kar je ostalo od hrane, in gasa domov! Končna sodba... ja ravno toliko smo bili dol, da nas je skala zdražila in bo treba čim prej nazaj! Projektov je pa itak preveč za naštevat...

Aja, fotke so pa tokrat od Janeza (upam, da čim prej dobim fotkič...).

Hemsedal 2013: Slapovi nad mestom Fagernes

Dan poprej smo si že ogledali "ogrevalna" slapova nad mestom Fagernes, ki sta zgledala zelo zdrava (beri: modre barve) in nič preveč težka za začetno uplezavanje v ledu. Hopa cupa, obilen zajtrk v obliki jajc in sira, in že parkiramo pod privatno cesto, ki nas pelje pod slapove. Matej in Igor zastavita tak tempo, da sam komaj hlastam za skupinico, ampak ima stvar za posledico vsaj to, da slapove dosežemo že po kakih 20 minutah.

Najprej se lotimo desnega slapu po imenu Hyllebekken, ki nosi oceno WI3 in je dolžine 150m. Igor se ga loti po levi strani, jaz pa 2 metra bolj desno od njega, saj tam slap ponuja še največ vertikalnega terena :). Slap imamo obdelano izrazito hitro, in že po nekaj metrih slapu se nam vsem na obraze prikrade nasmešek, saj je led idealen - ravno dodobra navlažen, da cepini popajo tako, kot se zagre.

Druga stvar pa je naša forma, saj še noben ni ravno dobro uplezan, in vsi bodisi povsem preveč razbijamo led s cepini ali pa ne zaupamo derezam. Navkljub temu smo prav hitro na vrhu, in po abzajlu se znajdemo nazaj na cesti. Mateja je nekaj štihnilo zdravje, tako da pravi, da se bo šel raje nacejat v kočo s čajem in domačim jegrom (hvala, Miro - je pomagalo!).

Mi trije z Igorjem in Karmen pa se želimo lotiti še drugega slapu (Mindrefoss - WI3, 150m), ki je s ceste na vrhu zgledal kar pokonci. Ker smo zmedeni, sprva zarinemo v breg po zgaženi potki, na kateri obrnemo po 15 minutah grizenja kolen v breg - ne bo ta prava! Po občutku gremo še nekoliko bolj desno, kjer kake pol ure gazimo v zelo strmi gmajni, nakar ravno tako odnehamo.

Ko smo že odločeni, da slapu pač ne bomo našli, ob poti navzdol le zagledamo stopinje, in svetlikajoč led nas obsije v gmajni le kakih 50 višincev nad gozdno potjo. Seveda zjutraj tega nismo opazili, ker se nam je tako mudilo! Ja nič, gor do slapu, dereze gor, in že ga špičimo po slapu. Slap je še lažji od desnega, tako da ga do zadnje, kakih 10m visoke zavese splezamo kar nenavezani. Tam jaz splezam zaveso, nato pa naredimo top rope na svečo, ki se bohoti desno od zavese. Ko se vsi pozabavamo še s svečo, ki nam kar da vetra (beri: navije), pospravimo štrik in sestopimo kar po gmajni ob slapu. Matej nas spodaj že čaka z avtom, in sledi še en večer prenažiranja in brainstorminga, kam bi šli naslednji dan.

Matej precej navija za Rjukan, ker razmere v bližini Fagernesa očitno niso preveč dobre, vendar ga le prepričamo, da gremo z Igorjem in Karmen naslednji dan pogledat za razmere v sosednjo dolino Hemsedal, ki slovi po številnih slapovih in je bila v bistvu naš prvotni cilj odprave. In ni nam bilo žal :).

Fotke in še Matejevo poročilo.

Hemsedal 2013: Pot navzgor & prvi slapovi

Pa je zopet napočil čas, da se odpravimo poplezavat zaledenele slapove v Skandinavijo. Tudi tokrat je organizacija potekala izredno raztreseno, saj nam je nekaj tednov pred odhodom pol ekipe odpovedalo udeležbo. No, štirje zagreteži smo ostali, namesto s kombijem pa smo se na pot odpravili kar z avtomobilom. Ker je bil izlet šparovne ("študentske") narave, smo vso hrano nabavili že doma, kar je imelo za posledico to, da v avtomobilu niti podrazno ni bilo več prostora za 4 pare krpelj in lavinske opreme, ki je tako morala ostati doma.

Predvsem za krplje nam je bilo sicer kasneje precej žal, ampak vsaj vemo za drugič. V četrtek popoldne se tako z Matejem, Karmen in Igorjem sestanemo v Kranju in odrinemo na pot. V hitrem tempu s Hondo dosežemo nemško pristanišče na S obali po imenu Rostock. Trajekt štarta v petek ob 8 zjutraj, in vsi se radostno zapodimo v restavracijo, kjer na relativno udobnih zofah prespimo nekaj dobro zasluženih uric, nakar nas ob 1 spodijo nazaj v avtomobile, saj pristanemo na Švedskem. V petek zvečer smo sicer zmenjeni z Matejevim kolegom v Oslu, vendar imamo čez dan kar precej časa, tako da se ustavimo še v Malmo-tu, švedskem mestu, kjer je na izmenjavi še en kolega od Mateja in Mareta.

Ko skupaj spijemo kavo, ne moremo verjeti svojim očem, saj običajna (ne pretirano dobra) kava košta dobre 4 evre. Welcome to Sweden! Sprašujemo se, kakšna bo cena šele na Norveškem. No, v sončnem vremenu nato sledi dolgočasna vožnja po ravninski Švedski do norveške meje, kjer predvsem navdušeno opazujemo vsak zamrznjen slapič, ki dere preko številnih škarp ob avtocesti. Ja, povsem identično kot lansko leto :). Na večer dospemo do norveške meje, še zadnjič tankamo na Švedskem, nakar sledi vožnja do Osla. Tam obiščemo Matejevega kolega Larsa, ki ga je spoznal na Lofotih lansko leto.

Lars nam pripravi domačo norveško jed, ki jo baje jedo na vseh veselicah, pogrebih, družinskih srečanjih in podobnih feštah in je v bistvu neke vrste mesna juha (v juhi plavajo narezani kosi mesa) s prav dobrimi knedli iz nekakšnega sivega testa. Zraven nam skuha še kuhano zelenjavo, torej korenje in krompir. Navkljub veliki lakoti nam uspe pojesti le kake pol lonca juhe, nakar obupamo. Morda je bilo krivo tudi doziranje piva ob jedi, ki nas prijetno napihne in utrudi. Prav hitro se tako počimo na kavč in na tla v Larsovem stanovanju in mrknemo.

Za nedeljo določimo divjo in povsem nerealno 6 uro vstajanja, kar seveda gladko zamudimo. Po tem, ko nam Lars postreže jajca in slanino in pospravimo cepine, čevlje in rukzake nazaj v avto, je ura že 8. A nič ne de - ko zapuščamo Oslo, se končno začenja hriboviti del Norveške, in kot mali otroci nam dogaja povsod, kjer zagledamo leden trak iz kakega brega v gozdu ali pa v kakšnem skalnem zatrepu. Na žalost so temperature kar visoke (čez ničlo), sonce pa neusmiljeno žge, tako da imamo precej težko nalogo izbrati splezljiv slap, sploh zato, ker imamo v rokah le nekaj sprintanih (pomankljivih) vodničkov z interneta. Ko končno pridemo pod slapove v dolini Stavedalen, sicer zgledajo "ta pravi" - beri: konkretna 120m WI4, vendar so žal obrnjeni na jug in jih sonce ob poldnevu konkretno lupi. No, z Matejem se vseeno zapodiva v najdebelejši slap nad vasico (Makalu, 150m, WI4-5), in po 15 minutah gaženja v soncu in južnem snegu sva povsem mokra in le pod slapom :). Kako bi zdaj prav prišle naše krplje!

Matej zarine naprej, vendar po 10m obrne in pripleza nazaj dol. Pravi, da nima nič zaupanja do snežnega ledu. Ne pomaga dejstvo, da je 7 stopinj nad ničlo in je slap tanka mešanica snega in ledu. Letos smo naredili isto napako, kot lani - premalo smo se za led ogreli v domačih logih, tako da smo zopet na sever prišli povsem neuplezani. Nekako se z Matejem strinjava, da bi slap med zadnjimi dnevi, ko smo se uplezali, gladko splezala (seveda v nižjih temperaturah). A nič ne de, siliti nimaš kaj, tako da sestopiva nazaj navzdol do ceste in se sprehodiva naprej do naslednjega slapu, kjer sta Igor in Karmen ravno tako obrnila zaradi podobnih problemov kot midva (O'hoi, 100m, WI4).

Ja nič, rečemo, bomo pač začeli z lažjimi slapovi. Gasa v avto, in čez kako uro se pripeljemo do mesteca Fagernes, kjer nas čaka kočica, ki bo naše bivališče za naslednji teden. Mimogrede v neposredni bližini mesta sredi gozdne brežine zagledamo dva slapova, ki delujeta bolj zdrave modre barve in sta večino dneva v senci, tako da ju kar določimo za cilj naslednji dan. Špageti na maso, in že nas odreže spanec!

Fotke in še Matejevo poročilo.

Turni smuk s Kleka

Po propadlem planu za plezanje zaledenelih slapov smo se z Matejo, Janezom, Tino in Mihom hitro zedinili, da so razmere ravno pravšnje za ponovno smučanje po deviškem pršiču. Z Matejo določiva dva finalna kandidata v ožji izbor kucljev, po katerih bi se bilo navkljub visoki stopnji plazovne nevarnosti (frišno zapadel sneg) dokaj varno spustiti - Blegoš in Klek. Pa jaz prevesim tehtnico na stran Kleka, saj imam Blegoš res pred nosom, pa še nekako sumimo, da bo obisk za vikend velik.

No, tudi za Klek smo slišali, da je precej popularen, in zato zjutraj udarniško že ob 6 štartamo iz Kranja. Ko se dvignemo nad Jesenice, smo presenečeni, saj je snega v izobilju (pršiiič), cesta v nulo splužena, mi pa sami! Proti Kleku se ne vleče nobena špura in navkljub kar podrobnim Matejinim informacijam na koncu zaštartamo špuro kar na slepo v gozd.

Miha nas spretno navigira med drevesi in kaj kmalu trčimo ob letno planinsko pot, ki je na nekaj metrov ožigosana z markacijami, tako da se je izgubiti res težko :). Ob zložni hoji in klepetu tako vlečemo špuro vse do Jeseniške planine, kjer sledi prva malica.

Vmes na poti prečkamo 2 potočka, kjer nas ujame sonce, in za trenutek celo občudujemo vrhove nad dolino Vrat - nad oblaki kraljujejo Rjavina, Stenar in za trenutek tudi vršna špica očaka Triglava. No, oblaki ga kaj kmalu zajamejo, mi pa po postanku nadaljujemo po nekoliko bolj golih flankah proti vrhu Kleka (po levi strani).

Ob stiku s prvo veliko snežno flanko Miha potegne iz rukzaka lopato, in hitro imamo narejen prerez snežne odeje, ki pove, da večje nevarnosti ni. Še vseeno se rajši držimo gozda, ko pa zagrizemo v vršno kopo Kleka, pa vijugamo med redkimi smrekami in nizkim drevesjem. Ustavi nas šele kloža kakih 50m pod vrhom. Noben ni zbiralec štempljev, tako da ni nobene panike, ker obrnemo malo pod vrhom.

Ko si nadenemo čelade ter snamemo kože, pa se vsem nariše na obraze en velik nasmešek :). Smuka do Jeseniške planine je fenomenalna, pršiča je 20-30cm, flanke pa deviške in nezvožene. Sledi še spust po gozdu, ki je sicer nekoliko bolj navigacijsko zahteven, ker se moramo ves čas držati leve, a zato nič manj uživaški, saj je pršiča tudi tu dovolj.

Vmes se zgodi nekaj padcev, 5 minut hoje navkreber, ko moramo smučke sneti z nog, ter še velik odmerek uživancije, in prav prehitro smo nazaj v vasi. Sledi še pojedina v Jesenicah v dobri družbi in zgodaj popoldne smo doma. Kot sem že velikokrat omenil, splača se zgodej rinit v hribe :).

Več fotk, smiselne nakladancije in objava pa na M-Brlog.

Turni izlet v Karavanke

Mare mi je že med tednom omenil, da ima dela z diplomsko čez glavo in si v petek želi iti nekam na luft. Pa sva študirala, kaj vse bi se dalo početi, pa nama na pamet ni padlo nič konkretnega. Slapov ni (oz. se nama ni dalo spet furati v Maltatal), za frikanje smo nekako računali že za v soboto... kaj preostane drugega kot turna smučarija.

Mare sicer trobi okoli Kriške stene, vendar sem sam s 4. stopnjo nevarnosti plazov zelo dvomljiv glede tega načrta... ko se Mare sliši z Mirotom (njegova objava), mu ta seveda pove isto stvar. Na srečo pa je Miro velik poznavalec Karavank, in zmenimo se za izlet proti Struški. Ker sam ne poznam Karavank okoli Jesenic prav nič, nimam pojma o čem govori. Vem le, da bomo šli po gozdu in da je tura varna pred plazovi :).

Tako se v meglenem in prav nič prijetnem jutru z Maretom zapeljeva do Jesenic, kjer se pretovorimo v Mirotovega konjička, in gasa proti Javorniškem rovtu.

Tam parkiramo avto, dilce na noge in kar po cesti jo mahnemo proti Pustem rovtu. Krasna naklonina, nobenih velikih strmin, edinole oblačno je, tako da vidimo 20m naokrog sebe. Hvala bogu, da Miro pozna te konce kot lasten žep! Na Pustem rovtu je vse spihano, tako da iz pobočja ven gledajo trave, vidljivost pa je še vedno za en drek. Smo pa edini norci, tako da se z Mirotom spredaj menjava v gaženju. Snega je konkretno veliko, saj se tudi s turnimi dilami pod nogami udira po 20cm globoko.

No, po Pustem rovtu breg le postane nekoliko bolj strm, in v prijetni hoji po gozdni poti se vzpenjamo proti planini Svečici oz. Belski planini, kjer odkrijemo, da je veter kak dan prej delal silne vragolije, saj je razpihanega snega ogromno in je ponekod nabran v večmeterske zamete, drugje pa je spihan do trav.

Od tam nas v res slabi vidljivosti (10m) Miro pelje še 15 minut hoda do Korenščice (1764m), ki je dejansko bil naš današnji cilj. Zgoraj se nam nič ne mudi, in pomalicamo, počajčkamo, preden se napravimo za spust v dolino.

Zgornjih 50-100 višincev nama z Maretom da kar vetra, saj je sneg ponekod spihan, drugje pa nametan in se udira, tako da se (Mirotu v zabavo) nekajkrat prav elegantno zloživa v sneg. Ko pa prečimo gozdno cesto, po kateri smo se vzpenjali, se začne zabava!

30-40cm pršiča, redek gozd in ravno prava naklonina! Miro jo pred nama odvriska navzdol, in takoj se z Maretom zaveva, da bo smuka ena sama uživancija. Nekajkrat se še zloživa v sneg, ko pa dobiva filing za smuko po pršiču, tudi nama zaigra srce. Kakih 300-400 višincev tako mine izredno hitro, in že smo nazaj na cesti, po kateri nas čaka še 10 minut smuke navzdol do avta.

Res enkraten izlet v enkratni družbi! Miro je sigurno "the man" za tale del Karavank, saj smo v konkretni megli/nizki oblačnosti ob uživaški smuki navzdol trofnili cesto na 50m natančno! Model ima tudi blog, ki je zelo redno posodobljen glede turne smuke. Po turi sledi še obvezno pivo - kot bi reku Mare, "ne me fukat, še ga bomo pil!". (več, žal ne najboljših, fotk)

Iskanje slapov v zahodnih Julijcih

Že med plezanjem v petek sva se z Maretom začela meniti, da bi se v soboto šli nekam v led. Igor in Karmen sta bila obadva tudi za akcijo, težje pa je bilo določiti cilj. Po pogovoru s plezalci v Črnem Kalu nam je bilo jasno, da v Tamar ne bo za iti, saj smo vedeli vsaj za 20-30 ljudi, ki bodo za tja štartali ob 5 iz Radovljice.

Druga izbira, Maltatal, nam prav tako ni dišala, saj smo ravno tako vedeli vsaj za 2 ferajna, ki bosta tam plezala (čeprav smo kasneje odkrili, da bi tja lahko šli, ker ni bilo take gužve). Tako se zmenimo za Sinji slap nad Jezerskim, vendar ravno tako dobimo informacijo, da je izredno slabo narejen. Končna destinacija tako postanejo Zahodni Julijci in slapovi okrog Predela ter Rabeljskega jezera.

Štart ob 7 je kriv, da smo že okrog pol 9 gledali okrog Rabeljskega jezera in iskali ledne linije. Samo mojemu sokoljemu očesu (seriously, ostali niso nič videli :P) se imamo za zahvaliti, da najdemo ledene smrklje v pobočjih naokrog. Pa so res samo smrklji, tako da gremo pogledat še na Predel. Prelaz je odprt, smo pa presenečeni nad količino snega, saj je ob cesti konkreten snežni zid, ki ga kar malo nismo navajeni, saj je pri nas na Gorenjskem bila bera snega precej manjša. Tukaj vlada resnično prava zime (kot je edino prav)!

Čez predel se nam odpre prelep pogled na Loško steno, vendar nas zanimajo brežine desno od prelaza, kjer pa zopet nobeden od slapov ne zgleda niti približno narejen... bolj kot ne vse deluje kot grapa s suhim pršičem in kakšnim lednim skokcem vmes. Na odcepu za Mangartsko sedlo srečamo še dva alpinista iz Idrije, ki sta prišla do enake ugotovitve kot mi, vendar imata onadva za razliko od nas v avtu tudi turno opremo, tako da jo mahneta na turnih dilcah proti Mangartskemu sedlu.

Mi pa gremo nazaj do Rabeljskega jezera, tam pa tokrat zavijemo na cesto proti Selli Nevei, kjer računamo, da si ogledamo še slapove v pobočju Jerebice. Slab v Jerebici dejansko zgleda edini narejen, vendar se vsi strinjamo, da smo zanj izrazito prepozni, saj je dostopa v teh razmerah za uro in pol do dveh ur. Še malo naprej pa zagledamo markanten Benetov slap, ki od ceste ravno tako zgleda solidno narejen. 

Opremo nase, hop s ceste in v kake pol ure prečimo reko ter se vzpnemo do vznožja slapu. V gozdu se nam sneg zoprno predira, tako da še enkrat pogrešimo turne dilce (ali pa krplje). Ko po malo praskanja po ledno/snežni grapici dosežemo vznožje sveče, pa se nam nosovi le malo povesijo, saj hiter pogled v zadnjo stran sveče pove, da danes slapu ne bomo plezali. Levi del sveče je povsem votel in po njem teče neprijeten curek vode, medtem ko je levi del sveče zelo tenak in ko Igor 2x zamahne višje gori, se vse skupaj ne sliši niti približno dobro.

Načeloma niti nimamo izkušenj, da bi znali oceniti, kdaj je ledena sveča "splezljiva" in kdaj ne, vendar se nam pač ni zdelo varno. Lahko, da bi prišli čez, pa ne bi bilo nič, lahko pa bi se zgodilo kaj drugega.... Mora pa biti slap izredno lep, če je dobro zmrznjen, tako da se strinjamo, da se vrnemo takoj, ko bo obdobje mrzlega vremena.

Ja nič, pri slapu vseeno pomalicamo, nato pa nazaj do avta. Nazajgrede se ustavimo še pri slapu za bunkerjem (ob cesti), ki smo ga že prej študirali. Pa rečemo, pojdimo pogledat, saj je dostopa za par minut. Glavni del slapu je itak tekoč, v levih zavesah po skalnih policah pa zagledamo dva alpinista. Ne vemo od kje sta, vendar se pogovarjata v angleščini. Kakorkoli, tip, ki pleza naprej, je bil izrazito nesuveren, in po 5-minutnem čakanju, kdaj bo zaplezal v 3-metersko ledno zaveso se odločimo, da raje gremo nazaj do avta, saj bi bilo vsakemu izmed nas neprijetno, da ga skupina ljudi gleda in na glas opravlja. Se pa vsi strinjamo, da navkljub vrhunski opremi ni bil dorasel plezanju tistih trav in ledu kot prvi v navezi. Upam, da se s soplezalcem nista kaj polomila...

In to je bilo to! Za slapove v Zajzeri smo bili ravno tako izrazito prepozni, pa smo si vsaj pogledali, kje slapovi ležijo. Aja, mimogrede, tudi Rabeljskemu slapu (tistem pri samem naselju) manjka še nekaj ledu za vse, ki niso ljubitelji miksa. V takilih razmereha je v zahodne Julijce še najbolj pametno iti s turnimi smučami, saj je snega neomejeno, pršič pa še na veliko neprevožen :). Za slapove bi pa moralo kak teden bolj stisniti z mrazom... (fotke)

Frikanje v Črnem Kalu

Sredi tedna je padla ideja, da bi prost praznični petek preživeli nekje zunaj, valda. Na glavo sta nam padli 2 logični izbiri - frikanje na primorskem ali pa turna smuka s kakega pred plazovi varnega kuceljna. Osebno bi morda celo bolj preferiral turno smučarijo, vendar so se Matej&co. nasmučali že v četrtek zjutraj z Blegoša, tako da smo za petek dorekli plezanje v Črnem Kalu.

Sam sem bil zmenjen še z Majo in njenimi kolegicami, vendar jih napovedanih 8 stopinj ni preveč mamilo, tako da se nazadnje zvečer zmeniva z Maretom. Zjutraj pa zarana (kao!) ob akademski 9 uri zjutraj štartamo proti Črnem Kalu. Vmes se ustavimo še v Kozini na kafetu, kjer srečamo še nekaj znancev. S ceste z Maretom med vožnjo pogledujeva naokoli in se čudiva, da je ponekod po notranjskem še več snega kot pri nas.

No, v Črnem Kalu snega ni, je pa precej mraz, tako da vsi koristimo toplino puhovk (in bund) ter rokavic. Matej takoj za ogrevanje napade neko (se mi zdi) 6a, in seveda z Maretom ne moreva zaostajati, tako da se sam precej neogret zapodim v Miško (5c). Lepa smer kot kej, ampak po nekaj gibih ne čutim več prstov, kar pomeni, da sicer dobre robčke stiskam daleč preveč močno, in do vrha smeri sem kvalitetno navit :).

Zatem se z Maretom zaposliva še v sosednji Matako Koyamo (5c), ki je v primerjavi s prejšnjo smerjo keks, ker jo lahko skoraj v celoti splezaš s kaminsko tehniko (tega smo pa alpinisti kar vajeni). Medtem srečamo še nekaj plezalcev iz AO Kranja in AAO-ja, ki trenirajo za alp. inštruktorja in se vsi s ta velikimi gojzarji matrajo v 5c-kah. Svaka čast, to bi se šele jst matral...

Sledi izredno lepa 6b+ po imenu Hipotenuza, ki jo zategneta Igor in Matej, Mare, Karmen in jaz pa se moramo v njej usesti. Sej bo enkrat! Smer je res lepa in jo bo potrebno ob naslednjih obiskih pofajtati! Lepi gibi, edino vzdržljivost rabimo...

Nazadnje se preselimo še nekoliko na desno, kjer z Maretom podelava še Franci na balanci (6a), Matej pa seveda 6b oz. 6c. In po kakih 4 urah plezanja smo dobro našutani. Za prvič bo :). Nazajgrede se z Maretom ustaviva še v Vivi v Kranju, kjer sva vsak od pol pice sita kot telička. Ajoj, je blo dobaarrr!! (fotke)

Ob polni luni na Ratitovec

Z Gregorjem sva se že nekaj časa menila (vse od podobne avanture 2 zimi nazaj), da bi bilo treba ponovno ob polni luni na zasnežen Ratitovec. Čakati je bilo potrebno le, da nakipa zadostno količino snega (ob pomanjkanju snega je ponoči 3x bolj temno, ker se lunina svetloba nima od česa odbijati). No, sneg je padel, polno luno pa smo ravno tako dočakali.

Tako se z Gregorjem ob 10 dobiva v Železnikih in prav kmalu parkirava na poledenelem parkirišču pred vasjo Prtovč. Poleg naju je samo še 1 avto od Mateja, ki me mimogrede obvesti, da na vrhu brije kot pri norcih in da ne bom mogel nič slikati :). Pa se je malo zmotil.

Z udarniškim tempom se hitro vzpenjava, in moram reči, da nama ni žal, da sva za vzpon izbrala levo pot čez Povdn. Sicer sem zadevo rahlo forsiral sam, ker sem želel preveriti snežne/ledne razmere v Spominski smeri Čerin Miran (malo si oblizujemo prste za zimsko ponovitev), vendar sem kmalu razočaran, saj so skale na južni strani Ratitovca popolnoma kopne.

Je pa sneg dobro predelan in ko se vzpneva nad gozdno mejo ugasneva čelki, saj se vidi kot podnevi, razgledi pa so ravno tako fenomenalni. Preseneča še, sicer prisoten, a nikakor orkanski veter.

Ko doseževa kočo, seveda zamudiva Mateja in Anjo, tako da se vzpneva na Gladki vrh, nato pa v bivak na čaj in domač sadjevec. Mmm, kva paše. Ko pogrizeva še ledeno čokolado je čas za slikanje, ki pa mu ne posvetiva preveč časa, saj je ura že pozna.

Navzdol se oddričava po prav tako dobro shojeni poti čez Razor, in kot bi trenil sva nazaj v Železnikih. Kako pa paše takale nočna rekreacija! Edini problem je, da si doma ob 2, pa če je naslednji dan treba vstat za v službo... (fotke)