Turni izlet v Karavanke

Mare mi je že med tednom omenil, da ima dela z diplomsko čez glavo in si v petek želi iti nekam na luft. Pa sva študirala, kaj vse bi se dalo početi, pa nama na pamet ni padlo nič konkretnega. Slapov ni (oz. se nama ni dalo spet furati v Maltatal), za frikanje smo nekako računali že za v soboto... kaj preostane drugega kot turna smučarija.

Mare sicer trobi okoli Kriške stene, vendar sem sam s 4. stopnjo nevarnosti plazov zelo dvomljiv glede tega načrta... ko se Mare sliši z Mirotom (njegova objava), mu ta seveda pove isto stvar. Na srečo pa je Miro velik poznavalec Karavank, in zmenimo se za izlet proti Struški. Ker sam ne poznam Karavank okoli Jesenic prav nič, nimam pojma o čem govori. Vem le, da bomo šli po gozdu in da je tura varna pred plazovi :).

Tako se v meglenem in prav nič prijetnem jutru z Maretom zapeljeva do Jesenic, kjer se pretovorimo v Mirotovega konjička, in gasa proti Javorniškem rovtu.

Tam parkiramo avto, dilce na noge in kar po cesti jo mahnemo proti Pustem rovtu. Krasna naklonina, nobenih velikih strmin, edinole oblačno je, tako da vidimo 20m naokrog sebe. Hvala bogu, da Miro pozna te konce kot lasten žep! Na Pustem rovtu je vse spihano, tako da iz pobočja ven gledajo trave, vidljivost pa je še vedno za en drek. Smo pa edini norci, tako da se z Mirotom spredaj menjava v gaženju. Snega je konkretno veliko, saj se tudi s turnimi dilami pod nogami udira po 20cm globoko.

No, po Pustem rovtu breg le postane nekoliko bolj strm, in v prijetni hoji po gozdni poti se vzpenjamo proti planini Svečici oz. Belski planini, kjer odkrijemo, da je veter kak dan prej delal silne vragolije, saj je razpihanega snega ogromno in je ponekod nabran v večmeterske zamete, drugje pa je spihan do trav.

Od tam nas v res slabi vidljivosti (10m) Miro pelje še 15 minut hoda do Korenščice (1764m), ki je dejansko bil naš današnji cilj. Zgoraj se nam nič ne mudi, in pomalicamo, počajčkamo, preden se napravimo za spust v dolino.

Zgornjih 50-100 višincev nama z Maretom da kar vetra, saj je sneg ponekod spihan, drugje pa nametan in se udira, tako da se (Mirotu v zabavo) nekajkrat prav elegantno zloživa v sneg. Ko pa prečimo gozdno cesto, po kateri smo se vzpenjali, se začne zabava!

30-40cm pršiča, redek gozd in ravno prava naklonina! Miro jo pred nama odvriska navzdol, in takoj se z Maretom zaveva, da bo smuka ena sama uživancija. Nekajkrat se še zloživa v sneg, ko pa dobiva filing za smuko po pršiču, tudi nama zaigra srce. Kakih 300-400 višincev tako mine izredno hitro, in že smo nazaj na cesti, po kateri nas čaka še 10 minut smuke navzdol do avta.

Res enkraten izlet v enkratni družbi! Miro je sigurno "the man" za tale del Karavank, saj smo v konkretni megli/nizki oblačnosti ob uživaški smuki navzdol trofnili cesto na 50m natančno! Model ima tudi blog, ki je zelo redno posodobljen glede turne smuke. Po turi sledi še obvezno pivo - kot bi reku Mare, "ne me fukat, še ga bomo pil!". (več, žal ne najboljših, fotk)