Druga izbira, Maltatal, nam prav tako ni dišala, saj smo ravno tako vedeli vsaj za 2 ferajna, ki bosta tam plezala (čeprav smo kasneje odkrili, da bi tja lahko šli, ker ni bilo take gužve). Tako se zmenimo za Sinji slap nad Jezerskim, vendar ravno tako dobimo informacijo, da je izredno slabo narejen. Končna destinacija tako postanejo Zahodni Julijci in slapovi okrog Predela ter Rabeljskega jezera.
Štart ob 7 je kriv, da smo že okrog pol 9 gledali okrog Rabeljskega jezera in iskali ledne linije. Samo mojemu sokoljemu očesu (seriously, ostali niso nič videli :P) se imamo za zahvaliti, da najdemo ledene smrklje v pobočjih naokrog. Pa so res samo smrklji, tako da gremo pogledat še na Predel. Prelaz je odprt, smo pa presenečeni nad količino snega, saj je ob cesti konkreten snežni zid, ki ga kar malo nismo navajeni, saj je pri nas na Gorenjskem bila bera snega precej manjša. Tukaj vlada resnično prava zime (kot je edino prav)!
Čez predel se nam odpre prelep pogled na Loško steno, vendar nas zanimajo brežine desno od prelaza, kjer pa zopet nobeden od slapov ne zgleda niti približno narejen... bolj kot ne vse deluje kot grapa s suhim pršičem in kakšnim lednim skokcem vmes. Na odcepu za Mangartsko sedlo srečamo še dva alpinista iz Idrije, ki sta prišla do enake ugotovitve kot mi, vendar imata onadva za razliko od nas v avtu tudi turno opremo, tako da jo mahneta na turnih dilcah proti Mangartskemu sedlu.
Mi pa gremo nazaj do Rabeljskega jezera, tam pa tokrat zavijemo na cesto proti Selli Nevei, kjer računamo, da si ogledamo še slapove v pobočju Jerebice. Slab v Jerebici dejansko zgleda edini narejen, vendar se vsi strinjamo, da smo zanj izrazito prepozni, saj je dostopa v teh razmerah za uro in pol do dveh ur. Še malo naprej pa zagledamo markanten Benetov slap, ki od ceste ravno tako zgleda solidno narejen.
Opremo nase, hop s ceste in v kake pol ure prečimo reko ter se vzpnemo do vznožja slapu. V gozdu se nam sneg zoprno predira, tako da še enkrat pogrešimo turne dilce (ali pa krplje). Ko po malo praskanja po ledno/snežni grapici dosežemo vznožje sveče, pa se nam nosovi le malo povesijo, saj hiter pogled v zadnjo stran sveče pove, da danes slapu ne bomo plezali. Levi del sveče je povsem votel in po njem teče neprijeten curek vode, medtem ko je levi del sveče zelo tenak in ko Igor 2x zamahne višje gori, se vse skupaj ne sliši niti približno dobro.
Načeloma niti nimamo izkušenj, da bi znali oceniti, kdaj je ledena sveča "splezljiva" in kdaj ne, vendar se nam pač ni zdelo varno. Lahko, da bi prišli čez, pa ne bi bilo nič, lahko pa bi se zgodilo kaj drugega.... Mora pa biti slap izredno lep, če je dobro zmrznjen, tako da se strinjamo, da se vrnemo takoj, ko bo obdobje mrzlega vremena.
Ja nič, pri slapu vseeno pomalicamo, nato pa nazaj do avta. Nazajgrede se ustavimo še pri slapu za bunkerjem (ob cesti), ki smo ga že prej študirali. Pa rečemo, pojdimo pogledat, saj je dostopa za par minut. Glavni del slapu je itak tekoč, v levih zavesah po skalnih policah pa zagledamo dva alpinista. Ne vemo od kje sta, vendar se pogovarjata v angleščini. Kakorkoli, tip, ki pleza naprej, je bil izrazito nesuveren, in po 5-minutnem čakanju, kdaj bo zaplezal v 3-metersko ledno zaveso se odločimo, da raje gremo nazaj do avta, saj bi bilo vsakemu izmed nas neprijetno, da ga skupina ljudi gleda in na glas opravlja. Se pa vsi strinjamo, da navkljub vrhunski opremi ni bil dorasel plezanju tistih trav in ledu kot prvi v navezi. Upam, da se s soplezalcem nista kaj polomila...
In to je bilo to! Za slapove v Zajzeri smo bili ravno tako izrazito prepozni, pa smo si vsaj pogledali, kje slapovi ležijo. Aja, mimogrede, tudi Rabeljskemu slapu (tistem pri samem naselju) manjka še nekaj ledu za vse, ki niso ljubitelji miksa. V takilih razmereha je v zahodne Julijce še najbolj pametno iti s turnimi smučami, saj je snega neomejeno, pršič pa še na veliko neprevožen :). Za slapove bi pa moralo kak teden bolj stisniti z mrazom... (fotke)
Ni komentarjev:
Objavite komentar