Hemsedal 2013: Slapovi nad mestom Fagernes

Dan poprej smo si že ogledali "ogrevalna" slapova nad mestom Fagernes, ki sta zgledala zelo zdrava (beri: modre barve) in nič preveč težka za začetno uplezavanje v ledu. Hopa cupa, obilen zajtrk v obliki jajc in sira, in že parkiramo pod privatno cesto, ki nas pelje pod slapove. Matej in Igor zastavita tak tempo, da sam komaj hlastam za skupinico, ampak ima stvar za posledico vsaj to, da slapove dosežemo že po kakih 20 minutah.

Najprej se lotimo desnega slapu po imenu Hyllebekken, ki nosi oceno WI3 in je dolžine 150m. Igor se ga loti po levi strani, jaz pa 2 metra bolj desno od njega, saj tam slap ponuja še največ vertikalnega terena :). Slap imamo obdelano izrazito hitro, in že po nekaj metrih slapu se nam vsem na obraze prikrade nasmešek, saj je led idealen - ravno dodobra navlažen, da cepini popajo tako, kot se zagre.

Druga stvar pa je naša forma, saj še noben ni ravno dobro uplezan, in vsi bodisi povsem preveč razbijamo led s cepini ali pa ne zaupamo derezam. Navkljub temu smo prav hitro na vrhu, in po abzajlu se znajdemo nazaj na cesti. Mateja je nekaj štihnilo zdravje, tako da pravi, da se bo šel raje nacejat v kočo s čajem in domačim jegrom (hvala, Miro - je pomagalo!).

Mi trije z Igorjem in Karmen pa se želimo lotiti še drugega slapu (Mindrefoss - WI3, 150m), ki je s ceste na vrhu zgledal kar pokonci. Ker smo zmedeni, sprva zarinemo v breg po zgaženi potki, na kateri obrnemo po 15 minutah grizenja kolen v breg - ne bo ta prava! Po občutku gremo še nekoliko bolj desno, kjer kake pol ure gazimo v zelo strmi gmajni, nakar ravno tako odnehamo.

Ko smo že odločeni, da slapu pač ne bomo našli, ob poti navzdol le zagledamo stopinje, in svetlikajoč led nas obsije v gmajni le kakih 50 višincev nad gozdno potjo. Seveda zjutraj tega nismo opazili, ker se nam je tako mudilo! Ja nič, gor do slapu, dereze gor, in že ga špičimo po slapu. Slap je še lažji od desnega, tako da ga do zadnje, kakih 10m visoke zavese splezamo kar nenavezani. Tam jaz splezam zaveso, nato pa naredimo top rope na svečo, ki se bohoti desno od zavese. Ko se vsi pozabavamo še s svečo, ki nam kar da vetra (beri: navije), pospravimo štrik in sestopimo kar po gmajni ob slapu. Matej nas spodaj že čaka z avtom, in sledi še en večer prenažiranja in brainstorminga, kam bi šli naslednji dan.

Matej precej navija za Rjukan, ker razmere v bližini Fagernesa očitno niso preveč dobre, vendar ga le prepričamo, da gremo z Igorjem in Karmen naslednji dan pogledat za razmere v sosednjo dolino Hemsedal, ki slovi po številnih slapovih in je bila v bistvu naš prvotni cilj odprave. In ni nam bilo žal :).

Fotke in še Matejevo poročilo.