torek, 26. februar 2013

Turni smuk s Kleka


Po propadlem planu za plezanje zaledenelih slapov smo se z Matejo, Janezom, Tino in Mihom hitro zedinili, da so razmere ravno pravšnje za ponovno smučanje po deviškem pršiču. Z Matejo določiva dva finalna kandidata v ožji izbor kucljev, po katerih bi se bilo navkljub visoki stopnji plazovne nevarnosti (frišno zapadel sneg) dokaj varno spustiti - Blegoš in Klek. Pa jaz prevesim tehtnico na stran Kleka, saj imam Blegoš res pred nosom, pa še nekako sumimo, da bo obisk za vikend velik.

No, tudi za Klek smo slišali, da je precej popularen, in zato zjutraj udarniško že ob 6 štartamo iz Kranja. Ko se dvignemo nad Jesenice, smo presenečeni, saj je snega v izobilju (pršiiič), cesta v nulo splužena, mi pa sami! Proti Kleku se ne vleče nobena špura in navkljub kar podrobnim Matejinim informacijam na koncu zaštartamo špuro kar na slepo v gozd.

Miha nas spretno navigira med drevesi in kaj kmalu trčimo ob letno planinsko pot, ki je na nekaj metrov ožigosana z markacijami, tako da se je izgubiti res težko :). Ob zložni hoji in klepetu tako vlečemo špuro vse do Jeseniške planine, kjer sledi prva malica.

Vmes na poti prečkamo 2 potočka, kjer nas ujame sonce, in za trenutek celo občudujemo vrhove nad dolino Vrat - nad oblaki kraljujejo Rjavina, Stenar in za trenutek tudi vršna špica očaka Triglava. No, oblaki ga kaj kmalu zajamejo, mi pa po postanku nadaljujemo po nekoliko bolj golih flankah proti vrhu Kleka (po levi strani).

Ob stiku s prvo veliko snežno flanko Miha potegne iz rukzaka lopato, in hitro imamo narejen prerez snežne odeje, ki pove, da večje nevarnosti ni. Še vseeno se rajši držimo gozda, ko pa zagrizemo v vršno kopo Kleka, pa vijugamo med redkimi smrekami in nizkim drevesjem. Ustavi nas šele kloža kakih 50m pod vrhom. Noben ni zbiralec štempljev, tako da ni nobene panike, ker obrnemo malo pod vrhom.

Ko si nadenemo čelade ter snamemo kože, pa se vsem nariše na obraze en velik nasmešek :). Smuka do Jeseniške planine je fenomenalna, pršiča je 20-30cm, flanke pa deviške in nezvožene. Sledi še spust po gozdu, ki je sicer nekoliko bolj navigacijsko zahteven, ker se moramo ves čas držati leve, a zato nič manj uživaški, saj je pršiča tudi tu dovolj.

Vmes se zgodi nekaj padcev, 5 minut hoje navkreber, ko moramo smučke sneti z nog, ter še velik odmerek uživancije, in prav prehitro smo nazaj v vasi. Sledi še pojedina v Jesenicah v dobri družbi in zgodaj popoldne smo doma. Kot sem že velikokrat omenil, splača se zgodej rinit v hribe :).

Več fotk, smiselne nakladancije in objava pa na M-Brlog.

Ni komentarjev: