Plezanje po lego kockah v Mali gori

Za vikend je že med tednom padla debata na FB-ju, da se gre plezat. Kot vedno je bil v akciji Joža, Miloš, nazadnje pa sta se nam pridružila še 2 tečajnika. Jože je imel ogledano Belo peč nad Tržičem, vendar ga zjutraj z Milošem na kofetu prepričava, da bo v Beli peči na 1700m nadmorske višine presneto mraz. Lani smo namreč tam plezali aprila, pa je bilo mraz kot strela, navkljub bolj sončnemu vremenu, kot se je obetal za naš dan.

Ker sem sam imel v avtu vso skalno opremo (frende, jebe, kline) sem takoj podal predlog za Malo goro nad Ajdovščino. V hribu sta 2 smeri v rangu V-k, obedve dolgi po 200m v zanimivi, kockasti primorski skali. Ostali se vsi strinjajo s spremembo plana, in ob 11 parkiramo avtomobil ob cesti Ajdovščina - Predmeja v bližini kamnoloma.

Sledi kakih 40 minut hoje, da pridemo do našega hriba. Nad potjo smo presenečeni, saj nudi (občasne) lepe razglede nad Ajdovščino in Vipavsko dolino, v gozdu se bohotijo iglavci, nad potjo pa kraljujejo veliki skalni osamelci, kjer izgleda še kup priložnosti za plezarijo, čeprav je skala bolj monolitna in bi morda bila boljša odločitev vrtanje... Pot prav tako preči nekaj skalnih podorov (po primorsko, drč), čez katere je speljanih nekaj lesenih mostičkov. Vsekakor pot priporočam tudi pohodnikom, saj je resnično zanimiva, prav tako pa tudi nič naporna, saj ves čas vodi skoraj samo naravnost.

No, ko prispemo do Male gore, se ob poti opravimo v vso bojno opremo, kjer ne šparamo (beri: komot bi vzeli kakega metulja manj), nato pa sledi spust po melišču do vstopa v smeri. Podobno kot smeri v Begunjščici pohodniška pot namreč tudi tukaj preseka smeri nekje v sredini, le da je tukaj, za razliko naproti Begunjščici, peš pot speljana po razgledni travni polici namesto po tunelu.

Pod steno se odločimo, da bova midva z Milošem napadla Krvavo smer (205m, V+), Jože, Anton in Grega pa se odločijo za Smer malega Mihe (V-, 190m).

Z Milošem spustiva prvi cug najine smeri, kjer gre za 20m visok kamin, saj bi se morala spustiti še nižje. Pa ne bi škodilo, saj bi se vsaj dodobra ogrela. Ker grem jaz naprej, me tako že v prvem cugu pričaka kamin z oceno V, ki mi kar da vetra, saj je navkljub dobremu varovanju (3-je klini) potreben nežne roke, ker se nekaj gromozanskih blokov ne drži najbolje. Tako se prijemljem bolj za majhne člembe v skali ter pravokotne robove, stopam pa rajši na trenje, da ja ne bi kaj zgrmelo dol. Sledi raz z oceno II-III, kjer z veseljem vstavim nekaj metuljev, prav tako pa vidim sosednjo navezo 10 metrov v desno, ki se vzpenja po vzporednem razu z našim. Sidrišče uredim na gromozanskem roglju.

Ko Miloš pripleza do mene, se čudi, da mi ni nič zgrmelo dol v kaminu, saj se je sam za razliko od mene prijemal tudi bolj sumljivih skal, in baje niso bile najboljše kakovosti. Sledi drugi cug, ki ga napelje Miloš, in ni preveč omembe vreden, saj gre za končni del raza (III), nato pa sledi prečenje travnatih polic, kjer me Miloš pozihra kar na drevo. Tukaj se srečamo z drugo navezo. Tretji cug potegnem po travni polici do pohodniške poti. Štantamo torej skupaj, nekaj metrov narazen.

Jože se nato zapodi po desni v kamin, Miloš pa ubere direktivo navzgor, kjer se vidi 1 klin. Navkljub še klinu ali dvema višje gori je plata kar fojhtna, saj vsebuje kar nekaj gnilih skal, ki se komaj držijo stene; no, Miloš sigurno in previdno odpleže celoten cug, ki se na vrhu vzravna v travno polico. V plati zabije tudi enega specialčka, ki ga komaj dobim ven, saj se odlično zakrivi v obliko skale. Bi sigurno fejst držal :).

Nato sledi še nekaj vzpona po travno-skalnem razu (III), zatem pa se nahaja detajl Krvave smeri, previs z oceno V+, ki sem se ga sam najbolj bal. No, ko pridemo pod njega, vidimo, da je komajda vreden besede previs, ter da ni take panike. Sam sem takojci čez njega, saj je dobro varovan (2 klina), skala pa je presenetljivo dobra in nič krušljiva. Meni se je zdel precej lažji od vstopnega kamina. Nadaljujem po razčlembah, naklonina pa se počasi prevesi v položen raz. Skladno z naklonino pa pada tudi kakovost skale, saj je na samem razu kar nekaj gromozanskih blokov, ki se niti podrazno ne držijo ostalega dela, tako da sem ekstra previden. Z veseljem pa zataknem za vmesno varovanje nekaj jeb, ki v celotni smeri pridejo bolj prav kot metulji.

Druga naveza naju ujame že na travni polici (po cugu ne ravno najboljše skale), in Jože se odloči, da bodo tudi oni šli kar čez previs, ker zgleda skala mnogo boljša kot v izstopu Smeri malega Mihe. Ko mi Miloš sledi, pa nad previsom na razu zagrabi za skalo, ki očitno ni bila dobro pritrjena. Ogromen blok mu tako ostane v rokah; Miloš ima časa le nekaj sekund, kjer se dere kot zmešan, naj se spodaj poskrijejo, nato pa ne more več zadrževati ogromnega bloka ter se obrne in ga spusti v globino.

Jože se seveda takoj pritisne k steni, tečajca pa sta dejansko mislila, da se Miloš nekaj zajebava, ko se je tako drl... Suma sumarum, 100kg skale jima trešči (preveč) blizu, vendar na srečo ni noben poškodovan (razen Miloš, ki ima popraskano roko in nogo). Vsekakor lekcija za vse, da tudi, če si drugi v navezi, moraš plezati nadvse previdno, vsaj,če imaš koga pod sabo.

Jože nama suvereno sledi in na vrhu se razvežemo, sledi pa sestop. Z Milošem greva še na vrh hriba, kjer je res lepo - skala, travniki in super razgled, skratka idealen plac za kampiranje. Vsi sestopimo po nekoliko zoprnem melišču, kjer prevladujejo ravno toliko velike skale, da ne moreš teči dol, temveč previdno stopati korak za korakom. In že smo pri rukzakih!

Super izlet, pa še vreme je držalo cel dan navkljub napovedi, da bo popoldne dež že po celotni Sloveniji. Malo goro bi pa komentiral takole: za razliko od sosednje Vipave je, kar se tiče strme plezarije, kar primerno hribovska, prav tako pa na naše hribe spominja skala, saj je na momente odlična, na momente pa zanič kot kej. Vsekakor pa je vsaj Krvava smer kar dobro opremljena, tako da bi (po mojem mnenju) zadoščala 2 klina, komplet jebic in kaka 2 frenda. Najbolj praktične so namreč ravno jebe. Aja, tokrat sem bil fotomodel bolj jaz, saj je fotkal Miloš. (slike)