ponedeljek, 19. marec 2012

Frikanje v Kamniku

Prejšnjo soboto smo se spet mudili v skali. Z Matejem sva se že v torek, ko smo frikali v Preddvoru, začela meniti za vikend. Matej je seveda ves napaljen, saj je preteklih 14 dni plezal praktično vsak dan. No, nekateri imamo faks ter druge obveznosti, tako da nam je uspelo čas najti šele v soboto. Pridruži se nama še Miloš in Jože, nazadnje (kot ponavad, ane) pa še Jernej in Simon, ki imata kot običajno svoj režim, saj morata popoldne z ženama v šoping :).


Zjutraj se pred Qlandijo dobimo ob prijetni 9. uri in se hitro odločimo za plezališče Kamnik. Da ne bo pomote, ime hriba je Kamnik, sicer pa se plezališče nahaja v bližini Vranskega. Vožnja do tja mine relativno hitro; vmes se ustavimo še na kofetu, kjer se založimo še z malico, radlerjem in kinder jajčkom - nujno!


Navkljub dejstvu, da sta tako Jože in Mato že bila v tem plezališču, se nekoliko zgubimo, tako da porabimo kakih 10 minut več, da identificiramo pravilno cesto, ki pelje do začetka poti. Od parkirišča pa nas čaka še kakih 15 minut hoje v breg. Jože ga spet našpiči naprej in kmalu vsi za njim sopihamo, pa čeprav vsekakor nismo brez kondicije.


Ko prispemo do plezališča, je tam že nekaj navez, toplo pa navkljub povsem sončnem dnevu ni, saj veter reže skozi skale z veliko močjo. Tako smo vsi hvaležni, da imamo jakne, Jožetu pa tudi ni žal, da je s seboj vzel puhovko.


Za začetek z Milošem napadeva eno smer z oceno 4a za ogrevanje, nato pa sledi napad nad 5a. Po preplezani 5a sem nad plezališčem že navdušen! Skala je dobra, ima kar tak hribovski pridih, prevladujejo pa krimperji. Prav tako večino smeri vsaj na kakšnem delu malo visi.


Jernej in Simon sta precej neuplezana, tako da jima 5-ke popolnoma zadoščajo, medtem ko ima Jože po nekaj 5-kah in 6-kah tudi dovolj, saj ga spet boli prst. Matej pa neumorno napada 6a-jevke, ki so v sektorju kar ena zraven druge in so res (sam sem preplezal sicer le 2 izmed njih) uživancija. Prav tako skala ni zlizana, tako da plezalke primejo kot hudir.


Urice hitro minevajo, veter ne jenja, mi pa se spopadamo s super stenco. Nekje sredi dneva Simon, Jernej in Jože odidejo, midva z Matejem pa se odločiva, da se greva pozabavati s 6b previsom, ki izgleda povsem brez oprimkov. Matej zarine navzgor, a se mora v previsu žal usesti. Vendar identificira povsem solidne krimperje ter en robček za 2 prsta na vrhu previsa, kjer sva se bala, da bo najtežje.


Mateju sledim še jaz, vendar tudi meni ne uspe v prvem poskusu. Škoda :(. Ko obadva še nekajkrat poskusiva , pogruntava zaporedje gibov, tako da previs kar znenada ni več tako težak. Za celoten vzpon pa pridemo še enkrat nazaj :).


Previs nas kar izmuči, tako da se počasi odpravimo nazaj, kjer se v škodo najemo še v Bufu. (slike)


2 komentarja:

M pravi ...

Hehe, kako si vedel, kaj sem imela na koncu prstov oziroma kaj mi je letelo čez možgane, ko sem prebrala naslov ☺ no, sej zdej mi je jasno. Je pa fajn vedet, kje je še kej konkretne skale za pod noge.

Duco pravi ...

Sicer ne vem, ali pač men tak stil plezanja ravno leži, ampak smeri so se mi res dopadle (pa še ravno v našem težavnostnem razredu so), pa glede na to, da je precej lokalne narave, ne bi smelo biti prevelike gužve. Tako da priporočam, sam pihat ne sme :)