Prvič v Beli Peči

Spet je bilo lepo vreme, tako da smo se odločili, da gremo stestirati plezališče oziroma hrib Belo Peč, ki se dviga nad Tržičem. Tokrat nama je z Milošem uspelo angažirati celotno klapo, tako da se nas je v Kranju zbralo kar pet.

Hitro smo se odpravili proti Beli Peči, do katere dostopiš tako, da prijaznemu kmetu plašaš 2 €, v vsako smer ti namreč kasira enega bruseljčana. Drugače ne gre, ker ima dedec kar pravo "parkirno" zapornico z avtomatom za kovance :). Me prav zanima, če je izračunal, kdaj se mu bo investicija povrnila.

Glede na izkušnje od zadnje skalne plezarije smo bili z Jernejem in Milošem prepričani, da bo v skali vroče, zato se napravimo precej minilalno; sam imam le aktivno majico z dolgimi rokavi, čez pa vetrovko, Miloš pa sploh ni vzel dolgih rokavov. Že ko stopimo iz avta, se zavemo, da je pa to le višina 1500 metrov, tako da je malo drugače, in prav nič prijetno ni. Na srečo je pot pod steno dobro označena in v 10 minutah smo tam.

Ker je Simon šel tokrat prvič v skalo in ker nas je bilo pet, smo rekli, da bomo najprej šli v desni del stene, ki je kakih 10 metrov krajši od levega, in nekoliko položnejši. Žal pa smo izbrali napačno pot - smer Bumerang. Prvi cug se namreč nahaja povsem v senci, in to smo kasneje še kleli.

Prvi gre v steno Jernej, ki se kar pozabava s prvim cugom; za njim gresta naprej Simon in Miloš, za njima pa bruhnem jst, ki sem v navezi z Mihom; Miha si je namreč tokrat zaželel, da bi kakšen cug plezal naprej, in tako sva šla midva v navezo.


Prvi cug Bumeranga bi bil izredno dober, če bi čutil roke, tako pa me je tako zeblo, da sem komaj kaj čutil, kako se držim ledene skale. Je izgleda bolj smerca za poletne dni :). Je pa drugače prvi cug res lušten, preko podprijemov se vzdiguješ ob dobri razi. Štant je velik in širok, tako da hitro pozihram Miha; vmes Jernej že napelje drugi cug, ki je precej lahek.

Sledita mu Simon in Miloš, za njima pa gre tokrat prvič plezat naprej Miha; suvereno odpleza drugi cug, je pa res, da je bil ta nekoliko lažji od prvega. Sej to je problem Bumeranga, ko odplezaš prvi cug imaš še dva cuga, ki sta pretty much (vsaj tako se je meni zdelo, "uradna" ocena je čudna) težavnostne stopnje 3 in nič več, saj se vzpenjaš po precej "položnih" platah; tudi kompleti so tako na redko navrtani, da ti je jasno, da ni tako težko. A se nič ne pritožujemo, ker končno pridemo do sončka, in se veselo grejemo :). Na vrhu hitro sestopimo po potki, ki pelje okrog stene nazaj pod njo.

Tam ugotovimo, da smo bili res pridni, saj je ura šele 11 (štartali smo ob 8 v Kranju), tako da se hitro odločimo, da gremo splezat še eno smerco. Tokrat v levo, večjo steno, kjer je najbolj mikavna ravno Šleparska smer (4c), ki poteka skoraj v celoti po veliki razpoki v glavni skalni gmoti, ki je Bela Peč.

Jernej gre prvi v steno in se prav grdo zaserje, ker ne gre čez skalno plato, kjer greš čez na trenje, pač pa on ubere pot ob robu po poči, nato pa pod previsom, kjer so oprimki zares slabi. Tako nas že prvi cug prav fino napsihira :). No, Jerneju sledi po "zajebani" varjanti še Simon, Miloš pa je le dovolj pameten, da gre direktno čez plato, kjer nima nobenih večjih težav.

Za Milošom se zapodim v steno jaz, in tudi meni plata ne predstavlja večjih problemov, je ravno prav "uživantsko" narejena. Nato sledi kratek kamin navpično gor, potem pa še nekaj metrov po skalni gmoti, pa smo na prvem štantu. Pozihram še Miha, vmes pa Jernej štarta lezti naprej.

Jernej pleza in pleza, mi pa se drenjamo na štantu. Ker nikakor ne vidi štanta, kar pleza in pleza, in vmes mu rata odlomiti veliko skalo, ki se baje ni prav nič majala, vendar jo je, ko se je je oprijel z obema rokama, suvereno izruval iz stene. Mi na štantu zaslišimo konkretno grmenje in se avtomatsko stisnemo k steni. Še dobro, ker prileti nekaj res grdih kosov skale ravno mimo nas po razu! Milošu prileti skalca na rit (kam pa :)) in mu strga hlače ter gate :P. Na srečo pa smo vsi zdravi in "brez" poškodb.

Takale stvar te kar fino napsihira, ampak mislim, da je bolje, da se ti to zgodi "čim prej" in v takili 4-ki, kjer imamo dobro "kritje", kot pa na kaki odprti flohi v kakšni zajebani smeri, kjer lahko samo še moliš, če se skala privali proti tebi.

Sicer pa je celotna Šleparska zelo krušljiva in pomoje je vsako leto smer nekoliko drugačna, ker kakšna velika skalna gmota odleti ven. Zgoraj je seveda ob izrutju skale tudi Jernej padel in se rahlo potolkel, a na srečo ni nič hujšega. Je pa baje letel kar nekaj metrov, čeprav je padel skoraj čisto pri kompletu. Nič kaj zabavna zadeva.

Ker vmes ni štantal. ga začne jebati še dolžina štrika, in cug potegne kar do vrha, kjer uredi štant na drevo. Sledita mu Simon in Miloš (as usual), in tokrat vsi precej bolj pazimo, kam stopami in kaj zagrabimo.

Ker sva z Mihom odločena, da ne bova plezala tako na zadnje metre, gre Miha naprej kakih 10 metrov do urejenega štanta za abzajl, nato pa grem plezat jst naprej kar v stilu cug-cug. Drugi (in tretji, združeno) cug postreže s prav fino plezarijo, ki je ravno pravšnja. Super skala, če se ne maje, in nekaj prav luštnih detajlov. Edinole lahko bi bil kje kakšen svedrovec oz. klin več, saj so navrtani/zabiti kar na redko. Sploh npr. zadnjih 10 metrov, kjer sicer strmina res ni več 90%, a še vseeno... ne bi bilo prijetno odleteti dol. Klina/svedrovca pa nobenega!

No, jaz prilezem na vrh, nato pa počakamo še Miha. Zgoraj je sledil abzajl po isti smeri nazaj do dna, ker smo čevlje tokrat pustili dol. Med čakanjem na spust pa uživamo v prelepih razgledih, saj se vidi severna stena Storžiča (ki jo tudi že počasi začenja pobirati vročina), Kalški greben, Kočna, Begunjščica in Stol, ter celotni Julijci. Majka vreme v glavnem.

Iz začetka smeri Jernej in Simon poabzajlata še en "cug", ki se spusti čez previs ob dostopni potki. Seveda ju fino pofotkamo, nato pe so sledili še kruhki in že smo na poti domov, ura pa je že 7. Hitro gre čas, ko človek pleza :).


Meni se je zdela Bela Peč drugače res super, je še veliko smeri, nekatere precej težje, še cel kup pa je nenavrtanih, pa niso tako zelo težke, ravno prav za začeti s klini, jebicami in frendi. Zelo mi je bila namreč všeč kvaliteta skale, ki je res dobra, vkolikor se ti ne odvali v dolino. Zna pa biti poleti kar vroče v njej, saj je stena povsem južna...

Klasika - več fotk na Picasi.