Med izpitnim obdobjem (kao) ni časa za konkretno ledno pležo, razmere pa so bile (do danes, ko ga sneg MEDE) precej obupne, saj je pritisnil mraz in nekako ni bilo želje po nabijanju v trd led pri minus desetih stopinjah v naravi. Rešitev: Mlačca.
Že sredi tedna začnem najedati ljudstvu in hitro se nas nabere ekipa štirih srčnih mož (jst, Miloš, Joža in Matic). Še posebej z Maticem se že nekaj časa meniva za kako skupno udejstvovanje. Mimogrede izvem še, da bosta v plezališču še Mato in Domen.
Odrinemo bolj pozno, saj nas zadržujejo izpiti, tako da smo z Miloševo zverino tam nekaj pred 7 uro zvečer. Nato pa takoj kar v ta strm del plezališča. Tam srečamo Mateja in Domna, ki sta že prav prijetno nabuteljčena. Še mi napeljemo 2 štrika, tako da ima naša skupina postavljene 4 top rope-e, in hitro se zapodimo v led.
Kot ponavadi je led drugačen kot v naravi, vendar je letos še posebej svečkat, kar dodobra popestri plezarijo, saj vse leti dol, za stopat pa je treba biti še posebej nežen. Ampak hej, zato smo tle, če se bomo zaradi svečk in gob še bolj našutali, toliko bolje :). Z Maticom po ogrevalni "lahki" smerci takoj napadeva največjo vertikalo in oba našuta kot majmune. Ampak pade pa noben ne!. Nato napadeva še linijo bolj desno, ki je prav lepa (meni najlepša smer večera). Za Matica pa sploh ne bom zgubljal besed, prvič v ledu, pa je pomojem plezal lepše od nas... Če bo pridno nabiral kilometrino nas bo prav hitro presegel :). Svaka čast!
Tudi ostali pridno razbijajo led, kjer bi omenil predvsem Mateja, ki nikakor ne zna biti nežen (hehe) in suvereno proži led nad potok. Ampak zleze pa tip vse an! Pravi da pomaga, če se prej človk dobr naje. Iz tvojih besed v božja ušesa :).
Ko smo vsi našutani in naveličani ledu (pa tudi Pavel nas že malo preganja) se lotimo še skalnega odseka (kake 4 metre) in vsi se z Nomici prav veselo pozabavamo z zatikanjem cepinov v komaj vidne luknjice in visenjem na orodjih. Prvič drajtulam v povsem navpični skali - kva pa to navija v roke an! Ne vem za ostale, ampak čez previsek se potegnem z zadnjimi atomi moči. Sicer smo pa vsi navdušeni nad drugačnostjo in zabavnostjo "toolanja". Bo treba enkrat v Znojile al pa nekam kjer maš mal lažje mikse.
Sledi še zabavna in smeha polna vožnja domov, kjer odkrijemo še to, da imajo v AO Kranj odlično nadresirane tečajnike, saj ima Matic v rukzaku PER! (Slike)
Ni komentarjev:
Objavite komentar