Že nekaj časa sva se s kolegom iz Češke, Ondrejem, menila, da pride v Slovenijo na ledno pležo in pohajkovanje po hribih (aga!). Žal je za prihod izbral ravno najbolj neugoden teden, saj je v nedeljo / ponedeljek prišla nova, precej velika pošilka snega, nato pa so temperature divje skočile pokonci. A nič ne de, Ondreju na chatu v ponedeljek povem, da bomo nekaj pač našli, in v torek zečer 2 čeha (Ondrej & Martin) parkirata pred našo hišo. Je pa jasno, da bo led plezabilen samo še v sredo in četrtek, saj za petek napovedujejo vročih 15 stopinj v dolinah - ja čist mem!
Ker sta čeha res želela izkuziti ledno pležo, saj je na Češkem s slapovi bolj slaba (beri: nekaj ekvivalentov Pekla pri Borovnici, toj pa to), že v torek zvečer sprašujem Brica, kje bi bilo zaradi novozapadlega snega in vedno višjih temperatur varno plezati. Odgovor je - praktično nikjer. No, pravi, da bi znal biti Sinji slap okej. Ker je tudi Miloš bil za akcijo, se takoj zmenimo za napad Jezerskega, in z Miloševim Volvotom naslednji dan ob 9 že sekamo ovinke na poti proti Jezerskem. Situacija je resnično žalostna, saj je po dolini Kokre ves led povsem bel, mehak in curljajoč.
Ko parkiramo nad planšarskim jezerom, se sicer nekoliko bolj navdušimo, saj je še kar mraz. Takojci v napad - in že gazimo proti tovorni žičnici. Ko pa smo tam, srečamo enega lokalca in dva avstrijca, ki vsi hodijo nazaj. Lokalec je imel ogledano Vikijevo svečo, pa se je obrnil, avstrijca pa tudi, saj jim je na dostopni plazovini pokalo pod nogami, vstopa grapa pa še ni bila dokončno splažena. Tudi mi se po hitrem ogledu obrnemo, saj Sinji slap res ni vreden, da bi zanj reskiral lajf. Jaz imam v žepu sprintan vodniček za dolino Kokre, kjer se nahaja kar nekaj slapov lažje težavnostne stopnje, in rečemo si, da gremo pogledat, kako so kaj narejeni. A že na sestopu nazaj do avta občutimo destruktivno moč sonca, saj je na soncu resnično vroče, sneg pa se preobraža z eksponentno hitrostjo.
V dolini Kokre najprej gremo iskat dva slapova nekje levo od Kanonirja, vendar ju ne najdemo. My guess: sploh nista narejena. Zato se odločimo, da bomo plezali kar po pristopu ostrega očesa - če vidiš led, ustavi in napadi. Tako čez nekaj minut na drugi strani reke zagledamo ledno flanko, ki izgleda kar debela, čeprav je položna. Hitro se oborožimo in odplezamo grapo/potok, ki bi imela oceno verjetno WI 1/2. Splezamo 1 cug, nato pa abzajlamo. Milošu se mudi nazaj na šiht, čeha pa sta vsa napaljena za ledno pležo, tako da se odločim, da jih peljem v Mlačco, da se spoznata z malo bolj pokončnim in debelejšim ledom.
V Mlačci srečamo Gregorja, ki pravi, da sta s soplezalcem bila nad Predelom in prav kmalu obrnila zaradi vodenega ledu. Ja nč dobr! Mi napeljemo 2 top ropa in se hitro zapodimo v slap. Kmalu pride še en kombi ter še nekaj avtomobilov, tako da je plezališče resnično obljudeno. Kasneje pridejo v plezališče še naši tečajniki, in Pavel jih takoj gre inštruirati v ledni tehniki. Čeha pa na polno uživata, saj še nista bila v tako navpičnem ledu. Tokrat je zaradi temperatur (3 stopinje v Mlačci) led resnično dober, saj je ravno prav mehak, da po 1 zamahu primejo tako cepini kot dereze.
No, jst ne bi bil jst če se ne bi za konec hotel malo poigrati z vsem znanim skalnim odstavkom. Tokrat je bil detajl še nekoliko težji, saj se je naredila čez skalo velika goba, tako da je ledni previs še nekoliko večji. Takoj ga zafrajarim po začetni skali, ko pa se je treba stegniti čez na led, obvisim na enem cepinu v majhni luknjici - no, na kratko povedano: luknjica ne zdrži, sam padem praktično do dna in kresnem bajlo direktno v nos. Kva pa človk če, če mam tko ogromnega :P. Nekaj časa neostro buljim naokoli, nato pa dojamem, da mi iz nosu brizga kri. Hitro grem nazaj do potke, kjer me Pavle takoj napizdi, kaj mu svinjam deviški sneg. No, po njegovem nasvetu si zabašem kepe snega v nos in kmalu krvavenje neha. Na srečo si nisem nič prebil.
Sicer pa me padec kar dodobra spravi na realna tla - sej ne vem kaj sem mislil: brez Nomicov drajtulat! Ne resno, do pleže mi naenkrat ni več, čeha pa sta tako ali tako že našutana, tako da nato hitro odrinemo ter domov prispemo okrog 8, kjer nas čakajo ribe!
Naslednji dan sta čeha vztrajna, tako da se navsezgodaj odpravimo proti Tamarju. Brico je svaril, da v Tamarju lahko plazi s pobočja Travnika, kar mi je dalo veliko misliti, vendar je nekdo plezal centralca in slap nad votlino dan poprej in je zgledalo okej. No, ko končno prisopihamo pod slap so pred nami že kake 4 naveze (1 v slapu nad votlino, 2 v centralcu in 1 nekje v desnem slapu). Ker je naveza v slapu nad votlino že skoraj na vrhu, se odločimo, da se zapodimo za njimi. Ko se poabzajlajo mi takoj napademo slap.
Led je odličen, ampak ne vem kaj je bilo - kar dobra naklonina, strah pred plazovi ali moj udarec v nos prejšnji večer - usral sem se kot majmun. No, po nekajminutnem visenju v šraufu se odločim in napeljem cug do konca. Led je odličen, in tako cepini kot šraufi gredo zelo lepo v led, dereze pa primejo na ornk. Ker je naklonina kar ta prava, za vsak slučaj zavrtam 6 šraufov, in že sem na štantu. Se mi zdi, da je slap letos nekoliko bolj pokonci kot lani, saj je malo tanjši. Vsekakor v rangu WI4.
Štant je v slapu odličen, saj imaš v skalo zabite tri kline, ki vsi super držijo. Vendar takoj, ko pridem na štant in začnem varovati, začne po slapu z grmičevja in zajede nad izstopom po malo plaziti. Plazovi nimajo velike količine snega (so pa iz mokrega snega...), in kot smo se kasneje (ob sestopu) prepričali, se je splazila zgolj zelo majhna flanka pod drevesi, ki kraljujejo nad glavnino Tamarskih slapov; v slapu tega nisem mogel vedeti, in skupno se odločimo (potem ko čeha nekajkrat dobita za vrat malo pršiča - težji del plazov namreč obide vertikalo) da rajši abzajlamo. Tako ne preplezamo drugega cuga slapa nad votlino, ki je tako ali tako lažji. Po našem abzajlu se sicer ne plazi nič več, ampak - bi bilo res škoda, da se konec sezone komu kej naredi. Ko zapuščamo, mislim, da sta se 2 štajerca lotila našega slapu. Kakor čta ^^.
V domu v Tamarju se ustavimo in komaj dobimo pijačo, saj je gužva enormna. Sledi še povratek domov. Mimogrede, že s parkirišča pri Planici se lepo vidita dva ne preveč strma slapova (ravno nasproti velikanke), ki ju lansko leto nisem zasledil, tako da se očitno ne naredita vsako zimo.
Zvečer se čeha odpravita na hiter ogled Ljubljane, sam pa klasično na trening plezarije, kjer ne splezam prav veliko in se po hitrem postopku odpravim domov :). V petek se poslovimo od čehov, saj bruhneta proti Kredarici s ciljem osvojiti Triglav. Navkljub želji, da se jima pridružim, raje ostanem doma, saj imam popoldne faks, z Milošom pa sva bila dogovorjena, da se čehom naslednji dan pridruživa. No, ta načrt pade v vodo, saj se Milošu ne da pešačiti po stopljenem, težkem snegu do Kredarice, sam pa se kar strinjam z njim. (Slike)
Ni komentarjev:
Objavite komentar