Sam sem v petek odpisal zadnji izpit, tako da sem komaj čakal priložnost, da grem spet razbiti malo ledu na svež luft :). V soboto se tako zjutraj ob 7 dobimo pri Bricu in se z njegovim kombijem odfjakamo proti Logarski dolini.
Do tja sploh ni tako daleč, kot se zdi, saj smo v 2 urah pred hotelom Plesnik. Če pomislim, do slapov rabiš manj časa kot npr. do Tamarja (kjer imaš še 1 uro hoje). Že med vožnjo po soteski gledamo vsenaokrog, kako iz vseh razpok gledajo zamrznjeni stebri in počutimo se prav domače :). Ko pa se odpre dolina, pa se že v daljavi vidijo sveče in debeli jeziki ledu na obeh straneh. Vsekakor skriti dragulj slovenskega lednega plezanja!
Pri Plesniku se napravimo v bojno opremo, nato pa odhlačamo proti slapu Palenk (WI3), ki se nahaja točno za hotelom. Nismo sami, tako da je v slapu velika gužva. Tudi nas je kar nekaj, saj se številka ustavi malo pod 30. Prva stvar na dnevnem redu: ledna tehnika. Medtem, ko Brico razlaga (v primerjavi z lanskim letom nove) ledne štante in abalakove, tečajniki vestno poslušajo :). Stari tečajniki pa tudi, saj so letošnji štanti povsem drugačni od tistih, ki smo se jih učili (in jih uporabljamo) od lanskega leta.
Miloš nato pokaže še, kako se dela abalakove, nato pa hitro napeljemo top rope v led, kjer se urijo tečajniki, pomagači pa prav tako treniramo tehniko tako, da plezamo samo z enim cepinom, kar je mnogo težje, saj moraš plezati povsem na noge.
No, hitro se razdelimo v naveze; polovica naše ekipe se z avtom odpelje v drug slap Ivanovci, polovica pa nas ostane v Palenku. Jaz dobim v navezo Habjana, vendar se s Simonom ne sporazumeva dobro; tako meni zmanjka štrik in obtičimo pod slapom...
Na srečo je Jože hiter, tako da po dobre pol ure čakanja le pride dol, kjer se s Habjanovima takoj navežemo in bruhnemo v led. Celoten slap potegnem v dveh dolgih raztežajih in vmes zavrtam kake 3 šraufe. Slap je namreč položen in izrazito kaskadast, tako da velike nevarnosti ni. Led pa različen - na momente vlažen, povečini pa kar precej suh. Habjanova se odlično odrežeta in na vrhu sta povsem navdušena :). No, sledi še sestop navzdol, nato pa se celotna naša ekipa sprehodi do hotela Na razpotju, kjer bomo prespali. Nekateri imamo tam dovolj in zavijemo notri na pivo, drugi pa bruhnejo še proti Ivanovcem, da se še malo naplezajo.
Celotno dopoldne od kake 11 ure naprej slišimo rohnenje helikopterja in samo upamo, da se ni kaj naredilo kateremu izmed naših v drugem slapu. Nazadnje Miha izve, da je bila reševalna akcija na Brani, kjer je planincu zdrsnilo in je omahnil v smrt. Severna stran Brane ima namreč sitno flanko, kjer te v primeru padca odnese naravnost navzdol do Okrešlja nad Logarsko dolino, kar je več kot 300m višincev.
Počasi nas je v hotelu vedno več, saj naveze kapajo iz Ivanovcev. Hotel je pa res špica! Imamo luksuzne sobe, savno, jacuzzi in polpenzion. Novi tečajci so pa tudi super, saj je pivo ves čas na mizi :).
Nazadnje le dočakamo večerjo, kjer se vsi najemo v škodo. Zase lahko rečem, da sem kako uro po pojedini imel velike borbe s samim seboj, saj telo kar ni in ni hotelo početi nič drugega kot ležati. Z Milošem nato predstaviva še naš trip po Norveškem, nato pa je kmalu čas za spanec, kjer začuda nihče ne smrči, še Brico ne!
Naslednje jutro pride še 5 novih obrazov, ekipe pa se zamenjajo. Jaz dobim v navezo Meto in Damjano, in hitro se zapodimo v spodnji Ivanovec. Tam srečamo že Jožetovo in Mihovo navezo. Ko se sam zapodim za Mihom, pa mi izpod noge odpade megalomanski talar, in na našo smolo prileti Špeli direktno na glavo. Na srečo je za prvim skokom izravnava, saj se Špela odveže, Kristina pa ji pomaga, da se usede. Čelada je absorbirala večino udarca, vsekakor pa je Špela v šoku in potrebuje pavzo. Knific sestopi s štanta, da gre pogledat, kako kaže.
Mi trije z Meto in Damijano nadaljujemo, in tretji cug je prvi cug, kjer zavrtam kake 3 šraufe in ponudi solidno naklonino in posledično uživaško pležo :). Nato pa iz slapu prideš v majhen "kotel", kjer imaš naprej na voljo 3 varjante. Z Joževo navezo se takoj odločimo, da napademo levi slap, ki ga sestavlja kakih 15m visoka zavesa, ki ima v sredini kar 90 stopinj, sicer pa je debela, zdravo modra in te kar kliče, da jo splezaš. Ker je dovolj široka, z Jožetom napeljeva dve varjanti kar vzporedno, in cug je top shit! Navkljub naklonini se ne namučiva, saj je slap toliko naluknjan, da se da celoten raztežaj splezati skoraj samo s haklanjem cepinov.
Na vrhu naredimo abzajl, nato pa z Jožetom prevzameva nove tečajnike, s katerimi napadeva še desni slap, ki sicer zgleda obetavno (nekajmeterska svečka), vendar se nazadnje izkaže za ne tako dobrega. Led je trd, sveča tanka, za njo pa pride še nekaj zelo položnih cugov. A nič ne de, če se pleza se pleza :). Na vrhu naju ujame še Brico s svojo navezu, in skupaj sestopimo po strmi grapi med borovci, nazadnje pa po lednem jeziku nazaj do začetka.
V hotelu nas čaka še enolončnica in žganci, nato pa pot domov. Na fertik izkoriščen vikend. Mislim, da smo se vsi zabavali, tako starejša generacija kot letošnji tečajniki. Če je dober led nimaš kej, to je to. V Logarsko se zagotovo vrnemo! (Slike)
Ni komentarjev:
Objavite komentar