Ko v peklu sploh in tako mraz

V petek smo se skupaj z Jožetom in Evgenom odločili, da gremo pogledat slapove v soteski Pekel pri Borovnici. Vsi smo nekoliko omejeni s časom (zgodnje popoldne), prav tako pa po večini Slovenije rahlo sneži. Na kratko: ni se nam dalo iti v kakšen bolj resen slap, bili pa smo tudi obveščeni o ne tako dobrih razmerah v Tamarju.

Štarta se ob 9 v Medvodah, nato pa z Evgenom pičiva še do Vrhnike, kjer pobereva še Jožeta. Sledi vožnja do Borovnice, ki je kar nekje v p**** ma*****. Še precej naprej od vsem znanega tehničnega muzeja v Bistri.

Ker ne vemo, kaj pričakovati, v rukzake nabašemo vso robo. To praktično pomeni ene 16 šraufov :). Sej so bli koristni, dodatna teža v rukzaku je skoz dober trening. Sicer pa je soteska precej zanimiva, ko se začnemo vzpenjati pa tudi začne naletavati sneg. Prav mirno je, pa še nobene žive duše nikjer. Veter ga komadno brije, vendar si pred njim v soteski napol varen.

Prvi slap je visok ene 3 metre in ga seveda preskočimo. Ko pridemo do drugega slapu, pa nam je takoj jasno, da je za plezat - saj je že čist obdelan :), pa še ena naveza ga ravno pred nami zaključi. Jože napelje prvi cug (štantaš po pristopu od tolmuna do tolmuna) ter vmes ne zavrta nobenega šraufa, saj je slap res položen, možnosti varovanja pa skope (beri: vse že stolčen).

Z Evgenom mu hitro slediva. Prav fest plezarija, je pa pač vse precej položno. Ampak že samo zaradi ambienta je vse skupaj vredno izleta! Naslednji cug (tretji slap) napeljem jaz in prav tako ne ponudi neke zahtevnejše pleže. Ampak je fest! Evgen in Jože sta takoj pri meni; razvežemo se in sledimo urejeni poti naprej proti četrtemu slapu, ki naj bi bil cukrček tega okoliša.

...Toda ko prispemo pod njega, nas razočara. Iz sredine brizga curek, kot da bi imel slap arterijsko krvavitev, tolmun pod njim pa je napol stopljen. Verjetno je slap bil preplezljiv po levi strani, kjer se nekoliko bolj drži skale, vendar se odločimo, da ga spustimo. Sploh zato, ker nihče ni imel s seboj rokavčkov v primeru padca. Stvar je še bolj žalostna zato, ker smo izvedeli, da je bil slap 2 dni prej (Matej) in tudi 2 dni kasneje (Kristina) v povsem drugačni, trdo zmrznjeni obliki.

A nič ne de... Pospravimo robo, zdrkamo listje z derez in se odpravimo nazaj do avta. Ker nam še ni dovolj, se odločimo, da gremo pogledat še slap nad Gontami, ki je dostopen, če se zapelješ z avtom iz Medvod proti Katarini. Slap je konkretno debel in širok, vendar se že spodaj odločimo, da gremo vanj kar brez štrika, saj je zelo položen in se nam zdi nepotrebno izgubljati čas z varovanjem.

Slap potegnemo kolikor se da, in "glavni drči" sledi še nekaj krajših skokcev, ko sledimo  potočku do izravnave nekje na vrh hriba. Led je dober, vse je dobro. Na vrhu pa nama Evgen pokaže še lokalno različico perpetum mobile (naprava za potiskanje vode po cevi).

Sledi še sestop dol in kofe v Medvodah. Ni bil preveč dobr :(. (slike)