Jutranji skok na Vrtačo

Ker so vremenarji napovedovali konec lepega vremena, sem imel silno željo pred poslabšanjem skočiti še nekam v hribe. Žal nisem uspel nobenega dobiti, tako da sem se v petek odločil za Vrtačo, saj je pot povsem nenevarna, ravno prav dolga (3:30 do vrha po vodiču), pa nisem še bil na njej.

Ker vsak dan v tednu vstajam ob 6 ter ker se tokrat odpravljam sam (Miloš nedvomno pred 7 ne bi mogel štartati), si rečem, da bom v skladu z hojo v hribe tokrat štartal vzorno - ob 5 zjutraj iz Loke.

Zgodaj spat, vstat, in že se po temi vozim proti Tržiču. Prav super se je peljati takole zgodaj zjutraj, saj je cesta popolnoma prazna in v pol ure sem iz Škofje Loke že na Ljubelju. Pred odhodom slečem vetrovko in za trenutek pomislim, ali naj jo vzamem sabo. Eh, itak bo pasje vroče, si rečem, in jo vržem na zadnje zice. Ura je 6 zjutraj in hitro špricnem proti Zelenici.

Nisem sam, vendar nas je zaenkrat zgolj nekaj avtomobilov. Sicer pa se dela lep dan, in malo pod kočo na Zelenici se na zahodu končno pokaže sonce, ko pokuka čez greben Košute in Košutice in oblije ostenje Begunjščice v lila barvo.

Po doseganju koče sledim potki, ki vodi proti Vrtači in Stolu. Pot za Stol se kmalu odcepi na levo, medtem ko pot za na Vrtačo nekaj časa sledi smučišču, nato pa hitro zavije na desno v gozd. Tam prehitim 3 jagre, ki so nekoliko bolj počasi narekovali tempo.

Sam ga kar šponam in hitro se znajdem izven gozda - pot na Vrtačo namreč vodi pod celotnim grebenom čez trave in melišča, nato pa zavije v desno ter se priključi na greben, ter nato vodi po grebenu do vrha. Takoj, ko sem iz gozda začne pihati kot pri norcih in nad Stolom se pravzaprav že nabirajo oblaki.

Ker sem v avtu pozabil vetrovko ga gonim naprej, da se ne ohladim, ter hitro se znajdem na grebenu, kjer je luštno - razgledi na obe strani, a kaj, ko brije kot pri norcih.

Ob 8 zjutraj stopim na vrh, kjer je bilo pred mano še kakih 5 ljudi. Očitno sem ga kar šopal, saj sem za pot porabil 2 uri (1:30 ure manj kot po vodiču). Hitro naredim nekaj fotk, nato pa tek navzdol, saj me precej zebe in se nočem prehladiti. Na poti srečam kar nekaj ljudi, ki so nekoliko dlje poležali, in z nekaterimi malo pokramljamo.

Šele malo pod kočo na Zelenici se spet ustavim, kjer pojem nekaj rozin in hruško. Ura je 9 zjutraj, oblaki pa že zagrinjajo hribovje v okolici. Ko čez 20 minut dosežem parkirišče, začutim nekaj dežnih kapljic. Parkirišče pa je povsem druga zgodba kot zjutraj, do konca nafilano s plehom.

Nazajgrede gre z avtom nekoliko počasneje, saj je na avtocesti že kar neprijetno zagužvano...

Pa vendar, tole zgodnje vstajanje me je čisto navdušilo, saj si potem relativno zgodaj lahko doma. Kot kaže je problem le, da moram iti sam :). Še kaka fotka več je tukaj.

Sicer pa je Vrtača lep hrib z enostavnim dostopom, ki navkljub vsemu nudi nore razglede in kar prijeten gorski občutek na vršnem grebenu. Priporočam!