Turni smuk s Kleka

Po propadlem planu za plezanje zaledenelih slapov smo se z Matejo, Janezom, Tino in Mihom hitro zedinili, da so razmere ravno pravšnje za ponovno smučanje po deviškem pršiču. Z Matejo določiva dva finalna kandidata v ožji izbor kucljev, po katerih bi se bilo navkljub visoki stopnji plazovne nevarnosti (frišno zapadel sneg) dokaj varno spustiti - Blegoš in Klek. Pa jaz prevesim tehtnico na stran Kleka, saj imam Blegoš res pred nosom, pa še nekako sumimo, da bo obisk za vikend velik.

No, tudi za Klek smo slišali, da je precej popularen, in zato zjutraj udarniško že ob 6 štartamo iz Kranja. Ko se dvignemo nad Jesenice, smo presenečeni, saj je snega v izobilju (pršiiič), cesta v nulo splužena, mi pa sami! Proti Kleku se ne vleče nobena špura in navkljub kar podrobnim Matejinim informacijam na koncu zaštartamo špuro kar na slepo v gozd.

Miha nas spretno navigira med drevesi in kaj kmalu trčimo ob letno planinsko pot, ki je na nekaj metrov ožigosana z markacijami, tako da se je izgubiti res težko :). Ob zložni hoji in klepetu tako vlečemo špuro vse do Jeseniške planine, kjer sledi prva malica.

Vmes na poti prečkamo 2 potočka, kjer nas ujame sonce, in za trenutek celo občudujemo vrhove nad dolino Vrat - nad oblaki kraljujejo Rjavina, Stenar in za trenutek tudi vršna špica očaka Triglava. No, oblaki ga kaj kmalu zajamejo, mi pa po postanku nadaljujemo po nekoliko bolj golih flankah proti vrhu Kleka (po levi strani).

Ob stiku s prvo veliko snežno flanko Miha potegne iz rukzaka lopato, in hitro imamo narejen prerez snežne odeje, ki pove, da večje nevarnosti ni. Še vseeno se rajši držimo gozda, ko pa zagrizemo v vršno kopo Kleka, pa vijugamo med redkimi smrekami in nizkim drevesjem. Ustavi nas šele kloža kakih 50m pod vrhom. Noben ni zbiralec štempljev, tako da ni nobene panike, ker obrnemo malo pod vrhom.

Ko si nadenemo čelade ter snamemo kože, pa se vsem nariše na obraze en velik nasmešek :). Smuka do Jeseniške planine je fenomenalna, pršiča je 20-30cm, flanke pa deviške in nezvožene. Sledi še spust po gozdu, ki je sicer nekoliko bolj navigacijsko zahteven, ker se moramo ves čas držati leve, a zato nič manj uživaški, saj je pršiča tudi tu dovolj.

Vmes se zgodi nekaj padcev, 5 minut hoje navkreber, ko moramo smučke sneti z nog, ter še velik odmerek uživancije, in prav prehitro smo nazaj v vasi. Sledi še pojedina v Jesenicah v dobri družbi in zgodaj popoldne smo doma. Kot sem že velikokrat omenil, splača se zgodej rinit v hribe :).

Več fotk, smiselne nakladancije in objava pa na M-Brlog.

Turni izlet v Karavanke

Mare mi je že med tednom omenil, da ima dela z diplomsko čez glavo in si v petek želi iti nekam na luft. Pa sva študirala, kaj vse bi se dalo početi, pa nama na pamet ni padlo nič konkretnega. Slapov ni (oz. se nama ni dalo spet furati v Maltatal), za frikanje smo nekako računali že za v soboto... kaj preostane drugega kot turna smučarija.

Mare sicer trobi okoli Kriške stene, vendar sem sam s 4. stopnjo nevarnosti plazov zelo dvomljiv glede tega načrta... ko se Mare sliši z Mirotom (njegova objava), mu ta seveda pove isto stvar. Na srečo pa je Miro velik poznavalec Karavank, in zmenimo se za izlet proti Struški. Ker sam ne poznam Karavank okoli Jesenic prav nič, nimam pojma o čem govori. Vem le, da bomo šli po gozdu in da je tura varna pred plazovi :).

Tako se v meglenem in prav nič prijetnem jutru z Maretom zapeljeva do Jesenic, kjer se pretovorimo v Mirotovega konjička, in gasa proti Javorniškem rovtu.

Tam parkiramo avto, dilce na noge in kar po cesti jo mahnemo proti Pustem rovtu. Krasna naklonina, nobenih velikih strmin, edinole oblačno je, tako da vidimo 20m naokrog sebe. Hvala bogu, da Miro pozna te konce kot lasten žep! Na Pustem rovtu je vse spihano, tako da iz pobočja ven gledajo trave, vidljivost pa je še vedno za en drek. Smo pa edini norci, tako da se z Mirotom spredaj menjava v gaženju. Snega je konkretno veliko, saj se tudi s turnimi dilami pod nogami udira po 20cm globoko.

No, po Pustem rovtu breg le postane nekoliko bolj strm, in v prijetni hoji po gozdni poti se vzpenjamo proti planini Svečici oz. Belski planini, kjer odkrijemo, da je veter kak dan prej delal silne vragolije, saj je razpihanega snega ogromno in je ponekod nabran v večmeterske zamete, drugje pa je spihan do trav.

Od tam nas v res slabi vidljivosti (10m) Miro pelje še 15 minut hoda do Korenščice (1764m), ki je dejansko bil naš današnji cilj. Zgoraj se nam nič ne mudi, in pomalicamo, počajčkamo, preden se napravimo za spust v dolino.

Zgornjih 50-100 višincev nama z Maretom da kar vetra, saj je sneg ponekod spihan, drugje pa nametan in se udira, tako da se (Mirotu v zabavo) nekajkrat prav elegantno zloživa v sneg. Ko pa prečimo gozdno cesto, po kateri smo se vzpenjali, se začne zabava!

30-40cm pršiča, redek gozd in ravno prava naklonina! Miro jo pred nama odvriska navzdol, in takoj se z Maretom zaveva, da bo smuka ena sama uživancija. Nekajkrat se še zloživa v sneg, ko pa dobiva filing za smuko po pršiču, tudi nama zaigra srce. Kakih 300-400 višincev tako mine izredno hitro, in že smo nazaj na cesti, po kateri nas čaka še 10 minut smuke navzdol do avta.

Res enkraten izlet v enkratni družbi! Miro je sigurno "the man" za tale del Karavank, saj smo v konkretni megli/nizki oblačnosti ob uživaški smuki navzdol trofnili cesto na 50m natančno! Model ima tudi blog, ki je zelo redno posodobljen glede turne smuke. Po turi sledi še obvezno pivo - kot bi reku Mare, "ne me fukat, še ga bomo pil!". (več, žal ne najboljših, fotk)

Iskanje slapov v zahodnih Julijcih

Že med plezanjem v petek sva se z Maretom začela meniti, da bi se v soboto šli nekam v led. Igor in Karmen sta bila obadva tudi za akcijo, težje pa je bilo določiti cilj. Po pogovoru s plezalci v Črnem Kalu nam je bilo jasno, da v Tamar ne bo za iti, saj smo vedeli vsaj za 20-30 ljudi, ki bodo za tja štartali ob 5 iz Radovljice.

Druga izbira, Maltatal, nam prav tako ni dišala, saj smo ravno tako vedeli vsaj za 2 ferajna, ki bosta tam plezala (čeprav smo kasneje odkrili, da bi tja lahko šli, ker ni bilo take gužve). Tako se zmenimo za Sinji slap nad Jezerskim, vendar ravno tako dobimo informacijo, da je izredno slabo narejen. Končna destinacija tako postanejo Zahodni Julijci in slapovi okrog Predela ter Rabeljskega jezera.

Štart ob 7 je kriv, da smo že okrog pol 9 gledali okrog Rabeljskega jezera in iskali ledne linije. Samo mojemu sokoljemu očesu (seriously, ostali niso nič videli :P) se imamo za zahvaliti, da najdemo ledene smrklje v pobočjih naokrog. Pa so res samo smrklji, tako da gremo pogledat še na Predel. Prelaz je odprt, smo pa presenečeni nad količino snega, saj je ob cesti konkreten snežni zid, ki ga kar malo nismo navajeni, saj je pri nas na Gorenjskem bila bera snega precej manjša. Tukaj vlada resnično prava zime (kot je edino prav)!

Čez predel se nam odpre prelep pogled na Loško steno, vendar nas zanimajo brežine desno od prelaza, kjer pa zopet nobeden od slapov ne zgleda niti približno narejen... bolj kot ne vse deluje kot grapa s suhim pršičem in kakšnim lednim skokcem vmes. Na odcepu za Mangartsko sedlo srečamo še dva alpinista iz Idrije, ki sta prišla do enake ugotovitve kot mi, vendar imata onadva za razliko od nas v avtu tudi turno opremo, tako da jo mahneta na turnih dilcah proti Mangartskemu sedlu.

Mi pa gremo nazaj do Rabeljskega jezera, tam pa tokrat zavijemo na cesto proti Selli Nevei, kjer računamo, da si ogledamo še slapove v pobočju Jerebice. Slab v Jerebici dejansko zgleda edini narejen, vendar se vsi strinjamo, da smo zanj izrazito prepozni, saj je dostopa v teh razmerah za uro in pol do dveh ur. Še malo naprej pa zagledamo markanten Benetov slap, ki od ceste ravno tako zgleda solidno narejen. 

Opremo nase, hop s ceste in v kake pol ure prečimo reko ter se vzpnemo do vznožja slapu. V gozdu se nam sneg zoprno predira, tako da še enkrat pogrešimo turne dilce (ali pa krplje). Ko po malo praskanja po ledno/snežni grapici dosežemo vznožje sveče, pa se nam nosovi le malo povesijo, saj hiter pogled v zadnjo stran sveče pove, da danes slapu ne bomo plezali. Levi del sveče je povsem votel in po njem teče neprijeten curek vode, medtem ko je levi del sveče zelo tenak in ko Igor 2x zamahne višje gori, se vse skupaj ne sliši niti približno dobro.

Načeloma niti nimamo izkušenj, da bi znali oceniti, kdaj je ledena sveča "splezljiva" in kdaj ne, vendar se nam pač ni zdelo varno. Lahko, da bi prišli čez, pa ne bi bilo nič, lahko pa bi se zgodilo kaj drugega.... Mora pa biti slap izredno lep, če je dobro zmrznjen, tako da se strinjamo, da se vrnemo takoj, ko bo obdobje mrzlega vremena.

Ja nič, pri slapu vseeno pomalicamo, nato pa nazaj do avta. Nazajgrede se ustavimo še pri slapu za bunkerjem (ob cesti), ki smo ga že prej študirali. Pa rečemo, pojdimo pogledat, saj je dostopa za par minut. Glavni del slapu je itak tekoč, v levih zavesah po skalnih policah pa zagledamo dva alpinista. Ne vemo od kje sta, vendar se pogovarjata v angleščini. Kakorkoli, tip, ki pleza naprej, je bil izrazito nesuveren, in po 5-minutnem čakanju, kdaj bo zaplezal v 3-metersko ledno zaveso se odločimo, da raje gremo nazaj do avta, saj bi bilo vsakemu izmed nas neprijetno, da ga skupina ljudi gleda in na glas opravlja. Se pa vsi strinjamo, da navkljub vrhunski opremi ni bil dorasel plezanju tistih trav in ledu kot prvi v navezi. Upam, da se s soplezalcem nista kaj polomila...

In to je bilo to! Za slapove v Zajzeri smo bili ravno tako izrazito prepozni, pa smo si vsaj pogledali, kje slapovi ležijo. Aja, mimogrede, tudi Rabeljskemu slapu (tistem pri samem naselju) manjka še nekaj ledu za vse, ki niso ljubitelji miksa. V takilih razmereha je v zahodne Julijce še najbolj pametno iti s turnimi smučami, saj je snega neomejeno, pršič pa še na veliko neprevožen :). Za slapove bi pa moralo kak teden bolj stisniti z mrazom... (fotke)

Frikanje v Črnem Kalu

Sredi tedna je padla ideja, da bi prost praznični petek preživeli nekje zunaj, valda. Na glavo sta nam padli 2 logični izbiri - frikanje na primorskem ali pa turna smuka s kakega pred plazovi varnega kuceljna. Osebno bi morda celo bolj preferiral turno smučarijo, vendar so se Matej&co. nasmučali že v četrtek zjutraj z Blegoša, tako da smo za petek dorekli plezanje v Črnem Kalu.

Sam sem bil zmenjen še z Majo in njenimi kolegicami, vendar jih napovedanih 8 stopinj ni preveč mamilo, tako da se nazadnje zvečer zmeniva z Maretom. Zjutraj pa zarana (kao!) ob akademski 9 uri zjutraj štartamo proti Črnem Kalu. Vmes se ustavimo še v Kozini na kafetu, kjer srečamo še nekaj znancev. S ceste z Maretom med vožnjo pogledujeva naokoli in se čudiva, da je ponekod po notranjskem še več snega kot pri nas.

No, v Črnem Kalu snega ni, je pa precej mraz, tako da vsi koristimo toplino puhovk (in bund) ter rokavic. Matej takoj za ogrevanje napade neko (se mi zdi) 6a, in seveda z Maretom ne moreva zaostajati, tako da se sam precej neogret zapodim v Miško (5c). Lepa smer kot kej, ampak po nekaj gibih ne čutim več prstov, kar pomeni, da sicer dobre robčke stiskam daleč preveč močno, in do vrha smeri sem kvalitetno navit :).

Zatem se z Maretom zaposliva še v sosednji Matako Koyamo (5c), ki je v primerjavi s prejšnjo smerjo keks, ker jo lahko skoraj v celoti splezaš s kaminsko tehniko (tega smo pa alpinisti kar vajeni). Medtem srečamo še nekaj plezalcev iz AO Kranja in AAO-ja, ki trenirajo za alp. inštruktorja in se vsi s ta velikimi gojzarji matrajo v 5c-kah. Svaka čast, to bi se šele jst matral...

Sledi izredno lepa 6b+ po imenu Hipotenuza, ki jo zategneta Igor in Matej, Mare, Karmen in jaz pa se moramo v njej usesti. Sej bo enkrat! Smer je res lepa in jo bo potrebno ob naslednjih obiskih pofajtati! Lepi gibi, edino vzdržljivost rabimo...

Nazadnje se preselimo še nekoliko na desno, kjer z Maretom podelava še Franci na balanci (6a), Matej pa seveda 6b oz. 6c. In po kakih 4 urah plezanja smo dobro našutani. Za prvič bo :). Nazajgrede se z Maretom ustaviva še v Vivi v Kranju, kjer sva vsak od pol pice sita kot telička. Ajoj, je blo dobaarrr!! (fotke)