Plezanje po lego kockah v Mali gori

Za vikend je že med tednom padla debata na FB-ju, da se gre plezat. Kot vedno je bil v akciji Joža, Miloš, nazadnje pa sta se nam pridružila še 2 tečajnika. Jože je imel ogledano Belo peč nad Tržičem, vendar ga zjutraj z Milošem na kofetu prepričava, da bo v Beli peči na 1700m nadmorske višine presneto mraz. Lani smo namreč tam plezali aprila, pa je bilo mraz kot strela, navkljub bolj sončnemu vremenu, kot se je obetal za naš dan.

Ker sem sam imel v avtu vso skalno opremo (frende, jebe, kline) sem takoj podal predlog za Malo goro nad Ajdovščino. V hribu sta 2 smeri v rangu V-k, obedve dolgi po 200m v zanimivi, kockasti primorski skali. Ostali se vsi strinjajo s spremembo plana, in ob 11 parkiramo avtomobil ob cesti Ajdovščina - Predmeja v bližini kamnoloma.

Sledi kakih 40 minut hoje, da pridemo do našega hriba. Nad potjo smo presenečeni, saj nudi (občasne) lepe razglede nad Ajdovščino in Vipavsko dolino, v gozdu se bohotijo iglavci, nad potjo pa kraljujejo veliki skalni osamelci, kjer izgleda še kup priložnosti za plezarijo, čeprav je skala bolj monolitna in bi morda bila boljša odločitev vrtanje... Pot prav tako preči nekaj skalnih podorov (po primorsko, drč), čez katere je speljanih nekaj lesenih mostičkov. Vsekakor pot priporočam tudi pohodnikom, saj je resnično zanimiva, prav tako pa tudi nič naporna, saj ves čas vodi skoraj samo naravnost.

No, ko prispemo do Male gore, se ob poti opravimo v vso bojno opremo, kjer ne šparamo (beri: komot bi vzeli kakega metulja manj), nato pa sledi spust po melišču do vstopa v smeri. Podobno kot smeri v Begunjščici pohodniška pot namreč tudi tukaj preseka smeri nekje v sredini, le da je tukaj, za razliko naproti Begunjščici, peš pot speljana po razgledni travni polici namesto po tunelu.

Pod steno se odločimo, da bova midva z Milošem napadla Krvavo smer (205m, V+), Jože, Anton in Grega pa se odločijo za Smer malega Mihe (V-, 190m).

Z Milošem spustiva prvi cug najine smeri, kjer gre za 20m visok kamin, saj bi se morala spustiti še nižje. Pa ne bi škodilo, saj bi se vsaj dodobra ogrela. Ker grem jaz naprej, me tako že v prvem cugu pričaka kamin z oceno V, ki mi kar da vetra, saj je navkljub dobremu varovanju (3-je klini) potreben nežne roke, ker se nekaj gromozanskih blokov ne drži najbolje. Tako se prijemljem bolj za majhne člembe v skali ter pravokotne robove, stopam pa rajši na trenje, da ja ne bi kaj zgrmelo dol. Sledi raz z oceno II-III, kjer z veseljem vstavim nekaj metuljev, prav tako pa vidim sosednjo navezo 10 metrov v desno, ki se vzpenja po vzporednem razu z našim. Sidrišče uredim na gromozanskem roglju.

Ko Miloš pripleza do mene, se čudi, da mi ni nič zgrmelo dol v kaminu, saj se je sam za razliko od mene prijemal tudi bolj sumljivih skal, in baje niso bile najboljše kakovosti. Sledi drugi cug, ki ga napelje Miloš, in ni preveč omembe vreden, saj gre za končni del raza (III), nato pa sledi prečenje travnatih polic, kjer me Miloš pozihra kar na drevo. Tukaj se srečamo z drugo navezo. Tretji cug potegnem po travni polici do pohodniške poti. Štantamo torej skupaj, nekaj metrov narazen.

Jože se nato zapodi po desni v kamin, Miloš pa ubere direktivo navzgor, kjer se vidi 1 klin. Navkljub še klinu ali dvema višje gori je plata kar fojhtna, saj vsebuje kar nekaj gnilih skal, ki se komaj držijo stene; no, Miloš sigurno in previdno odpleže celoten cug, ki se na vrhu vzravna v travno polico. V plati zabije tudi enega specialčka, ki ga komaj dobim ven, saj se odlično zakrivi v obliko skale. Bi sigurno fejst držal :).

Nato sledi še nekaj vzpona po travno-skalnem razu (III), zatem pa se nahaja detajl Krvave smeri, previs z oceno V+, ki sem se ga sam najbolj bal. No, ko pridemo pod njega, vidimo, da je komajda vreden besede previs, ter da ni take panike. Sam sem takojci čez njega, saj je dobro varovan (2 klina), skala pa je presenetljivo dobra in nič krušljiva. Meni se je zdel precej lažji od vstopnega kamina. Nadaljujem po razčlembah, naklonina pa se počasi prevesi v položen raz. Skladno z naklonino pa pada tudi kakovost skale, saj je na samem razu kar nekaj gromozanskih blokov, ki se niti podrazno ne držijo ostalega dela, tako da sem ekstra previden. Z veseljem pa zataknem za vmesno varovanje nekaj jeb, ki v celotni smeri pridejo bolj prav kot metulji.

Druga naveza naju ujame že na travni polici (po cugu ne ravno najboljše skale), in Jože se odloči, da bodo tudi oni šli kar čez previs, ker zgleda skala mnogo boljša kot v izstopu Smeri malega Mihe. Ko mi Miloš sledi, pa nad previsom na razu zagrabi za skalo, ki očitno ni bila dobro pritrjena. Ogromen blok mu tako ostane v rokah; Miloš ima časa le nekaj sekund, kjer se dere kot zmešan, naj se spodaj poskrijejo, nato pa ne more več zadrževati ogromnega bloka ter se obrne in ga spusti v globino.

Jože se seveda takoj pritisne k steni, tečajca pa sta dejansko mislila, da se Miloš nekaj zajebava, ko se je tako drl... Suma sumarum, 100kg skale jima trešči (preveč) blizu, vendar na srečo ni noben poškodovan (razen Miloš, ki ima popraskano roko in nogo). Vsekakor lekcija za vse, da tudi, če si drugi v navezi, moraš plezati nadvse previdno, vsaj,če imaš koga pod sabo.

Jože nama suvereno sledi in na vrhu se razvežemo, sledi pa sestop. Z Milošem greva še na vrh hriba, kjer je res lepo - skala, travniki in super razgled, skratka idealen plac za kampiranje. Vsi sestopimo po nekoliko zoprnem melišču, kjer prevladujejo ravno toliko velike skale, da ne moreš teči dol, temveč previdno stopati korak za korakom. In že smo pri rukzakih!

Super izlet, pa še vreme je držalo cel dan navkljub napovedi, da bo popoldne dež že po celotni Sloveniji. Malo goro bi pa komentiral takole: za razliko od sosednje Vipave je, kar se tiče strme plezarije, kar primerno hribovska, prav tako pa na naše hribe spominja skala, saj je na momente odlična, na momente pa zanič kot kej. Vsekakor pa je vsaj Krvava smer kar dobro opremljena, tako da bi (po mojem mnenju) zadoščala 2 klina, komplet jebic in kaka 2 frenda. Najbolj praktične so namreč ravno jebe. Aja, tokrat sem bil fotomodel bolj jaz, saj je fotkal Miloš. (slike)

Frikanje v Kamniku

Prejšnjo soboto smo se spet mudili v skali. Z Matejem sva se že v torek, ko smo frikali v Preddvoru, začela meniti za vikend. Matej je seveda ves napaljen, saj je preteklih 14 dni plezal praktično vsak dan. No, nekateri imamo faks ter druge obveznosti, tako da nam je uspelo čas najti šele v soboto. Pridruži se nama še Miloš in Jože, nazadnje (kot ponavad, ane) pa še Jernej in Simon, ki imata kot običajno svoj režim, saj morata popoldne z ženama v šoping :).

Zjutraj se pred Qlandijo dobimo ob prijetni 9. uri in se hitro odločimo za plezališče Kamnik. Da ne bo pomote, ime hriba je Kamnik, sicer pa se plezališče nahaja v bližini Vranskega. Vožnja do tja mine relativno hitro; vmes se ustavimo še na kofetu, kjer se založimo še z malico, radlerjem in kinder jajčkom - nujno!

Navkljub dejstvu, da sta tako Jože in Mato že bila v tem plezališču, se nekoliko zgubimo, tako da porabimo kakih 10 minut več, da identificiramo pravilno cesto, ki pelje do začetka poti. Od parkirišča pa nas čaka še kakih 15 minut hoje v breg. Jože ga spet našpiči naprej in kmalu vsi za njim sopihamo, pa čeprav vsekakor nismo brez kondicije.

Ko prispemo do plezališča, je tam že nekaj navez, toplo pa navkljub povsem sončnem dnevu ni, saj veter reže skozi skale z veliko močjo. Tako smo vsi hvaležni, da imamo jakne, Jožetu pa tudi ni žal, da je s seboj vzel puhovko.

Za začetek z Milošem napadeva eno smer z oceno 4a za ogrevanje, nato pa sledi napad nad 5a. Po preplezani 5a sem nad plezališčem že navdušen! Skala je dobra, ima kar tak hribovski pridih, prevladujejo pa krimperji. Prav tako večino smeri vsaj na kakšnem delu malo visi.

Jernej in Simon sta precej neuplezana, tako da jima 5-ke popolnoma zadoščajo, medtem ko ima Jože po nekaj 5-kah in 6-kah tudi dovolj, saj ga spet boli prst. Matej pa neumorno napada 6a-jevke, ki so v sektorju kar ena zraven druge in so res (sam sem preplezal sicer le 2 izmed njih) uživancija. Prav tako skala ni zlizana, tako da plezalke primejo kot hudir.

Urice hitro minevajo, veter ne jenja, mi pa se spopadamo s super stenco. Nekje sredi dneva Simon, Jernej in Jože odidejo, midva z Matejem pa se odločiva, da se greva pozabavati s 6b previsom, ki izgleda povsem brez oprimkov. Matej zarine navzgor, a se mora v previsu žal usesti. Vendar identificira povsem solidne krimperje ter en robček za 2 prsta na vrhu previsa, kjer sva se bala, da bo najtežje.

Mateju sledim še jaz, vendar tudi meni ne uspe v prvem poskusu. Škoda :(. Ko obadva še nekajkrat poskusiva , pogruntava zaporedje gibov, tako da previs kar znenada ni več tako težak. Za celoten vzpon pa pridemo še enkrat nazaj :).

Previs nas kar izmuči, tako da se počasi odpravimo nazaj, kjer se v škodo najemo še v Bufu. (slike)

Plavanje na Lazoviškem prevalu

Tokrat se mi res ne da pisati, tako da samo na kratko: navkljub zgodnjem vstajanju (ob 5:00 iz Loke) je bila cesta do planine Blata živ led, tako da sva bila z Juretom primorana avto pustiti kar na dnu. Sledila je 1.5 ura hoje do planine Blato po poledeneli cesti in prvič res opaziva, kako so slapovi dobro narejeni. Poleg dveh krakov v glavnem delu slapov se je letos naredil še en slap nekoliko naprej ob cesti, ki je tudi dolg za nekaj cugov in konkretno debel. Škoda, da je že vse odlimano od skale!

No, na Lazu sva ob 9 zjutraj in hitro se zapodiva proti prevalu. Tja prispeva nekje okrog 11. ure, saj je sneg že ojužen in se kar fino matrava ob vzpenjanju; sneg je tista najbolj zoprna kombinacija, ko se ti ponekod udre, ponekod pa ne, nikjer pa ne veš, ali te bo zdržal. Dodatno obremenitev predstavljajo še borovci, ob katerih se ti udre do tal (torej tam nekje do jajc). Vsekakor bi se s krpljami ali turnimi dilcami manj matrala :).

Sicer pa je sneg že močno odjužen in na sončnih legah ven že butajo pasovi trave, kjer se nazadnje ustaviva in odločiva, da imava dovolj. Kakih 10 minut se lepo sončiva in uživava v razgledih, nato pa Jure potegne ven svoje ta kratke dilce in odbrzi navzdol, medtem ko mu jaz opotekaje po snegu počasi sledim. Ob 12 prispeva nazaj na Laz, kjer srečava Miha, nakar ob pivcu in martinčkanju skupaj počakamo še Brica in Luka, ki prismučata oz. pribordata s Kanjavca!

Skupaj se nato odpravimo navzdol, kjer nas Miha še počasti v Emi, saj ima novo makino. Malo pred 7 pa smo doma, siti, prijetno zmatrani in ožgani :). Več naj povedo slike.