(topla) Vipava v februarju

Namesto gaženja do jajc do Kredarice me je že večer pred tem dejanjem klical Matic in me vprašal, če bi šel frikat na primorsko. Po premisleku sem se mu pridružil, tako da sva naslednje jutro ob ne prav zgodnji uri štartala proti Žirem, saj sva kanila plezati v družbi še treh Žirovcev.

No, tam se zadeva kar zavleče, saj so ga prav vsi fantje večer prej pili, tako da klicarjenje "kje si" povzroči šele zbujanje zgoraj omenjenih oseb :). Pa kaj pol, gremo pa u izi še na en kofe. Ko se nas nakaplja vseh 5, pa iz Žiri štartamo za Logatec in primorsko.

Odločimo se, da gremo plezat v Vipavo, saj se nam nekako zdi, da bo tam najmanj gužve. Navkljub povsem natrpanem parkirišču zasopihamo v melišče proti sektorju Rumena in tam srečamo samo eno plezalno družino, sicer pa smo sami. Je pa sektor Rumena za nas kar težak, tako da splezamo tiste 4 5-ke na levi strani, nato pa odpujsamo navzdol.

Preselimo se v leve sektorje (Tonačev previs, leva zajeda?), kjer preživimo nadvse produktivno popoldne; tudi tu ni gužve, smeri pa so lepe, čeprav nekoliko kratke. Večina jih vodi čez zanimiv previs, tako da posajtamo 5c in na top rope splezamo tudi 6a. Malo se pozna, da je zima vplivala na plezanje v skali. Ampak pomojem bomo hitro spet notri :).

V Vipavi ostanemo kar do sončnega zahoda, saj smo imeli pozen štart, nato pa se v Žireh ustavimo še na zelo dobri pici. Skratka: super izkoriščen dan v fejst drušni. (Slike)

Zaključek ledne sezone v družbi čehov

Že nekaj časa sva se s kolegom iz Češke, Ondrejem, menila, da pride v Slovenijo na ledno pležo in pohajkovanje po hribih (aga!). Žal je za prihod izbral ravno najbolj neugoden teden, saj je v nedeljo / ponedeljek prišla nova, precej velika pošilka snega, nato pa so temperature divje skočile pokonci. A nič ne de, Ondreju na chatu v ponedeljek povem, da bomo nekaj pač našli, in v torek zečer 2 čeha (Ondrej & Martin) parkirata pred našo hišo. Je pa jasno, da bo led plezabilen samo še v sredo in četrtek, saj za petek napovedujejo vročih 15 stopinj v dolinah - ja čist mem!

Ker sta čeha res želela izkuziti ledno pležo, saj je na Češkem s slapovi bolj slaba (beri: nekaj ekvivalentov Pekla pri Borovnici, toj pa to), že v torek zvečer sprašujem Brica, kje bi bilo zaradi novozapadlega snega in vedno višjih temperatur varno plezati. Odgovor je - praktično nikjer. No, pravi, da bi znal biti Sinji slap okej. Ker je tudi Miloš bil za akcijo, se takoj zmenimo za napad Jezerskega, in z Miloševim Volvotom naslednji dan ob 9 že sekamo ovinke na poti proti Jezerskem. Situacija je resnično žalostna, saj je po dolini Kokre ves led povsem bel, mehak in curljajoč.

Ko parkiramo nad planšarskim jezerom, se sicer nekoliko bolj navdušimo, saj je še kar mraz. Takojci v napad - in že gazimo proti tovorni žičnici. Ko pa smo tam, srečamo enega lokalca in dva avstrijca, ki vsi hodijo nazaj. Lokalec je imel ogledano Vikijevo svečo, pa se je obrnil, avstrijca pa tudi, saj jim je na dostopni plazovini pokalo pod nogami, vstopa grapa pa še ni bila dokončno splažena. Tudi mi se po hitrem ogledu obrnemo, saj Sinji slap res ni vreden, da bi zanj reskiral lajf. Jaz imam v žepu sprintan vodniček za dolino Kokre, kjer se nahaja kar nekaj slapov lažje težavnostne stopnje, in rečemo si, da gremo pogledat, kako so kaj narejeni. A že na sestopu nazaj do avta občutimo destruktivno moč sonca, saj je na soncu resnično vroče, sneg pa se preobraža z eksponentno hitrostjo.

V dolini Kokre najprej gremo iskat dva slapova nekje levo od Kanonirja, vendar ju ne najdemo. My guess: sploh nista narejena. Zato se odločimo, da bomo plezali kar po pristopu ostrega očesa - če vidiš led, ustavi in napadi. Tako čez nekaj minut na drugi strani reke zagledamo ledno flanko, ki izgleda kar debela, čeprav je položna. Hitro se oborožimo in odplezamo grapo/potok, ki bi imela oceno verjetno WI 1/2. Splezamo 1 cug, nato pa abzajlamo. Milošu se mudi nazaj na šiht, čeha pa sta vsa napaljena za ledno pležo, tako da se odločim, da jih peljem v Mlačco, da se spoznata z malo bolj pokončnim in debelejšim ledom.

V Mlačci srečamo Gregorja, ki pravi, da sta s soplezalcem bila nad Predelom in prav kmalu obrnila zaradi vodenega ledu. Ja nč dobr! Mi napeljemo 2 top ropa in se hitro zapodimo v slap. Kmalu pride še en kombi ter še nekaj avtomobilov, tako da je plezališče resnično obljudeno. Kasneje pridejo v plezališče še naši tečajniki, in Pavel jih takoj gre inštruirati v ledni tehniki. Čeha pa na polno uživata, saj še nista bila v tako navpičnem ledu. Tokrat je zaradi temperatur (3 stopinje v Mlačci) led resnično dober, saj je ravno prav mehak, da po 1 zamahu primejo tako cepini kot dereze.

No, jst ne bi bil jst če se ne bi za konec hotel malo poigrati z vsem znanim skalnim odstavkom. Tokrat je bil detajl še nekoliko težji, saj se je naredila čez skalo velika goba, tako da je ledni previs še nekoliko večji. Takoj ga zafrajarim po začetni skali, ko pa se je treba stegniti čez na led, obvisim na enem cepinu v majhni luknjici - no, na kratko povedano: luknjica ne zdrži, sam padem praktično do dna in kresnem bajlo direktno v nos. Kva pa človk če, če mam tko ogromnega :P. Nekaj časa neostro buljim naokoli, nato pa dojamem, da mi iz nosu brizga kri. Hitro grem nazaj do potke, kjer me Pavle takoj napizdi, kaj mu svinjam deviški sneg. No, po njegovem nasvetu si zabašem kepe snega v nos in kmalu krvavenje neha. Na srečo si nisem nič prebil.

Sicer pa me padec kar dodobra spravi na realna tla - sej ne vem kaj sem mislil: brez Nomicov drajtulat! Ne resno, do pleže mi naenkrat ni več, čeha pa sta tako ali tako že našutana, tako da nato hitro odrinemo ter domov prispemo okrog 8, kjer nas čakajo ribe!

Naslednji dan sta čeha vztrajna, tako da se navsezgodaj odpravimo proti Tamarju. Brico je svaril, da v Tamarju lahko plazi s pobočja Travnika, kar mi je dalo veliko misliti, vendar je nekdo plezal centralca in slap nad votlino dan poprej in je zgledalo okej. No, ko končno prisopihamo pod slap so pred nami že kake 4 naveze (1 v slapu nad votlino, 2 v centralcu in 1 nekje v desnem slapu). Ker je naveza v slapu nad votlino že skoraj na vrhu, se odločimo, da se zapodimo za njimi. Ko se poabzajlajo mi takoj napademo slap.

Led je odličen, ampak ne vem kaj je bilo - kar dobra naklonina, strah pred plazovi ali moj udarec v nos prejšnji večer - usral sem se kot majmun. No, po nekajminutnem visenju v šraufu se odločim in napeljem cug do konca. Led je odličen, in tako cepini kot šraufi gredo zelo lepo v led, dereze pa primejo na ornk. Ker je naklonina kar ta prava, za vsak slučaj zavrtam 6 šraufov, in že sem na štantu. Se mi zdi, da je slap letos nekoliko bolj pokonci kot lani, saj je malo tanjši. Vsekakor v rangu WI4.

Štant je v slapu odličen, saj imaš v skalo zabite tri kline, ki vsi super držijo. Vendar takoj, ko pridem na štant in začnem varovati, začne po slapu z grmičevja in zajede nad izstopom po malo plaziti. Plazovi nimajo velike količine snega (so pa iz mokrega snega...), in kot smo se kasneje (ob sestopu) prepričali, se je splazila zgolj zelo majhna flanka pod drevesi, ki kraljujejo nad glavnino Tamarskih slapov; v slapu tega nisem mogel vedeti, in skupno se odločimo (potem ko čeha nekajkrat dobita za vrat malo pršiča - težji del plazov namreč obide vertikalo) da rajši abzajlamo. Tako ne preplezamo drugega cuga slapa nad votlino, ki je tako ali tako lažji. Po našem abzajlu se sicer ne plazi nič več, ampak - bi bilo res škoda, da se konec sezone komu kej naredi. Ko zapuščamo, mislim, da sta se 2 štajerca lotila našega slapu. Kakor čta ^^.

V domu v Tamarju se ustavimo in komaj dobimo pijačo, saj je gužva enormna. Sledi še povratek domov. Mimogrede, že s parkirišča pri Planici se lepo vidita dva ne preveč strma slapova (ravno nasproti velikanke), ki ju lansko leto nisem zasledil, tako da se očitno ne naredita vsako zimo.

Zvečer se čeha odpravita na hiter ogled Ljubljane, sam pa klasično na trening plezarije, kjer ne splezam prav veliko in se po hitrem postopku odpravim domov :). V petek se poslovimo od čehov, saj bruhneta proti Kredarici s ciljem osvojiti Triglav. Navkljub želji, da se jima pridružim, raje ostanem doma, saj imam popoldne faks, z Milošom pa sva bila dogovorjena, da se čehom naslednji dan pridruživa. No, ta načrt pade v vodo, saj se Milošu ne da pešačiti po stopljenem, težkem snegu do Kredarice, sam pa se kar strinjam z njim. (Slike)

Ledna tehnika v Logarski dolini

Za vikend se je napovedovalo okno lepega vremena. Ker je Brico prejšnji teden imel ravno v Logarski dolini s slovenskimi vodniki v gosteh francoske mojstre ledne tehnike in ni mogel prehvaliti razmer, je hitro padla odločitev, da letošnjo ledno tehniko naredimo ravno tam. Zadevo sta popisala tudi Jure in Matej.

Sam sem v petek odpisal zadnji izpit, tako da sem komaj čakal priložnost, da grem spet razbiti malo ledu na svež luft :). V soboto se tako zjutraj ob 7 dobimo pri Bricu in se z njegovim kombijem odfjakamo proti Logarski dolini.

Do tja sploh ni tako daleč, kot se zdi, saj smo v 2 urah pred hotelom Plesnik. Če pomislim, do slapov rabiš manj časa kot npr. do Tamarja (kjer imaš še 1 uro hoje). Že med vožnjo po soteski gledamo vsenaokrog, kako iz vseh razpok gledajo zamrznjeni stebri in počutimo se prav domače :). Ko pa se odpre dolina, pa se že v daljavi vidijo sveče in debeli jeziki ledu na obeh straneh. Vsekakor skriti dragulj slovenskega lednega plezanja!

Pri Plesniku se napravimo v bojno opremo, nato pa odhlačamo proti slapu Palenk (WI3), ki se nahaja točno za hotelom. Nismo sami, tako da je v slapu velika gužva. Tudi nas je kar nekaj, saj se številka ustavi malo pod 30. Prva stvar na dnevnem redu: ledna tehnika. Medtem, ko Brico razlaga (v primerjavi z lanskim letom nove) ledne štante in abalakove, tečajniki vestno poslušajo :). Stari tečajniki pa tudi, saj so letošnji štanti povsem drugačni od tistih, ki smo se jih učili (in jih uporabljamo) od lanskega leta.

Miloš nato pokaže še, kako se dela abalakove, nato pa hitro napeljemo top rope v led, kjer se urijo tečajniki, pomagači pa prav tako treniramo tehniko tako, da plezamo samo z enim cepinom, kar je mnogo težje, saj moraš plezati povsem na noge.

No, hitro se razdelimo v naveze; polovica naše ekipe se z avtom odpelje v drug slap Ivanovci, polovica pa nas ostane v Palenku. Jaz dobim v navezo Habjana, vendar se s Simonom ne sporazumeva dobro; tako meni zmanjka štrik in obtičimo pod slapom...

Na srečo je Jože hiter, tako da po dobre pol ure čakanja le pride dol, kjer se s Habjanovima takoj navežemo in bruhnemo v led. Celoten slap potegnem v dveh dolgih raztežajih in vmes zavrtam kake 3 šraufe. Slap je namreč položen in izrazito kaskadast, tako da velike nevarnosti ni. Led pa različen - na momente vlažen, povečini pa kar precej suh. Habjanova se odlično odrežeta in na vrhu sta povsem navdušena :). No, sledi še sestop navzdol, nato pa se celotna naša ekipa sprehodi do hotela Na razpotju, kjer bomo prespali. Nekateri imamo tam dovolj in zavijemo notri na pivo, drugi pa bruhnejo še proti Ivanovcem, da se še malo naplezajo.

Celotno dopoldne od kake 11 ure naprej slišimo rohnenje helikopterja in samo upamo, da se ni kaj naredilo kateremu izmed naših v drugem slapu. Nazadnje Miha izve, da je bila reševalna akcija na Brani, kjer je planincu zdrsnilo in je omahnil v smrt. Severna stran Brane ima namreč sitno flanko, kjer te v primeru padca odnese naravnost navzdol do Okrešlja nad Logarsko dolino, kar je več kot 300m višincev.

Počasi nas je v hotelu vedno več, saj naveze kapajo iz Ivanovcev. Hotel je pa res špica! Imamo luksuzne sobe, savno, jacuzzi in polpenzion. Novi tečajci so pa tudi super, saj je pivo ves čas na mizi :).

Nazadnje le dočakamo večerjo, kjer se vsi najemo v škodo. Zase lahko rečem, da sem kako uro po pojedini imel velike borbe s samim seboj, saj telo kar ni in ni hotelo početi nič drugega kot ležati. Z Milošem nato predstaviva še naš trip po Norveškem, nato pa je kmalu čas za spanec, kjer začuda nihče ne smrči, še Brico ne!

Naslednje jutro pride še 5 novih obrazov, ekipe pa se zamenjajo. Jaz dobim v navezo Meto in Damjano, in hitro se zapodimo v spodnji Ivanovec. Tam srečamo že Jožetovo in Mihovo navezo. Ko se sam zapodim za Mihom, pa mi izpod noge odpade megalomanski talar, in na našo smolo prileti Špeli direktno na glavo. Na srečo je za prvim skokom izravnava, saj se Špela odveže, Kristina pa ji pomaga, da se usede. Čelada je absorbirala večino udarca, vsekakor pa je Špela v šoku in potrebuje pavzo. Knific sestopi s štanta, da gre pogledat, kako kaže.

Mi trije z Meto in Damijano nadaljujemo, in tretji cug je prvi cug, kjer zavrtam kake 3 šraufe in ponudi solidno naklonino in posledično uživaško pležo :). Nato pa iz slapu prideš v majhen "kotel", kjer imaš naprej na voljo 3 varjante. Z Joževo navezo se takoj odločimo, da napademo levi slap, ki ga sestavlja kakih 15m visoka zavesa, ki ima v sredini kar 90 stopinj, sicer pa je debela, zdravo modra in te kar kliče, da jo splezaš. Ker je dovolj široka, z Jožetom napeljeva dve varjanti kar vzporedno, in cug je top shit! Navkljub naklonini se ne namučiva, saj je slap toliko naluknjan, da se da celoten raztežaj splezati skoraj samo s haklanjem cepinov.

Na vrhu naredimo abzajl, nato pa z Jožetom prevzameva nove tečajnike, s katerimi napadeva še desni slap, ki sicer zgleda obetavno (nekajmeterska svečka), vendar se nazadnje izkaže za ne tako dobrega. Led je trd, sveča tanka, za njo pa pride še nekaj zelo položnih cugov. A nič ne de, če se pleza se pleza :). Na vrhu naju ujame še Brico s svojo navezu, in skupaj sestopimo po strmi grapi med borovci, nazadnje pa po lednem jeziku nazaj do začetka.

V hotelu nas čaka še enolončnica in žganci, nato pa pot domov. Na fertik izkoriščen vikend. Mislim, da smo se vsi zabavali, tako starejša generacija kot letošnji tečajniki. Če je dober led nimaš kej, to je to. V Logarsko se zagotovo vrnemo! (Slike)

Ko v peklu sploh in tako mraz

V petek smo se skupaj z Jožetom in Evgenom odločili, da gremo pogledat slapove v soteski Pekel pri Borovnici. Vsi smo nekoliko omejeni s časom (zgodnje popoldne), prav tako pa po večini Slovenije rahlo sneži. Na kratko: ni se nam dalo iti v kakšen bolj resen slap, bili pa smo tudi obveščeni o ne tako dobrih razmerah v Tamarju.

Štarta se ob 9 v Medvodah, nato pa z Evgenom pičiva še do Vrhnike, kjer pobereva še Jožeta. Sledi vožnja do Borovnice, ki je kar nekje v p**** ma*****. Še precej naprej od vsem znanega tehničnega muzeja v Bistri.

Ker ne vemo, kaj pričakovati, v rukzake nabašemo vso robo. To praktično pomeni ene 16 šraufov :). Sej so bli koristni, dodatna teža v rukzaku je skoz dober trening. Sicer pa je soteska precej zanimiva, ko se začnemo vzpenjati pa tudi začne naletavati sneg. Prav mirno je, pa še nobene žive duše nikjer. Veter ga komadno brije, vendar si pred njim v soteski napol varen.

Prvi slap je visok ene 3 metre in ga seveda preskočimo. Ko pridemo do drugega slapu, pa nam je takoj jasno, da je za plezat - saj je že čist obdelan :), pa še ena naveza ga ravno pred nami zaključi. Jože napelje prvi cug (štantaš po pristopu od tolmuna do tolmuna) ter vmes ne zavrta nobenega šraufa, saj je slap res položen, možnosti varovanja pa skope (beri: vse že stolčen).

Z Evgenom mu hitro slediva. Prav fest plezarija, je pa pač vse precej položno. Ampak že samo zaradi ambienta je vse skupaj vredno izleta! Naslednji cug (tretji slap) napeljem jaz in prav tako ne ponudi neke zahtevnejše pleže. Ampak je fest! Evgen in Jože sta takoj pri meni; razvežemo se in sledimo urejeni poti naprej proti četrtemu slapu, ki naj bi bil cukrček tega okoliša.

...Toda ko prispemo pod njega, nas razočara. Iz sredine brizga curek, kot da bi imel slap arterijsko krvavitev, tolmun pod njim pa je napol stopljen. Verjetno je slap bil preplezljiv po levi strani, kjer se nekoliko bolj drži skale, vendar se odločimo, da ga spustimo. Sploh zato, ker nihče ni imel s seboj rokavčkov v primeru padca. Stvar je še bolj žalostna zato, ker smo izvedeli, da je bil slap 2 dni prej (Matej) in tudi 2 dni kasneje (Kristina) v povsem drugačni, trdo zmrznjeni obliki.

A nič ne de... Pospravimo robo, zdrkamo listje z derez in se odpravimo nazaj do avta. Ker nam še ni dovolj, se odločimo, da gremo pogledat še slap nad Gontami, ki je dostopen, če se zapelješ z avtom iz Medvod proti Katarini. Slap je konkretno debel in širok, vendar se že spodaj odločimo, da gremo vanj kar brez štrika, saj je zelo položen in se nam zdi nepotrebno izgubljati čas z varovanjem.

Slap potegnemo kolikor se da, in "glavni drči" sledi še nekaj krajših skokcev, ko sledimo  potočku do izravnave nekje na vrh hriba. Led je dober, vse je dobro. Na vrhu pa nama Evgen pokaže še lokalno različico perpetum mobile (naprava za potiskanje vode po cevi).

Sledi še sestop dol in kofe v Medvodah. Ni bil preveč dobr :(. (slike)

An(u)alno večerno pikanje v Mlačci

Med izpitnim obdobjem (kao) ni časa za konkretno ledno pležo, razmere pa so bile (do danes, ko ga sneg MEDE) precej obupne, saj je pritisnil mraz in nekako ni bilo želje po nabijanju v trd led pri minus desetih stopinjah v naravi. Rešitev: Mlačca.

Že sredi tedna začnem najedati ljudstvu in hitro se nas nabere ekipa štirih srčnih mož (jst, Miloš, Joža in Matic). Še posebej z Maticem se že nekaj časa meniva za kako skupno udejstvovanje. Mimogrede izvem še, da bosta v plezališču še Mato in Domen.

Odrinemo bolj pozno, saj nas zadržujejo izpiti, tako da smo z Miloševo zverino tam nekaj pred 7 uro zvečer. Nato pa takoj kar v ta strm del plezališča. Tam srečamo Mateja in Domna, ki sta že prav prijetno nabuteljčena. Še mi napeljemo 2 štrika, tako da ima naša skupina postavljene 4 top rope-e, in hitro se zapodimo v led.

Kot ponavadi je led drugačen kot v naravi, vendar je letos še posebej svečkat, kar dodobra popestri plezarijo, saj vse leti dol, za stopat pa je treba biti še posebej nežen. Ampak hej, zato smo tle, če se bomo zaradi svečk in gob še bolj našutali, toliko bolje :). Z Maticom po ogrevalni "lahki" smerci takoj napadeva največjo vertikalo in oba našuta kot majmune. Ampak pade pa noben ne!. Nato napadeva še linijo bolj desno, ki je prav lepa (meni najlepša smer večera). Za Matica pa sploh ne bom zgubljal besed, prvič v ledu, pa je pomojem plezal lepše od nas... Če bo pridno nabiral kilometrino nas bo prav hitro presegel :). Svaka čast!

Tudi ostali pridno razbijajo led, kjer bi omenil predvsem Mateja, ki nikakor ne zna biti nežen (hehe) in suvereno proži led nad potok. Ampak zleze pa tip vse an! Pravi da pomaga, če se prej človk dobr naje. Iz tvojih besed v božja ušesa :).

Ko smo vsi našutani in naveličani ledu (pa tudi Pavel nas že malo preganja) se lotimo še skalnega odseka (kake 4 metre) in vsi se z Nomici prav veselo pozabavamo z zatikanjem cepinov v komaj vidne luknjice in visenjem na orodjih. Prvič drajtulam v povsem navpični skali - kva pa to navija v roke an! Ne vem za ostale, ampak čez previsek se potegnem z zadnjimi atomi moči. Sicer smo pa vsi navdušeni nad drugačnostjo in zabavnostjo "toolanja". Bo treba enkrat v Znojile al pa nekam kjer maš mal lažje mikse.

Sledi še zabavna in smeha polna vožnja domov, kjer odkrijemo še to, da imajo v AO Kranj odlično nadresirane tečajnike, saj ima Matic v rukzaku PER! (Slike)