No, nazadnje smo se zbrali kot celotna družina, saj sta prišla še Tina in Miloš.
V soboto smo se odločili, da izvedemo kolesarski izlet, in hitro si izposodimo kolesa v Vijolici in bruhnemo proti Italiji. Naš cilj so Belopeška jezera, ki se nahajajo za Rateškimi Poncami, medtem ko jih na drugo stran omejuje stena Mangarta, Vevnice in vmesnih vrhov. V ekipi smo bili jaz, mati ter Milena in Luboš.
Kolesarjenje do meje z Italijo je izjemno uživaško, saj je od (skoraj) Jesenic pa do Italije speljana kolesarska pot, ločena od ceste.
Malo za mejo jo švignemo v levo proti Belopeškim jezerom, in po kratkem vzponu po gozdu smo že pri prvem Belopeškem jezeru (jezeri sta 2). Čudovito! Sicer je okrog polno Italijanov, ampak okolica je pa čudovita, saj so jezera med ostenji Mangarta, Vevnice, ki iz tega konca izgleda posebno mogočno, ter Ponc.
Hitro odkolesarimo navzgor po cesti ter smo hitro pri drugem jezeru, kjer je veliko parkirišče. Odločimo se, da se hočemo še malo prešvicati, tako da jo bruhnemo po makadamu proti koči Rifugi Zacchio.
Pot ni pretirano uživaška, saj te vodi po precej razbitem makadamu, vmes pa imaš klance, ki so za moj bicikel (imel je relativno majhen profil) kar izziv, saj mi guma komaj prime na skalah. Sicer pa se s poti odcepljajo stezice proti raznim planinskim potem, npr. Via Della Vita na Mangart (najtežja ferata na Vevnico/Mangart), ter ferata na Ponce.
Tako do koče kolesarimo približno uro. Jaz ga šopam naprej ker se hočem dodobra prešvicati, in tura me kar dodobra izsuši.
Koča Zacchi se nahaja ravno pod ostenjem Ponc in nudi čudovite razglede v steno Mangarta. Naročimo si radler in nekaj časa samo uživamo v razgledih in senčki. Vendar pa priporočam, da se do koče raje sprehodite, saj je pomojem bolj uživantsko.
Sicer pa v celotni turi naredimo zgolj kakih 500 višinskih metrov, vendar je zadnji makadam kot rečeno precej zoprn.
Pot navzdol je fina, če imaš spredaj na kolesu dobre amortizerje, in po makadamu kar letimo navzdol, čeprav malo pazimo na pešce.
Pri drugem jezeru srečamo Tino in Miloša, ko se ravno vzpenjata. Destinacijo imata enako kot mi.
Z Markotom se srečamo pri prvem jezeru, kjer si naročimo še nekaj za pit. Nato pa nazaj proti Kranjski Gori. Na srečo smo tam že v zgodnjem popoldnevu, saj je dan kar vroč in se hitro skrijemo v senco.
Naslednji dan je bil v igri Mangart in Trupejevo poldne, vendar zmaga Trupejevo poldne, saj smo se zavedali, da bo na Mangartu na lep nedeljski dan horda ljudi.
Odpravimo se ne preveč zgodaj (ob 8 zjutraj iz Kranjske Gore), z avtom se zapeljemo do Srednjega vrha, vasice nad Martuljkom, ki ima že sama po sebi odlične razglede na Martuljško skupino Julijcev.
Pot na Trupejevo poldne ni markirana, tako da si za vzpon izberemo grapo nad vasjo, nato pa po še eni grapi, ki se imenuje Železnica, do sedla med Trupejevim poldnem in Lepim vrhom (Vratca). Tam srečamo dva kolesarja, ki se ravno odpravljata navzdol na avstrijsko stran.
Od vasi do sedla potrebujemo približno uro in pol, nato pa na levo do vrha še kakih 15 minut. Vreme je idealno, na vrhu pa stojimo sami. Razgledi so fantastični - na tapeti je velik del Julijcev (od Kukove Špice, preko Martuljške skupine do Prisanka, Mojstrovk, Jalovca, Ponc ter Mangarta pa vse do zahodnih Julijcev - Viša in Montaža), na sever pa se v daljavi svetlika belo-granitna špica Grossglocknerja.
Nekoliko posedimo v razgledu, nato pa se sprehodimo po grebenu Karavank na zahod, kjer naredimo krajši postanek na Blekovi planini. Nato nas pot vodi na večjo planino, ki se imenuje Vošca. Tam si privoščimo malico - do sem smo po grebenu hodili približno 1 uro.
Po grebenu pot ni označena, vendar naravno sledi grebenu in se ves čas vzpenja in spušča.
Z Vošce pa se spustimo po neoznačeni poti nazaj dol do Srednjega vrha, kjer vmes prečkamo cesto ter se skoraj izgubimo v izsušeni hudourniški strugi.
Za celotno krožno turo smo porabili 6 ur in jo lahko res priporočim ljubiteljem brezpotij in samote, saj smo srečali bolj malo ljudi, pot pa je tehnično povsem nezahtevna. Zelo lep izlet!
Žal je nedelja, tako da se zvečer poslovim od Čehov in že pičim nazaj domov. V Kranjsko Goro pa še pridem...
Ni komentarjev:
Objavite komentar