Sonček v Črnem Kalu

Navkljub obupni vremenski napovedi (na Gorenjskem je sicer res bilo cel dan bolj bledo) smo že v petek po tečaju zabijanja klinov s tečajniki razmišljali o odhodu proti Črnem Kalu. No, na koncu se nas je zbralo kar nekaj.

V Črni Kal prispemo nekje med 9 in 10 in tam že srečamo Mateja, Alenko in Sašota, ki so nas prehiteli. Sprva se zapodimo v bolj "eimfoh" sektor, za ogrevanje - Sandijevo zajedo. Na žalost uživamo samoto zgolj kakih 20 minut, tako da vsaka naveza napelje dve, tri krajše smeri. Nato se usuje kot iz topa in pod sektor pride kakih 20 mulcev s trenerji in starejšimi plezalci.

Ja neč, bo pa treba drugam. S Simonom bruhneva splezat še eno čudovito zajedo v en sektor bolj levo, nato pa na desno proti sektorju Sidarta, kjer pa že prevladujejo težje smeri, pa tudi stena je nekoliko daljša.

Jst nekako res nisem imel dneva, saj so me že začetne 5b-jke prav fino zdelale, zadnja smer v Sidarti, Miška (5c) pa je bila more like 'splezaj do drugega kompleta, malo počivaj, nadaljuj'. V glavnem nč od nč. Sej smer ni bila silno težavna, ampak sem se prav neverjetno hitro našutal, potem pa nisem itak mogel delati nič več.

Vsekakor pa imamo v AO-ju kar nekaj norcev, ki iz dneva v dan napredujejo - Ferlan je vedno bolj divji in iz dneva v dan bolje pleže - danes je že precej suvereno vpenjal 6b-ke. Tudi Evgenu 6b ni predstavljala prevelikega zalogaja, prav tako je 6b-ke tolkel Mato, Jernej pa prav tako vpenjal 6a. Pa mind you, ocene v Črnem Kalu so kar na mestu, tako da 6b je tukaj res 6b, ne pa tako kot v kakšnem nenavitem plezališču.

Jst, Simon in Jernej smo se nato prav hitro poslovili od ostalih plezalcev, ker sta Simon in Jernej imela še plan delati nekaj v Simonovem stanovanju.

Vreme je bilo pa prov fukabilno cel cajt, na vsake toliko je sicer zapihalo, drugače pa sonček in že nekoliko najedajoča toplota. Prav nič podobno dežju na Gorenjskem :). All in all pa prijetno zapravljena sobota. Več frikarije na Picasi.

Frikanje v Kal-Koritnici

Kot se spodobi za lepo vreme smo se 4-je tečajniki zbrali in odvihrali na bovške konce, natančneje v plezališče Kal-Koritnica. Ta sektor je našel Miloš v športnoplezalnem vodiču, kjer izrecno piše, da je plezališče redko obiskano. Ker je bila lepa sobota, je vse skupaj nekako imelo smisel in res - cel dan smo bili skoraj sami, oz. nas je bilo v celotnem plezališču morda okrog 10 ljudi (at max).

V Kranju smo se zbrali jst, Miloš, Jože in Jure, ter odvihrali proti Vršiču. Vmes smo se ustavili še v Kranjski Gori za zajtrk (ter ogled Vijolice). Na Vršiču pa sneg že prov fletno pobira, sej gore so že še posnežene, ampak vsekakor precej drugačna slika kot kakšen mesec nazaj. Nekaj smučarjev se je sicer še nekaj matralo na Mojstrovkah, ampak velke ni bilo. Vsekakor pa je že sezona kolesarjenja, saj smo na poti že srečali dva tekmovalca s spremstvom. No, posledično tudi pomeni, da je bilo ogromno motoristov.


Kal-Koritnica se nahaja le malo pred Bovcem, kjer parkiraš ob cesti ter se odpraviš po poti za Svinjak, nato pa se odcepiš levo nekako v smeri Rombona. V 15 minutah si tam.

Skala je dobra, precej kompaktna, smeri so dobro navrtane in vzdrževane, gužve pa rees nobene. Ko smo prišli, smo bili prvi, šele kasneje v dnevu pa se nam je pridružilo še nekaj avstrijcev v popolni alpinistični opremi. No, mi smo za "ogrevanje" (Ferlan je cel dan govoril, da se je prišel samo izplezat :P) takoj napadli sektor B, kjer prevladujejo 4-ke, in je res prijeten za ogret.

Spva smo se šalili, kako bo to đabe, nato pa smo hitro odkrili, da so ocena kar na mestu ("Kamnitniške"), ter da stvar ni tako super eimfah. Podobno zgleda občutijo avstrijci, ki se sploh ne premaknejo iz sektorja B, ki je najlažji.

No, mi pa seveda le gremo nad sektor C, kjer je nekaj res lepih smeri. Sam sem izredno užival v Bokar-ju (5b), ki je ena velika dolga raz. Tudi ostali trije pridno plezajo; Jožeta sicer Frida malo zjebe, ampak prav fino pleza, Jure je pa itak čist divji, in se na koncu plezarije odloči ter napade kar 2 smeri z oceno 5c, ter ju suvereno odpleza. Nato na top odpleza še smer z oceno 6a+. Svaka čast Jure :).

Vmes se jst še malo navežem na nek štant na vrhu, da malo poslikam folk, ki pleza. Tako v senčki in ravno pravšnji temperaturi ura kar teče in že smo našutani kot mortadela. Eni prej, nekateri pa kasneje :). Tako se odpravimo nazaj in v divji vožnji jamramo ter jočemo, zakaj se vreme za praznike kvari :(.

Nekoliko več fotk na Picasi.

Prvič v Beli Peči

Spet je bilo lepo vreme, tako da smo se odločili, da gremo stestirati plezališče oziroma hrib Belo Peč, ki se dviga nad Tržičem. Tokrat nama je z Milošem uspelo angažirati celotno klapo, tako da se nas je v Kranju zbralo kar pet.

Hitro smo se odpravili proti Beli Peči, do katere dostopiš tako, da prijaznemu kmetu plašaš 2 €, v vsako smer ti namreč kasira enega bruseljčana. Drugače ne gre, ker ima dedec kar pravo "parkirno" zapornico z avtomatom za kovance :). Me prav zanima, če je izračunal, kdaj se mu bo investicija povrnila.

Glede na izkušnje od zadnje skalne plezarije smo bili z Jernejem in Milošem prepričani, da bo v skali vroče, zato se napravimo precej minilalno; sam imam le aktivno majico z dolgimi rokavi, čez pa vetrovko, Miloš pa sploh ni vzel dolgih rokavov. Že ko stopimo iz avta, se zavemo, da je pa to le višina 1500 metrov, tako da je malo drugače, in prav nič prijetno ni. Na srečo je pot pod steno dobro označena in v 10 minutah smo tam.

Ker je Simon šel tokrat prvič v skalo in ker nas je bilo pet, smo rekli, da bomo najprej šli v desni del stene, ki je kakih 10 metrov krajši od levega, in nekoliko položnejši. Žal pa smo izbrali napačno pot - smer Bumerang. Prvi cug se namreč nahaja povsem v senci, in to smo kasneje še kleli.

Prvi gre v steno Jernej, ki se kar pozabava s prvim cugom; za njim gresta naprej Simon in Miloš, za njima pa bruhnem jst, ki sem v navezi z Mihom; Miha si je namreč tokrat zaželel, da bi kakšen cug plezal naprej, in tako sva šla midva v navezo.


Prvi cug Bumeranga bi bil izredno dober, če bi čutil roke, tako pa me je tako zeblo, da sem komaj kaj čutil, kako se držim ledene skale. Je izgleda bolj smerca za poletne dni :). Je pa drugače prvi cug res lušten, preko podprijemov se vzdiguješ ob dobri razi. Štant je velik in širok, tako da hitro pozihram Miha; vmes Jernej že napelje drugi cug, ki je precej lahek.

Sledita mu Simon in Miloš, za njima pa gre tokrat prvič plezat naprej Miha; suvereno odpleza drugi cug, je pa res, da je bil ta nekoliko lažji od prvega. Sej to je problem Bumeranga, ko odplezaš prvi cug imaš še dva cuga, ki sta pretty much (vsaj tako se je meni zdelo, "uradna" ocena je čudna) težavnostne stopnje 3 in nič več, saj se vzpenjaš po precej "položnih" platah; tudi kompleti so tako na redko navrtani, da ti je jasno, da ni tako težko. A se nič ne pritožujemo, ker končno pridemo do sončka, in se veselo grejemo :). Na vrhu hitro sestopimo po potki, ki pelje okrog stene nazaj pod njo.

Tam ugotovimo, da smo bili res pridni, saj je ura šele 11 (štartali smo ob 8 v Kranju), tako da se hitro odločimo, da gremo splezat še eno smerco. Tokrat v levo, večjo steno, kjer je najbolj mikavna ravno Šleparska smer (4c), ki poteka skoraj v celoti po veliki razpoki v glavni skalni gmoti, ki je Bela Peč.

Jernej gre prvi v steno in se prav grdo zaserje, ker ne gre čez skalno plato, kjer greš čez na trenje, pač pa on ubere pot ob robu po poči, nato pa pod previsom, kjer so oprimki zares slabi. Tako nas že prvi cug prav fino napsihira :). No, Jerneju sledi po "zajebani" varjanti še Simon, Miloš pa je le dovolj pameten, da gre direktno čez plato, kjer nima nobenih večjih težav.

Za Milošom se zapodim v steno jaz, in tudi meni plata ne predstavlja večjih problemov, je ravno prav "uživantsko" narejena. Nato sledi kratek kamin navpično gor, potem pa še nekaj metrov po skalni gmoti, pa smo na prvem štantu. Pozihram še Miha, vmes pa Jernej štarta lezti naprej.

Jernej pleza in pleza, mi pa se drenjamo na štantu. Ker nikakor ne vidi štanta, kar pleza in pleza, in vmes mu rata odlomiti veliko skalo, ki se baje ni prav nič majala, vendar jo je, ko se je je oprijel z obema rokama, suvereno izruval iz stene. Mi na štantu zaslišimo konkretno grmenje in se avtomatsko stisnemo k steni. Še dobro, ker prileti nekaj res grdih kosov skale ravno mimo nas po razu! Milošu prileti skalca na rit (kam pa :)) in mu strga hlače ter gate :P. Na srečo pa smo vsi zdravi in "brez" poškodb.

Takale stvar te kar fino napsihira, ampak mislim, da je bolje, da se ti to zgodi "čim prej" in v takili 4-ki, kjer imamo dobro "kritje", kot pa na kaki odprti flohi v kakšni zajebani smeri, kjer lahko samo še moliš, če se skala privali proti tebi.

Sicer pa je celotna Šleparska zelo krušljiva in pomoje je vsako leto smer nekoliko drugačna, ker kakšna velika skalna gmota odleti ven. Zgoraj je seveda ob izrutju skale tudi Jernej padel in se rahlo potolkel, a na srečo ni nič hujšega. Je pa baje letel kar nekaj metrov, čeprav je padel skoraj čisto pri kompletu. Nič kaj zabavna zadeva.

Ker vmes ni štantal. ga začne jebati še dolžina štrika, in cug potegne kar do vrha, kjer uredi štant na drevo. Sledita mu Simon in Miloš (as usual), in tokrat vsi precej bolj pazimo, kam stopami in kaj zagrabimo.

Ker sva z Mihom odločena, da ne bova plezala tako na zadnje metre, gre Miha naprej kakih 10 metrov do urejenega štanta za abzajl, nato pa grem plezat jst naprej kar v stilu cug-cug. Drugi (in tretji, združeno) cug postreže s prav fino plezarijo, ki je ravno pravšnja. Super skala, če se ne maje, in nekaj prav luštnih detajlov. Edinole lahko bi bil kje kakšen svedrovec oz. klin več, saj so navrtani/zabiti kar na redko. Sploh npr. zadnjih 10 metrov, kjer sicer strmina res ni več 90%, a še vseeno... ne bi bilo prijetno odleteti dol. Klina/svedrovca pa nobenega!

No, jaz prilezem na vrh, nato pa počakamo še Miha. Zgoraj je sledil abzajl po isti smeri nazaj do dna, ker smo čevlje tokrat pustili dol. Med čakanjem na spust pa uživamo v prelepih razgledih, saj se vidi severna stena Storžiča (ki jo tudi že počasi začenja pobirati vročina), Kalški greben, Kočna, Begunjščica in Stol, ter celotni Julijci. Majka vreme v glavnem.

Iz začetka smeri Jernej in Simon poabzajlata še en "cug", ki se spusti čez previs ob dostopni potki. Seveda ju fino pofotkamo, nato pe so sledili še kruhki in že smo na poti domov, ura pa je že 7. Hitro gre čas, ko človek pleza :).


Meni se je zdela Bela Peč drugače res super, je še veliko smeri, nekatere precej težje, še cel kup pa je nenavrtanih, pa niso tako zelo težke, ravno prav za začeti s klini, jebicami in frendi. Zelo mi je bila namreč všeč kvaliteta skale, ki je res dobra, vkolikor se ti ne odvali v dolino. Zna pa biti poleti kar vroče v njej, saj je stena povsem južna...

Klasika - več fotk na Picasi.

Blažčeva skala - Zajeda

Danes je bil kar prelep dan, da bi ždeli doma, in tako smo se jaz, Miloš in Jernej odločili, da gremo splezat kako večraztežajno smer. V igri sta bili dve lokaciji, Gradiška Tura in Blažčeva skala nad Dovjem. Suvereno je zmagala Blažčeva skala, ker se nam ni ljubilo vstajati ekstremno zgodaj in ker smo nekako predvidevali, da bo v tem lepem vremenu v Vipavi gneča neznanska, za Blažčevo skalo pa še v vodniku piše, da je plezališče relativno redko obiskano. No, naj takoj povem, da je tega res škoda, saj je stena visoka in široka, možnosti za nove smeri pa so še mnoge. Je pa res, da se vse giblje v težavnosti 6 ali več, stena pa ponuja nekaj res konkretnih previsov ter plat.

Naša smer (Zajeda - 4a, 5a, 5b, 4b) je edina, ki ima oceno pod 6. Dodatna psiha je, da tokrat prvič plezamo brez kakšnega starejšega kolega. Ampak jebeš, smer zgleda super, in s tem se ne sekiramo kaj preveč (beri: nič). Sploh Miloš in Jernej ne, ki sta še v četrtek bruhnila v Preddvor frikat v skalo. Poleg tega pa je treba sprobat nov štrik dvojček, ki se je kasneje obnesel res odlično.

Tako se odpravimo iz Kranja okrog 9, kjer se prvič zgodi, da Miloš mora čakati na naju z Jernejem (vsi, ki poznate Miloša, veste, o čem govorim :)). Hitro smo v Dovjah, zaparkiramo avto ob cesti ter ga mahnemo proti steni. Ker v vodniku izrecno piše, da je nevarnost modrasov ob dostopu, ga mi seveda z Milošem na čelu bruhnemo čez drn in strn, kjer že po dobrih petih minutah srečamo kačo - ker smo sami laiki, smo se seveda prav fino ustrašili; no, zdaj vidim, da je šlo za navadno belouško. Sicer se nam naglo umakne, ampak ni ravno vzpodbudno - predstavljajte si, da kakšnega modrasa dejansko zagrabiš, ko plezaš. Zna biti zabavno. Vmes Miloša konstantno jebeva, da bomo lezli po samih malinah.

Pod steno se hitro oborožimo. Ker sem jaz ves napaljen, da stestiram novi reverso ter pofotkam druga dva od zgoraj s štanta, grem prvi v steno. Prvi cug je ocenjen na 4a in je ravno pravšnji za ogrevanje. Fini oprimki in nič posebnega, edinole na vstopu si malce pomagam z drevesom.

Na prvem štantu naštimam reverso na auto-stop - majka, kva je to dobr! Posledično pofotkam obadva sodruga, ko plezata gor. Drugi cug grem prav tako jaz naprej. Tokrat je ocena 5a, in cug je ravno pravšnji, nekako tako kot Medo - imaš nekaj lepih detajlov ki so ravno dovolj zateženi, da se malo matram, vendar ne toliko, da bi mi uničili psiho. Tudi navrtana je smer v spodnjem delu kar dobro, tako da je res bilo plezanje ena sama uživancija. Sploh, ko imaš pod seboj zajeten kos lufta, nasproti pa gledaš proti zasneženemu Triglavu, Vratom ter Stenarju.

Drugi štant je povsem na novo urejen z verigo (za abzajl), poleg tega pa še objestno založen z bodicami - sicer ne gre za maline, gre pa za brin :). Jaz sem čutil že malo utrujenosti, poleg tega pa je prvi detajl takoj v tretjem cugu izgledal presneto zoprno, zato se odločimo, da gre zdaj Jernej naprej. Mislili smo, da bo problem menjati vodstvo na sistemu, ko plezamo trije s štrikom dvojčkom, ampak sploh ni problem - prevezava ti vzame 2 minuti časa.

Jernej se ves našopan zapodi v tretji cug, kjer je prvi detajl ree-es jeba. Vsekakor najtežja stvar celotne smeri; nič za prijeti, ena grda raz, in nobenemu od nas še zdaj ni jasno, kako bi tam sploh splezal stvar. Tako tudi Jernej malo pogoljufa in se za komplete potegne tisti najbolj zoprni meter. Miloš gre tokrat drugi, jaz pa zadnji. Preostanek tretjega cuga pa je kar dober - fino zračen, nekako srednje dobri oprimki za oprijet, ampak po vstopnem detajlu vse tisto zgleda res đabe :). Hitro sva na štantu, ki niti podrazno ni tako prostoren kot prejšnje dva, čeprav to kompenziramo tako, da se Miloš usede kar nad zajedo - če bi se dedec usral, bi bila stvar res top shit :).

Kakorkoli, ker je zadnji cug ocenjen s 4b, se hitro odpravimo naprej, pri čemer spet vodi Jernej. V četrtem cugu pa šraufi niso tako pogosto navrtani, tako da Jerneja malo bolj jebe, ampak suvereno odpleza do zadnjega detajla, kjer ga pa res fino stisne rinček. Moraš se namreč potegniti čez kratek previsčič pod veliko skalo - Jernej nekaj časa cinca, nato pa zagrabi zgornji rob skale in kmalu se zasliši zmagoslavni krik; skala ima namreč na vrhu res dober oprijem, in potem se šamo se potegneš čez njo do vrha (zadnjega štanta).

Tokrat mu prvi sledim jaz, in tudi četrti cug je postregel z uživancijo - fino zračna smer, ki ni nič preveč težka, ravno pripravno za zadnji del plezarije. Miloš mi nekoliko počasneje sledi, vendar je tudi on precej kmalu na vrhu.

Z vrha hitro navijemo štrik ter se pripravimo na abzajl - Jernej gre dol prvi, sledi mu Miloš, nato pa jaz. Prav super je zdaj, ko imam reverso :). Kot običajno pri abzajlu sem hitro na drugem štantu, kjer potegnemo štrik dol, ga še enkrat potegnemo gor, zložimo ter še enkrat vržemo; tokrat grem jaz prvi dol, ter vmes še rešujem štrik z drevesa, kamor je pristal. Druga dva mi hitro sledita; naša oprema je še vedno tam, tako da pospravimo robo ter jo, tokrat po potki, mahnemo nazaj proti cesti.

Žal je potka čudno speljana, tako da si hitro premislimo ter čez drn in strn usekamo direktivo proti avtomobilu. Tam se zavedemo ravno dejstva, ki ga je Bric govoril prejšnjič na plezariji - 5 minutk tam, 5 minutk tle, pa je 80-metrska stenca dobra zaposlitev za do 4 ure popoldne! Čas kar leti :)

No, čakal nas je še Matiček, nato pa direktiva proti domu.
Suma sumarum:

• spet na polno izkoriščen dan,
• reverso je kul,
• naš štrik dvojček je še bolj uberkul,
• še se bo plezal.

Več fotk pa na Picasi.