Grape nad Lazom

Ta vikend smo imeli v alpinistični šoli tečaj zimske tehnike. Seveda je stvar potekala na planini Laz, kje pa drugje. Gor se je šlo že v četrtek zvečer, v petek se je delala celotna vrvna tehnika, plus razne obrobne stvari kot npr. prerez snežne odeje, uporaba lavinske žolne ipd. Poleg tega so v petek naredili še sončno grapo na Ograde ter dan zaključili z abzajlanjem na cepine.

Pogled s Kanjavca (Avtor: Jernej Demšar)

Žal osebno v petek nisem mogel biti prisoten; prvič, ker sem imel ob 8 zjutraj izpit (čeprav sem bil do 8:30 že frej ^^), kot drugo pa mi je umrl star ata in sem pač šel na pogreb. Pa ne bi zdaj o tem.

Kakorkoli že je, naša klapa je bila z izjemo mene in Miha že vsa tam - Miloš je gor šel že v četrtek zvečer, Simon in Jernej pa sta gor bruhnila v petek dopoldne. Tako sva ostala le jaz in Miha. Brico nama je rekel, da pred 9 uro oni ne bodo šli nikamor. Tako v soboto vstanem ob 5:30, si skuham čaj ter pičim po Miha. Ob 7:30 štartava turo, žal spodaj na parkirišču tik nad Staro Fužino. Takoj za parkiriščem se v ledu dobro vidijo špure od avtomobila, in bizarno je, kako jih je moglo premetavati :) (Kasneje sva izvedela, da je Mato obtolkel avto, ko je šel ponoči gor).

Z Mihom ga že po cesti goniva kot zmešana, in okrog 8:30 sva na planini Blato. Tam spoznava, da bova morda le zamudila deveto in da znajo oditi brez naju. Tako Miha poskuša klicati Bricota, Miloša, Simona in Jerneja. Vse brez haska; tako jim pošljeva sms in pičiva naprej. Na Laz prideva okrog 9:40. Takoj, ko stopiva na planino zagledava en kup pikic, ki se vzpenjajo čez Raz proti Kredi in Slatni. Pičiva v kočo, zmečeva nepotrebne stvari ven in za njimi!

Skupina se z Raza odcepi levo proti grapi med Kredo in Slatno. Spodaj vadijo štante; dohitiva jih ravno, ko Brico začne prvi plezati naprej. Seveda nama je do takrat postalo jasno, da verjetno ne bova mogla plezati, ker nisva imela štrika. Seveda nama ostali povedo točno isto. Takrat nama je padlo precej dol - tako zgodaj sva vstala in ga 3 ure gonila kot zmešana, da nama rečejo, da ne smeva plezati. Dejansko sem takrat razmišljal, da bi samo bruhnil nazaj v dolino. A nič ne de, Mato nama reče, da če sva že tukaj naj greva pa odplezat vsaj Hladilnik (precej položna grapa višje gori).

Tako se vrneva na Raz in začneva tam jebati ježa - mešanica udiranja ter trdih klož. Zato se menjava v gaženju. Obadva sva precej sfukana in brez kakršnekoli volje. Nekako le prigaziva do vznožja Hladilnika. Jaz grem naprej vanj. Ne vem sicer zakaj, ampak ko sem začel lezti v grapo, sem kar naenkrat dobil konkreten naboj energije - Miha je rekel, da sem kar letel gor. No idea, ampak prov sedlo mi je špikat gor. Miha je šel počasneje gor. Na vrhu Hladilnika se usmerim še proti vrhu Slatne, in srečam Damjana, ko se ravno odpravlja dol. Na vrhu so se ravno vsi spakirali, tako da jo skupaj mahnemo dol čez Hladilnik. Ko smo bili na dnu pa je Brico nekaj začel špegati levo grapo od Hladilnika - šel je sprobat, kakšen je sneg. Ko se vrne, je ves navdušen, če bi še kdo šel zlezt še to grapo.

Jaz sem itak bil za!! Večina folka je sicer nekaj zjahana, ampak na koncu se nas nabere za 3 naveze - jaz sem bil dodeljen k Matotu, Miloš je šel z Bricotom, Jernej pa s Ferlanom. Na začetku grape je celo del, ki je povsem leden, sneg pa je super - cepin se kar popa v sneg. Matej mi na hitro pokaže, kako se dela "T" štante, in pičiva v grapo. Grapa sama je sicer relativno kratka, saj rabiš le 2 cuga (čeprav gre s 60-metrskimi štriki zeloo na knap), a superca. Relativno hitro jo preplezamo, nato pa spet čez Hladilnik dol. Jaz sem bil kar precej utrujen, sploh glede na to, da me je čakal še spust čez vdirajoč sneg, ampak ni imelo veze. Da mi ni bilo več žal priti gor in vstajati tako zgodaj :) Ena grapca, pa poplača vse zamujeno!

V Zapiralki (Avtor: Jernej Demšar)

Kasneje smo spodaj prvenstveno grapo poimenovali kar Zapiralka, po Miloševi priljubljeni frazi (navkljub protestom Brica se je ime kar prijelo). Vsi ostali imajo turne smuči, zato sva z Milošom edina, ki jo dol ubereva pešaka. Ampak tudi smučarjem ni užitek, saj je spust obupen. Ko prideva do koče, ravno srečava Miha, ki odhaja nazaj v dolino - pravi, da ga boli koleno (res si je na službeni poti nekaj dni prej nekaj sfental koleno).

Za naslednji dan je bila planirana grapa na Debeli Vrh, a se zjutraj spremeni plan - turni smučarji bruhnejo proti Kanjavcu, medtem ko si Miloš in Gulič (ki je prispel prejšnji dan) želita ponovitev Zapiralke. Prav tako Jožetu ne diši smuka - tako se zmeniva, da greva (zame prvič, za njega še enkrat) zlezt grapo med Kredo in Slatno. Nekaj čez 8 se odpraviva po stopinjah Miloša in Guliča, ki bosta grapo med Kredo in Slatno zlezla brez varovanja, da bosta prej pri Zapiralki. Midva se počasi vzpenjava in hitro prideva pod grapo.

Prvi štant v Zapiralki (Avtor: Jernej Demšar)

Jaz naredim štant, Joža pa piči naprej. Grapa sama je kar dolga, če se prav spomnim, sva potrebovala 4 cuge. Sneg je v redu, čeprav je na nekaterih koncih (in na vrhu) precej slabo držal... Jože sicer pravi, da so razmere boljše, kot včeraj. Grapo še kar hitro zlezeva, saj naklon ni pretiran, predvsem je fino, da trenirava štante in varovanje (sploh zame). Sicer pa je grapa lepo razgledna in ravno prav odprta. Uživancija v glavnem, sploh če je sonček.

Ko prideva na vrh, Jože reče, da se bo še malo posončil, jaz pa jo usekam proti vrhu Slatne ter nad vrh Zapiralke. Ko se ozrem čez rob, ravno vidm Guliča, kako premaguje zadnjih 20 metrov. Gulič zleze čez rob, naredi štant in pozihra še Miloša, ki mu sledi. Skupaj se odpravimo čez Hladilnik dol, ki je čez noč čisto pomrznil in je obupen že za peš, kaj šele za smučat.

Pot navzdol je po Razu še okej, v gozdu pa hudič, saj je sneg ves moker in južen. Ne dolgo po tem, ko dosežemo mi "plezalci" kočo, se vrnejo še smukači, ki so ubrali neko novo grapo v levo od Debelega Vrha. Tudi oni so imeli odlično turo. Ker je bilo sonca ravno še za kako uro, smo ven prinesli stole in se sončili... pravo pomladansko vzdušje v glavnem, kot tudi sama temperatura!

Nato smo pičili dol, se vmes ustavili še v Emi (kje pa drugje...) na pici, ter se skoraj odpeljali nazaj proti Lazu (false alarm).

Martinčkanje na Lazu (Avtor: Jernej Demšar)

S cepini sem bil izjemno zadovoljen - seveda je bilo pričakovati, da bodo boljši v snegu, kot v ledu, pa vendar; nimam jim praktično ničesar za očitati (seveda sem še vedno laik v tem poslu, tako da veliko primerjav nimam). So "dovolj" ravni, da se da delati lepe štante, v strmini dobro primejo v snegu, medtem ko so za plezanje po malo manj nagnjenem terenu odlične - spodnja špica ima vnaprej obrnjen majhen zobček, ki ne moti ob zabadanju vertikalno v sneg, pomaga pa bolje držati, če držiš cepine pod klinami. Skratka top shit!

Nekaj fotk in objavo pa ima tudi Matej na svoji strani, a žal samo od grape med Kredo in Slatno. No, pa še Jernejeve fotke.