Popoldanska pleža v NŠG

V sredo me je Maja že zjutraj obvestila o žalostni novici, da naš dolgo pričakovani izlet v Makedonijo (bolderanje v okolici Prilepa) odpade. Baje naj bi doli na Balkanu, tako kot pri nas, cel teden scalo :(. Izleta sem se veselil že od sredine poletja naprej, saj letos še nisem imel "dopusta", kot se reče... Na, pa drugič. Makedonija bo že počakala. Sej smo že vse zmenjeni :).

Ker sem prejšnje dva dni bil v Ljubljani do 7, 8 zvečer, sem se za sredo odločil, da bom delal od doma. Ja kako dbest, saj sem se lahko pridružil Majini familji ob popoldanski pleži :). Tako štartamo lagodno okrog 1 iz Loke. V dolini je cel dan turobna megla, ko pa se peljemo mimo Jesenic se že naredi sonček, nebo pa je brez oblačka :). Ko parkiramo na s soncem obsijanem parkirišču na vrhu prelaza Vršiča, nam vsem srce prav veselo zaigra. Tokrat tudi Maji, saj je dostopa komaj za kakih 15 minut :).

Aja, izbrana smer sliši na ime Steber ob Kamenkovem kaminu (V/IV, 150m) in je prava popoldanska poslastica - kratek dostop, sestop in njena dolžina namreč obljubljata prijetno, sladko, a kar malo prekratko plezarijo. Mimogrede, smer je kar zgledno navrtana, tako klinov in kladiva nismo potrebovali, vseeno pa je super imeti nekaj gurten in frendov za vmesno varovanje, saj so svedrovci še vedno "po hribovsko" narazen. V trenutku smo pod smerjo, nakar vstopi prva naveza, Janez in Petra.

Prvi raztežaj je najtežji v celotni smeri in ponudi kakih 5 metrov kar prijetne V-ke, sicer pa je v povprečju tam IV. Po tem raztežaju sledi prečka v desno (I-II), nakar prispemo do štanta, ki je ravno na sončku. Majka! Direktno navzgor sledi zeloo uživaški raztežaj, ki ni nič težak (IV pomojem), in v njem vsi uživamo do amena :). Žal je tukaj plezarije že skoraj konec, saj je zadnji, izstopni raztežaj nič drugega kot "pujsanje" čez dva nekajmeterska skalna "pragova", in že smo na šodru na vrh smeri. A nič ne de, za popoldansko pležo je stvar super. Si sploh nočem predstavljati, kako malo časa takale turca vzame šele, če si doma v Kranjski gori...

Sledi sestop, ki je sicer nekoliko siten (beri: praskanje skozi borovce), vendar je tako kratek, da mu to dejstvo zlahka odpustiš. Skratka res imenitna, uživaška popoldanska turca! Kot je navada, se nazajgrede gre na sladoled. Tokrat nas Janez pelje v Martinška - pa ne v tisto veliko gostilno v Naklo, pač pa manjši kafič/slaščičarno, skrito zadaj za gostilno. Torta piškotek je odlična, sladoled pa tudi.

In zgodaj zvečer smo že nazaj v Škofji Loki! Svetujem vsem, ki želijo malo na šiht, pa imeti še nekaj od dneva :). (fotke na Picasi)

V jami "pod" Grintovcem

Že nekaj časa sem kolegu Maticu najedal, da bi me peljal v kako jamo. Pač, zanimalo me je, kako zgleda jamarstvo na malo bolj "profi" nivoju :). No, včeraj me dec klikne na FB-ju in v pol ure smo zmenjeni :). Ne samo, da me bo peljal v jamo - pridružil se bom raziskovanju in označevanju nove, še neraziskane jame! Venga!

Aja, jamo je Matic našel že dolgo tega nedaleč stran od pešpoti na Grintovec (s Kokrškega sedla), vendar je šele pred kratkim odkopal vhod ter raziskal začetni del. Šesterica se nas tako zbere okrog 7 zjutraj v Kranju, od koder ga našpičimo proti Jezerskemu oz. kmetiji Suhadolnik. Vreme je oblačno, ampak za jame je itak vseeno :). Z zmernim tempom smo v cca. uri in pol pri Cojzovi koči na Kokrškem sedlu, kjer počasi zapirajo sezono (zadnji teden, ko je koča odprta). No, čaj imajo še, tako da se malo pogrejemo, nato pa hitro krenemo proti Grintovcu.

Aja, prva stvar, ki mi pade v oči je, da moj 40L rukzak nikakor ne more konkurirati jamarskim rukzakom, saj imajo vsi na ramenih vsaj 70, če ne 80 litrske rukzake. Je veliko robe za nosit..

Pred vhodom v jamo se napravimo - preostali "ta pravi" jamarji imajo vsi škornje, podkombinezone in jamarske kombinezone, sam pa jim konkuriram z gojzarji in delavskim kombinezonom. Pa je bil povsem zadovoljiv!

Že vhod v jamo ponudi problemček, saj se je treba z nogami navzdol "spajsati" skozi ozek preduh, nakar te "šc izza ovinka" pričaka (ob predhodnem obisku opremljena) prečka nad breznom, kjer se s popkovino povarujemo. Neverjetno, kakšni prostori se nato odprejo pod tako majhnim vhodom - in to v "živi skali", kot bi jo poimenovali mi laiki. Sledi namreč velik, udoben rov, ki ga občasno prekine 20-30m (no, toliko se vidi...) jašek navzgor. Mi sledimo glavnemu rovu, kjer hitro doživim tudi svoj krst, saj že namestimo (beri: navrtamo) prvi del vrvi za spust v nižjeležečo kotanjo.

Jamarska vrvna tehnika se nekoliko razlikuje od plezalne, saj so vrvi fiksne, uporabljaš pa skoraj izključno 2 nabora pripomočkov - prižemo, "croll" (prav tako neke vrste prižema v pasu) in stopno zanko za žimarjenje (vzpenjanje po vrvi) ter descender za spust po vrvi. Aja, ter kratko popkovino za vpenjanje v sidrišča. Mislim, da sem kar hitro dojel poanto pripomočkov, pa tako ali tako sem bil pod budnim očesom bodočih inštruktorjev, tako da mi sploh ni bil problem.

Nato smo najprej zavili skozi zelo tesen preduh na levo, kjer je sledila še ena sobana, ki smo jo izmerili, vendar rova nismo mogli nadaljevati, saj se konca (tam, kjer je veter vlekel naprej) ni dalo odkopati z rokami (beri: baje bi potrebovali razstrelivo). Zato smo se nato (potem, ko smo izmerili in začrtali prostor) vrnili nazaj ter začeli spuščati po jašku desno od glavnega rova. Ta se je izkazal kar za mrcino, saj smo se spustili kakih 40-50m (abzajli), nakar bormašina ni več delala, tako da smo se morali obrniti. Se pa jašek sigurno še nadaljuje!

Sledil je povratek nazaj na površje, ki je minil kar hitro, če izvzamem žimarjenje navzgor po štriku. Sej je mnogo bolj udobno kot pri plezanju, kjer improviziraš s prusikom/gardo/..., pa še vedno zelo naporno :). Sam sem tako povsod, kjer se je dalo poprijeti za skalo, raje plezal gor, ter zgolj porival naprej prižeme, da sem bil sproti varovan. Se mi zdi, da sem porabil vsaj pol manj energije :).

Zunaj nas pričaka enak dan, kot je bil, ko smo šli v jamo, le da je ura 5 popoldne - smo preživeli v jami kar dobrih 6 ur. Sledi še obvezna južna v koči ter povratek v dolino, kamor se vrnemo ravno v času, ko se popolnoma stemni.

In kaj naj rečem o jamarstvu? Nenamenoma bom tukajle vlekel vzporednice z alpinizmom, saj v obeh primerih gre za zelo časovno potratna hobija, ki si delita kar dobršen del vrvne tehnike.

Vsekakor gre za dejavnost, kjer moraš biti precej bolj s srcem pri stvari, saj je nek kvazi ledni plezalec v novem hardshellu precej bolj "kul" kot ves blaten in zamazan, prešvican in porezan jamar. Proizvajalci opreme se tega zelo dobro zavedajo, saj jamarji (vsaj tako se zdi) že desetletja hodijo v jame v skoraj enakih čelkah (baje jih dosti še danes uporablja karbidovke), med kombinezoni ni nekih novih modelov... pa saj, ko imaš vse na sebi blatno in umazano mi je jasno, da interesa ni. Ampak je to odlično! Tako tukaj ni ekshibicionizma, pa tudi popularnost lahko takim hobijem bolj škodi kot koristi, kot je razvidno iz primera alpinizma/plezanja.

Prav tako je, za razliko od alpinizma, prisoten nekoliko bolj "znanstveni" in akademski čut - medtem, ko se pri alpinizmu večino časa ukvarjaš s tem, kaj moraš upoštevati (orientacija) in česa se moraš paziti (ledeniške razpoke, skale, plazovi, ...), da te ne ubije, imaš pri jamah močno geodetsko noto, saj je tvoja dolžnost, da jame tudi beležiš, dokumentiraš ipd. Za kar je potrebno kar nekaj natančne merilne opreme, ki bi se ji vsak alpinist smejal :). Prav tako se mi zdi, da jamarji še bolj kot alpinisti pri opremi improvizirajo.

Nazadnje naj omenim še, da je za razliko od alpinizma, kjer je v Sloveniji že toliko preplezanega, za jamarstvo še vedno velik potencial, saj je naša dežela (baje) meka jamarstva na Zemlji, saj tla kar pokajo od številnih še neraziskanih jam in predorov.

V jame bi še šel, bom pa videl, ali me bo zadeva tako potegnila, kot me je plezanje - se mi zdi plezanje še vedno bolj "športna" aktivnost, pa čeravno me v trenutku pisanja boli celo telo in sem dodobra izmučen :).

Na koncu gre pa seveda zahvala celotni ekipi, ki me je, popolnega jamarskega analfabeta, vzela s seboj v neraziskano jamo! Res ste dobro skrbeli zame :). Vsekakor izkušnja, ki je dolgo ne bom pozabil!

UPDATE: Eto, en dan po pisanju zgornjih odstavkov - kdaj gremo spet kam?? Še en presneto zasvojljiv hobi...

Vikend v Mežici

Z bivšimi sošolci smo se že lep čas menili, da bi tekom poletja nekam skočili. No, plani se vedno izjalovijo, poletje je šlo mimo, na srečo pa je Cuzo zorganiziral bando, da smo se konec tega tedna odpravili v Mežico.

Odhod je bil določen v četrtek popoldne, nakar se nas je peterica v dveh avtomobilih odpeljala preko Jezerskega ter Avstrije proti Mežici. Aja, zakaj ravno Mežica? Janova mama se je preselila v dom za ostarele, tako da jim je v Mežici ostala hiša, ki jo kanijo na pomlad prodati. No, do takrat je hiša frej, pa smo rekli, da gremo pogledat malo na Koroško :).

Po kake dvourni vožnji skozi oblake prispemo v Mežico ter se namestimo v domu. Prvi večer je na sporedu predvsem pitje ter igranje Activityja, tako da smo budni vse tja do 4. ure zjutraj. Nato pa spat, ter vstajanje ob 10 novim zmagam naproti. Vsi smo sicer malo zmatrani, ampak se družno odločimo, da gremo osvojit Peco, hrib, ki se dviga precej direktno nad Mežico.

No, dostopa z avtom je kar nekaj in kakih 20 minut makadamskega pekla potrebujemo, da prispemo do zadnjega parkirišča, preden cesta postane rees zoprna (beri: za 4x4). Od tam pa do doma na Peci je 45 minut lagodne hoje po več ali manj ravnem terenu, ki jo mi opravimo še nekoliko hitreje. Od doma pa do vrha pa se pot postavi malo bolj pokonci (manjka še 600m višinske razlike). Odločimo se za "zelo zahtevno pot", in ni nam žal. Moram reči, da je pot res slikovita ter naravno speljana po slikovitih skalnih stolpičih na J strani Pece.

Navkljub vidljivosti kakih 10m ni orientacijskih težav, in v kaki uri in pol smo na vrhu. Na vrhu je silno neprijetno, zato se hitro pospravimo v majhno votlinico pod vrhom, kjer na hitro pomalicamo, nato pa brž švignemo v dolino. Šele na poti navzdol se nam oblaki za nekaj minut dvignejo toliko, da lahko vidimo proti avstrijski Koroški na sever. Ob sestopu obiščemo še votlino kralja Matjaža, ki pa ni nič pretirano posebnega - v hrib vsekan kakih 20m globok rudarski jarek, na koncu katerega je železni kip prej omenjene osebe.

Sledeč večer smo kar malo bolj utrujeni, zato po nekaj spite pijače in odlično narejeni pici (hvala, punce) okrog polnoči odrinemo spat ter spimo kot polhi do 9 ure zjutraj. V soboto je vreme čudovito, in z veliko vnemo se spravimo nad vrt za hišo, kjer dobi tak tretma, kot ga ni dobil že pol leta - populimo ven vso zgnito zelenjavo, obrnemo vso zemljo, oberemo jabolka, pokosimo travo in še in še. In že je ura 2, ko se odpravimo nazaj proti domu!

Fejst vikend v fejst družbi :). Kaka fotka več... klasika.