V sredo se že okrog 12 dobimo v Škofji Loki Brico, Miloš in jaz, natovorimo avtodom ter se napotimo proti jugu. Vmes je sledil še postanek v Ljubljani, kjer poberemo še Jožeta ter se oborožimo s hrano in (predvsem) pijačo, kar po domače pomeni nekaj štek piva. Ker se nam nikamor ne mudi, z avtodomom pa ga tako ali tako ne moreš tiščati 140 po avtocesti, se odločimo, da jo zategnemo do Pakle kar ob obali. Veter sicer piha kot strela, drugače pa je na morju ekstremno luštno, vreme pa popolnoma spucano. Ah ja, bo treba tud kej pojadrat pa potapljat se letos it, ne samo teli hribi :).
Vmes se ustavimo še v mestecu Sen, kjer gremo na kofe. Kot se spodobi za Sen piha kot pri norcih. Nato pa geradeaus nach Paklenica. Tam se namestimo v desnem kempu po imenu Vesna, kjer je lastnica bojda precej bolj prijazna kot v drugem climberskem kempu, Markotu. Kemp ima eno samo zvezdico, je pa zato ultra poceni. Za največji minus pa se je izkazalo predvsem občasno pomanjkanje (tople) vode. Neugodno, ko človek pride ves prešvican iz stene po celem dnevu pleženja.
Do večera se nas nakaplja še nekaj, tako da je bila postava za prvi dan plezarije (četrtek) jaz, Miloš, Brico, Jože, Pope, Simon in Jernej. Jernej in Simon imata prav tako s seboj dekleti (in psa Didi), ki sta prav tako prišli malo uživat na morje ter naredi nekaj sprehodov po okolici Paklenice. Ker smo sestradani od potovanja, bruhnemo k Dinkotu na mešano meso na žaru ter Karlovačko. Nizke cene in okusna pojedina. Nato pa še na nekaj Laščanov, potem pa spat.
Zjutraj je bila stalnica odhod ob 9:00 iz kempa, sledil pa je še postanek ob vhodu v naravni park, kjer vsi vzamemo 5-dnevno dovolilnico (120 kun). Pope je že ves napaljen ter seveda ves čas teži, kdo bi šel z njim v navezo. Jernej se pusti sprovocirati in takoj jo mahneta v Watersong (6a+, 160m). Nas, ostale tečajnike, pa Bric pelje na uvodno turo v Varianto na Severno rebro (4b?, cca. 170m). Midva z Milošom greva na dvojčka z Bricom, Simon in Jože pa cug-cug. Sama smer je sicer izredno lepa, sicer ne nudi nobene posebno težke plezarije, je pa zelo zračna ter fino grebensko prečenje z norimi razgledi. Tudi Simon in Jože tako nimata nobenih posebnih problemov.
Pod izstopom meni uspe zriniti moj štrik v zajedo in ga ne morem spraviti ven; tako prepustim Miloša naprej, se mu navežem na pas ter odvežem moj del štrika, da ga nato potegnemo skozi zajedo. Vmes lahko vsaj naredim nekaj dobrih fotk iz višav :).
V sosednji steni pa se Jernej matra, ko pleže čez previsni detajl v Watersongu. Pope pa ves navdušen in napaljen :). Izhod obeh smeri je isti, tako da mi na vrhu počakamo Popeta in Jerneja, ki na vrh prispeta vzporedno s smerjo Centralni kamini po čudoviti rebrasti plati. Jerneja je kar dobro napsihiralo, tako da ne vem, kdaj bo spet šel plezat s Popejem :).
Celotno pot sem jaz tovoril gor Bricov rukzak in notri pivo za vsakega plezalca, tako da zgoraj enega srknemo, nato pa na zoprn sestop po melišču in zavarovani poti. Sicer je Brico imel nekaj drugih idej, ampak na koncu se odločimo in gremo plezat smer Spitbull (5c, 145m) na začetku vhoda v sotesko, ki je bila izjemno luštna. Tokrat Brico pleza s Simonom in Jernejem, jst grem v navezo z Milošim, Jože pa s Popetom.
Spitbull je pa že mnogo bolj luštna smer; jst napadem prvi cug, ki postreže s sexy 5b plezarijo - Miloš ubere drugi cug ter izbere kar desni "kaminski" izhod, ki sicer ne poteka po poti, je pa pravzaprav še bolj nezavarovan, saj sfališ en svedrovec v original smeri. Vmes začne Jožeta kar dobro psihirati, ko pleza naprej, ampak se ne da in spleza drugi cug. Tretji cug je pravzaprav sprehod po grebenu, ćetrti cug pa nenavezan sestop do vznožja frikarskega sektorja Tron. Tam se vsi dobimo ter napademo še predzadnji cug Spitbulla, ki je pravzaprav po novem najtežji del te smeri. Simon jo napelje, nato pa jo vsi plezamo na topiča. Vmes se Pope izživlja nad frikarskimi 6a, 6b-jkami v Tronu.
Prav dobro smo že žejni in lačni, pa še stena je južna, tako da nas sonce ves čas žge, tako da se hitro izmučimo ter odpravimo po še bolj zoprnem melišču nazaj do parkinga. Sledi spet večer prehranjevanja (kalamari!) pri Dinkotu in popivanja v kempu. Tokrat se nam pa že pridruži celotna klapa - še štajerc Miha z ženo, Evgen, Primož ter Ivan z ženo.
Naslednji dan je bil še bolj napaljen, prav tako pa se je dalo malo bolj uživati v smereh - malo se je namreč umiril orkanski veter, ki nas je prej cel dan bril v steni. Neprijetno, sploh če je še smer v senci.
Zjutraj Brico gre na juriš v neko 6-ko s Popetom, ostali tečajniki pa se vsi zapodimo cug-cug v Nosoroga. Žal odličitev ni pretirano dobra, saj meni osebno smer prav nič ni bila všeč (čeprav je drugi cug fino luftarski), na grebenu pred zadnjim raztežajem pa se nas nabere kar kakih 5 navez, ki vse čakajo na zadnji cug. Živa žalost. Miloš se tako odloči kar sestopiti po včerajšnji poti, midva z Jernejem (trije smo bili v navezi) pa nato odplezava še zadnji cug, ki pa je dejansko lep in uživaški. A kaj, ko sva čakala po mojem 1 uro... Predvsem nas je bremzala naveza 2 tečajnikov (AO Kranj, AO Črnuče), od katerih je eden bil prvič v steni in je plezal izjemno počasi. Ivan ga je do vrha imel za punco ter mu dajal "moške" nasvete :) :). Sledi 60m abzajl do Trona, nato pa sestop.
Spodaj smo vsi žejni, zato odlomimo eno pivo (vsak dan smo pivo "skrili" v potok, da je bil prijetno hladen). Nato pa se nekaj ljudi odloči, da ima dovolj ter da bo šlo rajši frikat. Meni se to zdi bedno, ker frikam lahko tudi doma, zato se pridružim ostalim, ki gredo plezat Centralne kamine (5a/a+, 180m). V navezo dobim Primoža.
Seveda v smeri spet nismo sami, tako da napademo smer iz različnih izhodišč; Brico in Ivan gresta po neki težji vstopni varjanti do prvega štanta (mislim da 6a), jaz in profesor ter Simon in Jernej po originalnem vstopu, Popetu pa se tokrat pusti sprovucirati Evgen in napadeta tudi neko smer z oceno 6b, ki gre nekako vzporedno s Centralnimi kamini. Prvi cug napeljem jaz, drugega pa profesor. Smer je izjemno luštna in zračna. Tretji cug nato spet pripade meni in v njem hitro vidiš, zakaj se smeri pravi kamini - razpoka, kamor bašeš roke in noge namreč sestavlja celoten tretji cug. Na tretjem štantu dohitimo navezo pred nami, dva Angleža, od katerih je ena punca prav luštna - Simon si ne more kaj in jo ves čas gleda, predvsem v košarico, kamor je dekle vestno skrilo fotoaparat :). Tudi Brico se takoj po "prvenstvenem" dostopu do četrtega štanta samo vguzi med Angleža - pomojem jima ni bilo nič jasno :).
Sledil je zoprn 5. cug, ki je pripadel meni, ampak me je kar napsihiral. Prvi svedrovec se namreč nahaja šele kakih 10 metrov nad štantom. Ja neeč, treba je mal samozavesti dobit :). Na srečo je plezarija preprosta oz. oprimki ter stopi odlični, pa vendar vmes okrog enega velikega "grifa" naredim vmesno varovanje na gurtno, samo da je za glavo malo lažje. Do svedrovca nato pridem brez problema. Sledi še skok čez kratek previsčič, ki ni prav nič težak, saj imaš na vrhu dobre šalčke, in že smo na štantu. Zadnji cug tako pripade Primožu. Med varovanjem njega opazujem Popeta, kako varuje Evgena v njuni smeri. Primož je kmalu na vrhu, zadnji raztežaj pa je prav lep - izjemno plezabilna plata z lepim razgledom. Čudovito!
Na vrhu se vsi zberemo (Evgen je vsaj toliko napsihiran kot je bil prejšnji dan Jernej in hoče plezati samo še 5-ke :)), nato pa spet sledi zoprn sestop. Mislim, da smo se imeli precej bolje kot ostali, ki so šli frikat 5-ke v Klancih, saj so baje smeri dodobra zlizane. Tokrat gre naša klapa v drugo oštarijo, 50m naprej ob cesti, kjer imajo prav tako dobro hrano (boljši čevapi kot pri Dinkotu) ter za spremembo Ožujsko pivo. Ko se vrnemo v kemp se nam seveda spet nič ne da in malo ga pijemo, nato pa spat.
V soboto se zbudimo v še manj vetrovno jutro. Tokrat je na tapeti smer v mali steni Anića Kuka (največja Pakleniška stena), kjer gremo plezat dve smeri - Danajo (5b, 100m) in še smer levo od nje (zaradi gužve). Jaz grem v Danajo z Milošom. Pred nami pa spet naletimo na 'počasno' navezo tečajnikov iz Kranja in Črnuč, ter se kar načakamo, da odplezata smer. Mene so že prav fino bolele noge, tako da Milošu prepustim prvi in tretji cug, jaz pa odplezam drugega. Smer je izjemno fletna, primerno zračna, kar navpik gor, ima pa tudi lep detajl ali dva. Sicer pa je za prijeti dovolj, Pakleniške šalce poskrbijo za hudogriz anyday :). Jaz že tako ali tako komaj čutim blazinice, ampak stvar še kar drži na hrapavi skali.
Na vrhu je lep greben, ampak z Milošom sva zadnja, zato jaz hitro pospravim štrik na hrbet, nato pa sledi dvojni abzajl nazaj do tal. Vmes srečamo Črnuškega pripravnika, ki je ves bled, saj prvič abzajla o.0! Nazajgrede pa se ustavimo ter opazujemo Popejevo borbo, ko premaguje (in uspešno premaga) prvi cug Sonho Meu (6c+). Mater je desc dobr, smer je sama plata brez dobrih oprimkov pa stopov. Svaka čast!
Za ta dan popoldne je bilo planirano frikanje, ker bi tudi dekleta (Maja, Teja, Tina) probale kakšne lažje smeri. Tako se napelje ena 4c-jka, in dekleta se zapodijo v steno. Maji in Tini suvereno uspe preplezati smer. Ostali pa uživajo, ko gledajo punce plezat :). Jaz in Miloš pa se s Popetom odpraviva rajši (namesto frikanja) v smer Celjski stup (5a+, 150m). Pope leze naprej, midva pa za njim. Smer me dodobra napsihira! Prvi cug je dolg skoraj polnih 60m po zajedi, a kaj, ko so na ključnih delih tako šalce kot stopi precej zlizani, varovanje pa zelo redko posejano. Vsekakor smer, v kateri nočeš pasti. No, nadaljevanje je preprosto, saj sledijo še 3-ke in 4-ke po grebenu, ki je precej 'šodrarski', ter tako najbližje našim hribom, kar sem videl v Paklenici. Moraš dejansko gledati, česa se primeš. Na vrhu imamo še photoshooting, nato pa sledi izjemno zoprn sestop nazaj v sotesko. Pope ima s seboj samo šlape, pa je dol 10 minut pred nama z Milošem. Ne vem, kako mu je to ratal :).
V plezališču Evgen sreča Hrvatico, ki je splezala smer 6c (ali 6c+, ne vem), ter jo takoj povabi na pijačo. Spet gremo jest v konkurenco Dinkotu, kjer se Pope skoraj skrega s kelnarjem glede koktejla iz škampov :P. Prav tako izvemo žalostno hokejsko novico, da so naši spušili proti Avstriji. Sledi večer, kjer smo vsi že dodobra sfukani, pa še zavedamo se, da jutri gremo domov. No, Evgen in Pope uspeta Hrvatico dodobra napiti, tako da kozla pred Jernejev avto ter prespi pri Evgenu :). Hint hint.
Zjutraj gremo še zadnjič v kanjon, kjer predvsem frikamo. Sam napeljem nek previs z oceno 5c, nato pa grem splezati še na top rope prvi cug smeri v bližini Andy & Max-a (6a), ki postreže z izjemno luštno plezarijo. Zajebana, a uživaška smer. Preveč zame za napeljat, za top rope pa odlično!
In tako se odpravimo nazaj domov. Sam sem okrog 9 doma, pa čeprav smo štartali v Pakli že okrog 1... Se kar vleče vožnja z avtodomom. Sicer pa šele danes, ko pišem tole, dojemam kako fino smo se naplezali in kako me vse boli, še mišice, za katere še vedel nisem, da jih imam. Za ponovit absolutlich!
Več hudogriza je na Picasi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar