Dopoldanski skok na Soriško planino

V četrtek sem (klasično) bil pri Bricu na naviranju plastike, nakar upade Mato in me vpraša, kva kej počenjam naslednji dan. No, si rečem, odlično, na šihtu sem si vzel frej, pa bomo kam šli. Plan je, da skočimo preverit, kakšne so razmere za turno smuko. Ker se ravno isti dan zgodi nesreča s smrtnim izidom (snežni plaz) vemo, da se z razmerami ni za hecati, tako da se odločimo za varno smuko nad Soriško planino.

Meni je zelo všeč, da štartamo šele malo pred 9 iz Kranja, tako da se prvič v tednu zares naspim (sej veste, veseli december, žurke, Ostrigin maraton, pa te zadeve...). Na Kokri me Mato in Matevž že čakata, nakar ob prijetnem pogovoru hitro dosežemo Soriško planino. Hvala bogu se nekje na sredi ovinkaste ceste Bohinj - Soriška planina iznenada pojavi sneg, saj med vožnjo žalostno oprezamo po gozdu, ki je praktično povsem kopen. Zgoraj pa se v 50 višincih naredi vsa razlika, tla v gozdu se pobelijo, in hitro parkiramo na parkirišču pred smučiščem.

Opremo nase, in hitro se zaženemo navkreber, kjer Mato pokaže, da je letos kar maher, saj naju z Guličem dobro špona po klančinah proti našemu prvemu cilju, Dravhu. Prav hitro smo na vrhu, kjer res močno piha severnik, zato se hitro pripravimo za smuko, in šc navzdol po gozdu, kjer smo presenečeni - na trdem snegu je dejansko 5-10cm pršiča, tako da je nekaj večjih flik med drevesi prava uživancija! Tudi sam sem presrečen, saj sem se bal, da bom po lanskoletnem izletu na Stari vrh čisto iz smučarske kondicije, pa kar gre. Tudi navkreber nimam takih problemov, edinole navaditi se moram še malo turnih dilc in njihovih for.

Ko prispemo nazaj na smučišče, se strinjamo, da še nimamo dovolj, tako da se zaženemo še na nasprotni hrib, Slatnik. Ker na grebenu ostro piha, rajši uberemo pot ob letni markirani poti, ki je tudi dodobra zgažena, grize pa kar direktno v breg, tako da smo na vrhu prav dobro zasopihani. Odločimo se, da še malo užijemo prekrasen dan, zato se pred staro kasarno razkomotimo, usedemo na dilce, z Matotom ven potegneva čaj, medtem pa Matevž iz rukzaka privleče tri pere. Pravi, da je imel ravno rojstni dan. Ja fest :). Kake pol urce se tako martinčkamo na sončku, čeprav nam veter vmes kar krepko nagaja, saj na vsake toliko v nas zapiha mrzel piš.

Nato se odpravimo do vrha Slatnika, tam nataknemo dilce, ter odsmučamo dol. Po gozdu je sicer ponekod sneg tenak (beri: ven gleda trava), vendar uspemo najti dve super flanki, kjer je smučanje poezija, sploh za dane spomladanske razmere! (Pre)hitro smo nazaj na smučišču, kjer odsmučamo nazaj dol do avtomobila. In to je to! Hvala Matevžu za vožnjo in pivo, ter še Matotu za družbo. Še kdaj :). (več fotk)

Teranova smer v Dolgem hrbtu

Na friko.si je sredi tedna prav iznenada priletela novica, da je Davo Karničar plezal Teranovo smer in da je za dane vremenske razmere super narejena. Sam sem v četrtek ravno "fural safr", ker sem skenslal povabilo na Mojstrovko, tako da sem hitro začel najedati, če bi kdo v petek šel preverit razmere nad Jezersko.

Jože je bil takoj za, medtem, ko se je Matej še nekaj upiral (kao, da mora popravit avto), a ne za dolgo. Prav tako se javi Jure, Matej pa najde še Anjo, ki ji omeni, da "gremo samo malo hodit v hribe". Hehe, no sej hvala bogu, ker če ne ne bi šla z nami :).

Štartamo ob 6 iz Kranja, nakar nas Jure s svojo makino zapelje kar do parkirišča malo pred tovorno žičnico v Ravenski kočni nad Zg. Jezerskim. Tam nas prehitita 2 avtomobila, tako da vemo, da v smeri ne bomo sami. Hitro se napravimo in zagrizemo v breg.

Ko se začnemo vzpenjati po snežiščih proti vstopu v smer, je situacija občutno drugačna kot prejšnji teden. Sneg je dobro predelan, tako da hoja ni noben problem. Ledinska slapova zgledata za silo narejena, prav tako pa tudi grapa med Babo in Ledinskim vrhom. Zato pa je na drugi strani doline prava revščina, saj je Sinji slap povsem suh (tista vmesna rampa zgleda povsem skalnata), slovita Vikijeva sveča pa je ravno tako nekajmeterski smrkelj čez oranžen previs. No, Teranova dejansko zgleda splažena in bela, tako da se prav veselimo.

Ko prispemo do plazovine pod Teranovo smerjo, nam srce kar zaigra, saj je plazovina dokončno predelana (zbita u nulo), in ob vzpenjanju občudujemo zanimive toboganaste tvorbe, ki jih je ustvaril plaz, ko je mlel navzdol po pobočju. Je pa snega relativno malo, tudi v Žrelu namreč na večih mestih ven gleda skala, prav tako je večino jeklenic ravno malo nad snegom.

Razdelimo se v 2 navezi - v prvi bova jaz in Jože, medtem ko bojo v 2. navezi Anja, Jure in Matej. Ker je Anja prvič v taki smeri, je bolj pametno, da je zraven Jure, da preverja, da ne bo kej narobe :). In že zagrizem v prvi raztežaj! Po direktni liniji Teranove smeri je zelo tanek led, zato rajši (kot predhodniki) splezam prečko v desno, nakar se po debelem snežnem jeziku vzpnem do dolžine vrvi. Razmere: za vriskat! Tak trd stiropor, da stroji primejo ob najmanjšem zamahu... Edin problem je nato štant, saj ga je v takem zbitem snegu težko narediti. Tako štantam kar na okle v zbit sneg, saj je led pretanek tudi za 13cm šraufe. Ostali so hitro za mano, nakar Jožetu pripade naslednji raztežaj, kjer spleza na konce kar tanko prečko v levo nazaj v linijo smeri (ob skali). Tam se potolaži, saj se lahko prvič vpne v štant v smeri iz 2 klinov.

Naslednji raztežaj napeljujem jaz, in ga malo zabluzim, saj štantam kar po kakih 15m vrvi, ko prispem na udoben štant v manjši "votlinici". V glavi sem imel, da je od tega štanta do konca rampe ravno 1 raztežaj; no, izkaže se, da bi lahko potegnil raztežaj vsaj še 15m do naslednjega nabitega štanta. Vmes nas prehiti naveza 2 GRS-jevcev iz Jezerskega, ki prav tako vriskata nad razmerami.

Zadnji raztežaj v rampi tako napelje Jože, in v tem raztežaju (kot ponavadi) pridejo do izraza kratki ledni vijaki, saj je led dovolj debel, tako da Jože na sigurno zašraufa kar 3 (ali 4). Ko plezam za njem, se že kar dobro rukam, saj meča niso vajena snežne/ledne plezarije. Ampak ajde, za prvič v sezoni je to za pričakovati.

Naslednji raztežaj je grapa, kjer z Jožetom kar na štajerca splezava do štanta pod naslednjim skokom. No, tukaj je štant zanimiv, saj Jože in eden iz predhodne naveze uredita štant tako, da se usedeta v snežno jamo. Originalni štant iz smeri je namreč kake 3-4m nad nami (klin v skali), kar da misliti, koliko malo snega je letos v smeri.

Skok v grapi splezam naprej jaz, in potrebuje kar nežno roko, pri čemer prav tako plezam nekoliko bolj v desno, saj je v direktni vpadnici smeri led izredno tanek (kak cm ledu na platasto skalo). Se pa da po desni lepo obvoziti v vsaj približno debelejši sneg. Kot poprej je varovanje bolj improvizorično, in dobro mi uspe zavrtati le 1 kratek ledni vijak. Sicer pa so tudi do sem razmere božanske, sneg je napopan na skalo in drži kot pribito. Nekje v tem delu iz zgornjih predelov Debelega Hrbta pridrvi še en (ne prvi, a sigurno največji) pršni plaz, in Jože hitro kolne, da mu je vse premočilo :).

Uredim sidrišče na cepina in šrauf, in Jože je hitro pri meni. Spleza še raztežaj po grapi do sredine prečke, ki letos prav tako poteka nekaj metrov nižje, kot ponavadi. To opazim tudi jaz, ko zadnji del prečke plezam naprej, in nekaj metrov nad seboj gledam kline :). Ampak se da prečko lepo splezati, je tudi shojena, sicer pa malo zahakljaš za skalo. Na koncu te pa itak pričaka štant na 2 svedrovcih, in smeri je konec :).

Z Jožetom odkrijeva, da sva kar dobro zdelana. Za prvo resno zimsko plezarijo je bil uvod res fantastičen, saj so bile razmere res odlične. Se pa zna zgoditi, da za ponavljalce ne bodo, saj je na mestih sneg/led res tenak, in ga znajo sledeče naveze dobro zrudariti ven. Ritensko splezava na snežišče nad Kranjsko kočo, se tam razveževa, nato pa hitro pičiva proti Kranjski koči. Prvič v dnevu naletiva na malenkostno kložast sneg, ampak je zadeva varna, saj je večino že splaženo. Malo pod kočo med borovci vrževa rukzake dol in si privoščiva čaj. Nato še kakih 20 minut čakava drugo navezo, nakar začnemo sestopati nazaj v dolino. Po trdi plazovini pridemo do vstopa v Žrelo, kjer (začuda!) klopca gleda ven iz snega, čeprav je 2 metra od nje pošastno velika zbita plazovina. V Žrelu so razmere podobne kot v Teranovi, stiropor, vendar se zaradi skalnih odstavkov vmes ter varnosti rajši odločimo za abzajl, tako da okrog jeklenice (ki gleda ven) vržemo štrika in se poabzajlamo. Nato ritensko splezamo še kakih 10m stiroporja, in že smo nazaj na vstopu v Teranovo smer.

Robo dol, čaj ven, čokolado ven, in čakat še Jureta, Mateja in Anjo. Slednji damo roko, saj se je za prvo plezarijo izkazala odlično, in je že rekla, da "ni bilo nič hudega". Morm pa mal pokarati Brica, da jih tudi v tečaju športnega plezanja ni naučil abzajlati z varovanjem (prusik/enzio), tako da smo jo morali naučiti kar na licu mesta. Ja nič, jo bomo še kdaj vzeli sabo, če ne drugega bo Mato naredil kakšno lepo sliko več, da ne bomo skoz sami desci :).

Sledi še vožnja domov, kjer se dolina Kokre vleče kot ponavadi. Hvala vsem za družbo, Juretu pa za prevoz. Mislim, da je bila otvoritev sezone več kot odlična :). (fotke by Mato & Jure)

Neuspel izlet v Tamar

Z Matotom sva se prav na hitro zmenila, da bova skočila pogledat v Tamar, kakšne so razmere s slapovi. Sej sva po zobeh vlačila tudi druge destinacije, ampak glede na otoplitev sva nekako pričakovala, da bo vsaj v Tamarju ostalo kaj ledu, ker so temperature v Ratečah bile nekako konstantno pod nulo. Tako se ob pol 6 odpraviva iz Kranja, nakar sva bliskovito hitro v Planici. Matej sicer jamra, da je ves presušen od kebab pice, ampak zastavi pa tako udarniški tempo, da ga komej dohajam :).

Tako sva neverjetno hitro pri domu v Tamarju, in kot bi mignil, sva pod slapovi. Že s poti zgleda situacija klavrna, in ko prehodiva zadnjo ravnino, se najini strahovi le potrdijo. Od značilnih gobastih tvorb v Sveči je ostalo bore malo, saj je sredino slapu razjedel curljajoč potoček, ki pospešeno brizga čez svečo samo.

Tudi Centralc in Rastlinca sta tanka kot le kaj, vmes pa zgleda še, da so nanosi zmrznjene klože. Slap nad votlino se prikaže nazadnje, in je prav tako tenak, skala gleda ven, meni je deloval, kot da je celo odlepljen od podlage. Matej hitro reče, da velke ne bo, in jaz se kar strinjam. Prav hitro se odločiva, da ni vredno rinit v tako tenak led, kjer bi bil problem že iskanje mest za varovanje, da ne omenjam drugih nevarnosti.

Tako sklizneva na čaj in radler v kočo, in nato počasi nazaj, tako da sva ob ene pol 11 že spet v Kranju. Ja nič, je bla pa kratka kondicijska turca. Takole bom rekel: meni ni nikoli škoda takih izletov, ker že da doživim sončni vzhod v hribih (sploh pa pozimi!) te nagradi za vse muke, ko zjutraj ves zblojen vstajaš in se rihtaš :). Pri domu v Tamarju mi je vsaj uspelo narediti en timelapse, Jalovec je bil namreč zeloo fukish, in Mato ni mogel nehati kleti, zakaj s seboj ni vzel fotkiča :).

Skok na Jezersko

Končno se je začela prava zima! Ujeeee!

Sam sem bil 2 tedna bolj švoh, ker sem nekako uspel fasati dva prehlada, enega za drugim, ko sem ravno mislil,da sem se že pozdravil. No, kakorkoli, čeprav me je še malo bolelo grlo se nisem mogel upreti povabilu Janeza, da se gre prvič v letu preveriti, kakšno je stanje s slapovi.

Tako se nas skupina 4-ih (Miha, Jane, Tušek in Janez) odpravi nad Jezersko. V planu smo imeli splezati Sinji slap, in res, od avta zgleda zgodnji, izstopni raztežaj kar splezljiv. No, bližje, ko gazimo, bolj tenak zgleda led. Ob hoji se kar dobro matramo, saj je (ponekod) za pol metra pršiča, spodaj pa skale, tako da nikoli ne veš, na kaj stopiš. Vstopni raztežaji Sinjega slapu (kot smo pričakovali) seveda še niso zaledeneli, tako da se odločimo, da bomo šli do vstopa v Vikijevo svečo in tam videli, kako in kaj. Nedvomno je Sinji plaz preplezljiv, je pa vprašanje, koliko plezaš po ledu, koliko pa tulaš po grmičevju in skali.

No, ko po snežni grapi, ki dejansko vsebuje vsaj približno predelan sneg, pridemo do vstopa v Vikijevo svečo, se hitro odločimo, da bomo rajši splezali prvi raztežaj sveče, saj led zgleda dober, pa tudi prečiti čez borovce se nam v takem pršiču zdi skrajno zoprno :).

Miha in Janez napadeta slap po dveh linijah, pri čemer Miha izbere boljšo varianto po levi, medtem ko Janez na desni prispe do majhne svečke, vendar je ta še pretanka, tako da ritensko spleza nazaj dol ter potegne svoj cug za Mihom. Realno splezamo kakih 40-50m ledu, ki je v rangu III. Nič posebnega, ampak za prvič v sezoni je v redu, ledu je pa tudi dovolj (čeprav se zaradi mraza delajo gromozanski talarji). Nato naredimo štant na borovce, abzajl nazaj dol, ter sestop.

Na sestopu se ravno tako pobijamo po pršiču, a smo kmalu nazaj pri avtu. Ja nič, za dobro sezono bo treba še malo počakati, ogreli smo se pa ravno tako dobro. Sam sem pa tudi videl, da moram nabrusiti cepin, dereze in predvsem šraufe, saj je Miha enega komaj še spravil v led. Naslednjič pa, upam, da bo že kaj bolj konkretnega :). (fotke)