Plezanje v Jezerskem Stogu

Jesensko deževje je končno (vsaj za kak dan) popustilo in v soboto je bil v hribih napovedan popolnoma sončen dan. Z Milošem nisva hotela stati križem rok, zato se še v petek zvečer zmeniva, da bova namesto v Vipavo (kjer imajo tečajniki prvi izlet v večraztežajne smeri) naslednji dan preživela v fužinskih planinah, točneje v kratkih, sončnih smereh Jezerskega Stoga.

Vodstvo prepustim Milošu, ki je v Jezerskem Stogu enkrat že plezal. V Kranju se dobiva ob 7 zjutraj, nakar sledi divja vožnja, zajtrk v Bohinjski Bistrici ter nadaljna vožnja do planine Blato. Malo sva pozabila na minule poplave in deževje, tako da se tekom vožnje proti planini Blato čudiva destruktivni moči vode, saj je cesta močno razjedena, na nekaterih odsekih pa se nahajajo (hvalabogu že odrinjeni s ceste) ogromni skladi peska. Na Blatu je parkirišče že povsem polno (jah, sobota, kaj pa drugega). Midva se opremiva in hitro stopiva po cesti proti planini Krstenici, saj je na Blatu presneto mraz!

Nato slediva cesti za Krstenico, kjer pa zgrešiva odcep v levo ter slediva cesti proti desni. Miloš hitro odkrije, da se preveč odmikava, tako da zavijeva kar na levo v gozd, kjer nato kakih 45 minut slediva grebenu skozi redek, čudovito jesensko obarvan gozd, nakar izstopiva iz gozda kakih 5 minut pod Krstenico. Odličen skok v brezpotje :).

Na Krstenici je sonček, vendar brije mrzel veter, tako da se hitro zapodiva na potko, ki obide Krsteniški Stog po desni strani (nad Velim poljem), saj je ta del v zavetrju. In že sva pod Jezerskim Stogom!

Miha mi je večer prej zelo hvalil vsem znano smer, ki se imenuje Pica za mamo, ki je bojda navrtana. No, z Milošem sva imela bolj kot nasvedrane smeri namen malo zbijati, tako da se opremiva z vso kovačijo in se za ogrevanje zapodiva v Stogovo grapo (III-, 100m), kar se je izkazalo za ne preveč modro odločitev. V smer jaz vstopim po platah na desni, nakar prečim v grapo, saj je originalen vstop nekoliko siten, ker je v njem nekaj snega. Večji problem je, da je grapa (seveda!) povsem v senci, in čeprav z njo opraviva praktično v enem cugu (izstopni cug je I-ka..), naju dodobra namrazi. Sledi 1x abzajl, in (hvala bogu!) se znajdeva na JZ, sončni strani Stoga.

V oči nama hitro pade pokončen, a razčlenjen raz, ki se pne proti vrhu Stoga. V skici smeri ne najdeva, vendar zgleda raz fantastičen, pa še na soncu je, zato se sploh ne obotavljava. Miloš napelje prvi cug, ki na začetku nudi čudovito plezarijo po dobri skali (tam v rangu III), na vrhu pa sledi kar kakih 5 metrov dodobra naloženega sveta, kjer je treba biti kar previden. Meni tako za drugi raztežaj ostane še prečenje borovcev in zadnjih 5 metrov vertikale po zajedi, nakar se priključiva stezi, ki pelje na vrh Stoga. Malo se šaliva o prvenstveni smeri, ampak res v šali, ker je omenjeni raz navkljub pomanjkanju informacij sigurno pred nama splezalo že vsaj 100 vrlih bohinjcev :).

Ure hitro minevajo, in sonce je že precej nizko, vendar Miloša prepričam, da greva še eno smer, če sva že tukaj. Tako napadeva še JZ raz (IV/III, 160m). Miloš suvereno napelje prvi raztežaj, ki poteka po markantni zajedi, nakar sledi majhna škrbina, 3m plate in naskok navzgor v kar pokončen raz. V sredini tega raza je sidrišče. Meni tako pripade še kakih 10m vertikale, nakar se svet položi, skala pa postane naložena. Do vrha je še malo šodranja. Ni nama jasno, kje je 160m, saj sva potegnila le dva (in to ne cela) raztežaja. No, sicer pa je smer lepa, čeprav je v zgornjem razu potrebno kar dobro preveriti, za kaj se primeš. V razu se nahajata tudi 2 svedrovca, vendar je nujno imeti še kaj svoje robe.

Nato splezava navzdol v isto škrbino, ki sva jo dosegla po grapi, in spet narediva abzajl na sončne travne vesine. Ura je 4, vendar se sonce že umika, postaja pa vse bolj mraz. Zato hitro pomalicava in oddrviva nazaj proti Krstenici. Ko sonce zahaja, pa se nama odpirajo res čudoviti jesenski pogledi na Triglav, Spodnje Bohinjske hribe ter tudi Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe. Malo za Krstenico se toliko stemni, da dava na glavo čelke in v hitrem tempu se podričava nazaj do avta. Sonce je namreč tako zmehčalo cesto Blato-Krstenica, da je vse mehko in blatno!

In to je to :). Izlet je bil super, da sva se spet malo uplezala, saj obadva že kak mesec nisva bila v hribih, stena v Jezerskem stogu pa je navkljub kratki višini kar pokonci, poleg tega pa je (z izjemo nekaj nasvedranih in bolj plezanih smeri) potrebno kar precej zabijati in izbijati, tako štante kot vmesno varovanje. Verjetno pa je bila to ena redkih sten, ki je bila v jesenskem hladu povsem primerna za plezanje, saj je bila skala dejansko topla in (v sončnih predelih) povsem suha.

Jezerski Stog zato močno priporočam za takele poznojesenske/spomladne dni, ter za naveze, ki rabijo malo treninga in uplezavanja. Poleti, ko je človek uplezan, pa je seveda 100m res malo in je mnogo bolje "zarinit" v kaj bolj resnega :). (fotke na Picasi)

Plezanje v Dvigradu

Eto, spet šimfam vreme :). No sej, tokrat bo objava bolj kratka. Še vedno pogrešam(o) Makedonijo, tako da smo se z druščino odločili, da izkoristimo okno lepega vremena v Istri in gremo plezat. Miha, Tina in Hafnerji so šli dol že v petek ter dan preživeli v Limskem kanalu, nakar so prespali v Mihovem stanovanju.

Za naslednji dan smo se odločili za Dvigrad. Tako se v soboto zjutraj iz Loke odpravimo še jaz, Maja, Jernej in Teja. Kmalu smo v Istri, in posledično v Dvigradu :). Vreme je res majka; sicer je dostop nekoliko vlažen (tudi zemlja, kar nas cel dan moti pri obuvanju plezalk), skala pa je skoraj popolnoma suha! Preseneti pa nas kar velik obisk, saj se do poldneva v plezališču kar tare plezalcev, povečini italijanske narodnosti.

Fajtali smo vsega boga, kot pa je v navadi v Dvigradu, so ocene nekoliko smešne, saj smo pošalili neko 6a, medtem ko smo v sosednji 5b konkretno švicali :). Samo je itak norc, in je sajtal platke, ki nam jih je lani Jure napeljal na top rope (6c, 7a), medtem ko sva se za konec z Majo odločila za napad izredno lepe poke z oceno 6b. No, jaz sem se že vstopa lotil napačno, tako da sem po tem, ko sem z njim "opravil", bil že ves zdrt, tako da sem potehničaril do vrha.

Sledila mi je Maja, ki je smer zelo lepo splezala (ajde, zmanjkal ji je en začetni gib, ampak tist je malenkost v primerjavi s celo smerjo). To mi je dalo zagona, da sem šel na top rope sam še enkrat sprobat. Majino zaporedje spremeni začetni problem v keks :), tako da mi smer uspe precej suvereno preplezati. Zaključki: glava glava glava! Moč je, tehnika je, samo tisto pomanjkanje štrika mimo glave, ko plezam naprej, me najbolj ovira pri doseganju novih ciljev na sajt/fleš.... No, ampak bo, sam čimveč bo treba plezat hodit.

Izredno fajn izlet v super družbi :). Naj več povedo slike, se mi res ne da pisati... :). Kaka fotka več je na Picasi.

Nebeška simfonija v Debelem vrhu

Nova smer v Debelem vrhu: Nebeška simfonija - VI (V A0)/III-IV, 430m
(tukaj objavljam skico in opis nove Bricotove smeri v J steni Debelega vrha, bom pa pripravil vodniček za tole smer in še za Katedralo v kratkem, pššt...)

Opis
Smer se začne v ploščah (III) bolj na levi strani (na začetku je viden prusik skozi skalno uho), katerim sledi do sidrišča, ki je umaknjen cca. 1 meter v levo od travno/skalne grape. Drugi raztežaj poteka skozi skalno-travnato grapo (I-II), nakar doseže sidrišče na začetku novih plošč nekoliko na levo. Tretji raztežaj sledi ploščam, sledi prečka v plošče bolj na levi (III), katerim sledimo do sidrišča, ki se nahaja levo in nekoliko spodaj pod širokim, izrazitim previsom. Sledi cel raztežaj plošč (IV), ki se konča na travni gredi. Naslednji raztežaj ravno tako sledi ploščam (IV), kjer izplezamo po nekoliko krušljivem svetu na travno gredo.

Sledi raztežaj po travni gredi (I), kjer sta v skalah vmes dva svedrovca; po kratkem vzponu čez skalni pas dosežemo sidrišče pod zelo izrazitim previsom. Smer previs premaga na desni strani (VI/V A0, najtežji del smeri), nakar se po nekaj metrih plezanja znajdemo na travni polici; tukaj se nahaja sidrišče, ki pa ga lahko v primeru 70m vrvi izpustimo; sledi vzpon iz travne police direktno navzgor na skalni raz, ki se kmalu položi in na vrhu katerega najdemo naslednje sidrišče. Sledi prečka po travnih vesinah (I) do naslednjega sidrišča, ki se nahaja v desno pod najbolj mogočno ploščo, ki jo s tukaj vidimo. To sidrišče je nekoliko skrito, zato je najlažje, če v veliki plošči na desni poiščete svedrovce, in njim sledite navzdol do trave – tam se namreč nahaja prusik okoli skalnega roglja.

Direktno nad sidriščem nas pričaka drugi detajl smeri (VI/V+, V A0), nato pa sledi izredno lepo plezanje, sprva po plošči, kjer naredimo prečko v desno, nato pa sledimo »zajedi« v razu (IV+) v izvrstni hribovski plezariji do naslednjega sidrišča v sredini raza (pod manjšim skalnim stolpičem). Zadnji raztežaj sledi razu do vrha (IV, nekoliko krušljivo!), nato pa po naloženem kamenju do majhnih plošč, kjer se nahaja zadnje sidrišče in vpisna knjižica.

Sestop

Kakih 10 metrov nad  vpisno knjižico mimo pelje nemarkirana steza, ki pelje z Lazoviškega prevala na Debeli vrh (označena z možici); po njej se spustimo do Lazoviškega prevala, od tod pa po markirani poti navzdol do Planine v Lazu.

Objava
Navkljub dejstvu, da se mi grlo še ni do konca pozdravilo, sem se zaradi odpovedane Makedonije odločil, da izkoristim morda zadnji lep jesenski dan, preden se hribi odenejo v belo preobleko. Sicer sva bila z Mihom že zmenjena, da greva plezat Bricovo novo smer, ki jo je navrtal 1 teden prej, vendar je Mihu prišlo nekaj vmes, tako da sem zmečer precej obupano pošiljal sms-e, če bi se mi kdo pridružil. No, pa je Mare reku, zakva pa ne =).

Ker je že pozna jesen, se to pozna tudi na dnevu, tako da štartam ob relativno normalni uri nekje ob 6 iz Škofje Loke, nakar v Čirčah poberem še Mareta. In že dirjava proti Bohinju! Na planini Blato je navkljub dejstvu, da je četrtek, kar polno avtomobilov, in na poti do planine v Lazu srečava kar nekaj pohodnikov. Sva pa edina s čeladami in kovačijo v rukzakih :).

Mare pravi, da sem ga kar šopal navzgor... ne bi vedu, ampak vsekakor sva v cca. 1 uri pri koči v Lazu, kjer narediva malico, fruštek, v koči pa vzameva Bricov 70m štrik (hvala šefe... nikol ne škodi, če ni potrebno štrika nosit v breg). Odločiva se, da bova v smer šla samo z 1 rukzakom, tako da vanj nabaševa en kup pijače (dan bo topel in vroč, stena pa je južna) in nekaj malega za oblečt. Medtem, ko se sam kar napravim v plezalno opremo, Mare uživa na sončku - zjutrej sva bila obadva še malo zoprna, saj je bila v dolini vlažna megla, ko pa prideš enkrat do planine v Lazu, pa se samo začudiš - polne, nasičene jesenske barve, prijetna toplota in modro nebooo =).

Pod smerjo sva en-dva-tri, saj je vstop enak kot pri Katedrali, ki smo jo plezali lani. Mare sicer nekaj govori o tem, da bi vsaj prvi del smer solirala, a ga sam zavrnem, češ, itak imava dosti časa. Sem se potem še nekajkrat strinjal z njim, da bi se dobršen del smeri dalo posolirati (z obvozi detajlov verjetno celo...), ampak hej, nič ne škodi, če se varujeva, sploh v nekaterih delih, kjer je navkljub ploščam bilo rahlo krušljivo...

Sam se tako hitro zapodim v prvi cug, in s spodnjim delom smeri hitro opraviva. Smer je navrtana zelo zgledno (ene 2x bolj kot sosednja Katedrala), tako da je resnično dostopna tudi nemojstrskim plezalcem. Z Maretom hitro določiva pravilo, da se vpenjava v vsak 2. svedrovec, saj je tudi v tem primeru varovanje odlično, pa je vsaj nekoliko manj trenja. V začetku ima Mare smolo, da mu pripade nekaj bolj "travnatih" (I-II) cugov, meni pa pripade nekoliko več plate. Moram pohvaliti Brica za nos - zaradi goste navrtanosti in zmerne položnosti je smer resnična lepotica za uživat, kjer lahko psiho daš popolnoma na stran in se prepustiš razgledom in uživanju ob lahki plezariji.

No, nazadnje le prispeva do prvega detajla smeri, previsa, za katerega so naju strašili, da naj bi bil kar VI/VI+. Napeljem ga jaz, in priznam, da sem moral opraviti kar zoprn gib (povlekel sem se na majhnem krimpu čez spodjedo, kjer ne bilo nič za noge), tako da se z Maretom kar strinjava, da je ocena VI realna.

No, nato se je zgodila pa podobna situacija, kot že lani. Na naslednjem štantu ("vrh" med travnimi gredami) mi uspe, da mi z nog zleti plezalka! Pomojem gre za najbolj položno sidrišče v celotni smeri, a mi plezalka vseeno odleti v globino - slišim lahko le štork, štork, ko se odbija navzdol po skalah. Hitro naredim abzajl v "kotel", vendar nimam sreče. Nato grem nazaj na štant, se razvežem ter se po travah spustim dva raztežaja navzdol, vendar sreče ni, in sumim, da se je plezalka odkotalila do dna smeri. Odločim se, da jo bom pustil tam, čeprav Mare pravi, da komot abzajlava. Sej se strinjam z njim, da je to le 100€, ampak resnično dvomim, da bi nama v vsej travi, ki jo premore J stena Debelega vrha, uspela locirati mojo plezalko.

Tako naslednji platast detajl napelje naprej Mare. Spleza ga zelo suvereno, in pravi, da mu ni bilo težko. To mi vlije nekaj upanja, da z rukzakom ter nizkim gojzarjem na desni nogi zaplezam vanj. Uspe mi ga zlesti na frej, vendar le zato, ker imam k sreči na levi nogi še vedno plezalko, saj je potrebno stopiti na izredno majhen stopek. Pa mi komej rata! Se moram resnično povleči z vso močjo v rokah. Se pa strinjam z Maretom, da je detajl zelo lep, vendar lepo splezljiv, tako da se strinjava, da je bolj V+ kot VI. No, bodo presodili ponavljalci...

Sledi še nekaj plate, kjer gojzarju nikakor ne zaupam, čeprav drži enako dobro kot plezalka. Zadnji raztežaj napeljem jaz in je že povsem hribovski, z razbito skalo in vsem, kar priteče zraven. Na vrhu se nato vpiševa v spominsko knjižico, ter na hitro sestopiva nazaj do planine v Lazu.

V Bricovi koči si privoščiva še pivce, nato pa brž v dolino, kjer je obvezen postanek v Bohinjski klasiki - Emi. Tokrat je na sporedu pica štirje siri s šunko, ki me zagifta še za 2 dni. Ja živjo!

Bricotu in kompaniji je uspelo ponovno navrtati lepo, izredno uživaško smer. Sicer jo še vedno pesti (kot kaže kroničen) problem Debelega vrha, kar pomeni da je nekaj vmesnih raztežajev hoja po travah. Pa vendar, detajli v smeri so nori, predzadnji raztežaj (platast detajl, plata, nato pa hribovski raz) je res super, dolžina smeri pa tudi ne več nezanemarljiva. Sam pejte =).