Milošu sta tako v četrtek odpadla 2 sestanka, in takoj sva bila na poti proti Prtovču :). Ko prideva gor, naju kar malo zmrazi, saj piha leden veter, po travnatih južnih vesinah pa se še lesketa sneg. No, ko prideva v gozd, je takoj bolje, in v zavetrju je na sončku prav prijetno toplo. Zastaviva udarniški tempo in pomojem sva v manj kot uri pod smerjo. Pri tem velja omeniti, da je dostop enak kot za Smer po špičkah, ki smo jo plezali že lansko leto, le da na koncu naredimo še 50m ovinek v desno.
Na dostopu je kar zabavno, saj vodi po strmi travnati grapi, ki je tokrat polna snega, midva pa v napol poletni obutvi. Meni še kar gre, Miloš pa ima velike probleme s svojimi lahkimi tekaškimi supergami :). Ni potrebno dvakrat reči, da ima pod smerjo čevlje popolnoma premočene. No, prvi raztežaj je na srečo obrnjen na jug, tako da je posušen, in radostno se zapodim vanj. V njem sta po novem tudi 2 svedrovca, sicer pa gre za uživaško plato, kjer ne manjka šalc in stopov, skala pa je, kot drugje v špičkah, presenetljivo kompaktna.
Medtem, ko jaz plezam, zaslišiva rotorje in kmalu sta nad najinima glavama 2 helikopterja, ki kake pol ure krožita okrog Ratitovca in počasi manevrirata okrog vrha. Očitno so imeli neko vajo. Vsekakor je to problem za naju, saj se komajda kaj slišiva. Ko splezam čez plato, sledim razu v majhno "grapo", kjer je še kup snega, s katerim se moje plezalke ne strinjajo najbolje :). Krenem v levo po travnati "rampi" in že sem pod kaminom, kjer lociram štant. Nekoliko zoprno je, da je kamin ves moker in čezenj kaplja voda, tako da sem po 3 minutah ves pokapljan. Rukzak jo seveda dobro odnese, saj je waterproof, nekoliko slabše pa se dogodi vrečki za magnezij, ki se dodobra napije vode ^^.
Ker imam povsem mokre plezalke, se odločim, da jih dam dol ter na pas, da bodo užile vsaj malo sončka in se (hopefully) nekoliko posušile. Problem je seveda zdaj to, da bosonog stojim v mokri zemlji, ki ni preveč topla. Na srečo je Miloš hitro pri meni; podam mu robo in takojci gre naprej. V kaminu (ocena V) ima kar delo, saj je vse mokro. Sej, za roke so že šalce, ampak vmes moraš tudi stopit na kaj manjšega, in tam je prava veselica. Tako Milošu ne preostane drugega, kot da se čez zoprni del preprosto "napuli" po rokah.
Ko mu jaz sledim, so plezalke sicer res posušene, a kaj, ko 2x stopim na travo in sem na istem kot prej. Kamin je prav lep, in čezenj grem na frej, čeprav me je eden izmed stopov močno matral, saj plezalke niso in niso hotele prijeti. Sledi lažji svet še kakih 20m, in že sem pri Milošu. Zadnji cug pripade meni in je bolj šala kot kaj resnega; vmes vtaknem še eno jebo in metulja, bolj za trening kot za kaj drugega, saj cug ne preseže III-ke.
Na vrhu si seževa v roko ter bruhneva proti koči, kjer paše spiti še en Isosport oz. radler. Nato pa brž v dolino!
O smeri pa takole - izjemno lepa plezarija, navigacija je igrača, opremljena je vzorno, tako da samo pejte! Škoda, da je smeri čisto prehitro konec... Primerna je pa tudi za nekoliko manj izkušene. So pa še vedno hribi, tako da nujno preverjat kaj primeš. Kaka fotka več je na Picasi.
Med tednom uživala Luka & Miloš :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar