Plezanje v Ratitovcu vol. 3 - Spominska smer Čerin Miran

Ker je zunaj spet lepo vreme, nama z Milošem ni in ni dalo miru, tako da sva se kar na hitro zmenila, da greva splezat novo smer v Ratitovških špičkah (južno ostenje Ratitovca), ki sta jo nekaj tednov nazaj splezala in opremila Janez in Ivan - Spominska smer Čerin Miran.

Milošu sta tako v četrtek odpadla 2 sestanka, in takoj sva bila na poti proti Prtovču :). Ko prideva gor, naju kar malo zmrazi, saj piha leden veter, po travnatih južnih vesinah pa se še lesketa sneg. No, ko prideva v gozd, je takoj bolje, in v zavetrju je na sončku prav prijetno toplo. Zastaviva udarniški tempo in pomojem sva v manj kot uri pod smerjo. Pri tem velja omeniti, da je dostop enak kot za Smer po špičkah, ki smo jo plezali že lansko leto, le da na koncu naredimo še 50m ovinek v desno.

Na dostopu je kar zabavno, saj vodi po strmi travnati grapi, ki je tokrat polna snega, midva pa v napol poletni obutvi. Meni še kar gre, Miloš pa ima velike probleme s svojimi lahkimi tekaškimi supergami :). Ni potrebno dvakrat reči, da ima pod smerjo čevlje popolnoma premočene. No, prvi raztežaj je na srečo obrnjen na jug, tako da je posušen, in radostno se zapodim vanj. V njem sta po novem tudi 2 svedrovca, sicer pa gre za uživaško plato, kjer ne manjka šalc in stopov, skala pa je, kot drugje v špičkah, presenetljivo kompaktna.

Medtem, ko jaz plezam, zaslišiva rotorje in kmalu sta nad najinima glavama 2 helikopterja, ki kake pol ure krožita okrog Ratitovca in počasi manevrirata okrog vrha. Očitno so imeli neko vajo. Vsekakor je to problem za naju, saj se komajda kaj slišiva. Ko splezam čez plato, sledim razu v majhno "grapo", kjer je še kup snega, s katerim se moje plezalke ne strinjajo najbolje :). Krenem v levo po travnati "rampi" in že sem pod kaminom, kjer lociram štant. Nekoliko zoprno je, da je kamin ves moker in čezenj kaplja voda, tako da sem po 3 minutah ves pokapljan. Rukzak jo seveda dobro odnese, saj je waterproof, nekoliko slabše pa se dogodi vrečki za magnezij, ki se dodobra napije vode ^^.

Ker imam povsem mokre plezalke, se odločim, da jih dam dol ter na pas, da bodo užile vsaj malo sončka in se (hopefully) nekoliko posušile. Problem je seveda zdaj to, da bosonog stojim v mokri zemlji, ki ni preveč topla. Na srečo je Miloš hitro pri meni; podam mu robo in takojci gre naprej. V kaminu (ocena V) ima kar delo, saj je vse mokro. Sej, za roke so že šalce, ampak vmes moraš tudi stopit na kaj manjšega, in tam je prava veselica. Tako Milošu ne preostane drugega, kot da se čez zoprni del preprosto "napuli" po rokah.

Ko mu jaz sledim, so plezalke sicer res posušene, a kaj, ko 2x stopim na travo in sem na istem kot prej. Kamin je prav lep, in čezenj grem na frej, čeprav me je eden izmed stopov močno matral, saj plezalke niso in niso hotele prijeti. Sledi lažji svet še kakih 20m, in že sem pri Milošu. Zadnji cug pripade meni in je bolj šala kot kaj resnega; vmes vtaknem še eno jebo in metulja, bolj za trening kot za kaj drugega, saj cug ne preseže III-ke.

Na vrhu si seževa v roko ter bruhneva proti koči, kjer paše spiti še en Isosport oz. radler. Nato pa brž v dolino!

O smeri pa takole - izjemno lepa plezarija, navigacija je igrača, opremljena je vzorno, tako da samo pejte! Škoda, da je smeri čisto prehitro konec... Primerna je pa tudi za nekoliko manj izkušene. So pa še vedno hribi, tako da nujno preverjat kaj primeš. Kaka fotka več je na Picasi.

Med tednom uživala Luka & Miloš :)

Plezanje v Ratitovcu vol. 2 - Drzni let

V nedeljo, ko smo tečajnike peljali plezat v Špičke, da se malo ogrejejo pred post-prvomajsko Paklenico, smo se s Knificom in Bricem začeli dogovarjati, da bi skupaj šli plezat v drugo smer v Ratitovcu, imenovano Drzni let. Smer je precej bolj resna kot Špičke, saj so cugi ocenjeni vse tja do 6b+/6c (vsaj tako pravi Brico).

Sam sem nato le še moral poiskati soplezalca. Na srečo se je Igor v torek vrnil iz Rovinja, in seveda je bil takoj za akcijo! Ker je imel Brico čas le do 2 popoldne, se v sredo že zgodaj zjutraj ob 6. uri dobimo pri njemu na kofetu, nato pa brž proti Selški dolini in zaselku Torka pod Ratitovcem (ki je, mimogrede, najvišje ležeči zaselek v Sloveniji).

Ko avto parkiramo malo naprej od Torke, pa zagledam ostenje nad nami. Človek kar ne more verjeti, da obstaja tak "big-wall" v Ratitovcu - stena je sicer visoka le kakih 150m, vendar je neverjetno monolitna, gromozanska in zelo previsna! Sledi enourni dostop pod steno, kjer večinoma sledimo lovski poti. Ko se znajdemo v "kotlu" pod najbolj monolitnim delom stene, pa nad sabo zagledamo kar nekaj navrtanih in in zabitih smeri - nekatere med njimi so, mimogrede, še danes projekti, npr. večraztežajna smer Lucifer? (ki naj bi bila ocenjena vse tja do 8a).

No, za nas bo tudi smer Drzni let dovolj. Ko pridemo pod njo, srce kar zaigra. Saj je vse malo previsno, ampak skala pa zgleda fenomenalna :). Hitro se napravimo in Brico takojci švigne v prvi cug. Zmenili smo se, da ne bomo komplicirali - če si na tem, da padeš, zagrabiš komplet in se potegneš naprej. Kot rečeno smo imeli namreč na voljo čas le dopoldne. Na srečo je sama smer navrtana tako na gosto in dobro, da lahko s tehničarjenjem (A0, vlečenje po kompletih) čez pride vsakdo, ki v plezališču prepleza 5c.

Prvi cug nas, tako kot že Mateja lansko leto, vse po vrsti navije. Pa je celoten cug (z izjemo detajla, ki je 6b/6b+) pomojem ocenjen s kako 6a. Ampak ko se v mrzlo skalo zapodiš ves neogret in te takoj pričaka previs, ni nikoli dobro :). Še najdlje vztraja Igor, ki pa se prav tako prime kompleta v detajlu. Sam ne kompliciram; čaka me še kar nekaj raztežajev, tako da se raje primem kompleta, kot pa da bi se našutal.

Sledi lepa prečka, ki jo napeljujem jaz (za Bricotom in Knificom) in je tam nekje 5c/6a. Izjemno lepa plezarija, ki jo začnemo z vlažno lusko, ki pa je popolnoma splezljiva.

Sledi kratek raztežaj po plati, ki je bolj hec kot kaj drugega. Nato pa se začenjajo raztežaji, o katerih nas je svaril Brico. Sam si kar vzame čas, da napelje naslednji raztežaj, ki teče po kaminu, ki se na koncu izteče v previs. Miha, ki mu sledi, si vzame še več časa, saj je po poškodbi prstov kar nekoliko iz forme, tako da ga navije kot hrenovko.

No, za Mihom je čas za moj nastop; sprva potehničarim čez plato, kjer se dvignem v kamin preko velikega podprijema (detajla ni bilo možno splezati na frej, ker je bila skala čisto mokra...). Nato pa se počasi vzpenjam po kaminu, ki je začuda relativno kompakten. No, pod previsom si malo odpočijem, nato pa brž v napad! Sam previs ni težak, saj so povsod šalce, te pa dodobra navije, in ko prispem na štant nekaj metrov nad previsom, sem kar izmučen.

Sledi mi še Igor, in tudi njega moram enkrat vmes malo zadržati, da si odpočije. Brico in Knific sta že na vrhu, saj sledi le še en težji raztežaj. No, Igor je hitro pri meni, in obadva se strinjava, da bomo letos sem še prišli - prosta ponovitev tegale Drznega leta nama je res dala misliti, saj je smer po gibih lahka, edini problem je, da je veliko previsa in te posledično dodobra našuta.

Zadnji težji raztežaj se začne s prečko v desno, ki je z izjemo detajla kar preprosta, nato pa sledi podrtija naravnost navzgor. Svaka čast Igorju, ki ga je plezal naprej! Kot drugi v navezi sem se strašansko namučil, da sem preplezal podrti kamin, saj se vsaka druga stvar v njem maje... No, sledi še pol raztežaja po travah do vrha, kjer se nahaja vpisna skrinjica.

V skrinjici hitro izvemo, da sva z Igorjem 120 ponavljalca smeri, ter da od maja lani v smeri še ni bilo obiskovalcev. Toliko o tem, kako pogosto se Drzni let pleza :).

Medtem, ko se z Igorjem razveževa in pospraviva štrik, se vrne Miha, ki je šel dol ob vznožje stene iskat rukzake - pa smo mu spet dolžni piva! Ker imamo časa še dovolj, gremo še do koče na Ratitovcu, kjer spet pašejo flancati in pivo/radler.

O sami smeri pa takole - sicer podrti predzadnji cug malo pokvari zadevo, ampak smer je enostavno NORA! Priporočam jo vsakomur, četudi jo boste tehničarili, saj je navrtana vrhunsko. Prosta ponovitev pa je nekaj še slajšega. Resnično, Ratitovec premore ta pravo kompaktno, previsno hribovsko (ki pa je navrtana športno-plezalno) smer kar visokih težav! Sami se bomo vsekakor še vračali za prosto ponovitev :)

Za fotke se imam tokrat zahvaliti Igorju, ki jih je delal s svojega telefona, zato so nekoliko slabše kakovosti. Kot ponavadi se nahajajo na Picasi. V 6b/6c preprosto ne tovorim fotoaparata :).