Grintovec po Frischaufovi poti

Prvi mesec v oktobru, vreme pa še vedno čudovito stabilno. Vsekakor dan za izkoristit! Čeprav so me kolegi iz AO-ja snubili za plezarijo sem se že sredi tedna odločil, da bom rajši bruhnil na pravo planinsko turo. Po treh vikendih plezanja po hribih se mi preprosto ni dalo še enega vikenda preživeti v vertikali.

Tako so med ožji izbor prili: Prisojnik, Kočna in Grintovec. Do Prisojnika se mi nekako ni ljubilo voziti, medtem ko so mi Kamniško Savinjske Alpe  še vedno velika neznanka. Tako se odločim kar za njihovega prvaka (čeprav je od Kočen višji zgolj malenkostno) Grintovca.

Vsi kolegi so nekaj štrajkali, na srečo pa je Nada na Facebook-u spraševala za družbo na (morda zadnji) topel izlet v hribe.

Štartava vzorno ob 5:30 iz Škofje Loke, in okrog 6:00 že drviva iz Kranja proti Jezerskemu. Najin prvotni cilj je bila lažja varjanta vzpona na Grintovec s Kranjske strani, ki štarta ob kmetiji Suhadolnik. Navkljub dokumentiranemu listu papirja, kjer izrecno piše, kdaj morava zaviti z glavne ceste, odcep zgrešiva. Nato se kakih 20 minut voziva in se sprašujeva, kje za vraga bo odcep za to šmentano kmetijo!

Nazadnje prideva do Zgornjega Jezerskega in seveda je jasno, da sva ga nekje daaleč zadaj polomila. Nič, bova pa šla čez Češko kočo. Po pravici povedano me je ta pod že od začetka bolj mikala, saj je bolj "plezalna" in napeta, vendar nisem vedel, koliko sem pripravljen, saj me zavarovane planinske poti že dolgo niso videle. No, izkazalo se je, da stvar nikakor ni bila problematična, ne zame in ne za Nado.

Okrog pol 7 tako štartava malo po začetku makadama nad Planšarskim jezerom, kjer se sicer nahajajo sumljive table, ki prepovedujejo parkiranje (ob povratku nazaj mojo črno strelo sicer obkroža gora pločevine, tako da strah z kaznimi verjetno ni preveč utemeljen). Zastaviva kar hiter tempo in prav hitro sva na Češki koči. Ta pot mi nikoli ni bila pretirano prijetna, saj se vzpenjaš po nekoliko redkem gozdu, nazadnje pa sledi kar dolga hoja naravnost po deloma zavarovani poti, ki je bila to jutro kar malo mokra.

Od Češke koče pa ga našpičiva proti Zgornjim ravnem (melišče nad Češko kočo), kjer slediva poti. Po melišču kar gre in relativno hitro sva pod steno. Aja, za vzpon si izbereve Frischaufovo pot, ki je ena od dveh možnih poti (iste težavnosti), ki vodita preko S stene Grintovca/Dolgega Hrbta/Kočne.

Stena je resnično mogočna, čeprav nad Češko kočo ne doseže tako zavidljive višine kot pod Dolgim Hrbtom; samo predstavljam si lahko, da je stena veselje za vsakega alpinista, ki rad pleza zimske smeri, saj je polna kaminov, zajed, razpok in podobnega.

Vstop v smer je morda za nevajene kar malo zoprn, saj kakih 30m ni nobene zajle, čeprav je potrebno kar malo poplezati. Z Nado sva prišla do zaključka, da je vstop tak zato, da odžene neprimerne osvajalce :). Sicer pa ni noben bav-bav za vsakega, ki je kdaj malo plezal po hribih. Smer nato lepo sledi naravnim prehodom in se po policah lepo umika na levo stran, nato pa skozi naravni prehod napadeš kar precej direktno linijo navzgor do vrha stene.

Zelo uživantska smer, fino zračna in primerno zavarovana (nekateri bi verjetno želeli več zajl, ampak dejstvo je, da so povsod, kjer jih potrebuješ). Edinole nekoliko sva pogrešala čeladi, saj je v vrhnjem koncu del poti kar poln nanešene skale in ni hudir, da vsak drugi planinec sproži kakšen kamen(ček). Če ne na poti navzgor pa na poti navzdol.

Kot je navada za S stene celotno pot hodiva v senci in prav nič pretirano toplo ni - na vsake toliko časa čezenj potegne še veter, tako da se v zmernem tempu vzpenjava. Nepopisno srečna sva, ko prideva do Mlinarskega sedla ter prečiva greben na južno stran, kjer je zavetrje in sonček ter prelep razgled na Gorenjsko :).

Sledi še 45 minut (nekje tam) hoje, ki je sprva prijetno grebensko prečenje proti Grintovcu, kjer menjavaš severno (senčno) in južno (sončno) stran, v pomoč pa je kar nekaj zajle. Nato pa sledi ne preveč uživantski (predvsem zaradi vetra in sence, ki naju dodobra zmrazita) naskok na vrh, ki teče po melišču na severni strani Grintovca. Zadnji del je spet lepši, saj prek skob in zajle napadeva manjšo skalno plato, in že sva na vrhu.

Do vrha sva potrebovala okvirno 3 ure in pol, kar je 1 uro manj kot po vodiču, in obadva se strinjava, da nisva pretirano divjala. Tako da je še room for improvement :). Na vrhu imava obvezno malico, in vmes nama družbo delajo kavke, ki nezaupljivo kavsajo po ponujenih krhljih. Seveda nisva sama, predvsem z juga (po strehi) prihaja na vrh kar nekaj ljudi.

Razgledi pa so veličastni, saj se vidi do Snežnika, vse Julijce, in (po mojih ocenah) se spet odlično vidi Grossglockner. Edinole večji del Karavank je skrit za gmoto Kočne.

No, ko se približno pogrejeva, se kar hitro odpraviva nazaj. Vračava se po isti poti, kjer naju spet najbolj zebe takoj pod vrhom na severni strani Grintovca. Sestop po Frischaufovi poti pa ni tako siten kot sva sprva mislila, da bo. Vmes sva sicer zelo previdna, da ne proživa kamenja pod seboj. Tako sva dol hitreje kot gor, in do Češke koče naju čaka odlično melišče, ki močno olajša sestop. Majka!

Na Češki koči debelo pogledava, saj je ljudi za nekaj avtobusov, pri čemer prevladujejo družine z otroci. Prideva namreč ravno v času južne in nedvomno je ogromno ljudi izbralo ravno Jezersko za nedeljski izlet. Sonček ravno greje zelenico pred kočo, tako da se vrževa v travo in se kake pol ure prav fino sončiva inu uživava. Potem pa počasi navzdol.

Vmes srečava še nekaj Nadinih znancev, nato pa sva okrog pol 3 pri avtomobilu. Sledi še neomembe vredna vožnja domov.

Moram reči, da so me "grintovci" kar navdušili, in dobil sem silno željo napasti še Kočno, Skuto, Rinke, Ojstrico in druge hribe v tem masivu. Nudijo namreč pravi gorski svet z velikimi vertikalami in prepadnimi dolinami, kar velik del je dostopen iz Jezerskega, pa razgledi menim, da so po eni strani še bolj veličastni kot iz Julijcev, saj je skupina manjša in posledično bolj "občutiš" višino, saj te ne omejujejo toliko sosednji vrhovi.

Skratka super izlet v super družbi. Kaka fotka več kičastega vremena pa je na Picasi.