sreda, 2. april 2008

It's on our shoulders now...

Ne vem kaj naj rečem, celo ne vem, kako naj začnem.

Samo na kratko bom povedal: priča smo skrbno pripravljenemu, načrtnemu poneumljanju ljudi, in samo na nas je, žal, breme, da to spremenimo. Starejše generacije se sicer prav dobro zavedajo, kaj se dogaja, ampak so že zaradi svoje handikapiranosti izključeni iz opcij za spremembe, nekateri pa so pač pragmatični.
Medtem ko mlajše generacije, hja... zvesto sledijo trendu poneumljanja (ne posplošujem, govorim le za večino). Edinole mi morda še uspemo zbrati zanos in požrtvovalnost, da svet rešimo. Na nas je. Vsak, ki se pretvarja drugače se slepi. Upam zgolj, da ima moja generacija vsaj še kanček tistega ognja v sebi, ki je bil tako samo po sebi umeven 20 let nazaj, danes pa supersonično bledi v praznino.

Ni komentarjev: