Že nekaj časa mi leži na duši. Čas je, da se izpovem.
V obdobju mladosti, v obdobju, ko vsi mladi iščemo naš košček v svetu, ko se vsi upiramo odrasti in ko vsi preizkušamo svoje zmožnosti, je dandanes ena večjih polemik alkohol. Pijanci, da bežijo z realnega sveta, da si uničujejo zdravje; potem so tu odvisniki od računalnikov, ki da si uničujejo mladost... sledijo seveda zloglasni drogeraši... Dandanašnja mladina se torej res ne zna več zabavati brez odvisnosti. Pa se res lahko sploh kako drugače zabava?
Problem je, da je človek v tem prehodnem obdobju, ki je (oh kako se smilim samemu sebi) po mnenju nekaterih tako težak, pa vendar po drugi strani najbolj čudovit v življenju, odvisen. Mora namreč od nečesa biti. Nekaj ga mora držati pokonci, nekaj mu mora dajati moč, da še enkrat vstane in stopi problemom naproti. Ko odraste, se človek spremeni... Kot bi dejal Prešeren, "Navadila so butare se pleča".
V mladosti pa je drugače. Vsak je zasvojen. Slepite se, če menite, da ne. "Jaz pa ne pijem alkohola, pa še vedno uživam mladost!" Hja, povej mi, a si potem cele dneve na računalniku? A imaš resno partnerko/partnerja, katerega ljubiš bolj kot vse drugo? Ali hodiš v naravo, iskat srečo v prvinskosti? Si morda zaslepljen pristaš kakega športa ali dejavnosti? Ali pa kombinacijo vsega tega? To, dragi moji, so prav tako odvisnosti. Brez njih vam ni živeti. Razlika je le ta, da nekateri nimajo te sreče. Zato je pač rešitev druge vrste odvisnost, taka, ki jo splošno mnenje zavrača.
Ne mi govorit, da to niso take vrste odvisnosti. Pomislite, če bi za mesec, leto, morali živeti brez računalnika/partnerja/športa... Govorim seveda za obdobje mladosti. 99% sem, da bi doživeli zelo podobno krizo kot ljudje, ki nehajo kaditi ali piti alkohol.
Zato vas naprošam, vse tiste, ki menite, da "niste" odvisni: ne pomilujte kadilcev, alkoholikov, drogerašov... Seveda, pomagajte jim najti drugo srečo v življenju, tako, ki ne bo imela trajnih posledic. Ne jih pa pomilovati in zavračati, ker niste v osnovi nič boljši od njih. Pravzaprav je pomilovanje le teh eno bolj arogantnih in sebičnih dejanj, ki bi se jih lahko spomnil.
Seveda vsi stremimo k najvišji obliki odvisnosti, močni ljubezni; gre za humano in popolnoma naravno stvar. Pot do tega pa je lahko trnova in nesigurna; v takih trenutkih pa šibkejši pač posežejo po stimulantih, ki seveda v končni fazi ne prinesejo čutnega zadovoljstva. Zatorej še enkrat, "srečneži", oziroma tisti, ki ste že uresničili cilj, še enkrat: ne gledajte zviška, ter nikakor ne pomilujte ali zasmehujte ali zavračajte ostalih.
Mislim, da sem bil dovolj jasen, in da me bodo razumeli tako odvisniki kot tisti, ki pravijo, da niso odvisni.
