Plezanje nad zatrepom Bele vode - S raz Visoke Bele Špice

Že v soboto smo se na povratku iz Vrat (ter na pijači in sladoledu v Gali) z ekipo (Janez, Maja, Miloš, Jernej in moja malenkost) zmenili, da se gre v ponedeljek spet plezat. Ker smo bili ravno iz Stene, smo se odločili, da se zapodimo v drugi konec Julijcev, na zahod v sosednjo Italijo. Za slovensko mejo se nahajajo t.i. Zahodni Julijci, čudovito gorovje, o katerem lahko govorim samo v presežkih. Dejansko sem sam bil prvič v teh koncih, in reči moram, da so name naredili močan vtis.

Gore so visoke, oddaljene, nazobčane in izjemno pravilno strukturirane. Viš, Montaž in drugi prvaki sestojijo iz neverjetnih vzporedno naloženih plasti kamnin, kar pomeni, da je gorovje raj za ljubitelje poličk in zračnih prečnic; v dolino padajo dolge grape, ki najvišje dele dosežejo v premnogih škrbinah. Tudi "dolina" Belega potoka tako ni izjema, saj prav vse gore v tem koncu ponujajo neverjetno kompaktno skalo ter zračne in izpostavljene smeri zmernih težav.

Štartamo ob pol 4 iz Škofje Loke, nakar sledi vožnja mimo Jesenic, Kranjske Gore, Trbiža ter Rabeljskega jezera; parkiramo na prodnem nanosu pod cesto - čudovita lokacija, tudi če bi šli samo do sem. Oprtamo nahrbtnike in zagrizemo v breg. Proti dolini Belega potoka pelje planinska pot, ki se vmes ustavi pri koči Brunner, ki je bila nekaj let nazaj povsem prenovljena. Pot priporočam tudi običajnim pohodnikom, saj nas v lagodnem vzponu vodi mimo tolmunčkov in brzic Belega potoka po gozdu, nakar nekje pri koči Brunner zagledamo okoliške vršace - od desne proti levi si sledijo Visoka polica, Lepa glava, Rogljič, Mala in Velika Lojtrca, Trbiška Krniška špica, nakar se na levi že kaže naš današnji cilj, Visoka Bela Špica.

Vsekakor kraji za ljubitelje gorske romantike! Stene so strme in kompaktne, razgledi fenomenalni, o ljudeh pa ne duha ne sluha. Maja nam narekuje odličen tempo, tako da bivak Gorizia dosežemo po nekaj čez dveh urah hoje. Ko se dvignemo nad gozdno mejo, sledimo meliščom v zatrep doline Belega potoka, kjer se nahaja tudi zgoraj omenjeni bivak, ki ga obkrožajo Visoka in Mala Bela Špica, Trbiška Krniška špica ter Visoka in mala Lojtrca. Ravno se naredi dan, sonce posije z vzhoda in Mangart ter Jalovec sta že "zamegljena" v jutranji zarji. Neverjeten ambient!

Od bivaka do vstopa v smer nas čaka 10 minut hoje, nato pa smo že tam. Hitro lociramo našo smer (S raz, 280m, IV/III) in vzame nam dih, saj sledi zelo strmemu razu direktno na vrh Visoke bele Špice (2257m). Tehnično robo na pasove, plezalke na noge, in že začenjamo prvi ratzežaj. Smer sledi rampi na desno (40m), nato pa se vzdigne malenkost v levo skozi kaminček na udobno sidrišče. Janez gre prvi, njemu sledi Maja, nato pa našo navezo naprej vodi Miloš.

Drugi raztežaj sledi po ploščah direktno navzgor skozi rahlo previsen kamin (IV+), nakar hitro dosežemo spet udobno sidrišče. Tretji raztežaj sledi lahko prehodnemu svetu (III). Nekje tukaj že dosežemo tako višino, da vidimo, da oblaki že zagrnejo obličje Viša. Za popoldne so namreč napovedane nevihte v visokogorju. Navkljub temu je nad zatrepom Bele vode sonce, ki tam ostane tudi še za časa našega sestopa.

Konec tretjega raztežaja prevzamem vodenje naveze jaz (v naši navezi smo trije, zato smo plezali z dvojčkom). Moja prva naloga je cel raztežaj prečke v desno, ki ni nič težka, zato pa čudovito izpostavljena! Moj drugi raztežaj se nato nadaljuje direktno navzgor po S razu, ki navkljub veliki strmini ponuja neverjetno kompaktno skalo in obilo oprijemov. Nekje tukaj se smer združi z drugo, krajšo varianto (to ponavadi uporablja Brico). No, nam ni nič žal, saj je ta varianta krajša in nekoliko lažja, česar si nikakor ne želimo!

Naslednji raztežaj se zapodi skozi naravno okno, nato pa naprej po razu navzgor. Za kričat nora smer! Kompaktna skala je dovolj razčlenjena, da ne zabijemo niti enega klina, saj je dovolj možnosti za uporabo zank (mostički, roglji) ter frendov, v smeri pa je sem in tja tudi kak klin (stari in novi). Bi pa lahko tudi zabijal kline, saj je možnosti dovolj! Sidrišča so prav tako urejena, na mestih navrtana, tako da je smer res ena sama uživancija.

Zadnje tri raztežaje vodi naprej Jernej. Z izjemo zadnjega raztežaja smer sledi razu po čudoviti skali, edinole zadnjih 15m do vrha postane smer naložena, a nič zato. Saj je na vrhu gore zmeraj tako. Na vrhu se nam odpre pogled na celotno Viševo skupino! Tako poleg kralja skupine, Viša, na levo vidimo tudi neverjetno "narezane" Koštrunove špice, Mojzesovo škrbino, greben med Višom in Trbiško Krniško špico, kjer se nahajajo Gamsja mati, Mala špica in Divja koza ter še marsikaj drugega. Pomaga, da imamo s seboj takega poznavalca, kot je Janez, saj imena gora in vsake nepomembne škrbinice stresa iz rokava kot za šalo.

Na vrhu se poslikamo, nato pa začnemo s sestopom. Nekaj višincev najprej hodimo navzdol, nato pa sledijo trije abzajli (štanti so urejeni) po normalnem pristopu (II/III), nakar se po melišču spustimo nazaj do bivakov. Malica in pogovor nas zaposlita še za kake pol urice, med brskanjem po bivakih pa Miloš najde celo kitaro in seveda se ne more upreti, da nam ne bi malo zabrenkal. Nato se počasi le odpravimo navzdol proti dolini.

Pot je prijetna tudi navzdol, saj ni nobene velike klančine, tako da kolena ne trpijo preveč. Preden se zavemo, smo pri avtu. Sledi še umivanje nog v "Beli vodi", ki je presenetljivo topla za alpski potok. Obvezno se ustavimo še v Kranjski Gori na sladoledu, nato pa domov!

Z vremenom smo zopet imeli srečo; v jasnem dnevu bi nas sonce dodobra ožgalo, tako pa smo celoten dan preplezali v senčki, medtem ko so oblaki šibali na vzhod severno od nas.

Za zaključek: smer brutalno priporočam vsakomur, ki rad pleza v hribih! So tole res kraji za sladokusce. Kot bi rekel Janez oz. Mihelič: "kdor tegale ni zlezu, ni moj prjatu!" (slike na Picasi)