Nekje v okolici Tržiča prebijemo megleno skorjo in odprejo se nam veličastni pogledi na zgornjo Gorenjsko. Parkiramo na Ljubelju in bruhnemo na levo. Odločimo se za pot po Bornovih tunelih, ter kasneje čez Kalvarijo. Bornovi tuneli so luštni, saj ima pot, čeprav je naravnost, prijeten gorski pečat, vmes pa prečimo še dolg, v živo skalo izsekan tunel, ki ima na sredini odprto okno v sredi stene (v taisti smeri smo poleti plezali).
Na koncu tunela sledi še kakih 20 minut zložno vzpenjajoče se gozdne poti in že smo na planini Preval, kjer imajo navkljub dejstvu, da je konec novembra, še vedno odprto. Ljudi je namreč cela množica. No, od tu se naša pot odcepi direktno navkreber - ta del poti se uradno imenuje Kalvarija in vsekakor je to najgrši del poti; strm vzpon po gozdu (tu še gre), na vrhu pa sledimo potki po zdrsani kombinaciji zemlje in skal. Si pa zato izjemno hitro na vrhu grebena.
Sledi še čudovit sprehod po grebenu, kjer si na S stran proti Zelenici ogledujemo zimske cilje :) (Begunjščico nekateri imenujejo kar gora tisočerih grap, toliko jih prepreda njeno severno ostenje). Na vrhu smo v 3 urah (uradno je 3:30), pa smo šli zelo lagoden tempo, saj smo se vsi malo polenili in izgubili nekaj kondicije.
Seveda na vrhu nismo sami, saj je vreme res fantastično - ne moremo verjeti, da je konec novembra, in potihem kar nekako upamo, da bo kmalu le zapadel sneg :). Tina nas reši (vsi smo sestradani), saj je prinesla dovolj rib z zelenjavo in kruha za vse.
Dolgrede je tudi Kalvarija nekoliko lepša, a vseeno zoprna. Pri koči na planini Preval se ustavimo še na ČUDOVITIH štrukljih (definitarno primerljivimi s tistimi na Kofcah), kjer jim priložijo zraven še domačo marlemado. Madafakarski posladek! Sledi sestop in odhod proti domu.
Upam, da je to dejansko bil zadnji jesenski bruh v hribe, saj si naslednjič res že želim, da bi se vzpenjal po snegu namesto po skalah :). Visoka saturacija pa na Picasi.
