Glede na to, da smo zdaj že konkretno opremljeni z alpinistično robo sva potrebovala le še štrik. Ni problema, jaz sem kontaktiral znanca, ki ne pleza več, da nama ga posodi, in že sva bila na poti v Mojstrano. Razmere smešne, proti Stolu in Karavankam se je že basalo - vendar pa se je iz Mojstrane prav grdo vidilo na bela pobočja Stenarja...
Ob prihodu tja sva se malo pomenila z lastnikom oz. oskrbnikom (verjetno oboje) resorta, ki je bil začuden, da sva tu prvič in brez kakega vodiča. Na srečo je prišla velika skupina iz Mariborske alpinistične šole, ki so imeli namen delati ledno tehniko, in sva se jim pridružila. Po kake pol ure sva obupala, njih je čakalo še vozlanje abalakov in šraufanje svedrov (mi bomo to itak še delali), midva pa sva vzela štrik ter se odpravila po krožni poti nad slapove, da bova napeljala topiča - oskrbnik naju je napotil kar takoj nad glavni "steber". A glej ga zlomka, da je štrik ravno kakih 5 metrov prekratek! Edina opcija nama ostane, da ga napeljeva na krajšo, najbolj enostavno smer na začetku slapov.
Ni panike, se bova vsaj ufurala. Pasove nase, čelade na glavo, dereze na čevlje pa cepine v roke, pa gremo. Prvi grem v led jaz - na začetku se še malo lovim, saj prvič predvsem nikakor ne zaupaš, da bodo dereze držale, in enako velja s cepini - tolčem in tolčem po ledu in se počasi kobacam naprej. V drugem delu smeri mi že lažje steče - če ne zaupaš v cepine & dereze itak nimaš kaj lezti, in že gre v steno Jernej.
Tudi Jernej s svojimi Quarki je rabil nekaj časa, da se je ufural, ampak hitro nama je steklo. Predvsem se moraš navaditi na dolge gibe, precej drugače kot običajno pri skalni plezariji. In pa, če se da cepin kam zagozditi, se ne splača tolčt!
Nato sva zlezla vsak še začetniško (najino) smerco 1x, potem pa sva štajercem "zasegla" 2 napeljana štrika in še v centralnem delu plezališča odpikala 2 smeri. To je bila pa tako ali tako že skrajna meja, saj sva obadva že konkretno čutila roke - verjetno nisva imela ravno izpiljene tehnike :). Tako sva plezarijo zaključila, se poslovila od štajercev, Jernej se je s štrika še poabzajlal z vrha, nato pa sva pobrala šila in kopita (in dereze).
V Mlačco bomo sigurno še šli, saj omogoča varno treniranje ledne tehnike, pa zakon je!
Edin problem ob koncu dneva je bil to, da si bom moral omisliti res ornk čevlje za avtomatske dereze, ker hoditi po snegu v nepravih čevljih (z avtomatskimi derezami gor) je nekaj, plezati slap z njimi pa nekaj drugega. No ja, bo že. Se pa da z običajnimi gorniškimi dvanajsterkami povsem lepo plezati tudi take ne preveč zahtevne slapove, brez problema. Verjamem sicer, da je lažje, če imaš spredaj 2 konkretna zoba :).
Final verdict cepinov?
Seveda so Quarki boljši - precej lažje je zabijati cepin v led, predvsem seveda pripomore oblika; so se pa moji Raveltiki izkazali za povsem uporabne - ne preveč zahtevne ledne smeri mi ne bi smele povzročati problemov.
V snegu jih pa stestiramo (in primerjamo) naslednjič!
