Kingdom of Heaven

Ko smo šli z gimnazijo gledat ta film nekaj let nazaj (to je bilo leta 2005, sodeč po izidu) nad filmom nisem bil preveč navdušen. Tisto je bilo že tako ali tako obdobje epskih zgodovinskih spektaklov, začenši z Gladiatorjem, Trojo, Aleksandrom in tako dalje. Gladiator mi je bil kot film všeč; menim, da je imel to, kar film zelo dobro umesti v zvrst spektakla, in Gladiatorju je to uspelo. Režiser Gladiatorja se je nato posvetil temu filmu, in kot sem že omenil, me sprva ni presunil. Zgodba se mi je zdela enostavno preveč luknjasta, da skorajda ni imela nekega smisla, in s tem je film izgubil skoraj celoten pomen.

No, nekaj časa nazaj sem na stvar naletel naključno in slišal precej hvale na račun Director's Cuta filma, ki je baje popolno nasprotje kinematografske različice. In po ogledu se moram strinjati.

Na račun tistih 45 minut film pridobi toliko na vsebini, zgodbi, karakternem razvoju in preprosto sporočilu da lahko z gotovostjo trdim, da je Kingdom of Heaven Director's Cut povsem drug film. Še režiser sam, Ridley Scott, je dejal, da je kinematografska verzija filma pravzaprav le napovednik za Director's Cut. Sicer nisem strokovnjak na področju, vendar ta verzija filma vsekakor spada med prvence srednjeveških spektaklov in srednjeveških filmov sploh, pred kakršnekoli Ivane Orleanske, Braveheart ipd. (seveda na moji lestvici)

Pa poglejmo: zgodba se odvija deloma v Evropi, Franciji, večinoma pa na Bližnjem Vzhodu v času križarskih vojn, natančneje nekje v 90. letih 12. stoletja. Orlando Bloom igra glavnega junaka, ki gre v Jeruzalem iskat odpuščenje za svoje grehe kot tudi novo življenje, saj v Franciji po izgubi žene in umoru nima več kaj iskati (v ozadju je precejšen del zgodbe, ki v običajni različici sploh ni razložen); vitez Godfrey ga na smrtni postelji imenuje za svojega naslednika.


S 45 dodatnimi minutami je film krepko pridobil na karakternem razvoju samega Baliana. Žal je tudi v razširjeni različici tako, da Orlando Bloom ni najbolj avtentičen vitez. Igra povprečno, vendar to precej škodi filmu; pravzaprav ne pomnim, da bi Orlandu kakšna vloga res ustrezala, z izjemo Gospodarja Prstanov. So pa na srečo drugi igralci naredili izkušnjo še vedno precej prijetno in zelo profesionalno zaigrano. Eva Green mi je igrala dobro že v Casino Royale, vendar tu blesti. Vloga je narejena zanjo, tako vizualno kot karakterno, in z DC različico močno pridobi na svoji zgodbi, svojih ambicijah ter dobi popolnoma zadovoljivo karakterno globino. Prav tako je njen brat, gobavi kralj Baldwin IV, zaigran perfektno. Še bolj tako, ker igralca pravzaprav niti enkrat ne vidimo, ker nosi ves čas masko. Tudi David Thewlis kot neimenovani vitez, ki junaka spremlja in v kritičnih trenutkih postreže z preprostimi resnicami, je odličen. Prav tako Jeremy Irons kot Raymond. Svaka čast pa tudi Ghassanu Massoudu, sirijskemu igralcu, ki mu uspe predstaviti lik Saladina natanko takšnega, kot sem si ga sam predstavljal. Morda je to le moj primer, vendar je zaigran perfektno.


Soundtrack se seveda ne razlikuje preveč od kinematografske verzije, vendar je glasba kot se za spektakel zagre na mestu. Prav tako moram omeniti, da so vojne scene in boj v filmu prikazani res le tam, kjer morajo biti. Niti ena scena ni bila odvečna in je imela spodoben pomen. Tudi pretiravanja s CGIjem ni, v bistvu mislim, da je bilo CGIja samo za okus, pa pač tistih nekaj prizorov o obleganju Jeruzalema. Ridley Scott je, kot kaže, res "pogruntal" žanr spektakla - dogajanje je epsko, vendar ne neosebno; in celoten film je, kar se tiče dela s kamerami, posnet čudovito; od izrezov do kompozicij mu tu nimam ničesar očitati.

Film prav tako zelo izrazito izpostavlja goro motivov, ki imajo smisel le v DC - večen boj med krščani in Islamom za Jeruzalem, ki je sveto mesto in pomeni cilj kot tudi breme vsem na obeh straneh; kristjanskih Templarjev ki želijo vojno zaradi dobička in ozemlja; duhovnika, ki bi pobegnil iz mesta, pokol ljudstva pa označil kot "božjo voljo". Na sploh je v filmu zelo dobro izpostavljeno celotno vprašanje vere in izkrivljanja verskih naukov. In tukaj se znajde majhen človek, kovač v Franciji, a popoln, pošten baron na Bližnjem Vzhodu. Prav tako je na preizkušnji njegova moraliteta, ki se ji kot junak ne odpove (tukaj Orlando deluje zelo plastično - awa) navkljub pohlepu vsenaokrog. Zelo jasno je tudi spoznanje da kristjani niso hoteli miru, ki ponazarja naslov filma - "Kingdom of Heaven", kraljestvo, kjer bi ljudje vseh ver živeli v sožitju, ki je cilj prerano zaznamovanega kralja Baldwina in majnhnega kroga poštenih vitezov; seveda na koncu zmaga človeški pohlep, vendar ne, preden junak reši ljudstvo pred pokolom in se nato, kot v mnogo zgodbah, umakne.


Nebeško kraljestvo (Director's Cut) je film, ki pristno približa Križarske vojne ter globino konflikta za njim, vendar razočara s povprečno igro glavnega junaka. Navkljub vsemu priporočam ogled kot dober spektakel (precej boljši od Troje in Aleksandra imo) ter navkljub precejšnji zgodovinski svobodi ljubiteljem srednjega veka (kot sem jaz). Film ima na moji polici mesto med spektakli kot so Gladiator, Braveheart in podobnimi.