Hej dete!

Zakaj jokaš? Kaj ti ne pusti, da bi se igral svojo čudovito igro? Zakaj se ne moreš veseliti praznikov, tako kot vsi tvoji vrstniki? Kaj te tare, zakaj si tako žalosten? Mraz je, na, obleci si tole jakno. Povej mi, nikomur ne bom izdal skrivnosti.

Samo stal je tam, sam, v dežju, in nikogar ni bilo ,da bi mu pomagal. Da bi odgnal strah in prinesel upanje. Da bi priklical pozabo nad stvari, ki jih odrasli niso doživeli. Da bi mu prebarvali življenje na novo, v odtenek zelene; kaj zelene, kakršnakoli živa barva bi bila na mestu namesto te težke sivine. In črnine.

Ves je moker, premražen. Kot kaka satirična podoba vojaka Švejka se drži naramnic svojega nahrbtnika, ki je že ves moker, in žalostno zre naprej. Hlipa. Pa vendar stoji pokončno. Nič ga ne more zmotiti, saj ni nič tako (ne)pomembno, tako kruto, tako hudo, kot je njegova preteklost. Njegovi doživljaji, ki bolje, da nikoli ne ugledajo luč sveta.

Na začetku življenjske poti, pa ne bi moglo biti slabše. Morda si celo želi smrti... Stran z s(r)amoto, trpljenjem in žalostjo, ki ga bo večno opominjala, večno bo zaznamovan, očrnjen. Nihče ga ne bo sprejel takega, kot je.

Idealen svet ne obstaja, ljudje so pusti in ko se zasliši grom in se zabliska, kaže, da je upanje v njem za vedno zamrlo. Kot težak dež, ki lije iz nizkih oblakov, pritiska obup. Je kdo, ki bi iztegnil roko? Je kdo, ki bo šel ven na dež in ga vzel pod streho? Je kdo?

Še vedno dežuje. Še močneje kot prej. V bližini se sliši narasla reka; še malo, pa bo prestopila bregove. A otroka ni več. Izginil je, kot piš vetra. Le nebo toči svoje neskončne solze, ki se na umazanem asfaltu mešajo z njegovimi.