Film mi je bil všeč, pravzaprav zelo všeč. V prvo sem se izredno lovil, saj je sama metoda pripovedovanja zelo neklasična in je naše "stand and deliver" oči dejansko niso navajene. Tudi možgani ne, pravzaprav. Skozi celoten film spremljamo 6 obdobij v glasbenikovem življenju, 6 "Dylanov". Vse povezuje eden izmed njih, ko v soju belih luči zaslišanja govori o svojem življenju. Zgodba ves čas skače sem in tja, poleg tega pa ima veliko pomena simbolika in raznorazni zanimivi in pestri pristopi k snemanju, ki jih seveda ob prvem gledanju sovražiš, kasneje pa dojameš in veselo sprejmeš, saj predstavljajo odmik od klasičnih holywoodskih filmov.
Ključen povezovalni element filma je tudi glasbena podlaga. Skozi celoten film (resno, ne vem če je bilo kdaj 10 minut zaporedoma brez glasbe) se vrtijo Dylanove uspešnice, film pa se konča celo z njegovo do sedaj neobjavljeno pesmijo I'm not there, ki je eden njegovih boljših po mojem mnenju.
Tudi sama zgodba se distancira od klasičnega filma. Ni neke velike zgodbe, vse kar je je Dylanovo življenje z vsem, kar to prinaša. Na trenutke misliš, da gledaš družinsko dramo, spet drugje sem se zalotil, da razmišljam o življenju. Ja. Globoke teme skratka.
Nekaj, kar film vsekakor povzame je zeitgeist oziroma duh časa po naše. Duh Dylanovega časa, ki pa se podzavestno pravzaprav prenaša na dandanes. Spremljamo pevčevo razmišljanje na življenjski poti, ki je seveda polna kamnov in blata kot tudi zloščenih tlakovcev.
Pravzaprav mislim, da si bo film zaslužil mesto v moji stalni zbirki, tako mi je bil všeč. Lahko bi ga verjetno gledal znova in znova in vedno našel kaj novega. Svetujem ga vsem, ki imate radi dobre in globoke filme in ki vam morda ni škoda pogledati neke stvari dvakrat, da jo bolje razumete. Vsekakor pa ne filma gledat na utrujajoč dan, željan plitke zabave, kajti te ne bo in še tisto upanje v film, ki ste ga imeli, bo skopnel, da si ga ja ne boste ogledali. Pa seveda, nuja za vse navdušence nad folk glasbo :).
