Q-mad tedna: Angels Fall First

Ja, dons se počutm Nightwish. Morda zato, ker sm se odloču ta se bom točn tale kumad nauču, ker mi najbl sede na kitaro igrat take relativno počasne komade, toj prov najbl zakon :). Angels Fall First je pa komad iz Nightwishovega prvega albuma, ki se prav tako imenuje Angels Fall First. Eden najboljših komadov od njih imo, z dušo, če tko rečemo :).


(pa ne, ni mi komad kul zard pevke, ampak je težko "spot" dobit)

An angelface smiles to me
Under a headline of tragedy
That smile used to give me warmth
Farewell - no words to say
beside the cross on your grave
and those forever burning candles

Needed elsewhere
to remind us of the shortness of our time
Tears laid for them
Tears of love, tears of fear
Bury my dreams, dig up my sorrows
Oh, Lord why
the angels fall first

Not relieved by thougts of Shangri-La
Nor enlightened by lessons of Christ
I'll never understand the meaning of the right
Ignorance lead me into the light

[Repeat chorus]

Sing me a song
of your beauty
of your kingdom
Let the melodies of your harps
caress those whom we still need

Yesterday we shook hands
My friend
Today a moonbeam lightens my path
My guardian

Večnost ali tipanje v temi?

Gledal sem najboljši machinima (film, narejen iz računalniške igre), kar sem jih kdaj videl, z WoW tematiko. Pravzaprav tretji del serije. Najboljši. Trajal je kar 1.5 ure, in drznim si trditi, da je njegova vsebina boljša od mnogokaterega sodobnega filma. Seveda se moraš spoznati na "WoW" lore, da stvar v celoti razumeš, a gre za stvar, ki je nastajala leto in pol in je dejansko "a work of art", oziroma še bolje rečeno, masterpiece.

Nazaj k temi. Kakšni so vaši ideali? Ali ste dejansko tak romantik, da verjamete v žrtve, v mučeništvo, v večno moč prijateljstva, v upanje; imate predstavo, da je svet razdeljen na dobre in slabe? Da lahko posameznik naredi razliko? Da so dejanja vredna mnogo več kot besede, ter da bi vsak človek moral delovati v dobro človeštva, ne pa sebe; ta bi moral biti v svojem iskanju vztrajen, nezmotljiv, in pripravljen tvegati vse, kar mu je sveto in vse, kar mu nekaj pomeni? To, se mi zdi, je odlika pravega tveganja; da zapustiš vse, da bi rešil druge; da obrneš hrbet upanju, in se zazreš smrti v oči. Je to le pravljica, ali je svet v resnici takšen?

Zdaj sem navrgel kar nekaj vprašanj, ampak na srečo so vsa nekoliko povezana. Prvo bi omenil pogled na svet; je črno-bel, ali barven? Osebno verjamem, in v to dejansko verjamem, da je svet kakih 256-bitno barven; dejansko nekako priznavam ločitev dobro-slabo. Pa ne kot "good guys and bad guys", ampak osebno menim, da, glede na akcije nekega človeka lahko rečemo, da je deloval v skladu oziroma v nasprotju z mojimi načeli, kar ga avtomatsko naredi dobrega/slabega. Problem je le v tem, kje so moji ideali? Mar cenim žrtve, prijateljstva, klišejske vrline kot dobro, in "zlo" kot slabo? Saj je konec koncev opredelitev dobrega/slabega le stvar trenutne družbe, oziroma v nekaterih primerih, posameznika. In zato menim, da je edino človeško, da človeka opredelimo glede na njegove akcije; ja, na dobrega/slabega. Tu pa pride zraven moj drugi del; Jezus je rekel, da ljubi sovražnike; do tega se še nisem popolnoma opredeliv, vendar pa dajem velik pomen spoštovanju; vsi dobri imajo slabe lastnosti, in vsi slabi dobre. Gre le za stvar osebne preference in porazdelitve.

Ampak v končni fazi ja, svet delim na dobre in slabe. Če ne drugega zato, ker mi je s tem enostavno lažje živeti; pa pri tem nisem egoističen, gre za idejo, ki je bolj splošna. Menim, da lahko posameznik naredi razliko. Da, to pa menim zato, ker mi drugega ne preostane; lahko rečem, da ne, ter da je nesmiselno poskušati, in se utopim v lastni žalostni, tako značilni za določene smeri; vendar je moje mnenje, da potem nima smisla živeti, če nimaš razloga, želje (tu ne govorim o upanju).

Vsak človek naredi razliko; klišejskih žrtvovanj res ni več, ne moreš biti beč princ, ki reši kraljestvo tako, da lastno življenje žrtvuje za ubitje zlobnega zmaja in s tem drugim omogoči bivanje. Subtilnih žrtvovanj pa je še več, in tudi taka so pomembna. Kajtu z žrtvovanjem si, delček po delček, menim, trgaš dušo; oddaljuješ se od človeških vrednot, vse za dobro drugih. In taki posamezniki bodo vedno potrebni, da se bodo delale v družbi spremembe; včasih so bili to princi, danes pa se to pravzaprav ne ve kdo; pa ne gre tu za predsednike/ekonomiste/znanstvenike, ampak za bolj povprečne ljudi; pravzaprav tako povprečne, da naredijo vso razliko. Take, ki ne dajo nase nič, ki so nasprotje egoizmu, ki je tako značilno za osebe na pomembnih položajih.

Zato menim, da je treba take posameznike spoštovati; jih kovati v zvezde, če hočete. Kajti oni bodo zgled prihodnjim herojom, ki se bodo zavestno odpovedali vsemu, da bodo drugi lahko bolje živeli. Slava jim. In to večna, kolikor pač premore slava trajati v človeških srcih.

Q-mad tedna: The Cage

Sonata Arctica je že ene 3 leta, odkar sem jih prvič slišu, moj praktično najboljš band, al pa vsaj metal band. So tud prvi, ki so me nekak "uvedl" v power metal sceno, in še zdj so mi najjači. The cage je pa komad, ki mi je še po 3 letih najboljši. Ekstremen ritem, zakon besedil pa nepozabna melodija, neverjetna simfonija klaviatur in električnih kitar. Še zdej če rabm energijo si zarolam tale komad in toj to :). Zame je ta komad še zmer definicija power metala.



A lifetime ago, with frozen eyes they closed the door.
Suddenly I realized what locks are for. No trusting them anymore, lights - are - out.

Empty the stare, innocent and unaware, dragged out from my home, my lair.
Earmarked me, hurt me, burned me.

The walls around me, eyes surround me, feed my fear again.
I must be freed or I will die before the harvest moon, my friend.
I do not have another year in me, you've gotta set me free.

The dream is alive, I can run up the hills every night,
go around and see another side of the tree.
Freedom has a meaning for me, howl with me.

Fear in the dark, I advise you. Can't see the eyes, they glow behind you....
It's my song they now sing to you.
You stand no chance....

They'll kill for me, steal back my freedom, set me free, it's my minions versus thee.
Fiery the vengeance, hate will drain me.

The walls around me, eyes surround me, feed my fear again.
I must be freed or I will die before the harvest moon, my friend.
I do not have another year in me, you've gotta set me free.

The dream is alive, I can run up the hills every night,
go around and see another side of the tree.
All I want is to be untamed and free, howl and (dream).

The dream is alive, with the moon on the hills every night,
run around and see another side of the dream.
Freedom has a meaning for me, you can't tame me...

You will remember the day you crossed my path.
leave me without a guard and you feel my wrath.
What you have done to me has made me bitter and cruel.
I'll see that all the hate you spread returns to you, you, to you...

The walls around me, eyes surround me, feed my fear again.
I must be freed or I will die before the harvest moon, my friend.
I do not have another year in me, you've gotta set me free.

The dream is alive, I can run up the hills every night,
go around and see another side of the tree.
All I want is to be untamed and free, howl and (dream).

The dream is alive, with the moon on the hills every night,
run around and see another side of the dream.
Freedom has a meaning for me, you can't tame me...

The dream is alive, I can run up the hills every night,
go around and see another side of the tree.
All I want is to be untamed and free, howl and (dream).

The dream is alive, with the moon on the hills every night,
go around and see another side of the dream.
Freedom has a meaning for me...

Why the hell do we think at all?

Morda naslov ne bo najbolj primeren. V naglici, v kakršni sem, se nisem spomnil boljšega. Upajmo, da bo zadoščal. Veliko stvari me spravi k razmišljanju; pravzaprav vse kar vidim, nekako stremi k razumu, in s temu k razmišljanju, vendar ne govorim o tem. Gre se za stvari, ki me spravijo k razmišljanju, ampak to ne tistemu običajnemu, ampak eksistencialističnemu, neobičajnemu, lahko bi rekli deviantnemu, najpomembnejšemu.

Jah, spet bom začel z glupim uvodom :P; kako lahko bi bilo, če ne bi mislili, če ne bi imeli tega najbolj čudovitega darila, pa vendar najbolj zahrbtnega sovražnika, pač odvisno od situacije; ampak pustimo to, saj vsi vemo, da smo vrženi v svojo kožo in rešitve pač ni, razen če so ti povšeči samomori (kar mi niso).

V glavih se mi formulirajo strukture, ki pa se žal sproti tudi podirajo, tako da je težko zapisati trenutne misli; pa vendar sem mislil o vsem, kar vrednotimo, o vsem, kar povzdigujemo v nebo, in o cilju življenja. Včasih imam takele pomisleke, ko sploh ne vem, kaj sploh delam; kaj sem, in kaj je fora, da tle bodisi pišem ta blog oziroma, da sploh razmišljam? Da imam neko željo deliti te misli z nekom. Starši pač niso pravi naslovnik, punce nimam, torej je na vas, prijateljih =).
Zatorej je moj edini cilj in želja v življenju, da..... živim. It's that easy. Da upam, da sem naiven, da verjamem v ideale, da pogledam skozi okno in se ozrem skozi ter pomislim, kako dobro bi bilo ta trenutek iti tja daleč in se vrniti v naravo; naslednji trenutek me seveda nazaj potegne zaposleni "resnični" moderni svet v vsej svoji mogočnosti. Sanjam. Pa to je najbolj važno. Nekaj časa sem živel v prepričanju, da bom vse življenje delal, bom zaposlen in pustil take stvari zadaj, v mišljenju, da je to tako ali tako zgolj bežanje iz realnosti. V slogu "life's a bitch, just face it and bear the burden"; res je, ampak se bom temu upiral. To je verjetno tisto, čemur odrasli pravijo "upornik brez razloga", ampak jaz ne vidim boljšega in bolj osnovnega razloga kot je ta!

Nekateri bodo rekli, da sem tipičen sanjač, ki v življenju ne bo ničesar naredil. Wrong. Samo menim, da je bolje pluti po sredini in občasno imeti prebliske, ki te opomnejo na svobodo, ki ti je bila nekako odvzeta, kot pa biti totalno zaposlen/zasanjan. In pluli bomo, naše upanje pa bo negotovost v meglici pred nami. Stran z iluzijami in predstavami, it's just in our heads. Dovolj je bilo obupovanja.

Back to the roots, baby :D.

Veseli december

Ja, pa smo tam. Kjer ni muh. So pa gore velikih, malih, v zlat ali srebrn papir ovitih škatel z darili, gozdovi jelk, ki se kar šibijo pod težo neštetega števila lučk, ter seveda velikih transparentov raznih veleblagovnic, kjer vsi trdijo, da lahko dobiš vso božično robo kar najceneje. Da, december je tukaj. V vsej svoji nakičenosti in neizvirnosti.


Kdo je ustvaril vso to podobo, ves velekapital, kje je gonilna sila, ki je kriva za to evforijo zadnjih desetletij?

Včasih je bil Miklavž; ko smo bili še kmetje in, seveda, vsi redno zahajali vsako nedeljo v cerkev (in bog pomagi da te je fajmojšter vidu da si manjkal!), je bilo življenje težko. Delo na kmetiji je bilo fizično zahtevno, dobička pa malo. In tako so si vaški fanjte rekli: "No pa se ga mormo kdaj mal užingat, če se že nou let bliža , pa lahko bi mal froce strašil pa se napravl v kožuhe; to bo še žur!". Seveda, vaški svet je (gleda na veliko ljubezen do žgane pijače in navdušenja mladih za akcijo), predlog podprl. Ampak, nekoga je bilo treba praznovati, sicer bodo fajmojštri hudi! In poglej ga, 6.december, in sveti Miklavž. Ampak, kljub vsem navdušenju so se matere uprle, ker so se zbale za lastne otroke. In tako so se domenili, da bodo, ker že tako ali tako ni bilo hrane, še malo odprli zaloge in otrokom zrihtali agrume, arašide in kakšno čokolado, če smo jih že celo poletje v špajzi šparal. In, tradicija je še danes zelo popularna, po eni strani tudi zaradi popularne igre "ravbarji&žandarji", kjer navdušeno sodelujejo tako parklni kot čefurji.

Pol so prišli partizani, pa komunistične ideje, in tako se je zgodilo, da smo začeli slaviti oziroma praznovati dobrega starega gospoda, zavitega v krznen plašč, sivo kučmo in gromozansko belo brado, kjer se je ponavadi skrivala umetna volna. In tako je prišel Dedek Mraz, prisankal na svojih sankah in obdaril dobre otroke z raznoraznimi čudovitimi darili. Or so they said. In otroci so bili še bolj srečni, kajti ni bilo zlobnih parklnov, katerim bi mogli očenaš molit da jih ne bi dobil po riti.

Seveda, v zadnjih desetletjih je pač tudi pri nas prišlo do amerikanizacije, in s tem reklame za coca colo z veselim, rdečeličnim belobradim možicem, napravljenim v rdeče. Spodaj je pa pisalo Santa Claus. Sveti Klavdijčič. A.k.a. božiček. Ameriška verzija Dedka Mraza. In, ker smo seveda razvita država Z Evrope, bomo pač raje prevzeli praznik strica Sama kot pa naših vzhodnih slovanskih bratov. Čeprav to pomeni 2 meseca kaosa in glavobola, že ko navaden smrtnik skoči po kaj tako banalnega, kot je nove žarnice, v veleblagovnico in je obsojen na celodnevni pohod (oziroma potovanje, če je po nekem čudnem naključju z avtom).

Pa vendar, želim vam vesele praznike, katerekoli že :).

Nostalgija

Prešinilo me je danes, ko sem se peljal s tekme in na mp3ju poslušal določene techno komade, ki sem jih ogromno preposlušal med letošnjim poletjem. Ne vem zakaj, ampak spomini mi zelo hitro privrejo na plan, in odkril sem, da sem dejansko nostalgičen. Na to odlično letošnje poletje, ko sem bil sam doma, vsak dan do 4 delal, skuhal južno, šel basket, potem pa na računalnik/k frendom. Sliši se boring, pa vendar, to je bil raj zame.

Drug zelo nostalgičen spomin je, ko sem bral stare msn pogovore in moj star forum, kjer smo se v predzadnjem poletju mnogo zgovarjali. Kako smo se meli fajn, kako smo "gikali", kako smo vsak dan igrali basket, se šli naseljence, ter seveda, Warhammer. Koliko več prostega časa smo imeli zgolj za zabavo. Pa sem mislil, da sem porabil za šolo veliko časa. Kar precej sem ga, res je, pa vendar je bilo drugače. Bili smo "drugučki", matura je bila še daleč, imeli nismo nobene resne odločitve pred sabo, in bili smo sproščeni. Nekateri bi rekli, da sem bil, glede na vse raznorazne računalniške igre/warhammer/družabne igre itd... g3333333k. Pa mi ni prav nič žal za mojo mladost! Skupaj s kolegi smo se imeli tako odlično, kakor se morda ne bomo imeli nikoli več. Kajti bili smo brezskrbni.

Kako zelo rad bi za vikend odigral kakšno partijo Warhammerja, al pa kkšne družabne igre, pa pogledal goro filmov. Ali pa "rejdal" kej bl hardcore v WoWu.
Ampak ni cajta, in tistga, ki je frej, raje zapravim za prijatelje in druge stvari. Ker enostavno vem, da se bom moral tem fantastičnim stvarem odpovedat; žal, preveč jih je, dan pa ima le 24 ur.


Zelo osnovno bi lahko rekel, da sem nostalgičen na mladost. Rekli boste, da sem še zdaj "mlad"; res je, pa vendar, vsako leto manj. In vsako leto bo življenje vedno bolj zahtevno, odraslo in "resno", če se držimo preprostih izrazov.
Pa vendar, lahko sanjamo. Sam se ravno zato oklepam teh "hobijev", ker bom morda, zgolj morda, nekoč imel čas, da se jim bolj posvetim. Morda se slepim. Vendar pa sem v tem primeru potem trenutno preveč naiven, da bi se zavedal, da v prihodnosti ni več svetlih trenutkov (seveda so tudi drugačni svetli trenutki s prijatelji/gf maybe).
Ti hobiji so mi namreč delno usmerjali življenje; prek njih sem spoznal mnogo neobičajnih ljudi, ter se tudi mnogo naučil. Menim, da več, kot da bi preležal ta čas pred televizijo. Zato jih hranim v najbolj dostopnih kotičkih možganov, da jih potegnem na plan, ko je življenje trdo, v upanju, da bo nekoč bolje.

Eno besedilo, ki se lepo sklada s temo:

Sonata Arctica - Misplaced

Sometimes I feel so out of time and place,
trapped in a maze
As if I was lost in someone else's life...
The values I should keep in high regard don't mean a thing to me

Do you ever feel a need to go back in time?
A dream of mine...
To travel far away and one day steal back my life
In the end all I can do is to learn I live in a dreamland

Zaključek SP v športnem plezanju, Kranj 2007

Letos sem, kot že kakih 5 let do sedaj, s prijateljom Janom (Lašičom) šel na zaključno tekmo svetovnega prvenstva v športnem plezanju, ki je simbolično vsako leto v Kranju na Zlatem polju.

Letos je bila tekma še posebej pomembna, to pa zato, ker je naša trenutno najboljša plezalka, Maja Vidmar, sezono že zaključila kot prva in je bila to le njena "finišna" tekma, in pa zato, ker se je moja "tamala" sestrična, Lučka Franko, ki ji je prav tako uspelo priplezati v prestižni finale.

Pravzaprav ne vem, kaj me tako privlači na samem športnem plezanju. Nekaj je navezanost na šport, ki sem ga 4 leta treniral v OŠ, vzljubil pa sem tudi tekmovanja in "ločanski" team spirit, saj samo Loka prispeva tm ene 80% slovenske plezalne scene, da ne omenjamo, da smo v svetovni špici od slovencev skoraj samo ločani. Nekej je pa tudi "zaljubljenost" v šport, saj mi je še zdaj všeč, in adrenalin, ki ti ga našopa v žile, k cvikaš "a bo nasledn grif zadel/a", a bo padu/la, skratka fenomenalno doživetje :). Pa tudi, vedno je fajn videti iste plezalne obraze, ki jih poznam že iz mladosti :D. Res, fenomenalno vzdušje.

Zato sem letos pričakoval poseben razplet, in nisem se motil. Ko sva z Janom prišla noter, je bila ura že 10 do 5 popoldne, in kmalu so nastopili fantje. Tukaj smo imeli le enega slovenca (za vse ki ne veste, slovenci smo predvsem "fenomen" kar se tiče žensk, saj so SAMO iz Škofje Loke Maja Vidmar (letošnja zmagovalka SP v športnem plezanju), Natalija Gros (ki je letos osvojila prvo mesto v kombinaciji bolderjev/hitrostnega plezanja), Lucija Franko, pa še kar nekaj drugih, tudi nekaj fantov), Klemna Bečana, ki je še precej mlad in je zasedel dobro 7 mesto, kar sploh ni slabo, saj ima še kar nekaj časa pred sabo. Pri fantih bi pa omenil Jakoba Schuberta, ki je z ZGOLJ 16 leti prvič nastopil na SP in zasedel odlično 4. mesto! Od njega mislim, da lahko še veliko pričakujemo.

Izpletlo se je fenomenalno, Maja Vidmar je okronala svojo zmago SP z še eno zmago na zadnji tekmi (cela sezona praktično je bila njena, saj je zmagala kar 7 od 9 tekem (se mi zdi)). Moja sestrična pa je bila tretja, kar je bila njena najboljša uvrstitev nasploh, kar je zelo lepo. Tudi tretja slovenka, Mina Markovič, ki sem jo morda malo zapostavil, je zavzela odlično šesto mesto, od nje pa lahko tudi še mnogo pričakujemo, saj je stara šele 19 let.

Tako da, kaj naj reče, letos je bilo res vroče!

p.s. Iščem sopotnike za naslednje leto, verjemite mi, zadeva zmaga! (tlele si lahko ogledate kako prbližn zgleda takole plezanje) Ne bo vam žal!

Moonlight Shadow

Dones ne bom preveč zgovoren, se počutim enostavno preveč "svežega" da bi cajt zapravlu za pisanje bloga ^^ (just so much more things to do), ampak ena kratka objavica pa le bo.

Gre se pa samo za en komad. K sm ga prvič slišu k sm bil tm v ene četrtmu klasu se mi zdi. Pa mi je še zdej najbl svetovn (ja, jst sm v rani mladosti poslušu Joan Baez/Boba Dylana za razliko od 95% populacije k so Čuke fural :P).
Tale komad pa še zdj zmaga:

Aja, če ne veste, gre se o Lennonu pravzaprav.

There are 9 million geeks in the world

Ja, malo sem predelal komad od Katie Melue, ampak moram reči, da me je informacija, ki sm jo ravnokar izvedu, dobesedno zadela... resno. Govora bo "recimo" o WoWu (računalniška igra World of Warcraft), ampak sama ideja je pa žalostna :S.

Skratka, da začnem s povzetkom: World of Warcraft je MMORPG (mass multiplayer online role playing game), kar skratka pomeni, da si prjavljen na server, kjer igra na tisoče drugih igralcev, in kjer imaš opcijo postati mogočen bojevnik itd..., skratka idealna rešitev za tiste, ki jim je "Real life" mal preveč zahtevn. Ampak to ni poanta. Torej, ko dosežeš level 70 (zaenkrat najvišji level v igri), se ljudje povežejo v t.i. "guilde", to so organizacije po 100+ igralcev ponavadi, ki potem skupi delajo t.i. raid instance (za nepoznavalsko oko, grejo recimo v eno jamo/grad/tempelj/name it, kjer so nadmočne pošasti in t.i. "bossi", ki so najtežje pošasti, in ko ubiješ le-te, dobiš najhujša orožja in oklep).


Jaz pripadam enemu takemu guildu, ki je označen kot "casual" - to pomeni, da ima "Real Life" vedno prednost pred igro. Obstaja stran, kjer lahko pogledaš za vsak guild, ki je kdaj obstajal, kateri je na lestvici. Odkril sem, da smo mi in naš guild na 33394 mestu na svetu (predstavlite da je v povprečnmu gildu 150+ ldi) => to pomeni, da tam okrog 5 MILIJONOV geeka ta špil bolj kot ga mi!!!! In že mi smo v najboljših časih "raidal" po 3krat na tedn (3x4 ure !!!), poleg drugega igranja.

Moram reči, da me je zadeva presunila še bolj kot tudi samo po sebi grozno dejstvo, da WoW igra več kot 9 milijonov ldi.

Zdej si pa predstavljite, kako se počuti in kakšno moč ima glavni direktor podjetja Blizzard (avtor WoW-a), ko ima pod sabo tm bliz 10 milijonov ljudi in ki se bodo požrl če se bo spomnu da spremeni neki v eni navadni računalniški igrci :S.

Disk!

Hm, nekaterim se bo zdelo potrata časa, pa vendar, naj se ve, da sem včeraj, 9.11 popoldne ob približno 18 uri dobil in vgradil nov disk, znan pod popularnim imenom "morske gate" z konkretno kapaciteto 320 gigabajtov.
Zadeva se vam utegne zdeti smešna, pa vendar, pomislite, da sem kake 3 leta živel s 40 giga diska, in nekateri se že samo zaradi tega primejo za glavo (recimo moj kolega Susko).

Disk je lep, estetsko dovršen in se nasploh zlije v okolico moje kište.

Sem pa imel probleme z prekratkim napajalnim kablom, tako da sem moram malo preurediti moje DVD/CD enote.

In ne boste verjeli, ampak človek se počuti zelo svobodno, ko mu ni treba brisati za vsak drek!

LP from the happy computer

Streljanje na Finskem

Za tiste ki še niste slišali, na Finskem, v mestecu Tuusula, se je zgodil incident. Mesto leži le slabih 30 kilometrov od Helsinkov, dogodek pa se je zgodil 7. novembra dopoldne, ko je eden izmed dijakov prišel v šolo s pištolo (ki jo je dobil 2 tedna nazaj kao kot "lovec") in začel krvav pohod do ravnateljice, vmes pa postrelil še 5 dijakov in 2 dijakinji; nato je storil samomor. Precej nenavadno pri tem pa je predvsem dejstvo, da je dečko, preden je šel v šolo, na Youtube-u postal filmček, kjer napoveduje masaker (vse filmčke so removal, sm pa enga najdi, skratka, kaže tisto šolo, potem pa tega modela, ki s pištolo meri v sliko (pa vse je rdece), zraun pa ena hardcore muzka šopa).



Tip je izhajal iz popolnoma normalne družine, ni imel kriminalne preteklosti, ampak nekaj je pa le imel: na internetu je konkretno dobr izražal svojo naveličanost, jezo, nepotrpežljivost z oblastjo in drugimi ljudmi (2krat so ga kickal z MySpace se mi zdi, pa z YouTuba tud).

V skladu s tem se poraja tudi vprašanje, kajti Finska je ena izmed držav članic z največ kosi strelnega orožja na prebivalca (kao tradicija "lova"), in preden je posredovala EU, so imeli mejo posedovanja strelnega orožja pod 18 let. Vendar pa mislim, da je tudi zdej meja pač rahlo prenizka, če si do 18 leta hodu z lovci lovit, boš pa še kšn let magar, tok da se mal spametuješ (ker vsi vemo, kok enim bedira pr 18 ^^); sploh mi pa ni jasn, kk bi lhka kdo z pištolo lovil jelene tm gor.



Ampak, razlog, da je ta tip pobil ta folk, pač ni v zakonodaji. Osebno mislim, da je bil tip eden tistih razmišljujočih posameznikov, ki so bili čist preveč sami (in še v bližini računalnika); v družini so bili 4je, in si čist predstavljam da morda ni bil deležen neke večje pozornosti, sej je itak ze "kao" odrasu, na kompu pa tkole, ko je človek sam, rad zapade v raznorazne ideje (nekatere pač slabe!), ki jih na internetu pač mrgoli... so le en klik stran, pa imaš dostop do stvari, ki se jim(morda) ne bi bilo modro pustiti zmanipulirati... in najlaže je pač z negativnimi stvarmi, saj taka čustva večino folka lažje razume in prej prevzame. In to je to, tip je po domače "notr padu", si zrihtal pištolo, pa šel pobijat neumne, od sistema sprane ljudi, in nasprotnike navidezne revolucije v njegovi glavi, katere član je bil pač zgolj on sam. Tako piše tudi v poslovilnem pismu družini.

Ne vem, kaj več naj še rečem. Vedno pravm, da moraš ravnati človeško, ta tip se je pa žal ravnal po naši živalski plati, pač, če ti ni všeč leader of the pack, ga boš pa pobil pa njegove privržence pa sam postal vodja, res najmanjši problemčič.
R.I.P. žrtve, pa sožalje familjam.

Prvič

Odločil sem se, da zavoljo širše slovenske in nestrokovne publike ustvarim blog, ki bo nekako bolj "odraz" mene, oziroma dogajanja v moji glavi, kot moj drugi blog, ki je, če povem natančno, zgolj moja verzija bloga o računalniški igri WoW (več o tem morda kdaj drugič).

Tako da, pričakujte kakšno (ne)filozofsko razmišljanje, kjer bo verjetno prevladovalo pozitivno razmišljanje :), pa vse do kakšnih hmm, recimo neobičajnih komentarjev (hopefully!). Zaenkrat ničesar ne obljubljam, sej veste, kar nekaj blogov tkole "nastane", pa tudi zelo kmalu dušo spusti. Bom pa ta blog pisu zase, torej pač, kadar bom mel filing kej napisat.

LP!