Morda zadnji poletni dan pred prihajajočo ohladitvijo (in padavinami) sva z Jernejem izkoristila za poplezavanje v skali. In to kakšni! Direttissima (V-/IV, 200m) v Visoki polici (2007m) je vsekakor ena najlepših smeri v rangu štiric! Malokje namreč lahko plezaš skoraj popolno vertikalo v odprti steni, ocenjeno z IV, brez da bi se klobasal po kaminu ali montlal zajedo.
Zaradi grožnje popoldanskih neviht iz Škofje Loke štartava že ob izredno rani uri 3:30. Posledično sva na parkirišču naprej od Rabeljskega jezera že ob 5 uri zjutraj, ko je še vse naokoli črno. A nič ne de, saj pot do koče Brunner poznava, prav tako pa je markirana. V divjem tempu sva hitro pri koči. Jernej zvizne na deploy (za nevešče, to je velika potreba), sam pa mu sledim, saj ima tudi moj prebavni trakt očitno neke motnje. Ko narediva vsak svoj kupček, se šele zaveva, da sva "srala" nekaj metrov od WC-ja, ki spada pod kočo. No, pa veva za drugič :).
Sledi vzpon po markirani poti za Lepo glavo (Vetta bella), ki se prične s prečkanjem čudovitega potoka, nato pa kar hitro zagrize navkreber po naloženih, a na srečo rušnatih gredinah proti škrbini med Lepo glavo in Visoko polico. Malo pod sedlom se na desno odkrije možic in stezica, ki ji nato slediva vse do vstopa pod smer. Orientacija ni težka, saj je možicev polno!
In že sva pod smerjo! Jerneju pripade prvi raztežaj, ki ga potegne skozi "edino naloženo mesto v smeri", naravno okno. Sidrišče uredi na udobni polici. Drugi in tretji raztežaj tako pripadeta meni. Stena se postavi v 90 stopinj, vendar je plezanje taka uživancija, saj je skala polna "dokomolčnih" šalc, da smer ne preseže V- (morda niti ne IV...). Klinov je v tem delu dovolj, tam, kjer pa kakšen manjka, pa se vedno da urediti varovanje na skalna ušesa in roglje. Sicer je prostora tudi za zatiče in metulje, ampak - zakaj bi se matral, če imaš ušesa :).
Jernej me ves presrečen hitro ujame, nakar mu pripade še en relativno pokončen raztežaj, ki pa je še bolj poln oprijemov kot en raztežaj prej. Ne vem kdo je bolj vriskal med plezanjem, a Jernej ali jaz :). In že sva iz najbolj strmega dela smeri :(. Sodeč po Miheliču naj bi sledili še trije raztežaji II-ke. No, sam se zapodim v črno lisasto skalo precej na desni, kar ima za posledico, da na vstopu plezam kako IV, vendar nato naredim prečko v levo (sodeč po prusiku je tu nekdo abzajlal...), nakar raztežaj potegnem navzgor do bolj verjetno pravega, z 2 prusikoma zavarovanega sidrišča. Jernej potegne še 1 raztežaj do naložene grapice, iz katere sam potem izplezam po desni zajedi (verjetno lažja alternativa bi bila po levi zajedi, še lažja pa obvoz po grapi) na vrh Visoke police.
Skratka, za zgornji del nisva povsem prepričana, ali sva vestno sledila smeri, vendar je skala odlična, težave pa zmerne, tako da je precej vseeno, kje izplezaš. Važno je, da je smer navzgor :). Tudi urejena sidrišča niso indikator, saj so raztrošena po celem vršnem območju smeri (razni abzajl štanti).
No, na vrhu se nama odprejo res lepi razgledi še na dolino Mrzle vode, pa na Viševo skupino, Veliki Nabojs in še marsikaj. Pojeva nekaj marshmallow-ov (hvala, Jernej) in se prav kmalu odpraviva proti dolini. Sestop je, v primerjavi z nekaterimi sestopi v naših hribih, zelo udoben. Že res, da je potrebno malo poplezavanja navzdol, vendar je pot/stezica na vsakih nekaj metrov označena z rdečimi pikami oz. črtami. Edino morda male težje mesto (ki pa ni nič pretežko) je kamin, po katerem navzdol splezamo v škrbinico.
V tej škrbini je vseh težav konec, saj se s pomočjo jeklenice povzpneva na nasprotni stolpič, nakar sva že na markirani poti, ki se ob občasni pomoči jeklenic kar strmo spušča nazaj navzdol proti dolini Bele vode. Ko prispeva do tolmunčkov se še osveživa, nato pa v hitrem tempu oddrviva nazaj navzdol. Pri avtu sva ob 13. uri, kar pomeni, da sva za celotno turo od avta do avta potrebovala 8 ur. Ni kej, z Jernejom je pač taka, da se je dirkalo v obe smeri, gor in dol.
Obvezen postanek je še Matiček v Radovljici, kjer se kebaba najeva v škodo!
Vsekakor se bom v Direttissimo še vrnil, saj J orientacija pomeni, da se jo da plezati tudi spomladi/jeseni. Morda bolj kot to, pa me je smer še bolj ogrela za Viševo skupino! Bojda ima namreč večino smeri (tudi "ta resne" iz doline Mrzle vode) v tem območju Zahodnih Julijcev res fenomenalno skalo. Kaj pa veste, morda pa nekoč pojem dovolj čokolina in žgancev, da se srečamo na Božjih policah! Do takrat pa bo vedno tam kratkosladka Direttissima...
