Nova centralna smer v Veliki Babi

Monsunsko deževje, ki je zajelo Slovenijo v zadnjem mesecu, je eden izmed poglavitnih razlogov, da že skoraj mesec dni na blogu ni nove objave. Tudi alpinisti svetovnega kova, kot je Steve House, ki je bil preteklih nekaj tednov na obisku v Sloveniji, so bili v obilnem deževju precej nemočni, kaj šele amaterji, kot sem jaz. Kakorkoli, nekaj dni nazaj se je vreme le ustalilo in v petek sem si končno lahko v poletni temperaturi privoščil pivo na sončku. Že med tednom sva se z Milošem menila za turo med vikendom, in sam sem predlagal kar Novo centralno smer v zahodni steni Velike babe nad Jezerskim (700m, IV+, navrtana).

Štartava ob 5. uri zjutraj izpred Qlandije v Kranju (kompromis, sam sem hotel še nekoliko prej) in prav kmalu se znajdeva nad Jezerskim, kjer je že vse svetlo, saj je dan že povsem poletni. Ni pa v dolini Ravenske Kočne preveč toplo, saj termometer zjutraj kaže le 8 stopinj. Pri avtu se, hvala bogu, odločiva, da greva z enojčkom, ter hitro kreneva na lovsko pot proti Ledinam. Tej poti slediva kakih 15 minut, nato pa zavijeva levo na veliko melišče, ki izhaja (se mi zdi) iz grape med Veliko Babo in Ledinskim vrhom. Tej plaznici slediva še kakih 15 minut, ko pa prideva pod steno pa naju že pričaka približno cug II-ke.

Hitro locirava veliko rumeno piko na skali, ki označuje vstop v smer. Ker sva konjarja in je še zgodaj, Miloš oceni grapico nad rumeno piko kot "zahtevno", tako da prečiva v desno na nekakšno rampo, kjer pa hitro ugotoviva, da je precej težje, kot je zgledalo od spodaj (so pa tudi bili nabiti klini...). Tako še v čevljih sestopiva. Tale ekskurzija v desno nama je sicer vzela le kakih 15 minut, a ravno dovolj, da naju 2 navezi prehitita. Ker pod seboj vidiva še več ljudi, ki hodijo proti vstopu, se hitro podvizava. Nad rumeno piko sledi kake pol raztežaja grape, nato pa po nekakšnem razu in nato zajedi v levo. Teren ne preseže II-ke, tako da se ne varujeva; je pa nad grapo kar lep potoček, ki pa na srečo prihaja iz drugega konca, ne iz najine smeri.

Ko torej splezava te uvodne 2-3 raztežaje II-ke, se pripraviva na plezarijo; pred najinimi očmi namreč poteka čudovita plata, ki je dolga kar kak cug in pol. Miloš hitro sledi navezi pred nama in jaz mu sledim. Plata je ravno prav razjedena, da je plezarija uživanje, pa čeprav je še kar mrzlo, saj smo še v senci. Smer se nato vzpne v grapo, ki je z izjemo kaminčka (IV, dobro navrtan) zelo preprosta, tako da se zopet varujeva kar na en svedrovec, da prišparava na času. Plezalec iz naveze pred nama v kaminu sicer pusti pol komolca (beri: nekaj krvi), sicer pa smo z navezo za nami kar hitri.

No, na koncu grapa konča pod previsom, kjer smer krene proti desni v zelo strmo, a kar dobro razčlenjeno ploščo, ki poteka ob nekakšnem kaminu. Sam sledim bolj plošči, saj mi kaminsko plezanje ne gre najbolje, in hitro premagam strmino. Nato sledi še en cug po malo naloženem svetu po nekakšni grapi/zajedi, kjer je potrebno predvsem paziti, ker vsi grifi vsebujejo nakopičene majhne kamenčke. Male skalce (na srečo, da samo take) tako kar frčijo navzdol, saj navkljub previdnosti če ne drugega z vrvjo oplaziš kakšen kupček drobirja.

Zelena puščica, ki pa je nismo našli, nakazuje prečko v levo po razgledni polici, obdani z borovci. Ko pridem izza ovinka se mi kar nariše nasmeh na obraz, saj navzgor zagledam že drugo veliko ploščo v smeri, ki se v desni dotika zajede, po kateri sicer še malo kaplja voda. Ta plata je Miloša dodobra napsihirala - plezal je naprej, vendar je, namesto da bi zaupal plezalkam in se po plati vzpel do zgornjega dela, kjer je zajeda suha, takoj začel plezati po mokri zajedi. Tako je zmočil plezalke, ki seveda nato v plati niso nič več držale.

Na vrhu je potem okronal raztežaj še tako, da je spregledal enormno zeleno puščico, ki nakazuje potek smeri v desno, ter štant s svedrovci, in me povaroval na borovec :). Bo res moral nabaviti očala!

Sam ga na vrhu smeri opozorim na napako in sledim malo podrti rampi kakih 10m navzgor, kjer naletim na tretjo veliko ploščo. Ker imam dovolj štrika splezam direktno čez njo ter na vrhu štantam na vrhunske borovce, saj spet opazim zeleno puščico v desno. Miloš nadaljuje po nekakšni grapi (5m), nato pa na četrto veliko ploščo smeri, ki je dolga 2 cuga, a je bolj razčlenjena kot prejšnje plošče in tako lažja. Na sredi štanta, in jaz sledim še raztežaj po izteku plate (III) in šodrasti rampi v zadnji strmi odstavek smeri.

Sledi še zadnji cug, ki je meni bil izredno všeč. Po internetu sem bral, da je vse podrto... Ne vem, od kod ljudem take misli. Ja, v primerjavi s platami je res podrto (duuh), ampak nič bolj kot v večino smeri, ki sem jih plezal v naših hribih. Navrtano je zgledno, izpostavljenost velika (plezaš direktno na raz, pod seboj pa imaš kakih 500-600m lufta), smer pa odlična, saj skala kar naenkrat postane ostra. Na koncu raztežaja se smer položi in hitro doseževa vpisno knjižico, kjer se razveževa in za silo pomalicava.

Plezala sva okrog 5 ur in pol, kar pa je razumljivo, saj smo se po navezah malo čakali. Zverzirana (in sama v smeri) naveza ima smer lahko popedenano v 4 urah. Veselje je neizmerno, saj so razgledi čudoviti, vreme brez oblačka, vetrič pa prijetno pihlja, da ni prevroče. Tako se nama nikamor ne mudi in počasi po brezpotju splezava/prehodiva še zadnjih 150m do vrha. Tam se zlekneva in odpreva malico in za 1 uro sva dobra :). Z izjemo nas plezalcev na vrh pride še nekaj ljudi, vsi iz smeri Ledin.

Midva se odločiva za sestop do Jenkove planine po grebenu preko Male Babe, in po nekaj metrih nama ni žal - greben je zračen, najeden in nič zavarovan, ter precej dolg. Skratka res lepa tura za vsakega ljubitelja visokogorja! Prav tako na celotni poti ne srečava žive duše. Malo ironično, da je v plezalni smeri bolj gužva kot na planinski poti. Vsekakor greben priporočam ljubiteljem samote, ki je Jezersko ponuja še veliko.

Sestop na Jenkovo planino je nato kar strm, a res idiličen, na planini pa seveda ni žive duše. Pri planini si malo odpočijeva, nato pa hitro v dir navzdol. Malo se nama mudi, ker nama je na vrhu Babe zmanjkalo pijače (spila sva 5 litrov... je poletje res tukaj ja). Ustaviva se še toliko, da pogledava gorniški center Dava Karničarja, pri avtu pa sva po dobrih dveh urah in pol hoje. Sledi še malica pri planšarskem jezeru (juha, kisu mlek, žganci, pa štrukli - ta prava gorenjska košta!) ter odhod domov.

Res čudovito izkoriščen dan. Na Jezersko se bo pa še velikokrat šlo, pa naj bo to plezanje, pohajkovanje ali zgolj ležanje v travi in občudovanje razgleda. Samota, divjina, neverjetna lepota, relativno malo ljudi (če izvzamemo romanje na Češko kočo) ter hiter dostop iz Kranja so le nekateri presežniki o tem delu Slovenije, ki je (morda na našo srečo) velikokrat kar malo zapostavljen, ko se hvalimo z naravnimi lepotami. Malo več fotk pa na Picasi.