After the show

Prov moram pohvalit predstavo Gengis Khan od univerzitetnega francoskega teatra (ne vem pravilnega naziva, sam sj nima veze). Seveda sem do zavedanja samega obstoja te skupine nadebudnežev pršel preko Gregorja, ki tudi sam nastopa. In sem čist fasciniran. V 2 letih izjemnega truda moram reči da so res na dobri poti in da si še nikdar prej nisem tako želel kaj storiti v tej smeri. Z Gregorjem se že nekaj časa menimo za nek film, magari da se na začetku posname kratka verzija, da se zadeva malo uigra. Seveda je bil prvi problem zgodba, drugi pa čas. Vendar pa, poleti bi pomojem vsi imeli čas. Kamere se bi tudi dalo sposoditi v kakšnem MMC Pulsaru...

Le še dobra skripta in izvedba :)

Družbenopolitičen komentar

Danes je tako lep dan, da se mi enostavno piše. Poleg tega na pladnju kar kipi od raznoraznih tem.

Glede študentskega dela nimam za povedati bistveno več od tega, kar se že govori. Tudi sam bom oškodovan, če bo sprejet nov zakon, ker poleti nameravam delati 5 dni na teden. Zdaj bi še šlo. Ampak ideološko je nekaj narobe. Navidezni in javno povedani glavni razlog za ta zakon je ta, da želijo strici na vrhu narediti študij krajši, študente prisiliti k študiju ter s tem skrajšati povprečen čas študiranja. Kolikor jaz vem. Poleg tega pa seveda rešiti še vse probleme glede zaposlitev; kot da je študentsko delo krivo za gospodarsko krizo, ter da smo mi krivci, da populacija ne dobi zaposlitve. Ja pajade.

Z idejo se seveda popolnoma strinjam... študira se pri nas povsem predolgo. Na našem faksu (računalništvo) tako ali tako od ~180 vpisanih v prvem letniku doštudira tam okoli 20 folka se mi zdi - večino ostalih se med faksom redno zaposli. TODA: problem je, da pri večino službah štejejo izkušnje - lahko bi rekli, da delodajalci zahtevajo, da si med študijem tudi pridno delal kot študent, in ne bi bilo daleč od resnice. Vsaj v mojem fohu, pa tudi v mnogo drugih, rabiš za dobro službo tako diplomo kot izkušnje, reference. Če želite odpraviti študentsko delo boste morali prepričati delodajalce, da naj slepo zaupajo svežim diplomantom, kar pa pomeni, da bo fakulteta morala dejansko spremeniti program tako, da bodo diplomanti vsaj sposobni začeti delati v neki sferi; vemo, da na večino fakultetah take ideologije ni. Ideja bolonjskega programa je v tem, vendar je problem, ker se ljudje ne spremenimo čez noč.
Drugi problem je denar - študij je draga stvar, sploh če se študent mora voziti na fakulteto ali celo živeti v domu/stanovanju. Če ta študent nima staršev, ki ga finančno podpirajo (in takih je večino) je edina opcija, da sam služi svoj denar; državne štipendije so patetičen izgovor, saj so pogoji vsako leto hujši, zneski pa vedno manjši. Kako bo študent preživel cel mesec v stanovanju ter si z 200 € plačeval hrano, pijačo, mi ni jasno.

Tako da: če želite ukiniti študentsko delo, to kompenzirajte s tem, da naredite štipendijo za vsakega študenta, ki naj znaša toliko, kolikor potrebuje za preživetje. Prepričan sem, da bi kalkulacija ne bi bila težka, saj je podoben sistem že zdaj za štipendije, le da so zneski nižji. Seveda, če študent fukne, naj se mu ta podpora odvzame - to mislim, da bi moralo biti jasno vedeti. Podobno vem, da imajo narejen sistem na Norveškem - tam že vsak dijak, ki obiskuje državno šolo, prejema štipendijo od države v višini cca 200 € na mesec! Toliko znaša moja Zoisova po 5 letih izboljšav. Seveda je primerjanje z Norveško precej brezpredmetno, glede na tamkajšnjo državno blagajno; vendar bi bilo našim politikom treba jasno mahniti pred nos z kolom, da je treba v vzgojo vlagati, drugače bodo sproducirali generacijo bebcev; saj to jim delno že uspeva. In tega res nočejo, kajti za uspešnost na kateremkoli trgu rabiš strokovnjake, ki pač niso bebavi. Ta vaška mentaliteta jim nekako noče iz glave.

Kot sem rekel je problem večplasten; eden izmed razlogov za porast študentskega dela je tudi ta, da delodajalci obožujejo študente - večina jih rabi denar in tako precej dela (država & financiranje, glej zgoraj), poleg tega pa imajo s študenti najmanj dela - nič zavarovanja, penzij, dokumentov, pogodb. Če se delodajalec znajde v dreku študente preprosto vrže čez prag. Prepričati delodajalce, da naj na ta delovna mesta sprejemajo redne delavce, ter takoj zaposlujejo diplomante brez izkušenj - vso srečo, kdorkoli se bo lotil tega problema...

Suma sumarum: idejno se strinjam z "idejo" za novim zakonom (idealistično idejo, ne to, da država mora nekako pokrpati blagajno), ukrepi pa so bebavi in ne bodo rešili ničesar, sproducirali pa še hujše razmere.

Seveda je moja rešitev z višjimi štipendijami na vsakega študenta neizvedljiva v tem trenutku, vendar bi se moralo delati v tej smeri. Ljudje se ne spremenimo čez noč, čez leto pa že...

Random nr.1

Nekdo mi je dejal, da so Gillette britvice boljše kot Wilkinsom. Ampak če ima Agassi spolirano lasišče še ne pomeni da je britvica boljša.

Poklic, ki bo profiten tudi v recesiji! Behoooold - medicinske sestre! Poleg tega, da imajo ogromno dela, ko ni gospodarske krize, se jim delo še poveča ob krizi - bolj se serje, bolj je treba brisat riti.

Prejšnji teden sem se gonil po CoD serverjih in sem odkril nekaj zanimivega - hrvati in slovenci smo dejansko stereotipni bebeki ki se znamo samo pičkariti eden čez drugega. Edina beseda, ki je po frekvenci prekašala "noob", je bila "srbin". Na drugi strani pa na madžarskih serverjih vlada strog red...

Programer ženi omeni, da ima ljubico, ljubici pa, da je poročen. Medtem ko se ženski stepeta sam lahko v miru programira.

/b nr.1

Počasi tonem v monotono zagrenjenost - tako zgolj kaže, saj naslednji trenutek kipim od življenjske energije. Odločitev, da preskočim drugi kolokvij za zelo nevšečen predmet (ki je tak zgolj zaradi nenavadne mešanice predavatelja, neusklajenosti in nedorečenosti - za vse tri pač krivim profesorja, ki se sicer nekam trudi, a v povsem napačno smer) je prišla po novici o novih t. i. kvizih, ki se odvijajo na predavanjih (z 1-dnevno napovedjo!) tako naravno in intuitivno da me je zaskrbelo. Saj bom imel za zadevo 1 teden časa da se lepo pripravim, si rečem in se pomirim. Pa vendar v mojem primeru to ni tako lahko, kot se zdi. Imam namreč zelo brutalen odnos do sebe.

Ljudje večinoma menijo, da se imam ves čas super. Ni namen tega posta emo rage, zgolj moje doživljanje. Veliko ljudi pravi da je zakon, da imam v glavi pošlihtano, da sem priden, da mi zato doma nič ne morijo, ipd. Ampak ta "pridnost" ima veliko ceno - do samega sebe sem prekleto strog in na ta račun izgubim veliko veselih trenutkov, veliko doživetij, za katere bi umiral, pa na račun lastne drže ne morem. Zadeva je skrajno neprijetna, še bolj zato, ker to ni stvar navade ampak karakterja, ki je praktično že zabetoniran ... V tem kontekstu si zato drznem reči, da sem precej "moody" person, ki ima zelo različne mood swinge, od super navdušenja do generalne mone. Seveda se vidi vpliv izpitnega obdobja, torej mona sezone, pa vendar.

Večino ljudi tudi misli, da imamo taki pridni, uspešni ljudje odlično samopodobo in zaupanje vase. No, naj vam povem, da pri meni to pač ne drži. Celoten moj uspeh temelji na le eni stvari: da lahko stvar obvladam, če mi le daš dovolj časa. V mojem slovarju ni besede "to je pretežko zame". To je super in do sem se strinjam. A problem pride, če za kaj ni dovolj časa - takrat se situacija obrne, in kadarkoli me presenetite bom postal prekleto živčen.

In ko ima človek enkrat nekaj dosežkov za sabo, a še več pred seboj, poleg tega pa še superiornega vzornika ki je norec, čuti enormen pritisk - kajti ena napaka, pa se izneveri samemu sebi, in zamaja krhko ravnovesje med pridnostjo in kaosom. Ter povzroči še hujšo depro, ker meniš, da si razočaral ljudi, ki so od tebe pričakovali veliko - ja, taka nehvaležna prasica je to opevano "pričakovanje".

In pri meni je enako - ena zavrnitev kolokvija je pri meni kot zamujena priložnost - in ta vrne se nobena. Še težje se mi bo prikopati do lanskega povprečja 9.8 - seveda se bomo vprašali, zakaj to hočem - saj vendarle za Zoisovo potrebujem le 8.5 - a tu je moj problem - izneverim se sebi, in to je hud pritisk - enostavno preveč se sekiram. Kajti ko sem bil enkrat na tem nivoju, hočem to kvečjem izboljšati, ne pa poslabšati. Res ne vem ali sem tako čuden... Zato še večji respekt tistemu, ki fura dobre ocene brez vesti in slabe volje. Pri meni je imelo hudo ceno, pa naj se sliši še tako neverjetno. Zavidam tistim, ki nimajo štipendije, ki imajo pozitivne ocene pa vendar delajo, se zanimajo za stvari, in nimajo takih problemov. Pri motivaciji je namreč pri meni velik problem - karkoli drugega kot delati za faks nisem vajen, in čeprav sem zadevo zelo ublažil z poletnimi šihti in home projecti ki še čakajo luč sveta, me ne boste videli odkriti ali narediti česarkoli spektakularnega - pa pravijo, da svet rabi take "brihtneže" - tja, tisti vedo, da ocena na faksu 8 ali 10 ne pomeni prav dosti, eni pa se slepimo.

Seveda obstaja huda redkost, ljudje ki so pridni tako na faksu, se tam tudi povezujejo, a so kljub temu inovativni, prodorni na drugih področjih - kot pravim, vzorniki. A sam se ne vidim kot tak, in tu je moj drug problem - nizka samopodoba in zaupanje vase. A o tem kdaj drugič, tokrat sem se izpel.

Tukaj mimogrede, udari eskapizem.