Čevlji oziroma "Kdo ima večjega, no skoraj"

V čevljarskem poslu ti lahko praktično vsak prodajalec pove, česa se proda največ. Znamke, znamke, znamke in še trikrat znamke. Celotne mlajše generacije na čevelj ne gledajo kot na del oblačil, oziroma bolje rečeno, kot na edinstven kos materije med njimi in zemljico, da jih obvaruje pred mehanskimi poškodbami ter mrazom in snegom/vodo/blatom/... Saj ne rečem, v naši revoluciji modernega človeka je sigurno primerno, da postanejo čevlji tudi vizualno privlačni, oziroma da vsaj nekako pašejo k zunanjemu izgledu osebe. Nothing wrong here.

Kaj pa je potem narobe? Problem nastane, ko čevelj ni več sredstvo za obuti temveč modni dodatek, da nekdo zgleda kul. Pri tem bom padel v lastno jamo, pa kljub temu, velika večina današnjih čevljev je en poden. Celotne korporacije delajo zgolj še na vizualnem elementu, medtem ko se kvaliteta izgubi nekje med vrsticami. Seveda bi se to dalo posplošiti na večino današnje robe, vendar imajo čevlji zelo pomembno mesto. Novi čevlji so iz slabih materialov, ki ne pustijo nogi, da diha, kar posledično povzroča nagnusno in nepotrebno švicanje stopal, kar imami vsi sigurno tako zelo radi. Drugi problem tiči v obliki... Tukaj ne bi posploševal, saj vem da kar nekaj mojstrov po svetu dejansko dela udobne in "zdravo oblikovane" čevlje. Še vedno pa lahko najdemo mnogo čevljev, kjer se vprašaš, kaj je avtor s tem mislil povedati.


In vsa ta šlamparija, ki je pri nekaterih znamkah svetlobno oddaljena od kakovosti, gre med ljudstvo za med. To je namreč tako ozkousmerjeno v potrošniški material da ima na nogah raje bled posnetek čevljev, na katerih ponosno piše All-Stars, Oziris ali karkoli, medtem ko jim noge zmrzujejo že ko se temperature spustijo pod 10 stopinj, da ne omenjamo, da doma vsak večer dimijo hišo z desinfekcijskimi sredstvi zgolj zato, da lahko gredo spat brez da bi padli v narkozo zaradi lastnih nogavic. Tukaj seveda takoj naletim na lastno mino, saj sem namreč tudi sam en čas nosil "skejtarce", pa vendar, nisem gledal ne na znamko kot tudi ne na ceno marveč zgolj na to, da so praktičen čevelj za obuvat in sezuvat, saj ti zavezovati šnirnc tako rekoč sploh ni treba.

Kar se tiče znamk in obupnosti čevlja bi pa predvsem poudaril All-Starke. Podn od čevlja, pa drago kt žafran... Resno, in to res mislm, zakva si ne greste kupit enih Ali-Stark za 20 evrov, ki vam bodo služile kakor vam gnil čevelj lahko služi, pa vendar ne boste obremenili lastne denarnice? In ne govort da so All-Starke kakovostne, All-Starke je kakovost zapustila prvo noč, ko jih je Taylor spacal in začel tržiti kot košarkarske čevlje.



Zatorej, še enkrat, kupujte čevlje smiselno. Verjemite mi, bolje je da zgledate smešno z dobrimi čevlji kot pa da se vlečete po svetu z najboljšo znamko, ki ne ve, kaj pomeni beseda udoben. Ali kakovosten. Pustite svojemu okusu in občutku prosto pot, le enkrat za spremembo odmislite, kaj je dejansko "kul": znamka ali kakovost? Časi, ko je znamka pomenila kakovost, so namreč daleč mimo, in nikar ne računajte, da boste dobre čevlje nosili pol življenja, kot so to dejansko počeli naši očetje.

p.s. Tukaj sem ciljal predvsem na moško populacijo, kot vidite sem pozabil na vse petke in podobno neudobno kramo :P

Life

Že kar nekaj časa je minilo od zadnje kvazifilozofije. Ne bom se prenaglil in rekel, da je bila le volja za zapis na blog kriva, da je v zadnjem času na blogu taka kvazifilozofska suša. Tudi moje psihofizično stanje ni bilo v pravem moodu, da bi mi razne take stvari sploh padle na pamet. Anyway, let's move on.


Verjamem v življenje in vse, kar pride zraven. In menim, da je to življenje lahko čudovito z prav vsakega zornega kota. Oziroma, bolje rečeno, bi lahko bilo. Žal ni. Če ne bi bilo lakote, ne bi bilo bolezni, ne bi bilo vojn, predvsem ne bi bilo trpljenja nedolžne civile, oziroma trpljenja na sploh, razen kot nek opomin, kaj vse je še hujše, bi bila naša življenja popolna. Vem, idealiziram da že kar glava peče. Ampak če odmisliš stran ves egoizem, ki je naraven vsakemu človeku (tukaj spet idealiziram, tudi sam sem verjetno vsaj deloma egoist, če ste že kdaj slišali za frazo "Survival of the fittest", žal z evolucijo ni izginila, samo iz pragozda se je preselila na razna delovna mesta in podobno), ter gledaš na določene absolutne stvari v naravi ala smrt, bolezni in podobno kot na nekaj naravnega, si lahko najbolj srečen človek pod soncem.

Seveda je problem v tem, ker tega ne moreš zares doživeti, dokler se ti ne pripeti res nekaj hudega. Ampak kot vsi vemo, takrat začneš res ceniti življenje. Pa dvomim, da zgolj zato, ker si ušel smrti. Ne, spregledaš, dojameš neke vrste "resnico", ki stoji za vsem. Oziroma bolje rečeno, razumeš, odpreš oči. Postaneš eno z naravo, če smo še bolj ekstremni.

Pa vendar tudi prej lahko dosežeš neko notranjo, spiritualno milino in ravnotežje. Tu, menim, gre pri vsakemu človeku za druge principe, saj smo si različni. Skupno nam je to, da je to možno za čisto vsakega posameznika naše čudovite rase. Vsak je ali še bo, ali ga često, doživlja občutek ugodja. Pa to ne materialnega ugodja temveč nekega prvinskega ugodja, ko se počuti kod del neke velike celote; zanimivo, kako sta ta 2 pojma povezana, ampak pustimo to za drugo debato.

Sam sem se iskal precej časa, oziroma bolje rečeno, tista druga absoluta življenja, smrt, mi je ves čas hodila v misli. Baje je to normalno za ta leta, vsaj tako pravijo psihologi. Kakorkoli že, zdaj se ne bojim smrti, ampak jo jemljem kot del življenja. Kot del nekega velikega kroga. Kako? Preprosto, ne vzamem ga kot konec vsega temveč kot nov začetek. Še vedno sem ateist, vendar pa verjamem v neke ideale. Ali vsaj sence le-teh.

In ima človek vse to kristalno jasno razčiščeno v glavi, je ta človek ne le srečen, temveč tudi sposoben, razvit, produktiven in še kaj.