Čuden naslov za čudno temo :). Ampak kaj čmo, začeti je vedno najtežje. Tokrat bom pisal o naravi; s tem, žal, mislim predvsem materijalno naravo, aka gozdovi, reke, hribčki, polja... pravzaprav najbolj klišejsko predstavo o naravi, kakor bi se lahko reklo. Vendar bi si drznil trditi, da ni samo to. Ni zgolj drevo; ni zgolj bogi polž ki ga pohodiš zjutrej k greš v šolo, ker ga sploh nisi opazu. Ne vem zakaj, ampak mene samega na trenutke dejansko vleče v naravo. Ja, in to zelo.
Pa tega ne bi razumel kot željo, da zgolj grem na en "sprehod", v gojzarjih pa s palcami na nek Ratitovec, ne, tisto vzamem kot socialni dogodek in sprostitev. Kadar govorim o prvinski naravi, mislim na SAMOTO. Na to, da za trenutek odložim ves direndaj modernega sveta in grem v divjino, kjer bi se lahko drl, pa me nihče ne bi slišal; kjer bi lahko delal stoje, se metal v travo, ali zgolj sedel na štoru in dojemal nedojemljivost okoli mene. Slovenci imamo srečo, da taka "divjina" obstaja zelo blizu naših domovanj.
In, menim, da je to v človeku samem. Tista prvinska želja, da bi šel v neznano ter imel vsaj za drobec življenja mir pred drugimi bitji; ja, to je posledica naše "socialnosti", oziroma življenja v skupnosti. Kar predstavljam si, da tudi vrana, ko gre nabirat črve za froce, prav uživa v predatorskem, prvinskem lovu, zapuščajoča za nekaj uric tisto čivkanje, nered in še kaj. Vsako bitje mora kdaj biti samo. Seveda, ne preveč. Ampak kdaj pa res. In tega miru se danes (vsaj pri meni doma) ne da najti; žal, še vedno kdaj gledam skozi okno in zgolj razmišljam, kako bi se vsa bremena tega sveta odvalila z mene; in to je tisto, česar se morda, zgolj morda, še najde v naravi: prvinska, tista edinstvena svoboda, ki jo sodobna družba tako opeva kot njen lasten produkt, pa ne bi mogla bolj zgrešiti pravega pomena.
Vsak dan smo bolj stran od narave; zaradi, kot sem že prej povedal, življenja v skupnosti in vseh potreb in omejitev, ki jih ta predstavlja. Menim pa, da bi lahko trdil, da je omejitev nebo (ki je, mimogrede, znana fraza iz revije Polet) zgolj, če bi našel popolno harmonijo med družbo in samoto. Kajti, bolj ko smo v družbi, bolj hrepenimo po samoti, in obratno. Eno pogojuje drugo. Zato o svobodi in samoti ne bi morali govoriti, če ne bi poznali družbe. Tako pa smo preveč v družbi, in (vsaj jaz) enačimo svobodo in naravo, ne znamo pa enačiti samote in svobode.In tudi ne narave in družbe, kar sicer vodi v druge vode, sicer prav tako zanimive.
Pa vendar, to je tisto, kar nas naredi ljudi. Večno spraševanje o popolnoma očitnih stvareh, ki jih ne moremo in ne moremo dojeti in sprejeti.
Upam, da bom imel možnost biti sam, kadar bom to hotel. Kajti prav tako, kolikor je biti sam lahko največja svoboda, je lahko tudi največje ujetništvo in muka, saj se prej ko slej, zaradi svoje "človečnosti", sam zakleneš v lastno , lahke preje polno betico, in menda znoriš oziroma podivjaš (ali pa je to zgolj vrnitev k instinktom?).
Zatorej tudi upam, da se bom lahko vrnil v družbo, ko bo to potrebno. Mi bo kombinacija obojega res prinesla srečo oziroma svobodo? Verjetno nikoli ne bom vedel, kajti ne poznam človeka, ki bi kdaj uspel obdržati ravnovesje; vse nas prej ko slej posrka družba. Upam pa vendarle, da je tako :). (btw, zato imam rad backgrounde, ki predstavljajo eno veliko divjino ^^)
