The Light side of the Moon

Tečaj zimske tehnike na planini Laz - Grapa med Kredo in Slatno (again)

2012-01-28T21:55:00.004+01:00

Po petkovem izpitu sem si za nagrado dodelil 1 dan (umskega) počitka, vendar sem že vnaprej bil precej prepričan, da bom nazadnje najverjetneje končal v Lazu, saj imajo letošnji tečajniki ravno za vikend tečaj zimske tehnike. No, ker je Bricotu res primanjkovalo osebja sem rekel, zakaj pa ne. Ker smo vsi lene živali in rajši gremo ponoči v hribe, kot da bi morali naslednji dan vstajati ob nehumani uri (kaka 5. ura zjutraj...), nekaj pred 7. uro zvečer švignem proti Sv. duhu, kjer poberem še Ferlana, nato pa se dobimo z Milošem in Tino pred Qlandijo.

Ker vsi ostali gredo za 2 dni (do nedelje), jaz pa imam plan iti že v soboto dol, odrinemo proti Bohinju z 2 avtomobiloma. Jaz sem imel sicer prvotni plan pustiti avto na spodnjem parkirišču pod dolino Suhe, kar bi sicer pomenilo cca. 1 uro daljšo hojo navzdol sledeči dan, vendar se odločim, da bom poskusil, kako daleč mi uspe priti z avtom, tako da zapeljem na pomrznjeno cesto skozi sotesko Suhe takoj za Milošem. Cesta je v spodnjem delu mnogo bolj ledena kot zgoraj (z izjemo enega odseka), vendar v drugi prestavi avto kar nekako vleče. No, žal se 4 ovinke pod planino Blato le zalomi, saj mi avto zakoplje. Z Juretom se (neuspešno) matrava kake pol ure, nazadnje pa ne pomaga drugega, kot da nama priskočita na pomoč Tina in Miloš, in s 3 "porivači" avto v minutki obrnemo navzdol in zaparkiramo. Z Juretom sva pa že razmišljala o švicarju na drevo... :)

Moj incident z avtom nam vzame 1 uro, tako da se hitro poženemo na pot proti planini Laz, kjer prispemo nekje okrog 10. V koči pa na fertik žurka, čeprav all-male (vse ženske že spijo). Z Juretom takoj faševa dobrodošlico: obilna merica viskija, nato pa prav kmalu z Bricom zapustimo kočo ter se odpravimo k sosednji Stanetovi koči, kjer spimo jaz, Bric, Miloš, Jure in Tina. Koča je prav fletna in za razliko od Bricotove koče precej manjša, ampak bolj izolirana. Vsi smo povsem budni, tako da ga veselo žingamo do 1 zjutraj, potem pa nas Brico napodi spat :). Vsi se napravimo na fertik, ker je bilo baje prejšnjo noč mraz. Meni je takoj žal, saj zašvicam kot nilski konj in šele proti jutru, ko iz sebe zmečem debele štumfe ter 2 deki nekako normalno zaspim.

Naslednje jutro tečajnike razvrstimo po navezah ter v 2 skupini: prva pripade meni in Juretu; cilj: grapa med Kredo in Slatno. Omenjene grape sem sicer že konkretno sit, saj sem letos že 3 v njej, vendar - dolžnost je dolžnost, vreme je superca, našvical se bom pa tudi. Kva še človk rab? Druga skupina pa se loti Lazoviškega prevala ter grape na Debeli vrh in sestoji pretežno iz turnih smukačev. Jaz vodim našo skupinico in tako kot vsako leto mi uspe zgrešiti pot od planine Laz do Razorja, tako da malo cik-cakamo po gozdu, preden pridemo pod omenjeno dolino. Navkljub dejstvu, da sta 2 modela (in nekaj smukačev) že potegnili špuro nekaj dni nazaj, nam ni lahko, saj se sneg na konce kar grdo udira.

Tako le dospemo do vstopa v grapo, kjer se napravimo in razporedimo po navezah; meni dodelijo Meto in greva v grapo kot prva naveza, Ferlan pa bo šel kot zadnji. Meta suvereno pleza, tako da se izmenjavava kar cug-cug. Prav hitro sva na vrhu, ostali tečajniki pa so celoten prejšnji dan vadili vozle, tako da jim tudi grapa ne predstavlja posebnih težav. Grapa je sicer v boljšem stanju kot za novo leto, saj je sneg kar trd, vendar pa ga (tako kot v vsej okolici) kronično primanjkuje in je na izstopu že presneto tanek.

Počasi se nakapamo na izstop, potem pa sledi še sprehod na vrh Slatne ter sestop čez Hladilnik. Sedlo nad Hladilnikom je povsem bogo, saj o snegu ne moreš govoriti, tako da smo morali sestopati deloma po travi. Ah, ta zima... No, Hladilnik je kar debelo zalit, nato pa potrebujemo še kako uro, da se pripraskamo nazaj na planino Laz, saj je tudi sestop precej naporen za noge. Mimogrede, Zapiralka je hudo uboga na snegu, tako da izgleda prov fletn miks, vendar bi za notri nujno potreboval kak klin.

Jaz iz Laza takojci švignem navzdol proti planini Blato in avtu, saj me malo skrbi, kako bom speljal oz. hočem biti tam še pri dnevu. Tako sem pri avtu ob 4:20 popoldne. Vse moje skrbi so seveda bile odveč, saj avto lepo spelje iz snega, vendar preventivno vozimo zelo počasno (večino časa v 1. prestavi), ker je spodnji del ekstremno leden - trenutno vlada ornk inverzija, in cesta je pomojem še slabša kot je bila prejšnji večer. Dobra stvar inverzije pa je, da so slapovi v Suhi že kar dobro narejeni, prav tako pa v soteski Bohinj - Bled ne manjka svečovja po stenah. Bo kej za pogledat it!

Ker cel dan nisem nič jedel (in spil 2 požirka čaja), se že celo pot veselim Matička na poti nazaj, vendar so se s septembrom preselili na novo lokacijo, ki mi je ne uspe najti. Žal Radovljice ne poznam kaj preveč (beri: skoraj nič), tako da se odločim, da se grem nakrmiti v Bufa. No, tam povsem slučajno srečam še ekipo iz AO Kranja, ki so prav tako imeli zimsko tehniko pod Teranovo v Ravenski Kočni. Vsi imamo probleme s "krčenjem želodca" (kar pomeni, da smo res lačni, pa ne moremo pojesti cele pice / lazanje), mimogrede pa izvem, da je naš profesor soliral Teranovo.

Sledi zateg domov in kavčarjenje, ki je posledica lazanje in piva. Ja na živjo sm len! (Slike)

Popoldanski skok v Sinji slap

2012-01-18T18:57:00.000+01:00

Naključje je naneslo, da se mi je faks končal nekoliko prej, in ko sem se iz Ljubljane peljal proti domu nisem mogel prenesti dejstva, da je tako lep dan. Tako na hitro pokličem Miloša, ki mu prav tako uspe najti luknjo, in čez pol ure se že dobiva pred Mercatorjem v Kranju. Destinacija: Jezersko.

Med potjo pomalicava in se okrepčava (jogurt & velike žemlje FTW), in točno ob 12 parkirava na koncu travnika na poti proti tovorni žičnici. Nato pa v pristnem Jezerskem mrazu (ki je sicer kasneje "čudežno" izginil :)) preoblačenje iz kavbojk v bolj topla oblačila. Na sredi preoblačenja mimo naju švigne Karničar v zmahani pandi; pomahava mu in že je za ovinkom.

Takojci, ko sva nared pa se odpraviva proti vstopu v smer kar po cesti, ki je sicer dodobra poledenela in vsekakor odsvetujem vožnjo po njej, če nimate verig. Kratek pogled iz jasnine v gozdu in vse je jasno, zakaj je Jezersko tako popularna destinacija letošnje leto - Teranova zgleda fojhtna kot kej, Sinji slap je tudi v vršnem delu (pač, za ubogo letošnjo zimo) kar dobro narejen, prav tako pa ne manjka veliko (nekaj širine) Ledinskim slapovom.

Sicer pa je pogled kar malo žalosten, saj je v primerjavi z lani snega zelo malo, in vse plazovine iz višjeležečih položajev so bolj "grmovine", saj snega ni niti toliko, da bi prekril borovce. V Sinjem slapu pa ravno v 4. raztežaju opaziva plezalca, ki nama je nato še prva dva cuga trosil sneg (na srečo nič konkretnega) na glavi.

Ker imava v navezi bivšega orientacista (Miloša), suvereno faliva vstop (no, sem pa jaz usmerjal, kam hoditi) in prispeva do vstopa v Vikijevo svečo (ki je, mimogrede, na vrhu še zelo ozka in je nikakor ne bi šel plezat). Hopa cupa, opremo nase, in po skalovju in ruševju prečiva čez majhen hribček v desno, nakar prideva direktno na vstop v Sinji slap.

Ker sem imel šraufe na pasu jaz, grem jst prvi raztežaj plezat naprej, in priznati moram, da me kar dodobra preseneti - naklonina je vse do štanta kar konstantna, vmes imaš celo 85 do 90 (sicer kratko) nekajmetrsko zaveso, in ta slap naj bi bil ocenjen z WI 3? Čudno, sploh glede na to, da je slap večraztežajen. Sej ne da ne uživam, psihira me itak ne, ker imam več kot dovolj šraufov, ampak pričakoval sem "nekoliko" lažje plezanje. Sicer pa je led v celotnem raztežaju konkretno debel, vendar trd kot strela, tako da nimam druge opcije, kot da sledim "avtocesti" štapen, ki so jih naredili predhodniki.

Cug je dolg celih 60m, zaključim pa ga na štantu iz 3 klinov, ki je že v smeri. Štant drži dobro, je pa silno neudoben. Miloš mi hitro sledi in tudi on je presenečen nad zahtevnostjo. Sej se ne pritožujeva, meni je bil cug super lep, ampak sem pričakoval bolj položno zadevo.

No, naslednja dva cuga nama hitro data vedeti, zakaj je skupna ocena slapu WI 3, saj sta cuga nekoliko dolgočasna in sploh se ne pritožujeva, da slapu v teh dveh cugih manjka ledu, saj se po tako položnem pobočju mnogo rajši vzpenjava po snegu kot pa po ledu :). Še dobro, da je malo izravnave, saj se Milošu pozna, da je šel zgodaj iz službe, ker ga na 2 minuti nekdo kliče.

Četrti cug je spet nekoliko bolj pokonci in pod njim se sicer sliši voda, vendar je led ODLIČEN - ravno primerno debel (ne povsod, ampak lahko najdeš prehode, kjer je) in navlažen tako, da cepini držijo kot pribito. Puterček :). Nekaj dni nazaj sem na portalu hribi.net prebral, da slap v zgornjem delu poka, vendar so se moji strahovi izkazali za povsem neutemeljene.

Miloš četrti cug napelje suvereno in ko mu sledim, res uživam - led je primerno mehak, štapnje izginejo in gre za res uživantsko plezarijo z lepimi razgledi.

Zadnji cug, ki pripade meni, pa je nekoliko štorast, saj je led tenak, trd in že poln talarjev od najinega predhodnika, naklonina pa položna. Kjer se da se raje umaknem v mahovje in skalovje, saj mu bolj zaupam. Sicer pa cug ni problematičen, ker je tako položen. Sledi še štant na drevo, in izplezava 5 m za Češko kočo.

Ura je 4 - tako da sva plezala kar kake 3 ure (morda nekaj manj). Ni slabo za prvič; si pa predstavljam, da lahko solo kar letiš čez, sploh če so narejene štapne. Dan se ravno končuje, tako da hitro pospraviva robo, za sestop pa se odločiva kar za letno pot do Planšarskega jezera, saj to pot najbolj poznava. Nekje na sredi naju ujame noč, tako da polovico poti hodiva s čelkami.

Hitro sva v avtu, kjer naju čaka voda ter cimetovi piškoti z jogurtom. Mmm, vedno se splača iti z Milošem, ker ima vedno kakšne izgubljene zaloge hrane skrite nekje v armaturi.

Na mnogo takih popoldanskih špricev na svež luft! Slike so tokrat nekoliko skromne, ker sva kar hitela in se mi ni dalo ves čas dajati dol rukzaka.

Rjukan 2012: (6) Poslednji slap: Tjonnstadbergfossen

2012-01-13T22:32:00.000+01:00

Za petek so obeti spet bolj klavrni, saj naj bi bile temperature ponovno čez ničlo, veter pa celo noč neumorno trese našo kočo; vendar smo se iz našega izleta včeraj naučili, da razmere so, le najti jih moraš. Zato se tri naveze odločimo, da splezamo slap Tjonnstadbergfossen (WI4), ki se nahaja direktno nad centrom mesta Rjukan (in je, mimogrede, osvetljen tudi ponoči, tako da ga lahko plezaš tudi v soju čelnih svetilk). Ko pridemo pod slap, so razmere nekoliko slabše, kot smo pričakovali, saj je pvri cug precej voden. Miloš in Knific se odločita, da bosta raje šla še malo poplezat v sektor Krokan, jaz, Brico, Jože in Jernej pa želimo za konec splezati še enega večraztežajca, tako da se radostno zapodimo v slap.

Razmere res niso idealne in na nekaterih delih je led zelo moker in tanek, drugod pa se delajo talarji. Ampak to velja le za prvi cug, kasneje pa so razmere nekoliko boljše. Drugi cug napaveda z Jernejem in ni nič posebnega, glavnino slapu pa obvozimo po desni (v slučaju, če bi kaj ledu letelo navzdol). Tretji cug odpira 10m visok strm skok, kjer je led nekoliko tanek, zato bolj prav kot zabijanje pride zatikanje ter nežnost. Kljub vsemu temu Jože in Brico suvereno napeljeta cug. Sledi še zadnji cug, ki je lep ozek iztek po tankem ledu do drevesa na vrhu.

Sledijo še trije abzajli in že smo na dnu. Sprehodimo se dol do parkirišča, kjer nas že čaka Knific z avtom. Ker smo se cel teden odrekali obisku muzeja v stari hidroelektrarni Vermok, tokrat pohitimo in jaz, Miloš, Jože in Jernej se odpravimo še v muzej. Ta je velik in kar zanimiv, saj zavzema večino notranjosti stare elektrarne, vsebuje pa zgodovino industrije v dolini Rjukan ter zgodbo o težki vodi iz druge svetovne vojne. Vsekakor vsem priporočam ogled, saj je muzej dober in vsebuje kar nekaj zanimivosti, ki dajejo dolini svoj zgodovinski pečat. Sploh tisti del o težki vodi.

... in tako se je naš dopust nekako zaključil. Zdaj nas čaka še pakiranje, pucanje koče ter let nazaj v Celovec. Nazaj na faks, delo in zimo, ki je vse prej kot to. Preden sem odšel v Rjukan, sem mislil, da bom po tem tednu imel lednega plezanja dovolj za nekaj let, zdaj pa sem željan samo še več, ne manj! Žal poročila iz Slovenije niso preveč obetavna, tako da dvomim, da bom to zimo doživel karkoli podobnega Rjukanu v naši bližnji okolici. (slike)

Rjukan 2012: (5) Škotske razmere v sektorju Gausta

2012-01-12T22:30:00.000+01:00

Naslednje jutro je z vetrom podobno kot prej: brije kot zmešan, poleg tega pa termometer na zunanji strani hišice kaže nič kaj obetavnih 5 stopinj. Pogled skozi okno pokaže, da se je dovoz do parkirišča, kjer imamo parkirane atomobile, povsem odjužil in čez noč zamrznil, tako da nas ob avtomobilih čaka živ led. Že ob zajtrku večji del ekipe navija za frej dan, vendar se jaz, Jernej in Miloš ne damo - saj nismo prišli na Norveško počivat! Tako brž vzamemo vodniček v roke in takojci lociramo sektor Gausta, ki se nahaja na vrh planote pod vrhom Gaustatoppen (1883m). Ostali suvereno bailajo, saj je do sektorja 45 minut dostopa. Mi trije pa nabašemo opremo in okrog 10 bruhnemo na cesto proti smučišču. Tolažimo se, da je zgoraj glede na veliko višino sigurno pod ničlo in led posledično dober.

Parkiramo na vrhu ceste ob rampi, nato pa peška po cesti kak kilometer, kjer lociramo barako, od koder naj bi se odcepila pot za naš sektor. Miloš ga nagliha direktno proti električnem vodu v daljavi (pod katerim se nahajajo slapovi) in na našo veliko srečo čez kakih 5 minut gaženja dosežemo označeno pot (z rdečimi "T"-ji), ki ji nato sledimo do slapov. Dostop je naporen, saj pot ni zgažena, zato sigurno kako uro in pol gazimo do slapov. Na planoti pa piha kot zmešan in ni redko da te veter na pol prestavi za kak centimeter oz. ti vsaj zbije ravnotežje.

Ko zagledamo slapove, pa nam ni žal, saj so veliki, debeli in ravno zdrave barve. Zaradi gore v ozadju, lepih razgledov na dolino ter dobro predelanega snega ima sektor gorski pridih in navkljub škotskim razmeram (beri: vleče kot zmešan) komaj čakamo, da zapičimo cepine v led. Ta čast pripade meni in zaradi izjemno močnega vetra potegnem linijo precej na sigurno v desnem slapu (Gaustatoppfossen - WI4) tako, da se izognem največji strmini po desnem stebru. Led je debel kot kaj, tako da je varovanje odlično, vendar se delajo talarji (veter tukaj seveda dodobra spiha led), vmes pa naletiš celo na dele miksa sneg/led, ki vsekakor ni najboljša kombinacija.

Na vrhu se slap položi, brije pa še bolj kot spodaj. Hitro zagledam limane svedrovce, na katerih uredim top rope. Pri tem me močno ovira veter, saj me ne le premika za pol metra, temveč mi sproti, ko nabiram štrik za abzajl, le tega odnaša čez rob. No, nazadnje mi le uspe in abzajlam navzdol. Ko prispem dol opazim, da so se nam v levem slapu pridružili trije Škoti (Gaustatoppfossen Midtre - WI4). Obe ekipi si ob vznožju slapu uredimo napol "iglu", da imamo malo zavetja.

Na top rope nato plezamo različno težke varjante slapu, kmalu pa se strinjamo, da imamo dovolj, saj smo se dobro naplezali, za sestop pa tudi rabimo še nekaj časa, da nas ne ujame tema. Zato se poslovimo od Škotov in jo bruhnemo dol nazaj na pot. Med sestopom Jernej v snegu zagleda Quarka in ker ni od Škotov, ga poberemo.

Nazaj rabimo eno uro, pri čemer je navkljub zgaženi poti "pohod" kar naporen. Lep dan, ki smo ga res odlično izkoristili navkljub "kao" slabim razmeram v dolini. (slike)

Rjukan 2012: (4) Ozzimosis

2012-01-11T22:26:00.000+01:00

Že sredi spanja zjutraj naš trojček, ki spi zgoraj, zasliši močno šumenje; Mare sicer pribije:"Pizda to je ziher šporget spodej," vendar je resnica to, da veter vije skozi Rjukan kot zmešan. Zjutraj, ko se zbudimo in pristavimo kofe, situacija ni nič boljša, saj drevesa vsenaokrog premetava, kot da bi bili igrače. Vsi se strinjamo, da dan pavze ne bi škodil, vendar nas ekipa iz sosednje koče ob 10 pokliče, da so v šli sektor ob poti na smučišče, ki je varno skrit v soteski in popolnoma zaščiten pred vetrom (Ozzimosis). Tako tudi nas 8 odpujsa proti temu sektorju.

V sektorju smo sami, vetra pa se še sluti ne. Naši predhodniki že napeljejo glavne linije tega območja; z Milošem pa hitro bruhneva levo za rob, kjer odkrijeva še dve lepi, a preveč kratki WI3. Eno napeljem jaz, drugo pa kolega iz sosednje ekipe. Sektor je dobro narejen, vsi slapovi pa so vsaj (napol) narejeni. Po debelih se povečini vijejo štenge, kar močno olajša plezarijo, drugod pa obstajajo lažje (in težje) variante po svečah in skali. Tako plezamo do 2 popoldne, kjer mi uspe preplezati 7 slapov, od tega dve zelo lepi liniji v glavnem slapu tega območja, Ozzimosis-u (WI4), kjer plezam samo na zatikanje cepinov, ter eno čudovito linijo po kaskadah in tankih lednih svečah v slapu Presank (WI4). V ostalih primerih gre za štenge po WI2 in WI3-kah. Pa vendar se zaradi omenjenih treh slapov prav odlično našutam, saj je parkrat potrebno kar zakleniti roke ter se dvigniti gor.

Vsi ostali so prav tako aktivni in vsi bolj kot ne popedenamo vse slapove. Pri tem velja omeniti, da Brico na novem Quarku uplakne na Ozzimosisu in ga raztegnjen štrik zategne vse do tal. Ajajoj! No, ko ura odbije 3 je preplezano vse, kar se da, tako da bruhnemo nazaj proti avtom. Ker smo že na poti proti smučišču, se naša ekipa odloči, da se z avtom zategnemo še na vrh planote ter poslikamo okolico, ker je vreme res čudovito. Zgoraj je res lepa planota, kjer prevladujejo tekaške proge, pa tudi smučišče nikakor ni zanemarljive velikosti.

Nato pa navzdol. Kot ponavadi so na jedilniku testenine, v večeru pa obiščemo še zanimiv športni center v stari tovarni v središču Rjukana, kamor so Norvežani uspeli zbasati ogromno igrišč, od peščenih igrišč za odbojko na mivki pa do plezalne stene. (slike)

Rjukan 2012: (3) Fabrikfossen

2012-01-10T22:23:00.000+01:00

Pa smo se spet zbudili v še eno zimsko jutro. Dan: torek. Vremenski obeti so sicer nekoliko bolj slabi kot prejšnje dni, saj naj bi bile temperature vse tja do 5 stopinj. Celotna klapa iz naše koče se skupinsko odloči, da je že čas, da se zapodimo v nekaj bolj konkretnega; tako ob 9 ponovno odrinemo iz hiške in ob 10 že stojimo pod slapom Fabrikkfossen (WI3). Do vznožja slapu bi z Milošem prišla že kake pol ure prej, a je Miloš zjutraj pozabil plezalni pas; seveda se je tega spoznanja zavedel šele, ko smo parkirali avto.

No, nič ne de, edina kazen je, da plezava zadnja, kar pomeni goro padajočega ledu proti najinim kumaram. Pa sej mamo čelade. Slap prvi napadem jaz in začne se zelo polako, saj iz rečne struge bruhne navkreber z oceno WI2. Slap naj bi vseboval 5 cugov WI2, vendar nama z Milošem (in tudi vsem ostalim) uspe to spremeniti v 3 cuge po 60m. Slap je zelo širok, tako da je možnosti za napredovanje ogromno; ker smo sami v slapu, praktično vse naveze plezamo hkrati in vzporedno po različnih smereh, ki pa nikjer ne presežejo WI3. Led je na najini trasi tako-tako: ponekod je dober in drži, ponekod imaš sektorje zelo vlažnega, kjer je bolj tenko, vendar tam prime super, imaš pa tudi predele, kjer je pod nekaj cm ledu plast snega, in ti so najbolj zoprni, saj poleg tega, da cepini ne primejo trosiš na plezalce spodaj goro snega in ledu.

Sicer pa nam slap dodobra uničuje noge, tako da tja do 4. sidrišča že vsi čutimo meča. Prvotni plan, da se zapodimo v levo izstopno svečo, se izjalovi, saj dva plezalca pod njo ugotovita, da je debela nič več kot 15 cm, pa še to vsa vodena - v ozadju pa močno buči še kako tekoč slap. 2 navezi se tako odločita za abzajl, jaz, Miloš, Jože in Jernej pa stvari nočemo končati na sredi, zato se zapodimo v desni izstopni krak, ki izgleda bolje narejen (in nekoliko lažji). Čakajo nas še trije cugi, ki sicer niso najbolje narejeni, a jih s skupnimi močmi za šalo popedenamo. Prvi cug je 20m ledna flanka, drugi cug prečka po skali, snegu in tankem ledu, potem pa navzgor po slabem ledu, tretji cug pa vlažne kaskade, pod katerimi močno buči voda.

Na vrhu smo okrog pol 3, in ravno vidimo naše kolege, kako so prišli do avta. Nato pa sledijo 4-je abzajli (po 70m) in že smo na vstopu. Ko dosežemo avto se ravno stemni. Noge pa divjeee. Vsi sesuti se vrnemo v kočo; tokrat na sporedu: Shoot'em up! (slike)

Rjukan 2012: (2) Krokan, vol. 2

2012-01-09T22:19:00.000+01:00

Napočil je drugi dan. Vremenska prognoza: rahlo sneženje, oblačnost in temperature do -10 stopinj. Tokrat se nas vseh 12 odpravi v sektor Krokan. Pozna se, da je ponedeljek in o lokalnih plezalcih ni ne duga ne sluha. Še vedno pa v najbolj popularnem slapu Krokana: Bullen-u (WI4) zasledimo ekipo Angležov, ki so tam zatikali še cel dan. No, mi jo hitro bruhnemo na levo, kjer odkrijemo še kar nekaj plezabilnih slapov.

Tokrat je čas za akcijo in jaz hitro napeljem en kakih 20-30m visok slap WI4 - Gaustaspokelse. Prvič v malo bolj pokončnem ledu plezam naprej. Ja fest! Previdno in počasi navrtam 5 šraufov in že sem na vrhu! Nastavim dva top rope-a (ker sem plezal z dvojčkom, napeljem še sosednjo, izjemno tanko svečo - Tipp, WI5) ter abzajlam dol. Vmes se na desnem debelem slapu (poleg Angležov) izživljata Jože & Jernej. Mato in Mare ga bruhneta proti našim včerajšnjim slapovom, vendar jih za razliko od nas napeljujeta naprej (ne top rope od zgoraj navzdol). Ko se z Milošem naveličava tega slapu, bruhneva na desno k Angležom, kjer na top rope splezava še eno varianto slapu.

Tukaj imamo tudi fotoshooting, saj Jernej z mojim fotkičem leti gor po levi sveči in slika Miloša z namenom, da naredimo kako "sponzorsko" fotko za Petzl. Žal ima Miloš ogabno vijolčne gurtne in vsak poskus narediti lepo fotko se iznakaže bodisi zaradi gurtn, bodisi zaradi top ropa, bodisi pa zaradi Milošovega resnega frisa (ne, sej ne :)).

Led je ponovno odličen, čeprav se na vrhu ponekod delajo talarji, sicer pa je mnogo slapov odlično narejenih ter prav fino vodenih, da cepin prav leti v led. Brico in Miha hitro končata plezarijo in se odpravita proti "amfiteatru", ki je sektor, do katerega rabiš cca. 45 minut, vsebuje pa ogromno večraztežajnih slapov z oceno WI3, 4 in 5. No, midva z Milošem pa še nimava dosti, zato bruhneva v levi del sektorja (kjer so naši ravno končali), ter jaz napeljem naprej še en slap WI4 (Kjokkentrappa), Jože pa še enega WI3 (neimenovan). Obadva slapova sta kratka; moj je zelo uživantski, saj ponuja kake 3 metre lednega kamina, kjer lahko plezaš raznoško ali pa s hrbtom v led (ali pa direktno po sveči). No, Jože nima te sreče in njegov slap vsebuje en kup tanke plasti ledu, pod katerim se skriva sneg. A nič ne de, zlezemo še tega.

Ura je že pozna, Angleži pa končno sprostijo desni del debelega slapu, kjer končno pride na račun še Miloš in suvereno napelje desni del slapu (WI3). Ker so vsi ostali že šli, se hitro pospraviva in ujameva transport (Mare & Mato) do koče.

No, sledi še en večer - tokrat je na sporedu HRANA in film Mačeta. Dec se abzajla na čreva stari! Jutri pa v večraztežajce! (slike)

Rjukan 2012: (1) Potovanje & Sektor Krokan

2012-01-08T22:13:00.000+01:00

Že konec poletja nas je Mato povprašal, če je kdo zainteresiran za plezanje zaledenelih slapov na Norveškem. Nekaj nas je bilo takoj za akcijo, tekom leta pa se nas je nakapljajo še nekaj. No, nazadnje se nas je zbrala kar ekipa 12 plezalcev. Jaz sem že takoj rezerviral mesto z Milošem.

Končno je napočil čas in 11 članov odprave se nas z dvema kombijema zapelje do Celovca, od tam pa na Ryanair-ov let proti Goteborgu. Tam najamemo dva rent-a-car-a; sprva smo planirali za najem dveh Atosov, pa so na srečo imeli na voljo še dva Ford Focusa, od katerih je eden bil celo karavan. Ejga tega! V obratnem primeru bi se močno najebali, da bi v ta dva avtomobila + v enega Peugeot-a 206 spravili 12 tovornih vreč in 12 zainteresiranih alpinistov. Aja, na Švedskem nas je že čakal Mare, ki je ravno zaključil študijsko izmenjavo v Goteborgu.

Sledi igranje tetrisa v prtljažniku da zbašemo vse v avtomobile, nato pa ga že bruhnemo proti Norveški. Ker je na Švedskem nekoliko ceneje kot na Norveškem in ker smo vsi sestradani, saj od jutra nismo jedli, po nekajurnem pregovarjanju končno zavijemo z avtoceste in okupiramo McDonald's. Začuda so cene podobne slovenskim, in suvereno zbašemo vase goro pomfrija in burgerjev. Nato pa v šoping! Ko izstopimo iz trgovine se vsi držimo za glavo, kam bomo zbasali toliko hrane, makaronov, baril, kruha in pera. Brico predlaga strategijo, da vse testenine nazadnje raztrosimo po avtih, da zapolnijo vse luknjice :). Avto komaj potegne, na srečo pa imamo na volanu najboljše šoferje, in sledi dolga vožnja proti Rjukanu.

Relativno hitro prečkamo Švedsko-Norveško mejo, do Rjukana pa prispemo v pozno večernih urah (beri: ob pol 10). Prvič letos se počutim zimsko, saj se zadnje 2-3 ure fjakamo po Pokljuka-like pokrajini, kjer je polno smrek, skal in snega. Prov fletn.

Hiške so vrhunske - imamo hiško za 8 oseb, kjer je superca družabni prostor z gašperčkom, preostali 4 člani ekipe pa imajo manjšo kućo za 4 osebe. Prvi dan je seveda na jedilniku klasika: testenine in barila. Odpremo nekaj perov, saj še nismo kaj dosti zmatrani, in okrog 11 popadamo po posteljah.

Zbudimo se v mrzlo jutro. Pozajtrkujemo in ob 9 spokamo iz koče. Okoli nas se razprostirajo stene, iz vsake poke pa (dejansko) teče slap. No, na žalost je letos bera bolj majhna, saj so razmere bile bolj švoh. Na srečo je napoved za naš teden okrog -5 stopinj čez dan, kar je odlično.

Za prvi dan si izberemo za cilj sektor Krokan, kjer prevladujejo 15-30 m visoki slapovi različnih težavnosti, sektor pa prav tako vsebuje kar nekaj mix smeri tja do M10. Mato in Mare pa si seveda morata dati duška že prvi dan, tako da se odpravita v dolino (gorge) pod elektrarno (ki je turistična atrakcija tega okoliša - tukaj so namreč nacisti med 2. svetovno vojno pridelovali težko vodo, nad tovarno pa je bila izvedena desantna akcija, prikazana v mnogo filmih).

Ob ogledu tega sektorja srečamo tudi 2 lokalca (Norvežana), ki nas povprašata od kod smo - ko rečemo, da smo Slovenci, eden od njiju hitro doda: "Oh, do you know Tomaž Humar? I've climbed with him here in Rjukan...... Crazy guy!" Ob snidenju pa nas povabita v njun flet na čaj, čeprav nam zabičata, naj prinesemo svoje pivo, ker: "We know you Slovenes." Ja kera modela! No, nazadnje le prispemo do našega sektorja. Ker je nedelja, smo nekoliko pozni in najbolj klasični slapovi so že zasedeni; tako se odpravimo nekoliko bolj desno, kjer se nahajata 2 sveči in še en slap. Nekaj naših hitro (ker je prvi dan) napelje na slapove top rope, in hitro se zapodimo v led. Majka!

Vsaj v Krokanu so razmere odlične in led je super, roke pa hitro šutajo. Na desno nato na top rope napeljemo še WI5 svečo (Lucky Lisa - običajno M8, ker se ne potegne do dna), ki prav tako šuta, sicer pa vsi plezamo slapove ocene WI4 (2 varianti Jomfrue - WI4, ter Fyrstikka - WI5, ki pa je v trenutnih razmerah bolj WI3). Do 3 smo že fino našutani in naplezani in se odpravimo nazaj proti koči, kjer pa moramo čakati Mareta in Matota, ki ju ni na vidiku. No, ob temi na dovoz končno pripeljeta tudi onadva, in kmalu izvemo da sta splezala en cug štirke, pa ju je tako zjebalo da sta morala abzajlati (ne, resno, led je bil tenak kot kej, onadva pa že pozna, ker sta ogromno časa porabila za dostop do soteske in 2x deploy Mateja).

Prijetno utrujeni, siti, odžejani in napaljeni za naslednji dan se odpravimo spat. Z Maretom spet smrčiva kot konja in Matej ima spet probleme s spanjem... (slike)

Božično rajanje na planini Laz

2012-01-03T00:48:00.000+01:00

Že lansko leto smo novo leto preživeli v Bricotovi koči na planini Laz. Letos ni bilo nič drugače, saj je Miloš že sredi leta rezerviral kućo, klapa pa se je nabrala v momentu - nismo dvakrat musknili, pa se nas je nabralo 20 (za novo leto). Tekom leta je bilo sicer naknadno izvedenih še nekaj rošad, vendar je glavnina ekipe ostala enaka.

V ponedeljek se na planino odpravi prva ekipa (Tina, Miloš, Simon, "Janko" in Knific), pridružita pa se jim še Mateja in Janez, ki tovorita opremo, in Brico s svojo ekipo. Jernej jim sledi v torek - v dolino pa nam sporočijo, da skale gledajo ven iz snega ter da razmere niso prav dobre, tudi za turno smuko ne. No, ker smo letos imeli bolj plezalne plane v rukzak poleg 2 cepinov, štrika in derez vržem še 2 klina in 2 13cm ledna vijaka.

V sredo se na pot odpravi naša ekipa, ki je sestavljena iz družine Hafner, mene, Igorja in Karmen. Letos do planine Blato ni problem priti, Igorjeva Ibiza pa do gor suvereno prisopiha brez verig. Nase damo kar plezalno opremo, saj tako le ta ne zaseda problematičnega prostora v rukzaku; in že jo mahnemo navkreber. Razmere so res popolnoma drugačne kot lansko leto, saj je snega mnogo manj, in pri znanem delu poti - prevrnjeno smreko - kjer smo lani morali hoditi čez njo, letos odrasel človek brez sklanjanja z lahkoto švigne pod njo.

Ob 9:30 smo najhitrejši že na planini (Karmen naju je z Igorjem dodobra nasopihala), in hitro se nas nekaj zmeni, da napademo klasiko tega okoliša, grapo med Kredo in Slatno. Zato ga hitro našpičimo proti Razorju - pri hoji naprej pa se izmenjujemo, saj se brez smučk sneg zoprno predira (na nekaterih mestih prav do pasu). Kasneje nam Špela z alpinističnega tečaja (ki je bila tudi v teh koncih z možem) pripomne, da smo se gor vlekli ko cunje. Ti bom jst dal :P. Smo drvarja Igorja naprej poslal pa je tudi njega zdelovalo. No, druga ekipa pa ga bruhne proti Voglom z namenom turne smuke; kot smo kasneje izvedeli, so bile razmere odlične! Toliko o videzu in dejanskih razmerah, ne moreš vedet, če ne greš probat. Naša skupina je nazadnje le pod grapo, ki jo je prejšnji dan že odpikal Stane. Razmere v grapi so solidne, čeprav se ponekod udira, skoki pa so vsi zaliti. Z Milošom pomagava začetnikom (Igorju, Karmen in Tini) pri štrikanju. Sam grem kar nenavezan, ostali pa so razporejeni po navezah.

Tokrat sem prvič uporabil domače narejene spinnerje, in ne bi mogel biti bolj zadovoljen. Kakšna svoboda! V primerjavi s tem se mi vsa plezarija s paščki (vse do zdaj sem plezal tako) zdi neintuitivna, štorasta, skrajno naporna in neuživaška. Tudi prvič v rokah držim nove Quarke, ampak ta grapa je kar malo prepoložna, da bi orodja zares zasijala :). Sicer pa imamo lep dan, in vsi z užitkom popikamo grapico. Kmalu smo na vrhu, kjer nas pričaka sonček. Stopimo še na vrh Slatne (ali pa Krede, vedno mešam), kjer nas ujameta Simon in Jernej, ter se po Hladilniku podričamo navzdol. Nato pa v kočo na večerjo, žurko in Activity :). Druga ekipa pa cel večer nažiga tarok, če me spomin ne vara.

Naslednji dan z Milošem peljeva v identično grapo kot prejšnji dan plezat Janeza in Samota, tako da jo uberemo po že znani poti na Razor. Ta dan je oblačno, pa tudi gaz je že narejena, tako da se ne namučimo toliko z dostopom do grape, razmere v njej pa so zaradi nekoliko nižjih temperatur in manjka sonca še boljše. Igor in Karmen sta tokrat nenavezana, jaz in Miloš pa na štrik vsak vzameva enega začetnika. Na vrhu pa nas pričaka veter, tako da hitro bruhnemo čez Hladilnik; vmes pogledamo še proti grapi levo od Hladilnika (t.i. Zapiralka), ki sicer izgleda zalita, vendar po moji oceni prav tako vsebuje kak skalni odstavek v strmejših delih (za led je enostavno preveč toplo). Oddirjamo navzdol in v koči sledi še en dan žuranja.

Petek je dan za počitek; tudi vreme nam ni preveč naklonjeno. Turni smukači jo uberejo proti Lazoviškemu prevalu, Miloš, jaz, Igor in Karmen pa se odločimo, da gremo preveriti razmere na vstop grape, ki smo jo že 2 dni gledali v J steni Ogradov. Linija je zelo očitna, grapa pa deluje kar zalita. No, vstop izgleda navkljub skalnemu skoku čudovit, zato se skupno odločimo, da naslednji dan zadevo napademo. Nazajgrede Miloš izgubi postajico, potreniramo pa še ustavljanje s cepinom v snegu in nekaj dodatnih snežnih štantov. Ta večer pride še kup novih ljudi in koča se že kar šibi pod samimi znanimi obrazi - pa nas ne odvrne od žuranja dolgo v noč. Hvala bogu, da nam je helikopter lahko dostavil goro piva, tako da je bilo dovolj pijače.

V soboto jo turni smučarji spet zategnejo proti Lazoviškemu prevalu, za napad na Ograde pa se nas nabere ekipa 6 korenjakov - jst, Miloš, Jernej, Igor, Karmen in Janez. Vsak izmed prvih treh torej dobi na štrik enega "tečajca". Ker za to grapo še nihče od nas ni vedel, da bi jo kdo kdaj plezal, vzamemo s seboj vso robo, ki jo imamo sabo, ki je žal precej borna (kot se je kasneje izkazalo bi super prav prišel kak frend ali jeba). In glej ga zlomka, že smo pod grapo. Razmere so daleč od idealnih, je pa sneg že splažen, tako da neke silne nevarnosti ni bilo.

Grapo napadem kot prvi skozi ozek vstop in že tukaj se mi začne sneg mleti; sicer pa je vstopnega dela le kakih 10m, takoj za tem pa sledi skalni skok. Pa vendar mi je bolj sigurno kot "štamfati" po grapi zatikati cepine za skale v levi steni grape, in hitro sem pri skalnem skoku. Skok je kar konkreten, edini led, ki ga premore, pa z dvema dobro namerjenima udarcema cepina prilično odstranim iz njega. Na vrhu skoka pa me pričaka čudovito pomrznjena trava. Gurtna čez borovec in že ga gonim po nekoliko bolj položni grapi; melje se še vedno, in pri kakih 45m štantam na odličen borovec. Jernej je takoj za menoj; ker je Igor hitrejši od Janeza, Jernej prvi pleza grapo naprej, zato mu podam klina in šraufa, jaz pa pozihram Janeza. Miloš pa v radio-postajice že pol ure tuli in nerga, ker je v zadnji navezi in še ni štartal. Lej, ne morš hitet v takmule :).

No, drugi cug je bolj zoprn, saj je grapa položna, sneg pa se melje pod nogami. Jerneju, ki leze naprej, zmanjka ravno par metrov štrika, da bi cug potegnil čez skalni skok, zato v sredini skoka v izravnavi naredi štant na cepine (ki sicer izgleda precej neobetavno, pa se je na koncu izkazalo, da je bil vrlo dober). Možnosti varovanja je malo, tako da jaz naredim štant kakih 5 metrov pod njim na pomrznjeno drevo. Igor je hitro pri Jerneju, in čez konec skalnega skoka potegne naslednji cug, ki je dolg kar kakih 50m in se nadaljuje v desni krak grape. Janez je hitro pri meni, Miloš pa tokrat pošlje naprej kar Karmen, kar ni ravno dobro - malo jo namreč stisne psiha in si ne upa plezati naprej čez skok. Na srečo je Igor že na štantu; tako jaz vzamem še štrik od Karmen, splezam do Jerneja, porinem njemu v roke mojega Quarka, da lahko šiba naprej, jaz pa na njegovem zakopanem cepinu pozihram Karmen, da pride do mene. Nato jaz švignem naprej (Karmen tokrat spizdim Knifovega Viperja), Karmen pa povaruje Miloša. Tretji cug je z izjemo skoka (ki je ful lušten in ima celo malo ledu) spet bolj položen, Igor pa je našel odličen štant v obliki debele korenine. No, sledi še (pred)zadnji cug, kjer Janez in Karmen štantata na drevo, saj se grapa izteče v lijak (vmes je še lušten nekajmeterski skalno/ledni skok). Igor pleza še en cug naprej v desno, kjer pa se kar matra (konec grape, prevladuje skala); tako naredu abzajl na borovce in se spusti nazaj dol do nas. Mi trije z Milošem in Jernejem potegnemo še zadnji cug do borovcev (I), tam pa se razvežemo, saj je grape konec.

Nad grapo je kar velika flanka napihane klože, vendar po pobočju Ogradov očitno močno piha, saj je na levem robu flanke sneg spihan do pomrznjenih trav. Tako se vzpnemo po travah ter občasni flanki snega že za kakih 200 višincev in le prispemo na sedlo, od koder se nam odprejo veličastni pogledu na Gorenjsko. Do vrha nas loči še 20 minut hoje, tam pa se končno malo usedemo in spijemo nekaj čaja. Ker smo štartali pozno (okoli 9:30) pa je ura že kar pozna, zato se hitro začnemo spuščati. Vršni greben Ogradov je pozimi povsem drugačen kot poleti, in dejansko kako uro in pol sestopamo, pri čemer se v hoji spredaj menjamo, saj se povsod, kjer ni trave ali spihanega snega, udira do kolen ali pa celo do pasu. Vmes jaz suvereno skrivim palico (ki pa jo mojster Knific v koči uspešno pogliha - hvala, Miha!). Malo nas skrbi, da ne bomo našli prehoda z grebena navzdol v gozd, a ga nazadnje le lociramo, potem ko približno 1 uro sledimo južnemu robu grebena. Flanka se elegantno spusti v gozd, kjer Jerneju uspe še izgubiti ledni šrauf, in hitro smo pri koči.

Kaj naj rečem o grapi? Uživancija, še večja bi pa bila, če bi bilo bolj mraz in bi se s tem sneg manj mlel, skoki pa morda dobili ledno oblogo. So pa tudi v skalni obliki povsem splezljivi, saj (po naše) nikjer ne presegajo M3-M4. Škoda le, da se grapa ne nadaljuje do vrha sedla. Ker nismo vedeli, da je grapa že splezana (baje se ji reče Pripravniška... kako neoriginalno), smo jo na novo poimenovali kot Smer zmrznjenega polžka ter v alkoholiziranem stanju narisali tudi skico. Tukaj prilagam še mojo verzijo le-te, če bo slučajno koga kdaj zanimalo.

V koči sledi rajanje, novoletna rižota, pitje alkohola in vsesplošen žur. Ob polnoči se 10 ljudi nabaše v iglu, ki ga je mularija postavila tekom preteklih dni; potem pa ljudstvo počasi popada, dokler nazadnje ne ostane samo še Jernej, ki fura DJ-ja do poznih ur. Vsakič, ko nekdo gre spat ga nahruli: "Ja pizda, softiči eni!" No, nazadnje podleže tudi sam. V nedeljo pa nas čaka dolg spanec, pokanje in mučna kalvarija (z vsemi smetmi) navzdol do avtomobilov, ter tradicionalni obed pri Chilliju na Bledu.

Odlična klapa, solidno vreme in "so-so" razmere so spet botrovale temu, da si bomo letošnje novo leto za dolgo vtisnili v spomin :). Komadno več fotk (iz večih virov) pa na Picasi.

V hribe, če je še napol poletje gor!

2011-12-02T17:28:00.001+01:00

Prejšnjo nedeljo smo se potikali po Gorenjskem. Ker sam še nikoli nisem obiskal vrha Begunjščice hitro zbobnam sestrico, Miloša in še Jerneja in v nedeljo ob ne preveč rani uri (sej veste, Miloš pa to :)) se odpravimo na pot.

Nekje v okolici Tržiča prebijemo megleno skorjo in odprejo se nam veličastni pogledi na zgornjo Gorenjsko. Parkiramo na Ljubelju in bruhnemo na levo. Odločimo se za pot po Bornovih tunelih, ter kasneje čez Kalvarijo. Bornovi tuneli so luštni, saj ima pot, čeprav je naravnost, prijeten gorski pečat, vmes pa prečimo še dolg, v živo skalo izsekan tunel, ki ima na sredini odprto okno v sredi stene (v taisti smeri smo poleti plezali).

Na koncu tunela sledi še kakih 20 minut zložno vzpenjajoče se gozdne poti in že smo na planini Preval, kjer imajo navkljub dejstvu, da je konec novembra, še vedno odprto. Ljudi je namreč cela množica. No, od tu se naša pot odcepi direktno navkreber - ta del poti se uradno imenuje Kalvarija in vsekakor je to najgrši del poti; strm vzpon po gozdu (tu še gre), na vrhu pa sledimo potki po zdrsani kombinaciji zemlje in skal. Si pa zato izjemno hitro na vrhu grebena.

Sledi še čudovit sprehod po grebenu, kjer si na S stran proti Zelenici ogledujemo zimske cilje :) (Begunjščico nekateri imenujejo kar gora tisočerih grap, toliko jih prepreda njeno severno ostenje). Na vrhu smo v 3 urah (uradno je 3:30), pa smo šli zelo lagoden tempo, saj smo se vsi malo polenili in izgubili nekaj kondicije.

Seveda na vrhu nismo sami, saj je vreme res fantastično - ne moremo verjeti, da je konec novembra, in potihem kar nekako upamo, da bo kmalu le zapadel sneg :). Tina nas reši (vsi smo sestradani), saj je prinesla dovolj rib z zelenjavo in kruha za vse.

Dolgrede je tudi Kalvarija nekoliko lepša, a vseeno zoprna. Pri koči na planini Preval se ustavimo še na ČUDOVITIH štrukljih (definitarno primerljivimi s tistimi na Kofcah), kjer jim priložijo zraven še domačo marlemado. Madafakarski posladek! Sledi sestop in odhod proti domu.

Upam, da je to dejansko bil zadnji jesenski bruh v hribe, saj si naslednjič res že želim, da bi se vzpenjal po snegu namesto po skalah :). Visoka saturacija pa na Picasi.

Jesenski skok v Istro

2011-11-24T19:50:00.001+01:00

Več kot mesec brez aktivnosti, ojoj!
Takole bom rekel: faks me je kar precej na polno zaposlil, na nekaj izletov pa sem pozabil vzeti fotoaparat kar naredi celotno pisanje nekoliko brezvezno. Bil pa je poudarek predvsem na frikanju.

Kakorkoli, v nadaljevalnem tečaju športnega plezanja se že kak mesec prav fino našutavamo in prejšnji vikend nas je trener Bobnar zorganiziral da smo se odpravili frikat v Istro. Plezalni vikend v fantastični klapi? Sure thing!

Nekaj nadebudnežev nas je Slovenijo zapustilo že v petek tekom dneva (jst, Miloš, Knific, Igor in Jože) - cilj: Črvar. Tam imajo namreč Knificovi svoj apartma. Miloš (kot ponavadi) prestavi odhod za krepki 2 uri, kar predvsem malo pogreje Igorja, saj je na delu hitel kot le kaj, da bo do 12 frej. Komaj se nas 5 zbaše v Miloševega Volvota (brez tetris mojstra Igorja nam tudi to ne bi uspelo) in v prtljažniku ni več prostora niti za kocino. Sledi nakupovanje v Kopru, kamor nas Miloš zvabi z lažno pretvezo - sam ima namreč še sestanek! Hrano posledično tovorimo kar v naročjih.

V Črvarju v flatu zakurimo, spijemo pivo/dve, povečerjamo (in v smeti vržemo staro salamo, ki je ostala še od Brica - AJAJAJ) ter se hitro spokamo spat. Miloš zjutraj modro ugotovi, da imamo s seboj kar 3 smrčače - mojo malenkost, Igorja in Knifica. Predvsem pa nas vse zebe kot pse, saj ponoči nikakor ni vročine. Edinole Miloš in Knific se hihitata v svojih puhastih spalkah za negativne temperature.

Ker smo vrli in pridni, smo zgodaj na nogah - sledi še kavica v edini odprti kafani, nakup jabolk in vožnja proti plezališču Dvigrad. Tam smo prvi, sonček pa ravno začne greti skalo. Ko vpnemo prvo smer pa v plezališče pridejo še ostali člani druščine - Bobnar, Evgen in Tina.

In tako se spravimo plezat - mislim da lahko za vse rečem, da so smeri v Dvigradu super; sprva se držimo v bolj levem delu plezališča, kjer človek najde nekaj lažjih smeri (4-k in 5-k). Pa ti že 5-ke dajo vetra! Ni nič švercanja, vse ena sama plata, in kar dodobra začinjene ocene. Super! Sploh zato, ker je v celotnem plezališču kakih 15 ljudi. Navala v Dvigrad res ni :). Najdemo tudi smer z oceno 5c, ki je niti naši aduti (Igor, Evgen) ne preplezajo brez tehničarjenja. Vstop je namreč bolder z izjemno atletskim gibom.

Kmalu je čas za selitev v desno, kjer se mimo ekstremnovrlohudičevozajebane Malvazije (šele 1 ponovitev) odprejo nekoliko bolj navpične smeri v rangu šestic. Tukaj Bobnarjevi komentarji pridejo že bolj prav, pa tudi fino je, da nas prvič dejansko vidi, kako smo v skali, ne samo na plastiki.

Nekje sredi dneva se nam pridruži še Karmen, ki se takoj zapodi v skalo in Dvigrad ji precej leži, saj nudi zelo tehnično plezarijo, kar Karmen obvlada :).

Plezamo cel dan in proti koncu sem osebno čutil že kar neko utrujenost. Pa me ni ustavilo, da ne bi šel probat divje smeri z oceno 6b+ in se naučil, da mi do tja spet ne manjka toliko veliko - predvsem suverenost in zaupanje v minimalce (stope mislim, grife sem kar držal) ter osvajanje detajlov kjer zmanjka tako stopov kot oprimkov. Vsi navijamo za Evgena in Igorja, ki pa žal podležeta v zadnjem (prej omenjenem) detajlu, kjer mi ni jasno, kako priti čez.

Izkupiček dneva je odličen - vsi smo posajtali kup smeri z oceno 5c ali več, Evgen in Igor pa tudi nekaj 6-k. Nekaj smeri je res čudovitih - uživantska 5a plošča, kratka 5c z zajedo v detajlu, ter 5c/6a šalcarija. Da ne omenjam tiste 6b+ ... izjemno lepa plata, ko bomo malo bolj pripravljeni!

Prijetno utrujeni se nato pospravimo 100m naprej od parkirišča, kjer nas pričaka kuča, kjer bomo prespali, in njen lastnik. V koči je prijetno toplo, saj v velikem kaminu gori ogenj. Zgoraj pa hitro dojamemo, da bo za spati še bolj mraz kot preteklo noč. Večerjo nam kuhata mojstra kuhinje Miloš in Bobnar in špageti nas ravno prav nasitijo - spijemo še nekaj pira, potem pa spat.

No, o noči ne bi govoril, blo je mraz kot pes in spet sta edina srečneža bila Miloš in Knific. Ostali zmrzujemo in čakamo jutro.

Za nedeljo se odločimo za plezališče Limski kanal, kamor nas vodi Knific. Vmes se enkrat suvereno zgubimo, na koncu pa le najdemo plezališče.

Smeri so v Limskem kanalu daljše, ocene pa ne tako navite kot v Dvigradu. Folka je precej več, čeprav se sonce pokaže šele sredi dneva. Hitro se zarinemo v prve 5a in 5b-ke in meni kar malo upade morala. Splezam namreč 2 smeri 5b in mi nista prav nič všeč - saj nista težki, ampak silno neprijetni. Ko se premaknemo desno, pa se forma izboljša! 2 smeri 5c ter ena 30m 5b so tako uživantske, da je joj! Vsi se strinjamo, da danes pa ima da pade sajt kakšne 6-ke (razen Evgena, ki se je našutal v eni 7-ki in Tine, ki si je prav neprijetno potolkla koleno v eni zoprni smeri z oceno 6a). Še en premik v desno nam ponudi res lepe smeri - 6a ,kjer je vstopni bolder po mojem bolj 6a+, ter nekaj smeri v rangu 6a in 6b, ki jih Igor in Karmen suvereno sajtata; vsi ostali pa na pogled spležemo previsno uživancijo z oceno 6a+. Končno! Sem že dolgo čakal, da na pogled splezam smer, težjo od 5c. Tudi Milošu gre odlično. Sicer večino pleza na top rope, ampak prav tako spleza vse 5c in 6a+. Edinole ne more iz kože - še vedno namreč spregleda šalce, pa četudi mu ležijo pred nosom :) Pa je dan spet okoli!

Sledi vožnja domov, vmes pa se v Kopru ustavimo še na večerji. Top vikend! Škoda, da še ostali člani tečaja niso mogli priti...

Fotke - klasika, na Picasi.

Vikend odprtih vrat v Hotelu Vijolica

2011-10-09T17:03:00.002+02:00

Da naredim malo reklame: svak in moj oče sta že kake pol leta nazaj stopila skupaj in nabavila (no, kupila delež) apart hotela Vijolica v središču Kranjske Gore. Hotej je lepo urejen, negovan, vsebuje lepe apartmaje ter ima odličen dostop na smučišče, prav tako pa nudi obilico drugih aktivnosti (urad za gorske vodnike, kolesarskega vodnika, ...). Da ne dolgovezim, nahaja se na tem naslovu.

Ta vikend sta tako povabila vse družinske člane in kolege ter prijatelje in imeli smo čudovita dva dneva v objemu pobeljenih gozdov in sten. Malo smo ga pili, malo hodili, Štajnbirt je pekel odlične čevape, ...

Tokrat naj slike govorijo zase - prvi sneg je namreč vso deželo prekril s čudovito odejo in na Sleme smo morali del poti gaziti po 30-40cm frišnega snega. Zima se bliža!

Grintovec po Frischaufovi poti

2011-10-03T19:39:00.002+02:00

Prvi mesec v oktobru, vreme pa še vedno čudovito stabilno. Vsekakor dan za izkoristit! Čeprav so me kolegi iz AO-ja snubili za plezarijo sem se že sredi tedna odločil, da bom rajši bruhnil na pravo planinsko turo. Po treh vikendih plezanja po hribih se mi preprosto ni dalo še enega vikenda preživeti v vertikali.

Tako so med ožji izbor prili: Prisojnik, Kočna in Grintovec. Do Prisojnika se mi nekako ni ljubilo voziti, medtem ko so mi Kamniško Savinjske Alpe še vedno velika neznanka. Tako se odločim kar za njihovega prvaka (čeprav je od Kočen višji zgolj malenkostno) Grintovca.

Vsi kolegi so nekaj štrajkali, na srečo pa je Nada na Facebook-u spraševala za družbo na (morda zadnji) topel izlet v hribe.

Štartava vzorno ob 5:30 iz Škofje Loke, in okrog 6:00 že drviva iz Kranja proti Jezerskemu. Najin prvotni cilj je bila lažja varjanta vzpona na Grintovec s Kranjske strani, ki štarta ob kmetiji Suhadolnik. Navkljub dokumentiranemu listu papirja, kjer izrecno piše, kdaj morava zaviti z glavne ceste, odcep zgrešiva. Nato se kakih 20 minut voziva in se sprašujeva, kje za vraga bo odcep za to šmentano kmetijo!

Nazadnje prideva do Zgornjega Jezerskega in seveda je jasno, da sva ga nekje daaleč zadaj polomila. Nič, bova pa šla čez Češko kočo. Po pravici povedano me je ta pod že od začetka bolj mikala, saj je bolj "plezalna" in napeta, vendar nisem vedel, koliko sem pripravljen, saj me zavarovane planinske poti že dolgo niso videle. No, izkazalo se je, da stvar nikakor ni bila problematična, ne zame in ne za Nado.

Okrog pol 7 tako štartava malo po začetku makadama nad Planšarskim jezerom, kjer se sicer nahajajo sumljive table, ki prepovedujejo parkiranje (ob povratku nazaj mojo črno strelo sicer obkroža gora pločevine, tako da strah z kaznimi verjetno ni preveč utemeljen). Zastaviva kar hiter tempo in prav hitro sva na Češki koči. Ta pot mi nikoli ni bila pretirano prijetna, saj se vzpenjaš po nekoliko redkem gozdu, nazadnje pa sledi kar dolga hoja naravnost po deloma zavarovani poti, ki je bila to jutro kar malo mokra.

Od Češke koče pa ga našpičiva proti Zgornjim ravnem (melišče nad Češko kočo), kjer slediva poti. Po melišču kar gre in relativno hitro sva pod steno. Aja, za vzpon si izbereve Frischaufovo pot, ki je ena od dveh možnih poti (iste težavnosti), ki vodita preko S stene Grintovca/Dolgega Hrbta/Kočne.

Stena je resnično mogočna, čeprav nad Češko kočo ne doseže tako zavidljive višine kot pod Dolgim Hrbtom; samo predstavljam si lahko, da je stena veselje za vsakega alpinista, ki rad pleza zimske smeri, saj je polna kaminov, zajed, razpok in podobnega.

Vstop v smer je morda za nevajene kar malo zoprn, saj kakih 30m ni nobene zajle, čeprav je potrebno kar malo poplezati. Z Nado sva prišla do zaključka, da je vstop tak zato, da odžene neprimerne osvajalce :). Sicer pa ni noben bav-bav za vsakega, ki je kdaj malo plezal po hribih. Smer nato lepo sledi naravnim prehodom in se po policah lepo umika na levo stran, nato pa skozi naravni prehod napadeš kar precej direktno linijo navzgor do vrha stene.

Zelo uživantska smer, fino zračna in primerno zavarovana (nekateri bi verjetno želeli več zajl, ampak dejstvo je, da so povsod, kjer jih potrebuješ). Edinole nekoliko sva pogrešala čeladi, saj je v vrhnjem koncu del poti kar poln nanešene skale in ni hudir, da vsak drugi planinec sproži kakšen kamen(ček). Če ne na poti navzgor pa na poti navzdol.

Kot je navada za S stene celotno pot hodiva v senci in prav nič pretirano toplo ni - na vsake toliko časa čezenj potegne še veter, tako da se v zmernem tempu vzpenjava. Nepopisno srečna sva, ko prideva do Mlinarskega sedla ter prečiva greben na južno stran, kjer je zavetrje in sonček ter prelep razgled na Gorenjsko :).

Sledi še 45 minut (nekje tam) hoje, ki je sprva prijetno grebensko prečenje proti Grintovcu, kjer menjavaš severno (senčno) in južno (sončno) stran, v pomoč pa je kar nekaj zajle. Nato pa sledi ne preveč uživantski (predvsem zaradi vetra in sence, ki naju dodobra zmrazita) naskok na vrh, ki teče po melišču na severni strani Grintovca. Zadnji del je spet lepši, saj prek skob in zajle napadeva manjšo skalno plato, in že sva na vrhu.

Do vrha sva potrebovala okvirno 3 ure in pol, kar je 1 uro manj kot po vodiču, in obadva se strinjava, da nisva pretirano divjala. Tako da je še room for improvement :). Na vrhu imava obvezno malico, in vmes nama družbo delajo kavke, ki nezaupljivo kavsajo po ponujenih krhljih. Seveda nisva sama, predvsem z juga (po strehi) prihaja na vrh kar nekaj ljudi.

Razgledi pa so veličastni, saj se vidi do Snežnika, vse Julijce, in (po mojih ocenah) se spet odlično vidi Grossglockner. Edinole večji del Karavank je skrit za gmoto Kočne.

No, ko se približno pogrejeva, se kar hitro odpraviva nazaj. Vračava se po isti poti, kjer naju spet najbolj zebe takoj pod vrhom na severni strani Grintovca. Sestop po Frischaufovi poti pa ni tako siten kot sva sprva mislila, da bo. Vmes sva sicer zelo previdna, da ne proživa kamenja pod seboj. Tako sva dol hitreje kot gor, in do Češke koče naju čaka odlično melišče, ki močno olajša sestop. Majka!

Na Češki koči debelo pogledava, saj je ljudi za nekaj avtobusov, pri čemer prevladujejo družine z otroci. Prideva namreč ravno v času južne in nedvomno je ogromno ljudi izbralo ravno Jezersko za nedeljski izlet. Sonček ravno greje zelenico pred kočo, tako da se vrževa v travo in se kake pol ure prav fino sončiva inu uživava. Potem pa počasi navzdol.

Vmes srečava še nekaj Nadinih znancev, nato pa sva okrog pol 3 pri avtomobilu. Sledi še neomembe vredna vožnja domov.

Moram reči, da so me "grintovci" kar navdušili, in dobil sem silno željo napasti še Kočno, Skuto, Rinke, Ojstrico in druge hribe v tem masivu. Nudijo namreč pravi gorski svet z velikimi vertikalami in prepadnimi dolinami, kar velik del je dostopen iz Jezerskega, pa razgledi menim, da so po eni strani še bolj veličastni kot iz Julijcev, saj je skupina manjša in posledično bolj "občutiš" višino, saj te ne omejujejo toliko sosednji vrhovi.

Skratka super izlet v super družbi. Kaka fotka več kičastega vremena pa je na Picasi.

Loka Open 2011

2011-09-26T19:45:00.001+02:00

Že en teden nazaj me je poklical Meglič, da znova zbira ekipo Leteče Podgane, saj je tokrat po 3 letih premora znova organiziran turnir Loka Open v inline hokeju. Sam sem bil takoj za akcijo, ampak sem imel precej probleme z rolerji, saj sem svoje uspešno polomil v nekaj dneh nabijanja hokeja (cca. 3 leta nazaj). To so pa te ta novi rolerji, nič več plastike... Potem pa parkrat močno zaviješ, pa grejo.

No, na srečo sem imel ostalo opremo še pri sebi (hokejka, ščitniki), rolerje pa mi je Meglič zrihtal kar na dan turnirja - bojda sem si jih izposodil od njegovega fotra. Upam, da ne zameri, da sem mu zdrajsal koleščke.

Seveda smo vsi vedeli, da smo daleč od favoritov - Leteče Podgane so Megličev projekt, da z najbolj random ljudmi pride na turnir in se bori do konca. Jaz hokeja nisem igral 3 leta, in prvi 2 tekmi sta bili bolj kot ne zviranje po asfaltu. Sej nisem slab v rolanju, ampak po 3 letih se pa le malo pozna. Meglič je bil prvič v življenju v golu, ampak se je odrezal popolnoma solidno.

In kako je zgledal turnir? No, vse razen ene tekme smo izgubili. Ampak res škoda, saj smo ravno na zadnji tekmi proti gostiteljem turnirja, Sveti Duh Eagles, izsilili remi. Če bi vse tekme igrali tako (prej smo imeli zelo nesrečno igro proti Gorajtam, kjer je vsem padlo dol in smo se samo rolali okrog našega gola) in imeli kako menjavo ter dobro strategijo, bi dejansko lahko prišli do zmag! Če bi imeli prej kak trening...

Nesrečnežu iz Pungarta je v zadnjih minutah naše tekme uspelo razbiti čelo na našem golu, vendar se so organizatorji odlično izkazali in igralec je bil čez 1 uro že nazaj s prevezo čez glavo, tako da ni bilo razen malo krvavega igrišča nič hujšega.

Sicer pa kaj češ, borili smo se (z izjemo ene igre), in našvical sem se kot že dolgo ne. Danes pa že cel dan čutim musklfibr po celem telesu - majka! Škoda, da smo letos bili zadnjič dovolj "mladi", da lahko sodelujemo, saj ima turnir starostno omejitev navzgor (kar je sicer super stvar).

Drugače pa je bilo luštno - lepo vreme, hokej, srečanje z nekaj kolegi, in ja - še enkrat hokej! Lahko bi večkrat špilali, dejansko bo treba razmisliti o nabavi rolerjev - tokrat zares plastičnih, če jih še kje prodajajo (ali pa morda tokrat dejansko uspem v nošnji "hokejskih" rolerjev, ki so me nazadnje prav grdo ožulili).

Švicanje nad Vipavo

2011-09-24T19:03:00.003+02:00

Z Jernejem imava zadnje čase kar climbing spree, saj vsak vikend bruhneva na plezarijo. Tako tudi ta vikend skupno zavrneva Miloševo povabilo na turo na Triglav in se zmeniva za napad Vipave.

Desno od Gradiške Ture se namreč nahaja t.i. Podraška Tura, kjer imaš en kup 100m - 375m smeri, ki niso navrtane. Odločiva se za Nikolajevo smer (IV/II, 375m), ki se je kasneje izkazala za odlično odločitev. Ker obema manjka spanca, se zmeniva za odhod šele ob 7:30 iz Bitenj. Ker nas večino časa razvaža okrog Jernej se tokrat jaz javim za šoferja.

Na cesti ni nobene gužve in že okrog 8:30 se nahajava v Gradišču, kjer urno navlečeva nase vso opremo, ki tokrat vključuje vseh 8 frendov - tukajšnja skala je precej drugačna kot po naših hribih in mnogo redkeje se da zabiti klin, zato pa je več pok, ki so kot naročene za frende in jebice. Klasično vzameva en rukzak in pot pod noge!

Vstop v smer se nahaja za simpatično cerkvico Sv. Miklavža, do katerega je iz parkirišča kake pol ure sprehoda. Vmes se ravno fino ogrejeva.

Meni pripade prvi cug, ki je v prvem delu zelo lep - tkole od oka III/IV-, v njem je nekaj klinov, sicer pa je možnosti za frende in jebice neomejeno. Orientacija ni zahtevna, saj v zgornjem delu smer preide v plezanje po skalah in podrasti, in vse naokrog je zaraščeno, smer pa je izsekana. Hitro porabim ves štrik in štantam na drevo.

Že takoj med plezanjem prvega cuga Jerneju uspe z rukzaka izgubiti eno plastenko vode, ki sva jo kasneje vročično klela. Lesson learned, in drugo (edino preostalo) flašo takojci zabaševa v notranjost rukzaka.

Ker so nazadnje v Begunjščici lepi cugi pripadli meni, tokratne lepote prepustim Jerneju da jih napelje. Drugi cug je plezarija, zaradi katere bi svetoval Nikolajevo smer. Skalna plata, visoka kakih 30m, čisto navpik, vendar dodobra razjedana, tako da je plezanje pravi užitek. Aja, vstopiš pa vanjo nekoliko v desno (kake 2 metra), vendar je vhodov več. Družno sva bila mnenja, da sva vhod na plato zgrešila in šla neko svojo varjanto, ki pa je bila prav tako povsem splezljiva.

Jernej si navkljub odlični skali vzame čas, saj je pogled pod nogami kar "luftarski" in možnosti za varovanje so zgolj frendi, katerim še vedno ne zaupamo najbolj (čeprav bi jim mogli, saj vem).

Takoj po plati Jernej spet poštanta na drevo, in jaz mu sledim - kot omenjeno je cug resnično vrhunski, in plezanje po njem je prava uživancija. Nato spet napeljujem naprej jaz - tukaj se svet položi, in po izstopnem kaminčku (ki ti kar da vetra - je zgolj nekajmeterski, vendar v njem zmanjka dobrih grifov tako da se je treba kar fino postaviti) teren preide v I/II-ko.

Jaz napeljem dolžino štrika in povarujem Jerneja na rogelj, on gre še kakih 20m naprej, Nato pa se razveževa. Sledi plezanje po desni strani rebra, ki nikoli ne preseže I/II-ke - skratka, škoda časa za varovanje. Tako se vzpenjava po rebru, dokler ne prečiva v desno ter se vzpneva pod novo, spet kakih 30m visoko plato. No, ta plata je precej bolj fojhtna kot prejšnja, in najina smer jo obide po desni strani; sicer je prehod mnogo lažji, vendar je skala v tem cugu zoprno krušljiva.

Jernej spet gre naprej (lepši cugi pa te fore...), in ubere neko svojo varijanto na levo, kjer skoraj izruva polmetrsko skalo iz stene. Po kakih 10m se stena nekoliko položi, in sledi II-III-ka po rebru navzgor - pristna šodrarska plezarija, kjer bolj kot ne uživaš.

Nato napeljujem jaz in takoj me pričaka "trentarski" detajl, kjer je v steno zabitih kakih 6 klinov, za katere še zdaj ne veva, zakaj so tam, saj niso plezalni klini (=vanje ne moreš vpeti varovanja). Sicer pa je detajl preprost, čeprav zoprno krušljiv. Nato spet sledi vzpenjanje do vrha rebra.

Jernej se nato spusti kakih 10m z grebena, nato pa napade še zadnjo plato, ki je res veličastna, saj se dviga kakih 60m pod nama, vendar jo Nikolajeva smer obvozi po levi strani po strmi diagonalni rampi. Tam me Jernej poštanta, nato pa končno pripade en lepši cug meni :). Plezarija, ki nikjer ne preseže III-ke, je pa uživancija na polno. Dobra skala, dobre možnosti varovanja, in super razgledi (sva že kakih 300m nad izhodiščem).

Na vrhu se da izplezati praktično kamorkoli, vendar sam raje zavijem v desno in naredim štant pod zadnjo skalno "flanko", da bo Jernej imel še kake pol cuga luštne plezarije. Jernej suvereno napelje še zadnji cug, jaz pa si tokrat privoščim direktno linijo navzgor, saj imam varovanje top rope, in se fino pomatram po čudoviti plati. Vrh označuje kamniti zid.

Razveževa se in nejeverno ugotoviva, da prvič plezava že 4 ure (občutno bolje nama gre, vsakič sva bolj hitra inu izvežbana); kar je bolj zoprno je, da se zaveva, da sva brez tekočine, sonce pa švasa kot pri norcih.

No, sestop je bil pa spet svoja zgodba :). Glede na vodniček naj bi nekje odcepila pot navzdol, ki te po grapi pripelje do dna - midva pa se odločiva, da bova rajši po planoti šla do vrha Gradiške Ture in sestopila po ferati. Takoj nad vrhom smeri se namreč nahaja velikanski oddajnik in sklepala sva, da do njega pač mora peljati kakšna pot.

No, poti nisva našla, in edini znak civilizacije je bila oddaljena motorka kmeta, ki je v daljavi žagal drva. Tako se pobijava po gozdu, ki je na nekaterih koncih zoprno gost, in šele v bližini Gradiške Ture naletiva na urejeno pešpot.

Nato pa v dir navzdol! Od obeh teče, vroče pa kot pri norcih. Sonce ga neusmiljeno žge, pa čeprav smo sredi septembra. Sestop čez ferato se tako kar vleče, saj obadva vidiva pred očmi le vodo, ki jo imava v avtu. Sicer pa sva hitra in učinkovita - kako ne bi bila, saj imava obadva odlično obutev (moram se malo pohvalit, da imam nove čevlje za dostop :)).

V Stebru vidiva še eno navezo, ki abzajla navzdol, povsem mogoče da zaradi sonca...

Kaj naj rečem za konec? Super smerce, in še se bo šlo sem. Samo v malo bolj zimskih mesecih...

Aja, fotoaparata pa tokrat nisem jemal seboj, tako da čakam na Jerneja, da mi zrihta kakšno fotko :). Bom dodal, ko jih bom imel.

Plezarija nad Bornovimi tuneli - smer Mali Janc

2011-09-11T09:46:00.000+02:00

Nekoč sem tekom generalnega brkljanja po internetih naletel na zanimivo smer nad Bornovimi tuneli, Mali Janc (in še nekaj drugih). Ko sem videl slike prvega cuga (luštno luštno) sem rekel, da to moramo pa enkrat it splezat :). Smer je na plezanje.net označena kot navrtana, z oceno IV+, nje dolžina pa se ustavi pri 160m. Edini problem je, da smer ni pretirano dobro dokumentirana oz. nam ni uspelo najti dobre skice smeri.

Jernej me ves naspidiran v petek pokliče, če grem kej plezat ker je spet napovedano lepo vreme... seveda je takoj padel predlog za Begunjščico. Pridruži se nama še Miha, in v soboto ob 7 štartamo iz Kranja. Na parkirišču pod Zelenico smo okrog pol 8 ure zjutraj; napravimo se, pri čemer vzamemo poleg standardne opreme s seboj tudi nekaj frendov, jebice, in 3 kline. Sprehajamo se kakih 5 minut ko dojamemo, da nismo vzeli štrika! Tja, solo pa ravno ne bomo šli. Špric nazaj v avto, in kmalu smo nazaj na poti.

Od parkirišča pa do vstopa v smer je kakih 10-15 min hoje, izberemo pa si pot za Bornove tunele; ko pridemo iz gozda, takoj začnemo gledati v ostenje na desni strani od potke, kjer je en kup skalovja, ki bežno spominja na sliko naše smeri, ki jo imamo sprintano z interneta.

Ne vem kako je do tega prišlo, ampak namesto, da bi pred vhodom v tunel zavili levo, mi zavijemo desno (po melišču GOR, ne DOL!!), in kmalu odkrijemo, da to ne bo prav, saj ne vidimo nobenega svedrovca, pa tudi vhoda v smer ne moremo locirati.

Pravilna smer je pred vhodom v tunel navzdol levo po melišču, kjer se spustimo kar za kakih 60-100 višincev (od oka) direktno po melišču. Nato na desno zavije kozja stezica, ki nas pripelje mimo vstopov za druge smeri (Smrketo,...) do vstopa v Mali Janc. Vstopa se ne da zgrešiti, če boste le prej pogledali eno sliko, kako zgleda prvi cug.

Prvi cug napeljuje Jernej in navkljub v redu navrtanosti vmes zabije 1 klin. Kmalu je na štantu (cca. 30m štrika), kjer je sicer en svedrovec odlomljen. Sledi mu Miha, jaz pa grem zadnji, izbijem klin in se vmes pozabavam s čudovitimi platkami (ki se jim lahko izogneš po lepi zajedi v levi strani stene), saj imam varovanje od zgoraj. Ful lep cug!

Drugi cug prav tako napelje Jernej, in po kakih 10m IV-ke se smer obrne proti skalnemu rebru na desni strani in preide v II-III-ko. Jernej naredi štant na borovcu, in hitro sva pri njem.

Tretji cug pripade meni, in kot ponavadi po kakih 20m najdem štant v rebru pod lepo plato. Tako pozihram kolega, nato pa spet grem naprej jaz.

Po kakih 10m visoki plati gre zlahka, saj sta notri (mislim da) 2 svedrovca, nato pa se suvereno izgubim. Na skici smer zavije desno, in jaz uberem dolgo prečko proti desni, kjer končam kakih 5m stran od okna v sredini Bornovega tunela. Nekako mi je jasno, da sem šel preveč v desno; poskusim iti kakih 5 metrov navzgor, a hitro vidim, da to ne bo to; zato splezam nazaj dol na polico ter se vrnem na konec plate nazaj v levo (vmes sem dejansko našel idealno mesto za jebico, a kaj, ko je preveč desno).

Tokrat se malo bolj ozrem in nad seboj le zagledam nekaj bleščečega - svedrovec! Odlično! Našpičim ga gor po kaki III-ki in končno najdem štant. Tale izgubljeni cug mi je sigurno vzel kakih 20-30 minut. Skica, ki smo jo imeli, je bila res obupna. Vsekakor pa priporočam, da v tole smer, čeprav piše, da je navrtana, vzamete kakega metulja ter nekaj klinov, saj so lažji deli (do III) povsem nenavrtani in močno paše, če lahko postavite nekaj vmesnega varovanja. Čeprav je skala kar razbita (v lažjih delih seveda) se da kak klin prav fino zabiti, metulji pa prav pridejo predvsem v zadnjem cugu.

Soplezalca sta hitro pri meni, saj cug sam ni pretirano težak (čeprav je plata kar IV/IV+), in spet grem naprej jaz.

Gre za predzadnji cug in o njem lahko povem le eno besedo: božansko! Celoten cug je diagonalna plata v levo (ter na koncu izstop direktno navzgor in malo desno do štanta) - cug je navrtan odlično (rabiš kakih 8 kompletov se mi zdi), plata pa za vikat! Uživancija na polno! Vmes je tudi detajlček, kjer se moram kar fino pomatrati, da prečim v levo, saj zmanjka dobrih grifov. Ampak lep, lep cug!

Tudi zadnji cug ni orientacijsko nič zahteven - spet ga napeljujem jaz in sprva grem v desno navzgor po razbitem svetu (II-III, kakih 10m), nato pa se začne vzpon po poči, ki je vrhunska! Navrtana je dobro, svedrovci so na vsakih cca. 5m, vmes pa je tudi ogromno mest, kjer lahko zatakneš metulja/jebico. ČUDOVITO!

Na vrhu je nekoliko zoprno, saj je direktno nad vrhom stene mini melišče, in za izstop imaš na voljo 2 opciji: do konca poči v levo, ali pa prečka po plati v desni ter nato prečenje melišča na levo do štanta. Sam izberem drugo opcijo, in zelo previdno prečim razbito skalovje, da ne zasujem kolegov spodaj na štantu.

Hitro sta na vrhu poči, in obema svetujem varianto z dokončanjem poči, saj pri tem ni treba prečiti melišča. To je vrh smeri - pozihram ju še kakih 10m navzgor po razbitem svetu, tam pa se razvežemo.

Na vrhu uspe Mihu najti od dežja spran list papirja, kjer je sprintana odlična skica naše smeri. Neutemeljeno sem se bal, da bo sestop zoprn vsaj toliko kot dostop, vendar se motim - v levo najdemo gamsjo stezo, ki se v udobnem spustu priključi poti na Bornove tunele. Tako smo v 15 minutah spet nazaj pri avtomobilu.

Smer toplo priporočam, saj so prvi cug, zadnje 2 cuga in kaka plata vmes res vrhunski. Če se ne izgubite in če je naveza vpeljana, pa je smer podelana v 2-3 urah in jo lahko greš tudi npr. po šihtu. Mi smo potrebovali več, ker smo se 2x izgubili ter ker smo bili 3-je v navezi.

Odkrivam, da je tudi po naših hribih veliko navrtanih smeri, ki so prima. Pa ne, da zanemarjam nenavrtane smeri :). Je pa res, da si tele smeri niti podrazno ne bi upal iti, če ne bi bila navrtana, saj v platah resnično ne moreš delati solidnega varovanja. Fotke pa so na klasičnem naslovu.

Mala Mojstrovka po S razu

2011-09-04T12:01:00.000+02:00

Za vikend je bilo spet napovedano lepo vreme in Jože je seveda instantno na FB začel spraševati, ali je še kak kandidat za večraztežajno plezanje v hribih. Sam sem sprva bil skeptičen, ker sem ob zadnji plezariji skoraj izdahnil, ker so me plezalke tako tiščale. No, nazadnje sem si tudi pofaulan noht (ki še vedno ni odpadel, grrr) uspel ostrižti, prav tako pa sem nekako dojel, da so Milošove plezalke, ki sem jih imel v Debelem vrhu, dejansko manjše kot moje, dasiravno naj bi bile 4 številke večje. No, to ali pa imam izjemno bizarno oblikovano stopalo. Kdo bi vedel.

Na FB se tako nazadnje dobimo 4-je pustolovci (jaz, Jože, Primož in Jernej). Dorečemo zgodnjo jutranjo uro (6 zjutraj pri Bricu), in že smo na poti proti Vršiču. Jože in Primož sta imela ogledano Kranjsko Poč (IV, 300m) v S steni Nad Šitom Glava, midva z Jernejom pa se odločiva, da se zapodiva v S raz Male Mojstrovke (IV-, 300m). Vsi se odločimo za lahke cilje, saj smo v plezanju v hribih vsi začetniki. Sam sem sicer v hribih že enkrat plezal, vendar sem bil takrat vedno drugi v navezi. Biti prvi je povsem nekaj drugega.

Na Vršič prispemo relativno zgodaj, kar je odlično, saj je Primož mimogrede izvedel, da bo prav na ta dan kolesarska dirka na Vršič. Ja fajn, še to :). Nazadnje smo seveda kolesarje gladko zamudili, saj smo plezali dobršen del dneva.

Hitro se napravimo v vso robo - obe navezi s seboj vzamemo poleg standardne opreme tudi kline, kladivo, jebice in nekaj frendov. Hribi so le hribi. Nato pa proti sedlu, kjer vodi pot za na ferato na Malo Mojstrovko (Hanzova pot). Kmalu za sedlom se Jože in Primož odcepita v levo proti vstopu v Kranjsko Poč, za katero že takoj zasledimo, da ne bo prazna - na vstopu se namreč že drenja naveza (na koncu so baje bile v smeri kar 3 naveze).

Midva z Jernejem greva naprej, mimo vstopa v Hanzovo ferato, in kmalu sva pod vstopom v S raz. Tudi midva naletiva na navezo dveh starejših mož, ki pa kmalu obupata. Eden izmed njih namreč napelje prvi cug, drugi pa ga ne uspe preplezati, tako da se spustita (vodja naredi abzajl) in pot za naju je prosta! Sama v smeri, odlično!

Prvi cug napeljem jaz - z izjemo vstopnega detajla (IV-) ni nobenega problema, štantam pa kar po kakih 40m vrvi (svedrovec + klin). Vstopni detajl je tudi dodobra navrtan, tako da niti ne rabiš klinov. Takoj po vstopnem detajlu se svet položi v izrazit travnato/kamnit raz (III), ki ga je potem za kakih 100m (od oka).

Vendar se že tukaj dodobra spoznava s hribovsko plezarijo - Jernej napelje drugi cug, vendar rabi kar nekaj časa, da približno najde smer vzpona. Svedrovca ni nobenega, klini pa so nabiti povsem razmetano, tako da si ne moreš kaj dosti pomagati z njimi. Je pa raz odličen trening za naju dva, saj marljivo zabijava in izbijava kline ter zatikava frende :).

V knjigi od Miheliča (Slovenske stene) sicer piše, da je navigacija v smeri prava igrača - ja, potem ko jo 50x zlezež verjetno res, za prvič pa se izgubiš na vsake 2 metra :). Ugotovil sem, da moram predvsem dobiti občutek za dolžino preplezane smeri (koliko metrov štrika), saj je to pomojem najboljša orientacija za skromne opise smeri.

Kakorkoli, naslednji cug spet napeljujem jaz in odločim se za levi del stene (raz se nekako zaključi), kjer spet srečam nekaj klinov, enega pa zabijem tudi sam. Štant uredim na svedrovcu (hura!) in frendu nad zanimivo kakih 5 metrov globoko razpoko. V opisu je nekje na sredi smeri omenjena serija kamnitih stolpov in pomolov, in vneto se sprašujeva, ali sva že tam ali ne.

Jernej napelje še en cug, ki naju pa dejansko pripelje pod prvega izmed stolpov; zdaj se nahajava na ostrem razu, kjer je na desno preplezana smer, na levo pa širok skalni plaz, kjer poteka kaminska smer (ki izgleda prav neverjetno krušljivo). Tedajci v kaminski smeri tudi locirava navezo, ki je ravno nekako vštric z nama.

Naslednji cug je bil meni osebno najlepši cug smeri in mi ni bilo nič žal, da sem ga napeljal. Najprej obvoziš prvi skalni stolp po kaminu v levi strani, kjer se nahajata 2 svedrovca, nato sledi kakih 10-20m prečenja razu, nato pa kar direktno napadeš drugi, pokončen kamniti stolp. Zavarovan je dobro (svedrovec in kar nekaj klinov), šalc dovolj, po drugem stolpu pa te čaka navrtan štant in vpisna knjiga. Fejst!

Glede na vodič sledi še "zadnje sitno mesto", ki ga napade Jernej. Odločiva se za prečenje v desno ter naskok navzgor. Ta cug Jernej napeljuje res dolgo, saj je orientacija kar malo zoprna. V prvem delu sicer najde svedrovec in prepleza zoprno plato, nad katero kraljuje kratek previs, nato pa Jernej pleza naprej navzgor, kjer se malo zapleza. Zato naredi na rogelj štant, jaz pa takoj nad platastim detajlom iz radovednosti zavijem levo, kjer zagledam svedrovec. No, tam je pravilen štant oz. izhod iz smeri.

Jaz tam uredim štant, Jernej pa spleza dol do mene. Levo od štanta pa leži zgornji del velike zareze, kjer je en kup nanešene skale. Popolnoma enostaven teren (I-II), samo vse je krušljivo. Hitro zagledava tudi pot navzgor, kjer se sveti nekaj klinov, vendar se odločiva, da se umakneva v ferato, saj se tudi sama smer tukaj konča (ravno zaradi tega, ker je pot navzgor krušljiva). Jernej tako preči v levo v sosednji žleb, ki je nekoliko manjši (po njem pripelje kaminska smer), in po njem potegne skoraj celotno dolžino štrika. Štanta spet na rogelj, jaz pa nato napeljem še zadnjih 20 metrov na polico (vse je II-III), kjer se na levo priključi Hanzova ferata.

Na ferati se preobujeva, jaz dam štrik na hrbet, in po ferati špricneva navzgor. Odločiva se, da če sva pa že tukaj, bova pa šla še na vrh Male Mojstrovke. Prav hitro sva gori, kjer se drenja nekaj Avstrijcev in kavk. Aja, ura je pol treh. Plezala sva torej 5-6 ur. Jojmene! Razgledi so odlični, midva pa ne postajava kaj dolgo gori. Pokličeva sicer Jožo in Primoža, vendar se ne javita. Zato hitro ubereva normalen pristop na Malo Mojstrovko, ki se vije po grebenu čez melišča, in seveda ga šponava navzdol kot zmešana. Melišča so top shit za sestope, čeprav moram priznati, da je vršni del te poti precej zoprn, saj je že tako zdrajsan, da je spodaj samo fin pesek, ki nič ne prime.

Nekje na sredi poti srečava mlajši par v čeladah, in takoj ko odbrziva mimo od zadaj zaslišim tipa, kako bejbi nergajoče reče "poglej te čevlje". Ja dobr, vem da mam zjebane superge na nogah, sam lej, naslednjič pa ti plezej s težkimi gojzarji na riti!

Prav hitro sva na Vršiču, kjer o tekmi ni več ne duha ne sluha - preoblečeva se, nato pa naju le pokliče druga naveza, ki pravi, da je ravno na vrhu smeri. Midva pa se usedeva na sosednjo skalo in samo leživa tam na soncu. Po okrog 45 minutah čakanja sta dol končno tudi Jože in Primož, in hitro odbrzimo proti domu. Na avtocesti pa kolona od začetka Jesenic pa do tunela. Adijo!

Kakšna fotka več je na Picasi, vendar so bolj slabe - še od Vrtače imam namreč na steklu od objektiva razmazano posušeno hruško, ki se trdovratno upira normalnim robčkom. Moram res konkretno spucati zadevo. Baje ma Bric zdej doma štrajfiks.. :)

Jutranji skok na Vrtačo

2011-08-28T17:16:00.001+02:00

Ker so vremenarji napovedovali konec lepega vremena, sem imel silno željo pred poslabšanjem skočiti še nekam v hribe. Žal nisem uspel nobenega dobiti, tako da sem se v petek odločil za Vrtačo, saj je pot povsem nenevarna, ravno prav dolga (3:30 do vrha po vodiču), pa nisem še bil na njej.

Ker vsak dan v tednu vstajam ob 6 ter ker se tokrat odpravljam sam (Miloš nedvomno pred 7 ne bi mogel štartati), si rečem, da bom v skladu z hojo v hribe tokrat štartal vzorno - ob 5 zjutraj iz Loke.

Zgodaj spat, vstat, in že se po temi vozim proti Tržiču. Prav super se je peljati takole zgodaj zjutraj, saj je cesta popolnoma prazna in v pol ure sem iz Škofje Loke že na Ljubelju. Pred odhodom slečem vetrovko in za trenutek pomislim, ali naj jo vzamem sabo. Eh, itak bo pasje vroče, si rečem, in jo vržem na zadnje zice. Ura je 6 zjutraj in hitro špricnem proti Zelenici.

Nisem sam, vendar nas je zaenkrat zgolj nekaj avtomobilov. Sicer pa se dela lep dan, in malo pod kočo na Zelenici se na zahodu končno pokaže sonce, ko pokuka čez greben Košute in Košutice in oblije ostenje Begunjščice v lila barvo.

Po doseganju koče sledim potki, ki vodi proti Vrtači in Stolu. Pot za Stol se kmalu odcepi na levo, medtem ko pot za na Vrtačo nekaj časa sledi smučišču, nato pa hitro zavije na desno v gozd. Tam prehitim 3 jagre, ki so nekoliko bolj počasi narekovali tempo.

Sam ga kar šponam in hitro se znajdem izven gozda - pot na Vrtačo namreč vodi pod celotnim grebenom čez trave in melišča, nato pa zavije v desno ter se priključi na greben, ter nato vodi po grebenu do vrha. Takoj, ko sem iz gozda začne pihati kot pri norcih in nad Stolom se pravzaprav že nabirajo oblaki.

Ker sem v avtu pozabil vetrovko ga gonim naprej, da se ne ohladim, ter hitro se znajdem na grebenu, kjer je luštno - razgledi na obe strani, a kaj, ko brije kot pri norcih.

Ob 8 zjutraj stopim na vrh, kjer je bilo pred mano še kakih 5 ljudi. Očitno sem ga kar šopal, saj sem za pot porabil 2 uri (1:30 ure manj kot po vodiču). Hitro naredim nekaj fotk, nato pa tek navzdol, saj me precej zebe in se nočem prehladiti. Na poti srečam kar nekaj ljudi, ki so nekoliko dlje poležali, in z nekaterimi malo pokramljamo.

Šele malo pod kočo na Zelenici se spet ustavim, kjer pojem nekaj rozin in hruško. Ura je 9 zjutraj, oblaki pa že zagrinjajo hribovje v okolici. Ko čez 20 minut dosežem parkirišče, začutim nekaj dežnih kapljic. Parkirišče pa je povsem druga zgodba kot zjutraj, do konca nafilano s plehom.

Nazajgrede gre z avtom nekoliko počasneje, saj je na avtocesti že kar neprijetno zagužvano...

Pa vendar, tole zgodnje vstajanje me je čisto navdušilo, saj si potem relativno zgodaj lahko doma. Kot kaže je problem le, da moram iti sam :). Še kaka fotka več je tukaj.

Sicer pa je Vrtača lep hrib z enostavnim dostopom, ki navkljub vsemu nudi nore razglede in kar prijeten gorski občutek na vršnem grebenu. Priporočam!

Vikend v Kranjski Gori

2011-08-22T23:31:00.002+02:00

Ta vikend so nas obiskali naši kolegi s Češke, pravzaprav zgolj Luboš in Milena (brez otrok). Naš fotr jih je povabil v Kranjsko Goro, tako da sta zadnji vikend preživela v hotelu Vijolica.
No, nazadnje smo se zbrali kot celotna družina, saj sta prišla še Tina in Miloš.

V soboto smo se odločili, da izvedemo kolesarski izlet, in hitro si izposodimo kolesa v Vijolici in bruhnemo proti Italiji. Naš cilj so Belopeška jezera, ki se nahajajo za Rateškimi Poncami, medtem ko jih na drugo stran omejuje stena Mangarta, Vevnice in vmesnih vrhov. V ekipi smo bili jaz, mati ter Milena in Luboš.

Kolesarjenje do meje z Italijo je izjemno uživaško, saj je od (skoraj) Jesenic pa do Italije speljana kolesarska pot, ločena od ceste.

Malo za mejo jo švignemo v levo proti Belopeškim jezerom, in po kratkem vzponu po gozdu smo že pri prvem Belopeškem jezeru (jezeri sta 2). Čudovito! Sicer je okrog polno Italijanov, ampak okolica je pa čudovita, saj so jezera med ostenji Mangarta, Vevnice, ki iz tega konca izgleda posebno mogočno, ter Ponc.

Hitro odkolesarimo navzgor po cesti ter smo hitro pri drugem jezeru, kjer je veliko parkirišče. Odločimo se, da se hočemo še malo prešvicati, tako da jo bruhnemo po makadamu proti koči Rifugi Zacchio.

Pot ni pretirano uživaška, saj te vodi po precej razbitem makadamu, vmes pa imaš klance, ki so za moj bicikel (imel je relativno majhen profil) kar izziv, saj mi guma komaj prime na skalah. Sicer pa se s poti odcepljajo stezice proti raznim planinskim potem, npr. Via Della Vita na Mangart (najtežja ferata na Vevnico/Mangart), ter ferata na Ponce.

Tako do koče kolesarimo približno uro. Jaz ga šopam naprej ker se hočem dodobra prešvicati, in tura me kar dodobra izsuši.

Koča Zacchi se nahaja ravno pod ostenjem Ponc in nudi čudovite razglede v steno Mangarta. Naročimo si radler in nekaj časa samo uživamo v razgledih in senčki. Vendar pa priporočam, da se do koče raje sprehodite, saj je pomojem bolj uživantsko.

Sicer pa v celotni turi naredimo zgolj kakih 500 višinskih metrov, vendar je zadnji makadam kot rečeno precej zoprn.

Pot navzdol je fina, če imaš spredaj na kolesu dobre amortizerje, in po makadamu kar letimo navzdol, čeprav malo pazimo na pešce.

Pri drugem jezeru srečamo Tino in Miloša, ko se ravno vzpenjata. Destinacijo imata enako kot mi.

Z Markotom se srečamo pri prvem jezeru, kjer si naročimo še nekaj za pit. Nato pa nazaj proti Kranjski Gori. Na srečo smo tam že v zgodnjem popoldnevu, saj je dan kar vroč in se hitro skrijemo v senco.

Naslednji dan je bil v igri Mangart in Trupejevo poldne, vendar zmaga Trupejevo poldne, saj smo se zavedali, da bo na Mangartu na lep nedeljski dan horda ljudi.

Odpravimo se ne preveč zgodaj (ob 8 zjutraj iz Kranjske Gore), z avtom se zapeljemo do Srednjega vrha, vasice nad Martuljkom, ki ima že sama po sebi odlične razglede na Martuljško skupino Julijcev.

Pot na Trupejevo poldne ni markirana, tako da si za vzpon izberemo grapo nad vasjo, nato pa po še eni grapi, ki se imenuje Železnica, do sedla med Trupejevim poldnem in Lepim vrhom (Vratca). Tam srečamo dva kolesarja, ki se ravno odpravljata navzdol na avstrijsko stran.

Od vasi do sedla potrebujemo približno uro in pol, nato pa na levo do vrha še kakih 15 minut. Vreme je idealno, na vrhu pa stojimo sami. Razgledi so fantastični - na tapeti je velik del Julijcev (od Kukove Špice, preko Martuljške skupine do Prisanka, Mojstrovk, Jalovca, Ponc ter Mangarta pa vse do zahodnih Julijcev - Viša in Montaža), na sever pa se v daljavi svetlika belo-granitna špica Grossglocknerja.

Nekoliko posedimo v razgledu, nato pa se sprehodimo po grebenu Karavank na zahod, kjer naredimo krajši postanek na Blekovi planini. Nato nas pot vodi na večjo planino, ki se imenuje Vošca. Tam si privoščimo malico - do sem smo po grebenu hodili približno 1 uro.

Po grebenu pot ni označena, vendar naravno sledi grebenu in se ves čas vzpenja in spušča.

Z Vošce pa se spustimo po neoznačeni poti nazaj dol do Srednjega vrha, kjer vmes prečkamo cesto ter se skoraj izgubimo v izsušeni hudourniški strugi.

Za celotno krožno turo smo porabili 6 ur in jo lahko res priporočim ljubiteljem brezpotij in samote, saj smo srečali bolj malo ljudi, pot pa je tehnično povsem nezahtevna. Zelo lep izlet!

Žal je nedelja, tako da se zvečer poslovim od Čehov in že pičim nazaj domov. V Kranjsko Goro pa še pridem...

Nova smer v Debelem vrhu - Katedrala

2011-08-19T21:03:00.107+02:00

Brico je imel v JV steni Debelega vrha že zelo dolgo ogledano linijo, ki se vije po čudovitih radiatorjih stene Debelega vrha, in tokrat mu je le uspelo dobiti čas in partnerja (Jožeta), da sta se lotila vrtati in opremljati smer. Vrtala sta cel vikend, tako da jima je v četrtek ostal za opremiti le zadnji cug. Mi pa smo se priskledili zraven, da opravimo prvo in drugo ponovitev oz. stestiramo skalo. Se pa smer zna še podaljšati za nekaj cugov, saj je nad koncem smeri še čudovit steber, ki samo čaka, da se ga spleza.

Pa najprej podajmo nekaj podatkov o smeri.

Katedrala - 6a (5a, 5b, 3, 6a, 3, 5b/5c), cca. 350m

Prvi plezali:
Mitja Kovačič, Jože Kalan, Luka Murn, Miloš Sterle, Jure Ferlan, Primož Murn

Dostop:
S planine Laz v Bohinjskih planinah se odpravimo po poti proti Lazoviškemu prevalu, kjer pred vzponom po melišču v desno zavijemo v levo ter se po melišču in ruševju vzpnemo do skalnega dela, kjer je postavljen možic. Tam sledi kakih 60m plezanja po skalovju (II), nato pa naletimo na majhno melišče, kjer se začne smer (glej sliko).

Oprema:
Smer in štanti so navrtani, potrebuje se 12 kompletov. Raztežaja z oceno III sta zelo redko navrtana, tako da se splača imeti kakšnega frenda za psiho (0.5 - 1).

Opis:
Prvi raztežaj se vije po radiatorjih navzgor levo od ruševja. Drugi raztežaj gre nekaj časa naravnost navzgor po radiatorjih, nato pa se položi in sledi nekajmeterskemu pasu skale skozi ruševje, kar nas pripelje do štanta. Tretji raztežaj je plezanje po položnih radiatorjih do travnate police pod zelo izrazitimi temno sivimi "zajedami" v navpični skali. Četrti raztežaj se začne nekoliko levo, nato pa po steni preči na desno pod majhen previs, nato pa naravnost navzgor po radiatorjih. Peti raztežaj je lahko plezanje po nekoliko bolj razbitem svetu proti travnati polici. Zadnji raztežaj začne v zajedi, hitro zavije po podprijemu v desni, sledi razu po navpični skali navzgor, nato malo praskanja po ruševju do kamina, čez kamin in v ruševje, kjer je vrh (ni štanta - narediš ga na ruševje). Izstopi iz smeri so načeloma možni, vendar v večini primerov sledi kakšen abzajl na ruševje čez pas skal in pa pobijanje prek ruševja. S 3. štanta lahko abzajlamo na desno v travnat pas, kjer se povzpnemo ob smeri do Lazoviškega prevala, kjer lahko peš dosežemo planinsko pot.
Sicer pa je skala zelo kompaktna (razen zadnje 2 raztežaja, kjer je že bolj hribovsko) in močno spominja na Paklenico - izjemno ostri radiatorji, ki super primejo!

Sestop:
Na žalost zaenkrat relativno štorast, pobijanje in sestop prek ruševja (1x abzajl na ruševje) do travnatega pasu, kjer lahko najdemo prehod do planinske poti z Lazoviškega prevala.

Objava:
Kot rečeno nas je Brico povabil na uvodno testno turo njegove nove smeri. Ker je bila vremenska napoved čudovita, se nas seveda hitro nabere za 2 navezi in relativno pozno ga švignemo proti Bohinju. Na planini Blato smo okrog 9 in neverjetno je, koliko avtomobilov je parkiranih - saj smo namreč sredi tedna! Slovenci zgleda res ne moremo ostati notri v lepem vremenu.

Jožetu se pozna, da je bil za vikend v Bricotovi šoli, in šopamo ga gor kot nori, tako da smo na planini laz v 50 minutah. V Bricotovi koči si rahlo odpočijemo ude, uživamo na soncu ter se pripravimo na vzpon. Nato sledi pohod, kjer se seveda že takoj zavemo, da bo dan izjemno vroč.

Kot piše zgoraj, smo pod dostopom v smer, kjer si nadenemo čelade ter navzgor po skalah (II). V smeri gremo v vrstnem redu: Brico & Jože, jaz & Miloš, Jure & Primož. Brico in Jože hitro izgineta, Miloš pa se javi, da bo napeljal prvi cug.

Že prvi cug te preseneti s skalo - radiatorji, ki se po ostrini suvereno lahko kosajo s Paklenico. Neverjetna skala! Tako celoten prvi cug sestavlja plezanje po radiatorjih z zatikanjem nog in rok bolj kot ne v razkoračne položaje. Sledi mu drugi cug, ki je še nekoliko bolj navpik, vendar pa ga jaz navkljub odpadajočemu nohtu (glej Mont Blanc) na desni nogi suvereno odpležem.

Me je pa noht celoten dan precej bolel, in na koncu je bilo olajšanje neizmerno, ko sem končno lahko obul superge. Mislim, da bom z resnim plezanjem nekoliko počakal, da mi noht odpade ter nov noht dobi ustrezno trdoto. Ali pa če si kupim za 4 cifre večje plezalke :).

Tretji cug napelje Miloš - cug ima en sam (če me spomin ne vara) svedrovec, tako da Miloš za glavo v razpoke vtakne nekaj frendov. In že smo pod cugom 6a!

Ker naloga napeljave najtežjega cuga pripada meni, se odločim, da bom rukzak pustil kar tam na travnati polici, saj Brico in Jože zatrjujeta, da to ni problem in da se bom komot spustil mimo njega. No, mi je bilo kasneje precej žal...

Četrti cug postreže z res fino plezarijo - dejansko na vstopu manjka kakšna šalca, tako da je treba prečiti desno v razjede v skali, po katerih pa je plezanje prava uživancija! Žal se po nekaj metrih konča, ker spet prečimo v desno proti nekoliko manj izrazitim radiatorjem. Tako se vzpenjamo nekoliko v desno proti kratkemu previsu, kjer se je potrebno z obema rokama stegniti za škraplo v desno ter se na rokah dvigniti čez. Tukaj sem bil sicer zelo hvaležen, da nisem imel rukzaka, ker bi sicer bilo to mnogo težje. Nato hitro dosežem štant. Miloš mi nekoliko počasneje sledi, saj ima na ramenih svoj rukzak. Je pa ta cug vrhunsko navrtan, tako da nikjer ni velike nevarnosti v primeru padca. Edini problem je, da je cug ena sama prečka, tako da povzroča veliko trenje vrvi - jaz sem s štrikom dvojčkom komaj prišel do štanta, ker me je tako vleklo navzdol. Lekcija št. 1 - naslednjič vzameva enojčka :).

Nato sledi še en cug z oceno III, kjer Miloš spet vtakne frenda, saj cug nima nobenega svedrovca. Sicer pa je tukaj svet že bolj razbit in treba je kar paziti, za kaj se primeš.

Ko doseževa zadnji štant ravno ujameva Brica, kako ga Jože spušča po zadnjem cugu. Brico na dnu vzame bormašino, svedrovce, kladivo in vso korespondenčno opremo in že pleza smer ter na ustreznih mestih vrta svedrovce. Kljub nekaj nesporazumom z Jožetom (pihalo je in se nista nič slišala) je smer hitro navrtana in jaz se spet prvi zapodim vanjo. Luštna linija! Zajeda, nato prečenje po podprijemih v desno, nato pa po izjemno plezabilnem razu navzgor. Varovanje je tudi tukaj odlično in varno.

Ko prispem čez raz, vidim en kup ruševja, nad njim pa kamin. Ker mi ni bilo jasno, kje je Brico šel, sliši pa me tudi ne, zavijem desno okrog ruševja. To se je izkazalo za usodno napako, saj bi moral iti samo naravnost. Sicer prav tako pridem do kamina, kjer je še zadnji svedrovec, vendar se mi dvojček tako zafeclja v ruševje, da komaj dosežem zadnji štant. Tako Jure iz tretje naveze pleza za menoj ter sprosti moj štrik, nato pa pride navzgor šele moj sonavezani, Miloš. Konec dober, vse dobro. In še ena naučena lekcija. Kaj, ko bi bila zadnja. No, Bricu in Milošu se oddolžim s praskami, saj me dodobra prevlečeta po ruševju, kjer sem štantal. Seveda je obema fino kot da bi bila majhna otroka :).

Sledi zelo zoprn sestop, kjer kakih 15 minut plezamo po vedno bolj strmem ruševju, nazadnje pa naredimo en abzajl (30m) na korenino. Tam se ostali odcepijo, mene pa čaka še recovery rukzaka, ki sem ga pustil v sredi smeri. Miloš gre z mano. Ker smo cel dan plezali in pozno štartali, je ura že pol 7, in mudi se nama, da bova ujela dan, saj nobeden od naju nima čelke s seboj (pač pa v koči...).

Ker nama Brico na hitro pove, kako prideva do travnate police, kjer sem pustil rukzak, se takoj (prezgodaj) zapodiva v skalno flanko. Miloš me varuje na rogelj, jaz pa plezam navzgor po skali. Seveda je skala sama plata z radiatorji, tako da možnost varovanja ni mogoča. Sicer je skala položna (III), pa me vseeno dodobra napsihira, saj bi padec pomenil veliko veliko poškodbo, če ne še kaj hujšega. Suvereno kolnem, zakaj sem moral rukzak puščati v smeri. Ko je Brico govoril, se je slišalo, kot da stvar ni noben problem.

No, ostali ta čas ravno sestopajo z Lazoviškega prevala in na srečo naju vidijo. Brico takoj pokliče Miloša, da sva vstopila previsoko. Kaj to pomeni? Ja nič, plezanje nazaj. Na srečo lahko izvedem prečko v desno v travo in bolj položno skalo. Plezalke dol, superge gor, ter nižje do pravega vstopa.

Končno sva na pravem vstopu, in jaz se spet lotim plezarije. Tukaj so radiatorji še večji, tako da je možnost kakršnegakoli varovanja ničelna. Preplezam 30m in končno sem na polici! Tam hitro spravim k sebi rukzak, naravnost pred seboj pa lociram tudi skalni rogelj, ki bo služil za abzajl. Odvežem se s štrika ter ga potegnem pol k sebi (Miloš drugi konec priveže na svoj rogelj), štrik dam okrog roglja ter ga vržem navzdol. Pride ravno do Miloša!

Ko sežem na pas po reverso, mi pade iz rok in veselo odcinglja navzdol po skalah! Ne morem povedati, kako sem bil takrat živčen! Delala se je noč, jaz pa sam delam abzajl na skalni rogelj, potem ko sem 30m plezal praktično "solo", glede na to, da nisem postavljal nobenega varovanja.

Skratka: zgrabila me je panika. No, nato se le umirim, naredim abzajl na polbiča in sem končno pri Milošu. Potegnem štrik, ga vržem v rukzak, vsak narediva nekaj požirkov iz čutare v mojem rukzaku (cel dan nismo skoraj nič pili), nato pa že letiva navzgor po travah do Lazoviškega prevala, kjer najdeva prehod do planinske poti, in končno se začneva spuščati ter kočo dosežea okrog 7:30 zvečer, ko se ravno dela noč. Tam pa pivo, nato pa v čelkah nazaj na Blato.

Zadnji pripetljaj z rukzakom je bil zelo življenjski in prav fina lekcija. Sem hitro videl, zakaj nas konstantno drilajo, kaj moraš storiti v tem primeru, kaj v onem, ipd. Izjemno hitro te zagrabi moment šibkosti, panika, in hitro storiš veliko neumnost! In to se je zgodilo v "ponižnem" Debelem vrhu, kaj, ko si nekje sredi 1000m stene? Ampak iz takih stvari se največ naučimo.

Nekaj več fotk čudovite plezarije in dneva na Picasa albumih, pa še Juretova objava - stric je naredil nekaj hudo hudih fotk!

Balkan trip 2011: (2) Bolgarija

2011-08-09T21:40:00.001+02:00

Sledi drugi del potovanja, od Beograda daleko :).

Vlak Beograd -> Sofija je bil povsem natrpan, vendar nam navkljub manjku rezervacije uspe zasesti kupe. Hitro se spravimo "spat". Zelo hitro dojamemo, da se neki sumljivi tipi konstantno smukajo po vagonu in nazadnje se nek gipsy-looking tip ustali pred našim kupejem. Nekje sredi noči pride mimo še en cigan in suvereno na hodniku odpreta loputo nad glavo ter globoko notri zbašeta kup črnih vrečk.

Seveda nam je hitro jasno, da smo priča švercanju iz Srbije v EU. Prav kmalu smo na meji, kjer policaji tipa seveda takoj posumijo (bil je zelo sumljivega videza), odprejo loputo, vendar pa, namesto da bi pogledali globoko notri zgolj z izvijačem poluknjajo po izolaciji ter seveda vrečk ne najdejo. Cigan pa je pameten, tako da si v rukzak naredi "bait" švercmaterial, drugače povedano nekaj pakung cigaret, tako da ga policaji samo napizdijo in vzamejo cigarete, medtem ko je glavnina robe prišla mimo.

Normalno seveda vsa ta procesija pomeni zamudo vlaka. Na srečo imamo v Sofiji veliko luknjo, tako da se nam ne mudi. Končno vlak spelje, cigan hitro zbaše robo nazaj v rukzak in vsi smo srečni. Balkan experience first-hand :).

Po neprespani noči torej le prispemo v Sofijo in kaj hitro spoznamo, da je Bolgarija morda v EU, vendar vsaj železniška postaja v Sofiji še močno vleče na socializem vzhodne Evrope. Takoj po izstopu iz vlaka nas napade nekaj tipov in ženičk, če potrebujemo vodiča/hostel, in zelo težko jih je odgnati stran. Ker imajo Bolgari svojo valuto (Lev), seveda moramo takoj v menjalnico, kjer lahko na kakšen račun ali kaj podobnega seveda takoj pozabiš.

Sicer pa je železniška postaja precej markantna - izjemno velika notranja hala, ki pa je žal povsem socialistična s prikazovanjem nacionalnih simbolov Bolgarije in goro betona. Žal! Na hitro se odločimo, da je 8 ur premalo za ogled Sofije, prav tako pa nekako ne zaupamo Bolgarom, vsaj tistim na postaji ne, tako da tistih 8 ur raje regeneriramo ude in glave kar na postaji.

Medtem se seveda odločimo, da bomo naslednji vlak (Sofija -> Burgas) rezervirali, tako da se Cuzo in Mič pol ure matrata z lokalci, da uskladijo naše želje. No, ena pozitivna stvar pa je vsekakor dejstvo, da je vse umazano poceni, tako da nas rezervacija za 6 oseb v svoj kupe stane pičlih nekaj naših Evrov.

Sama Bolgarija pa je vsaj sredi poletja precej neinteresantna. Z ekspresnim vlakom dirjamo nekako po sredini geografske višine države in ne vidimi veliko drugega kot skalno gorstvo, kjer raste praktično samo trava. Vmes srečamo en ogromen rudnik ter nekaj manjših naselij, ki so praktično ograjena z barakami, sicer pa je pokrajina zelo pusta in nezanimiva. Sicer gorovje (bolj položno, vendar kar visoko) zgleda kar povabljivo, vendar najverjetneje izven poletne sezone, kjer te sonce živega zažge.

Ob sončnem zahodu dosežemo Burgas. Po celodnevni vožnji in kvartanju smo prijetno utrujeni. Na srečo se je Cuzo zmenil, da nas pride na železniško postajo iskat šofer s kombijem direktno za naš hotel. Po enourni vožnji in neskončnem nerganju šoferja nad vsem kar leze in gre (bil je star čiko, ki seveda ustrezno ni znal kaj prida angleško) le prispemo v hotel, ki je sicer z "zgolj" tremi zvezdicami zelo fensi, ves v steklu, in hitro se postrgamo v sobe, kjer nas po zelo kratkem popivanju kmalu odreže.

Spimo kot topovi, vendar se do 9 nekako le premaknemo dol na zajtrk. Na srečo v hotelu ostanemo tri nočitve, tako da si ta dan vzamemo za regeneracijo, in celo dopoldne se v naši sobi kvarta in pomalo pije, jaz pa pretty much ležim in spremljam igro Enke, ki jo Bernik prav čudežno na veliko zmaguje. Aja, in seveda vase bašem gumijaste dobrote s sosednje postelje.

Nazadnje se le spravimo na plažo, kjer doživimo kar šok - ogromno hotelov, popolnoma turistični resort, sami klubi in diskači, avtentični McDonaldsi (ne fake, kot na postaji v Sofiji), Burger Kingi, KFC-ji ipd., shopping centri, ogromno pubov in še in še. Se vidi, da tu počitnikujejo trume Angležev in Nemcev.

Plaža je dolga kar nekaj kilometrov in je v celoti peščena, na njej pa se sonči horda ljudi. Poiščemo frej ležalnika in marelo ter se zapodimo v vodo. Je zelo topla, tako da se veselo namočimo in načofotamo. Voda nas kaj hitro zmatra, bliža pa se že pozno popoldne, tako da se usedemo v lokal na glavni ulici, kjer jemo mehiško, kitajsko hrano in pico. Skratka: zelo Bolgarsko :). Tudi cene so kar konkretne, sicer še vedno nekoliko ceneje kot pri nas, vendar že zelo blizu.

Sledil je večer sprehajanja po priobalni rivi. Neverjetno! Plaža se vleče kot čreva, in navkljub temu, da smo se sprehajali kake 2-3 ure, smo obdelali pomojem kakih 20% celotne plaže. Povsod hoteli, lokali, dance klubi, prodajalci in pa nekaj bizarnih scen kot npr. zadevanje s čistim kisikom, ribe čistilke, v katerih akvarij namočiš noge ter pa elastične naprava, kamor folk daje svoje otroke, akrobat pa jih izstreljuje v zrak (otroci seveda pri tem večinoma nemočno kričijo). Ne vem, ali je to zdravilo za starševske travme zamujene mladosti ali pa so gostje v Bolgariji Fritzli z avstrijskim sindromom.

Ko nas bolijo noge, se le obrnemo, pred hotelom nabavimo še nekaj piva ter pijače, vendar zabava v hotelu spet ne traja dolgo, saj nas spet zelo zgodaj pobere.

Mimogrede, želeli smo si podaljšati bivanje v našem hotelu še za kak dan (glede na to, da je iz igre izpadel Istanbul), vendar je seveda hotel popolnoma rezerviran in tudi v bližini ne najdemo ničesar ustreznega, kar bi bilo frej.

Naslednje jutro se odločimo, da ne bi radi šli nazaj do Sofije brez rezerviranega kupeja, tako da se Cuzo in Urška napotita z avtobusom proti Burgasu, da nam rezervirata kupe.

Ostali člani druščine pa si privoščimo lagano sportsko dopoldne, nato pa jo počasi bruhnemo proti plaži. Ta je čisto prazna, saj je vreme nekoliko oblačno. Cuzo in Urška nam kaj kmalu sporočita, da ne moreta nič rezervirati brez naših Interrail vozovnic, in ker je mednarodno okence na postaji v Burgasu odprto le do 3 (se mi zdi), se raje zmenimo, da se nekako takrat dobimo v Nessebarju.

Nessebar je edino UNESCO zaščiteno mesto v Bolgariji in je tudi nekako cilj našega potovanja, saj se nahaja zelo blizu naše plaže Sunny Beach. Mi se tja zapeljemo s trolo, potem, ko jo iščemo približno 1 uro.

Javna služba v Bolgariji je še vedno zelo na psu - tudi v tako turističnem kraju, kot je Sunny Beach (vsaj 100x večje od Portoroža) mama na avtobusni postaji zna 5 angleških besed in te nergaje odslovi, ko jo povprašaš po navodilih. Nazadnje le ugotovimo, da trola ne prispe na postajo, temveč da moramo kar na glavno cesto, kjer se nam končno uspe vkrcati.

Notri se kakih 20 minut peljemo kot sardine, saj vsa masa ljudi rine proti Nessebarju (ker je oblačno vreme). Končno izstopimo in sledi sprehod po celini do nasipa, ki povezuje Nessebar s celino.

Nessebar je otoško mestece, ki je bilo najprej grško, nato rimsko, nato bizantinsko, nato pa turško. V nekem trenutku je vsebovalo kar 80 cerkva, pa je otoček zelo majhen! Šlo je sicer za majhne cerkvice, pa vseeno.... Crazy lunatics :)

Mestece je res biser Bolgarije in ima dušo, vendar je res škoda, ker je gužva ogromna. Na nasipu vidiš mlin na veter, vhod v mesto pa stražijo kar konkretne ruševine obrambnega zidu. Mesto vsebuje labirint uličic z raznoraznimi prodajalci šare, cerkvami, menjalnicami, gostilnicami in sprehajanje je res luštno. Hitro nas zagrabi lakota in privoščimo si kar južno v restavraciji nekega hotela.

Jaz naročim (baje) Bolgarsko tradicionalno jed, medtem ko si ostali privoščijo šnicle in pice. Jed je podobna, kot bi pri nas naročil svinjo z zelenjavo (paprika, paradižnik, čebula) in krompirjem, pečeno v istem loncu. Nič posebnega, vendar je spečeno dobro, tako da se fino najem kralja živali.

Sledil je še sprehod po Nessebarju, kjer si privoščimo sladoled, ter ogled nekaj cerkev (od zunaj), saj jih je velika večina napol podrtih.

Kot rečeno ima Nessebar dušo in prijetno se je sprehajati po njem, vendar moram priznati, da je v Turčiji skoraj vsako večje priobalno mesto tako - pri tem, da so Turki še bolj prijazni, ruševine pa so sicer res bolj starodavne kot tukaj, pa jih je še zmeraj ogromno!

Nazadnje se odpravimo nazaj, kjer se spet tlačimo v troli. Sledi večer popivanja, kjer nas spet hitro odreže.

Naslednje jutro sledi hiter zajtrk, avtobus do Burgasa (hotelski shuttle nas je ocuril nadmočno - za 6 oseb smo dali okrog 80€, medtem ko je avtobus stal mislim da okrog 2€ po glavi), tam pa se tudi zmenimo in rezerviramo kupe za vlak Burgas -> Sofija. Tukaj je situacija drugačna - baba na okencu zna predvsem nemško.

V Sofiji imamo 2 uri pavze, tako da gremo v Billo in ven na burek in jogurt ter se prijetno najemo ter zapravimo zadnje Bolgarske Leve.

Tudi v drugo smer je meja Bolgarija - Srbija velik problem, in vlak nam vedno bolj kasni. V Beogradu imamo načeloma sicer cca. uro in pol luknje, vendar se vedno bolj zavedamo, da bomo zamudili vlak Beograd -> Zagreb. Že pred Beogradom se spokamo ven na hodnik in v sivem jutru v Beogradu poskačemo iz vlaka, takoj ko se ustavi. Zamujamo kakih 5 minut, vendar na srečo nismo edini, in kar velika skupina ljudi nas šprinta po železniški postaji na sosednji peron, kjer na srečo vlak za Zagreb še stoji. Poskačemo notri v vagon s sedeži in se deployamo. Rešeni! Notri je tudi prijetna klima in sam vagon je zelo moderen, izvemo pa še, da ta vagon pelje z Beograda v Munchen. To pomeni, da nas bo točno ta vagon pripeljal direktno do Škofje Loke :).

Najs! V Škofji Loki smo okrog 3, 4 popoldne. Sledi še prevoz domov, nato pa spanje.

Suma sumarum je bil celoten trip zanimiva izkušnja, vendar pa bi človek za dejanski vlak trip potreboval mnogo več časa (preferrably 3 tedne +), ker se skoraj ves čas samo voziš. Saj je zanimivo kvartati na vlaku, ampak ne čez tako razdaljo, kot smo jo mi naredili v enem pičlem tednu. O državah pa takole - Beograd je zanimiv in moderen, vendar dvomim, da odraža celotno Srbijo, Bolgarija pa še zdaleč ni zrela za v EU, čeprav je okolica Burgasa izjemno turistično razvita.

Skratka: na Balkan se bo še šlo, ker je fino in poceni. Več slik s tripa pa na Picasi.

Balkan trip 2011: (1) Od Ljubljane do Beograda

2011-08-08T21:27:00.003+02:00

Za letošnji dopust nisem imel planiranega nič posebnega, vendar pa nas je rešil Cuzo, ki je predlagal, da bruhnemo proti Balkanu. Ker sam letos nisem bil tako pri denarju kot prejšnja leta (avto...) sem se seveda povabilu veselo odzval, saj nas je celotna pot nazadnje stala okrog 350€; v zahodni Evropi bi nas za tako potovanje sigurno obrali za 2x ceno.

Plan smo hitro začrtali: z vlakom iz Ljubljane do Beograda, od tam proti Sofiji, nato pa do Črnega morja (Burgas), nazadnje pa še v stik z Azijo - Istanbul. No, nazadnje smo morali Istanbul odstraniti iz itinerary-ja. Pa več o tem kasneje.

Začeli smo v ponedeljek okrog 1 zjutraj. Jaz komaj buden prispem do železniške postaje v Ljubljani, saj sem prišel direktno iz celodnevne vožnje po Italiji na poti z Mont Blanc-a.

Zelo hitro dobimo prvo lekcijo - v prihodnje bomo rezervirali kupeje, saj je namreč vlak Ljubljana - Dobova povsem nabasan, tako da se nas vseh 6 pustolovcev nabaše v prostor ob vratih (in ob WC-ju, ki pa na srečo ne dela, kar posledično pomeni, da nam ni treba umirati ob čudovitih vonjavah). Tam srečamo Grka, ki potuje po Evropi in je zelo fasciniran nad Piranom, zdaj pa ga piči proti Madžarski.

V Dobovi (kjer je meja) Cuzo odkrije, da je pozabil pasuž, in seveda pol ure vsi rejđamo, kaj nam je storiti. Nazadnje se zedinimo, da do Bolgarije pasuša sploh ne potrebuješ (zadošča osebna izkaznica), Istanbul pa žal črtamo iz potovanja (ker bi tudi Aljaž imel probleme).

V Zagrebu stopimo z vlaka ter imamo kaki 2 uri pavze. Vmes se Mič takoj zaplete v pogovor z dvema nabasanima Hrvatoma, od katerih mu eden da še Facebook naslov (nek Mario). Ostali zmajujejo z glavo, jaz pa bolj kot ne v sede kinkam.

Na srečo se moramo kmalu odpraviti na naslednji vlak. Na vlaku Zagreb - Beograd na srečo ni velike gneče in dobimo lasten kupe, kjer se vsaj približno malo naspimo. V Beogradu prispemo sredi dneva. Takoj menjat denar, nato pa kar z vsemi rukzaki in vsem bruhnemo proti hostlu, za katerega so nam zagotavljali, da je relativno blizu, nazadnje pa se je izkazalo, da bi do tja peš verjetno hodili kar nekaj ur.

Na žalost je železniška postaja v Beogradu (tako kot skoraj povsod) locirana nekoliko proč od glavnega, turističnega dela mesta, tako da se sprehajamo med nezanimivimi pročelji in ulicami. Že takoj spoznamo, da je iluzija o čevapđinicah na vsakem koraku res le iluzija. Prej najdemo Prešernovo klet, gostilno in pivnico, kjer strežejo slovensko hrano. Ker smo lačni se ne obotavljamo in se dodobra najemo pečenic in zelja.

Na srečo nas po še nekajurni hoji strezni, da gremo na avtobus, ki pa nas dejansko pripelje relativno blizu do hostla. Nato sledi še iskanje le tega, ki nam vzame kake pol ure, pri čemer smo vsi zelo jamrali, ker že cel dan nosimo ta velike rukzake z robo.

No, nazadnje hostel le dosežemo in je prav čeden in urejen. Bruhnemo pod tuš, ven v market po pijačo in hrano, to spijemo in pojemo, nato pa nas kaj hitro odreže.

Naslednje jutro je na sporedu ogled Beograda. Poberemo rukzake, se vkrcamo na avtobus in pičimo do železniške postaje, kjer za cel dan za drobiž pustimo velike nahrbtnike. Nato želimo tudi rezervirati kupe za naslednji vlak (Beograd -> Sofia), vendar se na okencu zalomi. Na tem mestu pa žal moram potarnati, da je customer service bil na zeloo nizkem nivoju. Mlada lepotička je sprejela natanko ENO stranko, nakar je pol ure letala okrog po pisarni in se lepotičila pred ogledalom. Kar je seveda pomenilo, da je njena sodelavka dobila vse stranke, in kmalu se nabere kar konkretna vrsta. Seveda se mladenka ni pustila motiti in se je še naprej vedro ličila.

No, nato je sledil sprehod mimo parka študentov ter Beograjske univerze proti Beograjski trdnjavi. Ta del mesta je bil lep, turističen, poln ljudi in praktično evropsko drag. Na glavni ulici nimaš kaj veliko občutka, da si v Beogradu, saj te obkrožajo francoski, mehiški, kitajski lokali ter velike modne veleblagovnice.

Tako prispemo do trdnjave, ki je izjemno lepo ohranjena - za zidovi pa skriva košarkarska in teniška igrišča, zelen park in kar nekaj muzejev. Super ideja za prostorsko rešitev velike stare trdnjave, ki bi sicer najverjetneje skrivala kup neuporabnih zaraščenih površin! Mi se odločimo obiskati vojaški muzej, ki ga praktično ne moreš zgrešiti, saj ga obkroža stara vojaška roba, od topov, tankov pa do lepo ohranjene Katjuše. Muzej je relativno velik, spremlja pa zgodovino območja Srbije od prazgodovine pa do danes. Jaz tudi pridem na svoj račun, saj vidim del krila sestreljenega F-117 med zadnjo Balkansko vojno, ki ga seveda na veliko oglašujejo :). Letala F-117 naj bi bila radarsko nevidna, pa je Srbom uspelo enega sestreliti s popolnoma običajnim protiletalskim sistemom. Sicer pa se muzej izjemno hitro konča, ko človek pride do 90 let zadnjega stoletja, saj je temu posvečena pičla ena soba, kjer imajo poleg omenjenega krila zgolj še nekaj orožja in oblek ameriških "okupatorjev".

No, po ogledu muzeja morajo priti na vrsto še dekleta, tako da se odpravimo proti slavnemu Beograjskemu živalskemu vrtu, ki pa mene osebno ne impresionira preveč. Je "stisnjen" v zidove Beograjske utrdbe, tako da je veliko živali stisnjenih na zelo majhne prostore; tudi čistoča je daleč od zadovoljive, je pa res da imajo nekaj bolj eksotičnih živalskih vrst, kot so npr. kenguruji. Sicer pa menim, da je Ljubljanski ZOO precej bolj urejen in zanimiv, pa tudi živali imajo bolj ugodne razmere za življenje.

Po ogledu živalskega vrta smo že kar malo lačni, in ker gre za naš zadnji dan v Beogradu se odločimo, da tokrat le poiščemo čevapđinico in se najemo kot kralji. Na srečo nam natakar na glavni ulici zaupa lokacijo fine restavracije s pristnimi čevapi, tako da jo končno lociramo. Čevapi, kajmak, čebula in prebranac so top shit in ko jih poplaknemo s kozarcem piva se počutimo prav nebeško. Žal se nam kar mudi, saj imamo večerni vlak do Sofije.

Še kakšna fotka več pa na Picasi. Stay tuned for part 2!

Izlet na Mont Blanc

2011-08-01T22:36:00.061+02:00

Tokrat smo se podali kar na najvišji vrh oz. streho Alp - Mont Blanc oz. po naše, Bela gora.

Vsa stvar se je začela, ko je odpadel naš izlet v sklopu alpinistične šole na Grossglockner (Veliki Klek), kjer bi zamudniki lahko opravili tečaj ledeniške tehnike. Seveda nam jo je zagodlo vreme.

Nato je Miloš izvedel, da Brico gre naslednji teden na Mont Blanc, saj sta ga najela 2 modela, da ju vodi na vrh. Brico je dovolil, da nas nekaj lahko gre zraven in hitro se nas nabere klapa petih pustolovcev za izziv - jaz, Miloš, Simon, Jernej in Jože.

Tako smo se v sredo odpravili z Bricotovim kombijem proti Franciji. Pot se vleče po doolgi Italiji, kjer se nazadnje le odcepimo na desno proti dolini Aoste, ki vodi pod sam vrh Monte Bianca (po italijansko). Nato sledi tunel pod Mont Blancom, ki je najdaljši tunel v tem koncu sveta. Ko na nasprotni strani le ugledamo luč sveta, se pod nami pojavi Chamonix, ki pa je žal ves oblit v megleno in deževno kopo. Levo se pne beli jezik ledenika Bossona, mi pa se hitro deployamo v kempu z dvema zvezdicama v centru Chamonix-ja.

Na srečo je tako vreme predvideno, saj naj bi se čez 2 dni pojavilo prvo okno lepega vremena, v katerem bi po načrtu morali doseči vrh.

V kemp prispemo pozno, tako da sledi postavljanje šotorov, večerja tortelinov, spoznavanje Bricotovih najemnikov (Simon in Marko), nato pa spanje.

Naslednjo jutro je vreme še vedno kilavo, mi pa se kljub vsemu hitro napravimo, spakiramo rukzake ter pičimo nasproti žičnici proti Aiguille du Midi.

Aiguille du Midi je 3800m visoka špica direktno nad Chamonix-jem, na katero iz samega Chamonix-ja pelje gondola nihalka, ki je sploh v zgornjem delu zelo ambiciozno postavljena - premaga namreč več kot 1000m višinske razlike brez kakršnegakoli podpornega stebra. Tako je odlična za "quickie" aklimatizacijsko turo, saj v kakih 20 minutah premagaš višinsko razliko kakih 2800m (1000m -> 3800m). Žal je vreme nadvse oblačno, tako da ne vidimo 1000m prepada pod seboj, temveč zgolj 5 metrov okrog nihalke.

Na vrhu je svet povsem drugačen - nekoliko je seveda hladneje, predvsem pa se že pozna višina - ko se sprehodimo na razgledno ploščad že kar malo zadihamo. Aiguille du Midi sicer ponuja lepe plezalne poti, je pa tudi izhodišče za hojo na Mont Blanc du Tacul - 4200m visok vrh v masivu Mont Blanca.

Vrnemo se v tunel, kjer se napravimo v opremo ter navežemo v naveze, nato pa se odpravimo po strmem grebenu dol na ledenik ter naredimo sprehod do koče Cosmique. Pri tem se spustimo za kakih 300m višincev.

Pri koči se vreme začne malo pucati, in za trenutek vidimo Grandes Jorasses v ozadju, prav tako pa se lepo vidi greben Cosmique proti vrhu Aiguille du Midi-ja, ki se ga pleza (IV, 300m). Pri koči gre Brico z vodencema na čaj, mi pa uganjamo norčije kar zunaj.

Sledi tečaj ledeniške tehnike, ki ga z Jožo oba opraviva. Oba pa sva imela kar probleme, saj sem jaz imel na štriku Miloša, Jože pa Simona, in vsekakor sta zelo realno simulirala padec v špaltno (beri: se obešala po štriku kot nora).

Nato se sprehodimo nazaj na Aiguille du Midi, kjer že nekoliko bolj zašvicamo, saj premagamo 300m višinske razlike. Nato pa z gondolo nazaj dol v meglen Chamonix. Mene je zadnji greben kar dodobra zmatral, zato sem bil kar malo zaskrbljen glede naslednjega vzpona.

Ta večer v kempu srečamo sosedo iz Amerike po imenu Kristin ter jo povabimo na pivo. Ker smo sami fejst fantje, jo seveda povabimo, da se nam pridruži pri vzponu, saj je zgledala ta prava planinka (teden prej je namreč plezala v Grande Cimi v Domolitih). Pravi, da se bo odločila do jutra.

Naslednje jutro se zbudimo v čudovito šajbo! Prav neverjetno je, saj prvič zagledamo vse visoke gore okrog Chamonix-ja, ki so bile prejšnji dan zakrite z meglo. Proti severu se vidi Aiguille du Midi, desno od nje pa gromozanski Bosson, greben Mont Blanca in kopa Dome du Gouter, ki leži nad našo planirano ruto na Mont Blanc. Kristin prav tako pristane in tako se nas 6 odpravi proti kraju na drugi strani doline, kjer se nahaja postaja za zobato železnico za Mont Blanc.

Tam ujamemo železnico, ki se vzpne na nadmorsko višino 2300m. Je zelo počasna, nudi pa veličastne razglede na drug ledenik Mont Blanca. Od zgornje postaje železnice sledi pohod po razbitem granitu, ki ga hodiš kaki 2 uri do začetka vzpona proti t.i. Grand Colouir-ju, ki je poimenovan tudi Death colouir, to pa zato, ker je precej navpik ter izredno izpostavljen za padajoče kamenje. Na srečo nas na tem delu poti spremlja megla, tako da nas sonce prav nič močno ne švasa. Sam vzpon po Grand Colouir-ju sicer ni pretirano tehnično težak, z derezami praskaš po deloma zavarovani, deloma nezavarovani poti, ki nikakor ne preseže I-ke oz. II-ke. Je pa greben kot že omenjeno precej izpostavljen. Velik problem so velike gruče ljudi, ki Colouir plezajo v navezah, kar seveda močno upočasni promet.

Največji psihološki problem predstavlja koča Gouter, ki jo že od začetka vidiš na vrhu 1000m visoke stene, ter jo nato gledaš vso pot po Colouir-ju. Sicer pa nam pot ne predstavlja posebnih težav - ko dobiš občutek za dereze, vidiš, da primejo na skalo bolje kot marsikatere plezalke.

Tako hitro premagamo višinsko razliko prvega dne 1500m in že smo pri koči. Tukaj naletimo na prvo oviro - koča se šibi pod težo ljudi; 2 dni prej smo klicarili, ker so nekako spregledali našo spletno rezervacijo, in vse kar so nam lahko obljubili je bilo spanje v jedilnici in juha. No, nazadnje se situacija nekoliko bolj srečno izteče - dobimo več kot dovolj juhe za vse nas, sladico, oskrbnik pa nam v opravičilo zastonj priloži še buteljko rdečega, ki hitro poide. Sicer pa zanimiva informacija: pivo na 3800m stane 9€.

Sicer pa smo bili mi eni bolj vedrih obrazov v koči - vse naokoli vidiš ljudi, ki jim slabi, ki se ne počutijo dobro, ipd., medtem ko zunaj koče vidiš bruhice juh, ki očitno niso mogle zdržati v želodcih lastnikov. Tudi nam rahlo buta v glavi, Marko pa preventivno poje aspirin, saj se tudi ne počuti najbolje.

Okrog 8 ure zvečer se luči ugasnejo, mi pa dobimo naš kotiček za spanje - jedilnico, v kateri nas spi kakih 40 ljudi. O tej noči lahko povem le to, da nisem zaspal niti sekunde, da me je zeblo, čeprav sem nase navlekel vso obleko, ki sem jo imel, ter da sem se ponoči praktično odločil, da ne grem naprej, ker sem mislil, da imam vročino.

Ob pol 2 nas oskrbniki zbudijo, in mi se takojci spokamo iz jedilnice ven, saj imajo tisti, ki so vnaprej rezervirali kočo, zajtrk. Jaz se v stoje počutim mnogo bolje kot v leže, tako da požrem aspirin in šibam ven v bojni opremi. Pred kočo se damo v naveze (jaz - Miloš - Kristin in Jernej - Jože - Simon) ter v soju čelnih svetilk začnemo slediti koloni hitrejših osvajalcev. Celotna nočna pot ti mine relativno hitro, predvsem pa te matra višina, saj si konstantno zmatran in vsak manjši klanec te tako zjebe, da moraš delati pavze. Sicer pa je noč velika prednost, saj se sploh ne zavedaš, koliko horizontalne razdalje narediš.

Nekje nad bivakom (4300m) srečamo Jožeta, ki pravi, da ima dovolj ter da nas bo počakal tam. Mi pa rinemo naprej proti grebenu. Počasi se dela dan; okolica je izjemno lepa, a kaj, ko imaš pred sabo doolg greben, ki mu ni in ni konca. Od trenutka, ko misliš, da si že skoraj pod vrhom, in dejanskim vrhom, sta kaki slabi 2 uri hoje, ki sta res kar naporni. Na koncu se na vsakih 20 korakov ustavimo ter pavziramo. Sicer pa moram pohvaliti Miloša, saj je kot prvi v navezi odlično narekoval tempo.

Malo pod vrhom srečamo Jerneja in Simona, ki se ravno vračata z vrha, in to nam da dodaten zagon, da jo zarinemo proti vrhu. Nanj stopimo okrog 7 ure zjutraj. Odprejo se nam fenomenalni razgledi v vse smeri, spodaj globoko v dolini pa morje oblakov. Sicer pa je precej mraz, tako da hitro poslikamo okolico, naredimo skupinsko fotko, nato pa nazaj navzdol.

Do bivaka smo nato hodili v navezi, in sam spust je pravzaprav bolj nevaren, saj imaš zmatrane noge, dereze na njih, pred seboj štrik, klanec pa je navzdol po ozkem grebenu in na momente čez debele sloje opasti. Mi ga seveda kar gonimo dol, tako da se z vsemi srečamo pri bivaku. Brico je peljal na vrh le Markota, saj so Simona žal nazadnje le malce izdale noge (ima namreč oba kolka zamenjana - svaka čast!!). Tam se razvežemo in kakih 15 minut zgolj ležimo na soncu in počivamo.

Nato sledi dooolg in mučen sestop do koče Gouter, kjer že jaz zaostanem za ostalimi, Miloš pa je še bolj zadaj. Zdaj, ko je dan, vidiš kako dolga horizontalna razdalja je do koče in ob zmatranih nogah se človek fino namatra, da jo doseže.

V koči počakamo Miloša in si privoščimo prvo hrano v dnevu. Koka kola in nekaj energijskih tablic nam da novih moči, tako da po približno uri počitka krenemo navzdol čez Colouir. Dol plezamo kar nenavezani, saj je tako mnogo hitreje. Se pa še vedno vleče, ker smo previdni in na večino strmejših odsekih plezamo vzvratno.

Mene vmes že prav fino navija in takoj, ko sva z Jožetom iz Colouirja, letim za skalo na deploy. Pri tem vidim Miloša in Kristin daleč spodaj... Predvsem Miloš je z izgubo nadmorske višine iznenada dobil ogromno energije in kar teče dol, da ga samo gledamo. Kristin pa je tako ali tako imela več kondicije kot mi vsi skupaj.

Nazadnje nas čaka še zadnji del poti, tek navzdol po razbitem granitu, ki traja kako uro, in že smo na zgornji postaji železnice. Vsi smo ožeti kot cunje in samo čakamo, da pridemo do tuša in spanja.

Nekako tako se je zaključila naša dogodivščina v Franciji. Seveda smo v Chamonix-ju spet jedli torteline, nato pa spili nekaj pivc, nato pa vsi popadali kot ubiti.

Naslednji dan pa vožnja nazaj domov. Odlično vreme in še boljša družba sta naredila izjemno fejst pustolovščino, ki je ne bomo pozabili. Vsem z dovoljšnjo mero kondicije pa priporočam tale izlet - kot bi rekel Miloš, vse skupej je en malo višji Blegoš. Je pa lahko izlet super, če ti višina le ne dela prevelikih problemov (beri: če se dovolj dobro aklimatiziraš).

Fotke pa na Picasi.

Po grebenu Košute

2011-07-11T15:24:00.001+02:00

Bil je kar prelep dan, da bi človek ostal doma. Z Milošom sva študirala, ali greva raje plezat ali pa bi preferirala švicanje po hribih in nabiranje kondicije. Ker je Miloš imel še musklfiber od petka, meni pa tudi ni dišalo pleženje, smo se še s Tino odpravili proti Košuti.

Ob 8 se dobimo v Kranju ter bruhnemo proti Tržiču. Seveda se prav dobro zavedamo, da bo dan vroč in žgoč, sploh pa, če se odpraviš v hribe tako pozno, kot smo se mi. Ampak tako ali tako se je treba navaditi na vroče dneve.

Da prideš do planine Kofce imaš na voljo več poti; mi smo štartali s kmetije Matizovec, do katere prideš tako, da se odcepiš s ceste proti Podljubelju. Druga opcija je Jelendol, tretja pa proti planini Šije. Kakorkoli, v kake pol ure smo na planini, kjer se kar gnete ljudi. Hitro se mimo krav odpravimo proti Velikem Vrhu (najbolj zahodni dvatisočak Košute). Sonce žge, vreme pa je fantastično - lepo se vidijo Julijci, zahodne Kamniško-Savinjske alpe in seveda Stol, Vrtača, Begunjščica in sovrhovi na sosednji strani. Pot na Veliki Vrh je nezahtevna in dobro označena ter vidna, tako da smo v približno 1 uri s Kofc na vrhu. Tam malo počijemo, nato pa sestopimo nazaj na greben, kjer se nam pridruži še Jernej.

Pot nas je vodila po grebenu čez Kofce goro (direktno nad Kofcami) proti Malemu in Velikemu Kladivu. Celotna grebenska tura je čudovita - nezahtevna, pa še vseeno fino zračna, predvsem na avstrijsko stran, ter izjemno razgledna (vsaj na tako lep dan).

Vmes si ogledujemo skalo, grape in karkoli bi izgledalo plezljivo na severni strani grebena, čeprav se vidi, da je skala klasična za naše konce - krušljiva. Ko se približamo Kladivu je na poti sem in tja zabita tudi kaka jeklenica na bolj strmih prehodih, vendar pot ni kaj silno zahtevna, čeprav bi se morda komu zdela izpostavljena. Na Kladivo z Milošem prideva z manjšo plezarijo zadnjih 50 metrov, da se prepričava, kakšna skala je :). Žal se ne spomnem časa, ki smo ga porabili od Velikega Vrha po grebenu do Kladiva, vendar čas ob lepi hoji prijetno in hitro mine. Sestopimo proti vzhodu ter pot nadaljujemo še kake pol ure, dokler ne pridemo sedla, s katerega se odcepi pod za na Košutnikov Turn. Tam se le odločimo, da nam že kruli v želodcih, tako da obrnemo navzdol proti Šijam.

Sestop je nekoliko bolj zoprn, sploh zato, ker je na nekaj koncih kakšno novo nastalo "mini" melišče oz. zemeljski plaz, ampak hitro smo na ravnem. Od tam pa sledi še približno 1 ura hoje po gozdu in travnikih nazaj do Kofc, ki se vije bolj ali manj naravnost. Zelo slikovito, če ne bi sonce žgalo kot pri norcih (na grebenu je ves čas pihalo, tako da ni bilo prevroče).

Ko pridemo na Kofce nas Jernej zapusti, mi trije pa si naročimo južno - Tina in Miloš kislo mleko in žgance, jaz pa golaž, ker se mi je zahotelo nekaj mesnega. Neverjetno! Na Kofcah še nisem jedel slabe stvari in tudi golaž me pusti brez besed, saj je res top shit. Tina in Miloš se posladkata še s štrukli, nato pa bruhnemo nazaj dol.

All in all moram reči, da je grebensko prečenje Košute lep izlet. Če bi štartali prej (in imeli malo več kondicije, hehe) je možno priti tudi do Košutnikovega Turna in še dlje, seveda pa se potem pot nazaj do Kofc verjetno res že kar malo vleče. Morda bi bila boljša ideja, če je prevoz, da štartaš na Velikem Vrhu, nato pa greš po grebenu vse do konca Košute in dol na Jezersko, kjer si nekako zrihtaš prevoz :). Tura ni zahtevna, potrebno je le nekaj kondicije, ko pa si enkrat na grebenu pa tako ali tako večino časa hodiš malo gor in malo dol, tako da neke velike višine ne narediš več. Še lepši zaključek pa nudijo Kofce, kjer imajo res nekaj izvrstnih domačih jedi za prazen želodec!

Kakšna fotka več pa na Picasi.

Prvič v hribe - Smer po zajedi, Nad Šitom Glava (V+, 300m)

2011-06-26T19:49:00.007+02:00

Glede na to, da smo imeli tečajniki ta teden ledeniški tečaj v Švici in se ga študentje navkljub veliki zagrizenosti težko udeležimo (beri: izpiti), je bilo treba vsaj za vikend zarinit v kako skalo. Z Jožetom sva imela ogledano smer Kranjska Poč (IV, 300m) v severni steni Nad Šitom Glava (skalna gmota nad Vršičom, malo pod vrhom Male Mojstrovke).

Z nama naj bi šel še Miha, ampak je zvečer udeležbo odpovedal, prav tako pa je udeležbo odpovedal kolega od Mateja, ki se je namenil splezati Smer po zajedi (V+, 300m) v taisti steni. Tako nam ni ostalo druge, kot da gremo mi trije v navezo ter odpležemo Smer po zajedi.

Moram priznati, da se mi je pošteno oddahnilo, ko sem izvedel da bo Matej plezal naprej. Tokrat bi namreč z Jožetom prvič šla sama v hribovsko smer, kjer nimaš navrtanega varovanja. Vsekakor sem prepričan, da bi bila smeri fizično kos, ampak vseeno sem bil zelo vesel, da sem prvič v hribovski smeri bil drugi v navezi ter zgolj izbijal kline, izpenjal frende ipd. Bolje za psiho :)

Zjutraj se že ob 6 (FUUUUUU) dobimo v Kranju ter odrinemo proti Vršiču. Tam plačamo parkirnino, se napravimo ter odrinemo proti sedelcu, ki nas pripelje pod severno steno Nad Šitom Glava. Ja feest - sj iz Kranjske Gore ne zgleda velik, ko pa spodaj prideš je pa kr ornk stena!

Mato izvleče skico in hitro lociramo vhod v smer. Tam se napravi še Matej, nato pa odrine naprej. Jaz se že pod smerjo prav po "jamarsko" posvinjam, saj je vhod v smer za umazano zaplato robnega snega. To seveda tudi pomeni, da imaš že na vstopu v smer mokre plezalke. Da ne omenjam, da naju je z Jožem v prvem cugu presneto nohtalo.

Skala pa absolutlich fejst! Čist druga scena kot v plezališčih - tukaj dejansko lahko ogromno stopaš na trenje, saj prime ko šus. Druga stvar pa so oprijemi, saj moraš vsako skalo prej butniti. Ne moreš verjeti, da se najbolj pogosto majejo najbolj všečne šalce in robovi.

Mato je v prvem cugu malo zalutal na levo in nato naredil prečko v desno do štanta, tako da jaz moram v levo, kjer izpnem komplet, nato pa nazaj dol do poči, po kateri gre originalna smer. Tukaj me kar prijetno napsihira, saj je plezanje dol vedno bolj zoprno kot gor, sploh če veš da te bo ob padcu "ornk" zamajalo na desno. No, vmes Jože pride že do štanta, in tudi meni uspe sestopiti nazaj do pravilne poti.

Drugi cug je prava poezija! Raz, majhna platka, šalčke, odlične flohe za nogice... skratka tam sem pustil strah spodaj in užival na polno. Na vrhu drugega cuga pa te pričaka široka, prostorna polica.

Mato hiti naprej in hitro napelje tretji cug. Tudi tretji cug je bil meni uživaški, čeprav je kakovost skale malo padala oz. si moral presneto paziti, na kaj stopati, na kaj pa ne.

Sredi plezarije zagledam plezalca, ki spleza na polico za mano, kjer sem prej stal jaz (Joža je šel pred mano). Pozdravim ga, potem pa dojamem da tip nima štrika! Dec je soliral našo smer... Seveda ga spustim naprej, in zelo kmalu obide Jožeta, prav kmalu pa je tudi pri Mateju na štantu. Neverjetno, ni šanse, da bi to počel... Sej samozaupanje je nekaj, pa znanje, pa tehnika, ampak v hribih imaš pa vedno tako veliko dejavnikov, na katere ne moreš vplivati... odlomljen stop/grif, podor skal, mokra skala, ... In če soliraš, ena taka stvar pomeni padec v globino.

No, meni ni treba dolgo čakati, da mi tudi to uspe sprobati :). Ravno pod streho za izhod iz poči, kjer je vse vlažno, mi namreč uspe iz stene iztrgati skalo, za katero sem se držal (seveda sem jo prej preveril, in je delovala solidno). Nekaj metrov poletim, nato pa me štrik zadrži. Na srečo je bilo zelo navpično, tako da se nisem nič potolkel. To mi seveda le še doda energijo in hitro sem čez streho.

Na četrtem (pomojem) štantu z Jožetom dojameva, da največji problem v steni ni psiha, ni višina, ni negotovost in strah, tesnoba, temveč nadležne "fake" čebele, ki ti pristajajo na čeladi in prav fino težijo ter brenčijo. Zelo najedajoče!

Sicer pa je smer izredno uživaška, zelo zračna, večino časa pa se vlečeš po počeh in kaminih navpik. Sam sem izredno užival v plezariji, čeprav sem bil na koncu že kar malo zmatran. Psiha pa mi ni delala problemov. Tudi Jože suvereno pleže, tako da smo prav hitro na vrhu, kjer nas pričaka sonček in kar nekako se nam ne da nazaj dol do Vršiča po zoprnem melišču. Zato še malo poležimo na vrhu, nato pa se počasi odpravimo navzdol. Na Vršiču pospravimo robo ter se odpeljemo še do Matička v Radovljico, kjer se spet najemo v škodo.

Celotno smer bi ocenil za zelo uživantsko, zelo zračno, ki ima dobro skalo z izjemo dveh odsekov, vsekakor pa je bil velik preskok na hribovski način plezanja ter varovanja, saj imaš sprotno varovanje nameščeno bolj poredko in mu tudi docela ne zaupaš (vsaj ne toliko, kot bi svedrovcem).

Prepričan sem, da bo zdaj mnogo lažji preskok, ko bomo sami začeli naprej plezati III-ke in IV-ke v hribih, saj sva z Jožetom preživela "ognjeni krst" :). Tako da nam Kranjsa Poč sigurno ne uide, še prej pa gremo plezat neke III-ke v Begunjščici. Počasi, pa sigurno. Za vso to hribovsko plezarijo namreč velja, da si ji fizično običajno hitro kos, psihično pa... druga pesem.

Škoda le, da nismo uporabili naših ganz neu frendov oz. mojih ganz neu jebic, da ne bi zgledali tako novi :P. Moje skalno kladivo pa se je obneslo odlično, tako da nimam pripomb.

In mimogrede, en nasvet - pred vhodom v smer se doma dodobra olajšaj, saj te bo drugače navijalo celo pot ko zmešan, da ne omenjam, da nosiš s sabo odvečen tovor :).

Več fotk pa tam kot ponavadi.

EDIT: No, pa je tukaj še Matejeva objava.

Plezanje na Ratitovcu - Čez Špičke

2011-05-30T19:25:00.001+02:00

Že nekaj časa smo se menili, da bi šli sprobat splezati Bricotovo smer v Ratitovcu, imenovano Čez Špičke. Razlogov je kar nekaj, vsekakor pa je med njimi ta, da je Ratitovec za Ločana skoraj tako sosednja gora kot Lubnik. Vreme je bilo idealno, tako da smo se že ob 8 zjutraj dobili v Železnikih in bruhnili proti Prtovču.

Sama smer Čez Špičke se nahaja praktično pod vrhom Ratitovca, nekje na višini gozdne meje, ter je sestavljena iz (realno) treh cugov, od katerih sta dva dolga kakih 30 metrov, drugi pa (švoh) 10 metrov. Vsaj če smo pravilno zadeli smer, that is :).

Ko pridemo pod štart prvega cuga sta Jure & Jure ravno zaključila z njim, tako da se hitro napravimo in bruhnemo v steno. Na srečo smo samo v dveh navezah, tako da se ne čakamo kaj dosti.

Prva naveza (Miloš, Jernej) odpleza cug, za njima pa gre v steno Primož. Suvereno odpleže smerco, in hitro mu sledim. Ja fajn! Zanimiva skala, sicer na momente kar krušljiva, tako da moraš malo paziti, kaj primeš, ampak vsekakor uživantska linija. Ker sem bil drugi v navezi, sem užival res na polno.

Sledi spust na travnik (ocena 2...), nato pa kakih 10 metrov velika skala (drugi cug), ki postreže z zanimivim detajlom, kjer gre samo na moč. Tokrat sem jaz plezal naprej in moram sem si vmes malo odpočiti in pogledati detajl, da je šlo. Bil sem namreč še malo našutan od petka v Preddvoru, tako da sem se moral kar pomatrati :).

Nato je sledil sestop na isti travnik, nato pa smo napadli še tretji cug, ki je res uživancija. Po platah se vzpenjaš nekako diagonalno po skali navzgor. Res super linija! Miloš in Primož obadva suvereno vpneta smer, na vrhu pa te čaka še zabaven nekajmetrski previs, potem pa je smeri konec.

Nato gremo še do koče na štrudel, ampak žal zaradi navala dobimo le čokolado. Srečamo še Maričko in Roberta ter se slikamo, nato pa šprint s štriki na rukzaku navzdol, kjer meni uspe nabrati še nekaj prask.

Moje ocene za (realno) tri cuge bi bile: 5b - 5c/6a - 5b/5c.

Toplo priporočam vsakemo navdušencu, sploh zaradi čudovitega zadnjega cuga! Kaka fotka več pa na albumu.

Čiliranje na Bizeljskem

2011-05-22T13:14:00.001+02:00

Že lep čas smo se s sošolci menili, da bi za vikend bruhnili na vikend k kolegu Gregorju, ki se nahaja med čudovitimi hribčki Bizeljskem. Plan: cel vikend nažigati družabne igre (He he).Končno so se nam datumi uskladili, tako da smo v petek odrinili iz Ljubljane ter okrog 3 prispeli na vikend. Meni sicer datum ni šel preveč na roke, saj je v petek potekal tradicionalni dijaški Živ-Žav, ki je pravzaprav dijaška žurka po zaključenem maturantskem plesu. Stvar se odvija v Loški vojašnici, dobra stvar pa je, da pride tudi kup starih generacij, tako da res lahko s starimi znanci, ki jih redko vidiš, rečeš kako besedo in spiješ kako pivo. No, nič ne de. Naša žurka je bila namreč še boljša.

Ko prispemo na vikend smo že vsi sestradani, saj ni nihče (razen Robija) prej nič južnal. Tako se takoj inicializira firing squad (z gasilcom Urbanom na čelu), s katerim se lotimo izdelave žara. Meso nas že čaka v hladilniku v paci. Jedilnik: svinjski karmenatlci in bratwurst. Naš gasilec zakuri odličen ogenj, mi pa se lotimo ostale priprave. Urban je prav tako dan prej spekel domač kruh, na mizo pa vržemo še ajvar, solato in druge dobrote. Seveda se odpre tudi prvo pivo.

Za pečikurca sem določen jaz in urno se lotim dela, saj sem dodobra sestradan (kot ostali). Pri pojedini manjka še kolega Šuštar, ki ima še obveznosti s teatrom in pride kasneje. Jedi so hitro spečene in kot bi trenil smo siti kot pujsi in se nam nič ne da. Na srečo je Urban ves zagret in tako se lotimo prve družabne igre - neke variante Lord of the Rings - The Fellowship of the Ring.

Ravno, ko začenjamo z igro, uleti še kolega Šuštar in nas suvereno distracta od igre, tako da se bolj zabavamo na njegov račun, kot pa dejansko igramo igro. On si namreč zase zakuri še en ogenj, kar pa mu ne uspe tako dobro. Seveda smo vsi pametni :).

Potem, ko poobedi tudi Gregor, pa odpikamo tisto igro, se preselimo v notranjost ter začnemo rundo Britannie, ki bo trajala do nekako 2. ure zjutraj.

O prvem večeru ne bi kaj dosti razlagal... lahko povem le, da se je spilo veliko piva, Urban je bil ves živčen, ker se noben ni ukvarjal z Britannio (na koncu je tip šel programirat o.0), nam pa je bilo najbolš. Poslušala se je bizarna muzka, pa par stvari je, za katere sploh rajš ne bom govoru, če bi se kaka oseba slučajno slučajno znašla na tejle strani.

Zjutraj se zbudimo že okoli 7 (spat smo šli po tretji), ker mora nekdo Urbana peljati na avtobusno postajo v Brežice, ker ima ta dan gasilsko tekmo v bližini. Ostali si v miru privoščimo zajtrk.

Sledilo je delo, ki so nam ga naložili Bobkovi starci, kar je zajemalo transport drv pod vikend, razžaganje le teh, prenos nekih drugih drv izpod vinograda, ter nazadnje najbolj pain in the neck opravilo - pokositi visoko travo, pod katero je bilo nametano veliko skladišče debelih vej. Ni nam preostalo drugega, kot da se stvari lotimo s koso, a kaj, ko ni bila nabrušena že od časov Avstroogrske (vsaj). Tako se nekoliko bolj namučimo, poleg tega pa nas prav fino opeče.

Seveda pivo nato paše še bolj, vmes pa spet pripravimo žar ter karmenatlce + tokrat je v igri še rozbif. Majka!

Na sončku se nam tako nič ne da, da ležimo od kake 2. ure popoldne pa do 5 zvečer, brez da bi se premaknili. Nato se počasi ulije, tako da se prestavimo v notranjost.

Sledil je spet večer popivanja in igranja nove igre, Munchkin. Top shit! Dejansko je stvar huda, samo čas smo rabili, da smo dekriptirali smešna, a izjemno štorasto napisana pravila. Vmes jaz naredim še palačinke. Ta večer smo bili vsi nekoliko bolj zmatrani, tako da nas odreže že nekaj čez 11.

Sledilo je še pospravljanje, pakiranje in vožnja domov. All in all pa je stvar sledeča: od celotnega vikenda smo odigrali 4 namizne igre (ter nekaj partij taroka), drugače pa bolj kot ne ležali. Še dobro, da smo imeli s seboj poln avto iger! Zna biti, da je bilo krivo dejstvo, da smo odlomili 44 pločevink Laščana (čeprav nam je ostalo še 6 litrov vina, no pa kdaj drugič). Vsekakor bomo stvar ponovili, se je pa smiselno vprašati, koliko družabnih iger bomo vzeli s seboj naslednjič :). Več vikenda na Picasi.

Hudogriža v Paklenici

2011-05-09T22:31:00.002+02:00

Pa je le napočil čas, da smo z AOjem napadli Hrvaško in šli 'penjat' dolge športno plezalne smeri v Paklenici. In prav luštno je bilo!

V sredo se že okrog 12 dobimo v Škofji Loki Brico, Miloš in jaz, natovorimo avtodom ter se napotimo proti jugu. Vmes je sledil še postanek v Ljubljani, kjer poberemo še Jožeta ter se oborožimo s hrano in (predvsem) pijačo, kar po domače pomeni nekaj štek piva. Ker se nam nikamor ne mudi, z avtodomom pa ga tako ali tako ne moreš tiščati 140 po avtocesti, se odločimo, da jo zategnemo do Pakle kar ob obali. Veter sicer piha kot strela, drugače pa je na morju ekstremno luštno, vreme pa popolnoma spucano. Ah ja, bo treba tud kej pojadrat pa potapljat se letos it, ne samo teli hribi :).

Vmes se ustavimo še v mestecu Sen, kjer gremo na kofe. Kot se spodobi za Sen piha kot pri norcih. Nato pa geradeaus nach Paklenica. Tam se namestimo v desnem kempu po imenu Vesna, kjer je lastnica bojda precej bolj prijazna kot v drugem climberskem kempu, Markotu. Kemp ima eno samo zvezdico, je pa zato ultra poceni. Za največji minus pa se je izkazalo predvsem občasno pomanjkanje (tople) vode. Neugodno, ko človek pride ves prešvican iz stene po celem dnevu pleženja.

Do večera se nas nakaplja še nekaj, tako da je bila postava za prvi dan plezarije (četrtek) jaz, Miloš, Brico, Jože, Pope, Simon in Jernej. Jernej in Simon imata prav tako s seboj dekleti (in psa Didi), ki sta prav tako prišli malo uživat na morje ter naredi nekaj sprehodov po okolici Paklenice. Ker smo sestradani od potovanja, bruhnemo k Dinkotu na mešano meso na žaru ter Karlovačko. Nizke cene in okusna pojedina. Nato pa še na nekaj Laščanov, potem pa spat.

Zjutraj je bila stalnica odhod ob 9:00 iz kempa, sledil pa je še postanek ob vhodu v naravni park, kjer vsi vzamemo 5-dnevno dovolilnico (120 kun). Pope je že ves napaljen ter seveda ves čas teži, kdo bi šel z njim v navezo. Jernej se pusti sprovocirati in takoj jo mahneta v Watersong (6a+, 160m). Nas, ostale tečajnike, pa Bric pelje na uvodno turo v Varianto na Severno rebro (4b?, cca. 170m). Midva z Milošom greva na dvojčka z Bricom, Simon in Jože pa cug-cug. Sama smer je sicer izredno lepa, sicer ne nudi nobene posebno težke plezarije, je pa zelo zračna ter fino grebensko prečenje z norimi razgledi. Tudi Simon in Jože tako nimata nobenih posebnih problemov.

Pod izstopom meni uspe zriniti moj štrik v zajedo in ga ne morem spraviti ven; tako prepustim Miloša naprej, se mu navežem na pas ter odvežem moj del štrika, da ga nato potegnemo skozi zajedo. Vmes lahko vsaj naredim nekaj dobrih fotk iz višav :).

V sosednji steni pa se Jernej matra, ko pleže čez previsni detajl v Watersongu. Pope pa ves navdušen in napaljen :). Izhod obeh smeri je isti, tako da mi na vrhu počakamo Popeta in Jerneja, ki na vrh prispeta vzporedno s smerjo Centralni kamini po čudoviti rebrasti plati. Jerneja je kar dobro napsihiralo, tako da ne vem, kdaj bo spet šel plezat s Popejem :).

Celotno pot sem jaz tovoril gor Bricov rukzak in notri pivo za vsakega plezalca, tako da zgoraj enega srknemo, nato pa na zoprn sestop po melišču in zavarovani poti. Sicer je Brico imel nekaj drugih idej, ampak na koncu se odločimo in gremo plezat smer Spitbull (5c, 145m) na začetku vhoda v sotesko, ki je bila izjemno luštna. Tokrat Brico pleza s Simonom in Jernejem, jst grem v navezo z Milošim, Jože pa s Popetom.

Spitbull je pa že mnogo bolj luštna smer; jst napadem prvi cug, ki postreže s sexy 5b plezarijo - Miloš ubere drugi cug ter izbere kar desni "kaminski" izhod, ki sicer ne poteka po poti, je pa pravzaprav še bolj nezavarovan, saj sfališ en svedrovec v original smeri. Vmes začne Jožeta kar dobro psihirati, ko pleza naprej, ampak se ne da in spleza drugi cug. Tretji cug je pravzaprav sprehod po grebenu, ćetrti cug pa nenavezan sestop do vznožja frikarskega sektorja Tron. Tam se vsi dobimo ter napademo še predzadnji cug Spitbulla, ki je pravzaprav po novem najtežji del te smeri. Simon jo napelje, nato pa jo vsi plezamo na topiča. Vmes se Pope izživlja nad frikarskimi 6a, 6b-jkami v Tronu.

Prav dobro smo že žejni in lačni, pa še stena je južna, tako da nas sonce ves čas žge, tako da se hitro izmučimo ter odpravimo po še bolj zoprnem melišču nazaj do parkinga. Sledi spet večer prehranjevanja (kalamari!) pri Dinkotu in popivanja v kempu. Tokrat se nam pa že pridruži celotna klapa - še štajerc Miha z ženo, Evgen, Primož ter Ivan z ženo.

Naslednji dan je bil še bolj napaljen, prav tako pa se je dalo malo bolj uživati v smereh - malo se je namreč umiril orkanski veter, ki nas je prej cel dan bril v steni. Neprijetno, sploh če je še smer v senci.

Zjutraj Brico gre na juriš v neko 6-ko s Popetom, ostali tečajniki pa se vsi zapodimo cug-cug v Nosoroga. Žal odličitev ni pretirano dobra, saj meni osebno smer prav nič ni bila všeč (čeprav je drugi cug fino luftarski), na grebenu pred zadnjim raztežajem pa se nas nabere kar kakih 5 navez, ki vse čakajo na zadnji cug. Živa žalost. Miloš se tako odloči kar sestopiti po včerajšnji poti, midva z Jernejem (trije smo bili v navezi) pa nato odplezava še zadnji cug, ki pa je dejansko lep in uživaški. A kaj, ko sva čakala po mojem 1 uro... Predvsem nas je bremzala naveza 2 tečajnikov (AO Kranj, AO Črnuče), od katerih je eden bil prvič v steni in je plezal izjemno počasi. Ivan ga je do vrha imel za punco ter mu dajal "moške" nasvete :) :). Sledi 60m abzajl do Trona, nato pa sestop.

Spodaj smo vsi žejni, zato odlomimo eno pivo (vsak dan smo pivo "skrili" v potok, da je bil prijetno hladen). Nato pa se nekaj ljudi odloči, da ima dovolj ter da bo šlo rajši frikat. Meni se to zdi bedno, ker frikam lahko tudi doma, zato se pridružim ostalim, ki gredo plezat Centralne kamine (5a/a+, 180m). V navezo dobim Primoža.

Seveda v smeri spet nismo sami, tako da napademo smer iz različnih izhodišč; Brico in Ivan gresta po neki težji vstopni varjanti do prvega štanta (mislim da 6a), jaz in profesor ter Simon in Jernej po originalnem vstopu, Popetu pa se tokrat pusti sprovucirati Evgen in napadeta tudi neko smer z oceno 6b, ki gre nekako vzporedno s Centralnimi kamini. Prvi cug napeljem jaz, drugega pa profesor. Smer je izjemno luštna in zračna. Tretji cug nato spet pripade meni in v njem hitro vidiš, zakaj se smeri pravi kamini - razpoka, kamor bašeš roke in noge namreč sestavlja celoten tretji cug. Na tretjem štantu dohitimo navezo pred nami, dva Angleža, od katerih je ena punca prav luštna - Simon si ne more kaj in jo ves čas gleda, predvsem v košarico, kamor je dekle vestno skrilo fotoaparat :). Tudi Brico se takoj po "prvenstvenem" dostopu do četrtega štanta samo vguzi med Angleža - pomojem jima ni bilo nič jasno :).

Sledil je zoprn 5. cug, ki je pripadel meni, ampak me je kar napsihiral. Prvi svedrovec se namreč nahaja šele kakih 10 metrov nad štantom. Ja neeč, treba je mal samozavesti dobit :). Na srečo je plezarija preprosta oz. oprimki ter stopi odlični, pa vendar vmes okrog enega velikega "grifa" naredim vmesno varovanje na gurtno, samo da je za glavo malo lažje. Do svedrovca nato pridem brez problema. Sledi še skok čez kratek previsčič, ki ni prav nič težak, saj imaš na vrhu dobre šalčke, in že smo na štantu. Zadnji cug tako pripade Primožu. Med varovanjem njega opazujem Popeta, kako varuje Evgena v njuni smeri. Primož je kmalu na vrhu, zadnji raztežaj pa je prav lep - izjemno plezabilna plata z lepim razgledom. Čudovito!

Na vrhu se vsi zberemo (Evgen je vsaj toliko napsihiran kot je bil prejšnji dan Jernej in hoče plezati samo še 5-ke :)), nato pa spet sledi zoprn sestop. Mislim, da smo se imeli precej bolje kot ostali, ki so šli frikat 5-ke v Klancih, saj so baje smeri dodobra zlizane. Tokrat gre naša klapa v drugo oštarijo, 50m naprej ob cesti, kjer imajo prav tako dobro hrano (boljši čevapi kot pri Dinkotu) ter za spremembo Ožujsko pivo. Ko se vrnemo v kemp se nam seveda spet nič ne da in malo ga pijemo, nato pa spat.

V soboto se zbudimo v še manj vetrovno jutro. Tokrat je na tapeti smer v mali steni Anića Kuka (največja Pakleniška stena), kjer gremo plezat dve smeri - Danajo (5b, 100m) in še smer levo od nje (zaradi gužve). Jaz grem v Danajo z Milošom. Pred nami pa spet naletimo na 'počasno' navezo tečajnikov iz Kranja in Črnuč, ter se kar načakamo, da odplezata smer. Mene so že prav fino bolele noge, tako da Milošu prepustim prvi in tretji cug, jaz pa odplezam drugega. Smer je izjemno fletna, primerno zračna, kar navpik gor, ima pa tudi lep detajl ali dva. Sicer pa je za prijeti dovolj, Pakleniške šalce poskrbijo za hudogriz anyday :). Jaz že tako ali tako komaj čutim blazinice, ampak stvar še kar drži na hrapavi skali.

Na vrhu je lep greben, ampak z Milošom sva zadnja, zato jaz hitro pospravim štrik na hrbet, nato pa sledi dvojni abzajl nazaj do tal. Vmes srečamo Črnuškega pripravnika, ki je ves bled, saj prvič abzajla o.0! Nazajgrede pa se ustavimo ter opazujemo Popejevo borbo, ko premaguje (in uspešno premaga) prvi cug Sonho Meu (6c+). Mater je desc dobr, smer je sama plata brez dobrih oprimkov pa stopov. Svaka čast!

Za ta dan popoldne je bilo planirano frikanje, ker bi tudi dekleta (Maja, Teja, Tina) probale kakšne lažje smeri. Tako se napelje ena 4c-jka, in dekleta se zapodijo v steno. Maji in Tini suvereno uspe preplezati smer. Ostali pa uživajo, ko gledajo punce plezat :). Jaz in Miloš pa se s Popetom odpraviva rajši (namesto frikanja) v smer Celjski stup (5a+, 150m). Pope leze naprej, midva pa za njim. Smer me dodobra napsihira! Prvi cug je dolg skoraj polnih 60m po zajedi, a kaj, ko so na ključnih delih tako šalce kot stopi precej zlizani, varovanje pa zelo redko posejano. Vsekakor smer, v kateri nočeš pasti. No, nadaljevanje je preprosto, saj sledijo še 3-ke in 4-ke po grebenu, ki je precej 'šodrarski', ter tako najbližje našim hribom, kar sem videl v Paklenici. Moraš dejansko gledati, česa se primeš. Na vrhu imamo še photoshooting, nato pa sledi izjemno zoprn sestop nazaj v sotesko. Pope ima s seboj samo šlape, pa je dol 10 minut pred nama z Milošem. Ne vem, kako mu je to ratal :).

V plezališču Evgen sreča Hrvatico, ki je splezala smer 6c (ali 6c+, ne vem), ter jo takoj povabi na pijačo. Spet gremo jest v konkurenco Dinkotu, kjer se Pope skoraj skrega s kelnarjem glede koktejla iz škampov :P. Prav tako izvemo žalostno hokejsko novico, da so naši spušili proti Avstriji. Sledi večer, kjer smo vsi že dodobra sfukani, pa še zavedamo se, da jutri gremo domov. No, Evgen in Pope uspeta Hrvatico dodobra napiti, tako da kozla pred Jernejev avto ter prespi pri Evgenu :). Hint hint.

Zjutraj gremo še zadnjič v kanjon, kjer predvsem frikamo. Sam napeljem nek previs z oceno 5c, nato pa grem splezati še na top rope prvi cug smeri v bližini Andy & Max-a (6a), ki postreže z izjemno luštno plezarijo. Zajebana, a uživaška smer. Preveč zame za napeljat, za top rope pa odlično!

In tako se odpravimo nazaj domov. Sam sem okrog 9 doma, pa čeprav smo štartali v Pakli že okrog 1... Se kar vleče vožnja z avtodomom. Sicer pa šele danes, ko pišem tole, dojemam kako fino smo se naplezali in kako me vse boli, še mišice, za katere še vedel nisem, da jih imam. Za ponovit absolutlich!

Več hudogriza je na Picasi.

Sonček v Črnem Kalu

2011-04-30T17:50:00.001+02:00

Navkljub obupni vremenski napovedi (na Gorenjskem je sicer res bilo cel dan bolj bledo) smo že v petek po tečaju zabijanja klinov s tečajniki razmišljali o odhodu proti Črnem Kalu. No, na koncu se nas je zbralo kar nekaj.

V Črni Kal prispemo nekje med 9 in 10 in tam že srečamo Mateja, Alenko in Sašota, ki so nas prehiteli. Sprva se zapodimo v bolj "eimfoh" sektor, za ogrevanje - Sandijevo zajedo. Na žalost uživamo samoto zgolj kakih 20 minut, tako da vsaka naveza napelje dve, tri krajše smeri. Nato se usuje kot iz topa in pod sektor pride kakih 20 mulcev s trenerji in starejšimi plezalci.

Ja neč, bo pa treba drugam. S Simonom bruhneva splezat še eno čudovito zajedo v en sektor bolj levo, nato pa na desno proti sektorju Sidarta, kjer pa že prevladujejo težje smeri, pa tudi stena je nekoliko daljša.

Jst nekako res nisem imel dneva, saj so me že začetne 5b-jke prav fino zdelale, zadnja smer v Sidarti, Miška (5c) pa je bila more like 'splezaj do drugega kompleta, malo počivaj, nadaljuj'. V glavnem nč od nč. Sej smer ni bila silno težavna, ampak sem se prav neverjetno hitro našutal, potem pa nisem itak mogel delati nič več.

Vsekakor pa imamo v AO-ju kar nekaj norcev, ki iz dneva v dan napredujejo - Ferlan je vedno bolj divji in iz dneva v dan bolje pleže - danes je že precej suvereno vpenjal 6b-ke. Tudi Evgenu 6b ni predstavljala prevelikega zalogaja, prav tako je 6b-ke tolkel Mato, Jernej pa prav tako vpenjal 6a. Pa mind you, ocene v Črnem Kalu so kar na mestu, tako da 6b je tukaj res 6b, ne pa tako kot v kakšnem nenavitem plezališču.

Jst, Simon in Jernej smo se nato prav hitro poslovili od ostalih plezalcev, ker sta Simon in Jernej imela še plan delati nekaj v Simonovem stanovanju.

Vreme je bilo pa prov fukabilno cel cajt, na vsake toliko je sicer zapihalo, drugače pa sonček in že nekoliko najedajoča toplota. Prav nič podobno dežju na Gorenjskem :). All in all pa prijetno zapravljena sobota. Več frikarije na Picasi.

Frikanje v Kal-Koritnici

2011-04-24T00:25:00.000+02:00

Kot se spodobi za lepo vreme smo se 4-je tečajniki zbrali in odvihrali na bovške konce, natančneje v plezališče Kal-Koritnica. Ta sektor je našel Miloš v športnoplezalnem vodiču, kjer izrecno piše, da je plezališče redko obiskano. Ker je bila lepa sobota, je vse skupaj nekako imelo smisel in res - cel dan smo bili skoraj sami, oz. nas je bilo v celotnem plezališču morda okrog 10 ljudi (at max).

V Kranju smo se zbrali jst, Miloš, Jože in Jure, ter odvihrali proti Vršiču. Vmes smo se ustavili še v Kranjski Gori za zajtrk (ter ogled Vijolice). Na Vršiču pa sneg že prov fletno pobira, sej gore so že še posnežene, ampak vsekakor precej drugačna slika kot kakšen mesec nazaj. Nekaj smučarjev se je sicer še nekaj matralo na Mojstrovkah, ampak velke ni bilo. Vsekakor pa je že sezona kolesarjenja, saj smo na poti že srečali dva tekmovalca s spremstvom. No, posledično tudi pomeni, da je bilo ogromno motoristov.

Kal-Koritnica se nahaja le malo pred Bovcem, kjer parkiraš ob cesti ter se odpraviš po poti za Svinjak, nato pa se odcepiš levo nekako v smeri Rombona. V 15 minutah si tam.

Skala je dobra, precej kompaktna, smeri so dobro navrtane in vzdrževane, gužve pa rees nobene. Ko smo prišli, smo bili prvi, šele kasneje v dnevu pa se nam je pridružilo še nekaj avstrijcev v popolni alpinistični opremi. No, mi smo za "ogrevanje" (Ferlan je cel dan govoril, da se je prišel samo izplezat :P) takoj napadli sektor B, kjer prevladujejo 4-ke, in je res prijeten za ogret.

Spva smo se šalili, kako bo to đabe, nato pa smo hitro odkrili, da so ocena kar na mestu ("Kamnitniške"), ter da stvar ni tako super eimfah. Podobno zgleda občutijo avstrijci, ki se sploh ne premaknejo iz sektorja B, ki je najlažji.

No, mi pa seveda le gremo nad sektor C, kjer je nekaj res lepih smeri. Sam sem izredno užival v Bokar-ju (5b), ki je ena velika dolga raz. Tudi ostali trije pridno plezajo; Jožeta sicer Frida malo zjebe, ampak prav fino pleza, Jure je pa itak čist divji, in se na koncu plezarije odloči ter napade kar 2 smeri z oceno 5c, ter ju suvereno odpleza. Nato na top odpleza še smer z oceno 6a+. Svaka čast Jure :).

Vmes se jst še malo navežem na nek štant na vrhu, da malo poslikam folk, ki pleza. Tako v senčki in ravno pravšnji temperaturi ura kar teče in že smo našutani kot mortadela. Eni prej, nekateri pa kasneje :). Tako se odpravimo nazaj in v divji vožnji jamramo ter jočemo, zakaj se vreme za praznike kvari :(.

Nekoliko več fotk na Picasi.

Prvič v Beli Peči

2011-04-12T23:38:00.000+02:00

Spet je bilo lepo vreme, tako da smo se odločili, da gremo stestirati plezališče oziroma hrib Belo Peč, ki se dviga nad Tržičem. Tokrat nama je z Milošem uspelo angažirati celotno klapo, tako da se nas je v Kranju zbralo kar pet.

Hitro smo se odpravili proti Beli Peči, do katere dostopiš tako, da prijaznemu kmetu plašaš 2 €, v vsako smer ti namreč kasira enega bruseljčana. Drugače ne gre, ker ima dedec kar pravo "parkirno" zapornico z avtomatom za kovance :). Me prav zanima, če je izračunal, kdaj se mu bo investicija povrnila.

Glede na izkušnje od zadnje skalne plezarije smo bili z Jernejem in Milošem prepričani, da bo v skali vroče, zato se napravimo precej minilalno; sam imam le aktivno majico z dolgimi rokavi, čez pa vetrovko, Miloš pa sploh ni vzel dolgih rokavov. Že ko stopimo iz avta, se zavemo, da je pa to le višina 1500 metrov, tako da je malo drugače, in prav nič prijetno ni. Na srečo je pot pod steno dobro označena in v 10 minutah smo tam.

Ker je Simon šel tokrat prvič v skalo in ker nas je bilo pet, smo rekli, da bomo najprej šli v desni del stene, ki je kakih 10 metrov krajši od levega, in nekoliko položnejši. Žal pa smo izbrali napačno pot - smer Bumerang. Prvi cug se namreč nahaja povsem v senci, in to smo kasneje še kleli.

Prvi gre v steno Jernej, ki se kar pozabava s prvim cugom; za njim gresta naprej Simon in Miloš, za njima pa bruhnem jst, ki sem v navezi z Mihom; Miha si je namreč tokrat zaželel, da bi kakšen cug plezal naprej, in tako sva šla midva v navezo.

Prvi cug Bumeranga bi bil izredno dober, če bi čutil roke, tako pa me je tako zeblo, da sem komaj kaj čutil, kako se držim ledene skale. Je izgleda bolj smerca za poletne dni :). Je pa drugače prvi cug res lušten, preko podprijemov se vzdiguješ ob dobri razi. Štant je velik in širok, tako da hitro pozihram Miha; vmes Jernej že napelje drugi cug, ki je precej lahek.

Sledita mu Simon in Miloš, za njima pa gre tokrat prvič plezat naprej Miha; suvereno odpleza drugi cug, je pa res, da je bil ta nekoliko lažji od prvega. Sej to je problem Bumeranga, ko odplezaš prvi cug imaš še dva cuga, ki sta pretty much (vsaj tako se je meni zdelo, "uradna" ocena je čudna) težavnostne stopnje 3 in nič več, saj se vzpenjaš po precej "položnih" platah; tudi kompleti so tako na redko navrtani, da ti je jasno, da ni tako težko. A se nič ne pritožujemo, ker končno pridemo do sončka, in se veselo grejemo :). Na vrhu hitro sestopimo po potki, ki pelje okrog stene nazaj pod njo.

Tam ugotovimo, da smo bili res pridni, saj je ura šele 11 (štartali smo ob 8 v Kranju), tako da se hitro odločimo, da gremo splezat še eno smerco. Tokrat v levo, večjo steno, kjer je najbolj mikavna ravno Šleparska smer (4c), ki poteka skoraj v celoti po veliki razpoki v glavni skalni gmoti, ki je Bela Peč.

Jernej gre prvi v steno in se prav grdo zaserje, ker ne gre čez skalno plato, kjer greš čez na trenje, pač pa on ubere pot ob robu po poči, nato pa pod previsom, kjer so oprimki zares slabi. Tako nas že prvi cug prav fino napsihira :). No, Jerneju sledi po "zajebani" varjanti še Simon, Miloš pa je le dovolj pameten, da gre direktno čez plato, kjer nima nobenih večjih težav.

Za Milošom se zapodim v steno jaz, in tudi meni plata ne predstavlja večjih problemov, je ravno prav "uživantsko" narejena. Nato sledi kratek kamin navpično gor, potem pa še nekaj metrov po skalni gmoti, pa smo na prvem štantu. Pozihram še Miha, vmes pa Jernej štarta lezti naprej.

Jernej pleza in pleza, mi pa se drenjamo na štantu. Ker nikakor ne vidi štanta, kar pleza in pleza, in vmes mu rata odlomiti veliko skalo, ki se baje ni prav nič majala, vendar jo je, ko se je je oprijel z obema rokama, suvereno izruval iz stene. Mi na štantu zaslišimo konkretno grmenje in se avtomatsko stisnemo k steni. Še dobro, ker prileti nekaj res grdih kosov skale ravno mimo nas po razu! Milošu prileti skalca na rit (kam pa :)) in mu strga hlače ter gate :P. Na srečo pa smo vsi zdravi in "brez" poškodb.

Takale stvar te kar fino napsihira, ampak mislim, da je bolje, da se ti to zgodi "čim prej" in v takili 4-ki, kjer imamo dobro "kritje", kot pa na kaki odprti flohi v kakšni zajebani smeri, kjer lahko samo še moliš, če se skala privali proti tebi.

Sicer pa je celotna Šleparska zelo krušljiva in pomoje je vsako leto smer nekoliko drugačna, ker kakšna velika skalna gmota odleti ven. Zgoraj je seveda ob izrutju skale tudi Jernej padel in se rahlo potolkel, a na srečo ni nič hujšega. Je pa baje letel kar nekaj metrov, čeprav je padel skoraj čisto pri kompletu. Nič kaj zabavna zadeva.

Ker vmes ni štantal. ga začne jebati še dolžina štrika, in cug potegne kar do vrha, kjer uredi štant na drevo. Sledita mu Simon in Miloš (as usual), in tokrat vsi precej bolj pazimo, kam stopami in kaj zagrabimo.

Ker sva z Mihom odločena, da ne bova plezala tako na zadnje metre, gre Miha naprej kakih 10 metrov do urejenega štanta za abzajl, nato pa grem plezat jst naprej kar v stilu cug-cug. Drugi (in tretji, združeno) cug postreže s prav fino plezarijo, ki je ravno pravšnja. Super skala, če se ne maje, in nekaj prav luštnih detajlov. Edinole lahko bi bil kje kakšen svedrovec oz. klin več, saj so navrtani/zabiti kar na redko. Sploh npr. zadnjih 10 metrov, kjer sicer strmina res ni več 90%, a še vseeno... ne bi bilo prijetno odleteti dol. Klina/svedrovca pa nobenega!

No, jaz prilezem na vrh, nato pa počakamo še Miha. Zgoraj je sledil abzajl po isti smeri nazaj do dna, ker smo čevlje tokrat pustili dol. Med čakanjem na spust pa uživamo v prelepih razgledih, saj se vidi severna stena Storžiča (ki jo tudi že počasi začenja pobirati vročina), Kalški greben, Kočna, Begunjščica in Stol, ter celotni Julijci. Majka vreme v glavnem.

Iz začetka smeri Jernej in Simon poabzajlata še en "cug", ki se spusti čez previs ob dostopni potki. Seveda ju fino pofotkamo, nato pe so sledili še kruhki in že smo na poti domov, ura pa je že 7. Hitro gre čas, ko človek pleza :).

Meni se je zdela Bela Peč drugače res super, je še veliko smeri, nekatere precej težje, še cel kup pa je nenavrtanih, pa niso tako zelo težke, ravno prav za začeti s klini, jebicami in frendi. Zelo mi je bila namreč všeč kvaliteta skale, ki je res dobra, vkolikor se ti ne odvali v dolino. Zna pa biti poleti kar vroče v njej, saj je stena povsem južna...

Klasika - več fotk na Picasi.

Blažčeva skala - Zajeda

2011-04-02T22:41:00.004+02:00

Danes je bil kar prelep dan, da bi ždeli doma, in tako smo se jaz, Miloš in Jernej odločili, da gremo splezat kako večraztežajno smer. V igri sta bili dve lokaciji, Gradiška Tura in Blažčeva skala nad Dovjem. Suvereno je zmagala Blažčeva skala, ker se nam ni ljubilo vstajati ekstremno zgodaj in ker smo nekako predvidevali, da bo v tem lepem vremenu v Vipavi gneča neznanska, za Blažčevo skalo pa še v vodniku piše, da je plezališče relativno redko obiskano. No, naj takoj povem, da je tega res škoda, saj je stena visoka in široka, možnosti za nove smeri pa so še mnoge. Je pa res, da se vse giblje v težavnosti 6 ali več, stena pa ponuja nekaj res konkretnih previsov ter plat.

Naša smer (Zajeda - 4a, 5a, 5b, 4b) je edina, ki ima oceno pod 6. Dodatna psiha je, da tokrat prvič plezamo brez kakšnega starejšega kolega. Ampak jebeš, smer zgleda super, in s tem se ne sekiramo kaj preveč (beri: nič). Sploh Miloš in Jernej ne, ki sta še v četrtek bruhnila v Preddvor frikat v skalo. Poleg tega pa je treba sprobat nov štrik dvojček, ki se je kasneje obnesel res odlično.

Tako se odpravimo iz Kranja okrog 9, kjer se prvič zgodi, da Miloš mora čakati na naju z Jernejem (vsi, ki poznate Miloša, veste, o čem govorim :)). Hitro smo v Dovjah, zaparkiramo avto ob cesti ter ga mahnemo proti steni. Ker v vodniku izrecno piše, da je nevarnost modrasov ob dostopu, ga mi seveda z Milošem na čelu bruhnemo čez drn in strn, kjer že po dobrih petih minutah srečamo kačo - ker smo sami laiki, smo se seveda prav fino ustrašili; no, zdaj vidim, da je šlo za navadno belouško. Sicer se nam naglo umakne, ampak ni ravno vzpodbudno - predstavljajte si, da kakšnega modrasa dejansko zagrabiš, ko plezaš. Zna biti zabavno. Vmes Miloša konstantno jebeva, da bomo lezli po samih malinah.

Pod steno se hitro oborožimo. Ker sem jaz ves napaljen, da stestiram novi reverso ter pofotkam druga dva od zgoraj s štanta, grem prvi v steno. Prvi cug je ocenjen na 4a in je ravno pravšnji za ogrevanje. Fini oprimki in nič posebnega, edinole na vstopu si malce pomagam z drevesom.

Na prvem štantu naštimam reverso na auto-stop - majka, kva je to dobr! Posledično pofotkam obadva sodruga, ko plezata gor. Drugi cug grem prav tako jaz naprej. Tokrat je ocena 5a, in cug je ravno pravšnji, nekako tako kot Medo - imaš nekaj lepih detajlov ki so ravno dovolj zateženi, da se malo matram, vendar ne toliko, da bi mi uničili psiho. Tudi navrtana je smer v spodnjem delu kar dobro, tako da je res bilo plezanje ena sama uživancija. Sploh, ko imaš pod seboj zajeten kos lufta, nasproti pa gledaš proti zasneženemu Triglavu, Vratom ter Stenarju.

Drugi štant je povsem na novo urejen z verigo (za abzajl), poleg tega pa še objestno založen z bodicami - sicer ne gre za maline, gre pa za brin :). Jaz sem čutil že malo utrujenosti, poleg tega pa je prvi detajl takoj v tretjem cugu izgledal presneto zoprno, zato se odločimo, da gre zdaj Jernej naprej. Mislili smo, da bo problem menjati vodstvo na sistemu, ko plezamo trije s štrikom dvojčkom, ampak sploh ni problem - prevezava ti vzame 2 minuti časa.

Jernej se ves našopan zapodi v tretji cug, kjer je prvi detajl ree-es jeba. Vsekakor najtežja stvar celotne smeri; nič za prijeti, ena grda raz, in nobenemu od nas še zdaj ni jasno, kako bi tam sploh splezal stvar. Tako tudi Jernej malo pogoljufa in se za komplete potegne tisti najbolj zoprni meter. Miloš gre tokrat drugi, jaz pa zadnji. Preostanek tretjega cuga pa je kar dober - fino zračen, nekako srednje dobri oprimki za oprijet, ampak po vstopnem detajlu vse tisto zgleda res đabe :). Hitro sva na štantu, ki niti podrazno ni tako prostoren kot prejšnje dva, čeprav to kompenziramo tako, da se Miloš usede kar nad zajedo - če bi se dedec usral, bi bila stvar res top shit :).

Kakorkoli, ker je zadnji cug ocenjen s 4b, se hitro odpravimo naprej, pri čemer spet vodi Jernej. V četrtem cugu pa šraufi niso tako pogosto navrtani, tako da Jerneja malo bolj jebe, ampak suvereno odpleza do zadnjega detajla, kjer ga pa res fino stisne rinček. Moraš se namreč potegniti čez kratek previsčič pod veliko skalo - Jernej nekaj časa cinca, nato pa zagrabi zgornji rob skale in kmalu se zasliši zmagoslavni krik; skala ima namreč na vrhu res dober oprijem, in potem se šamo se potegneš čez njo do vrha (zadnjega štanta).

Tokrat mu prvi sledim jaz, in tudi četrti cug je postregel z uživancijo - fino zračna smer, ki ni nič preveč težka, ravno pripravno za zadnji del plezarije. Miloš mi nekoliko počasneje sledi, vendar je tudi on precej kmalu na vrhu.

Z vrha hitro navijemo štrik ter se pripravimo na abzajl - Jernej gre dol prvi, sledi mu Miloš, nato pa jaz. Prav super je zdaj, ko imam reverso :). Kot običajno pri abzajlu sem hitro na drugem štantu, kjer potegnemo štrik dol, ga še enkrat potegnemo gor, zložimo ter še enkrat vržemo; tokrat grem jaz prvi dol, ter vmes še rešujem štrik z drevesa, kamor je pristal. Druga dva mi hitro sledita; naša oprema je še vedno tam, tako da pospravimo robo ter jo, tokrat po potki, mahnemo nazaj proti cesti.

Žal je potka čudno speljana, tako da si hitro premislimo ter čez drn in strn usekamo direktivo proti avtomobilu. Tam se zavedemo ravno dejstva, ki ga je Bric govoril prejšnjič na plezariji - 5 minutk tam, 5 minutk tle, pa je 80-metrska stenca dobra zaposlitev za do 4 ure popoldne! Čas kar leti :)

No, čakal nas je še Matiček, nato pa direktiva proti domu.
Suma sumarum:

spet na polno izkoriščen dan,
reverso je kul,
naš štrik dvojček je še bolj uberkul,
še se bo plezal.

Več fotk pa na Picasi.

Plezanje v Ospu - Medo

2011-03-26T20:00:00.001+01:00

Pa je napočil čas. Dan, ko smo šli v Osp splezati Medota (3, 5b, 5b, 5c - according to Športnoplezalni vodnik).

According to Brico, Miha in še en kup lanskoletnih tečajnikov gre za zarees zajebano smer, kjer se srečaš s svojo mejo. V vsaki priliki so nas namreč strašili s tem Medotom. Kako je bilo po mojem mnenju v resnici?

Ni tako strašno, kolikor se sliši, je pa definitivno res, da najdeš svojo lastno mejo, kar je zelo odločilnega pomena. Poleg tega je bilo res, kar je rekel Miha že na začetku: če imaš pošlihtano psiho, boš smer zlezel, sicer pa precej težje :).

Kot ponavadi je bila štartna točka Ravbarkomanda, kjer se okrepčamo ter pripravimo na najhujše, nato pa švignemo proti Ospu. Parkiramo spodaj pred kampom in se sprehodimo pod steno. Na poti občudujemo klasike, kot so Osapski pajek, Magična Goba ipd. Ja mal preveč za nas ane :), tako da gremo čisto na desno do vhoda v "najlažjo" večraztežajno smer v Ospu, Medota.

Hitro se razporedimo v naveze, potem pa Brico švigne naprej. Jaz sem bil tokrat v navezi z Milošom in zmenjena sva bila, da plezava kar cug-cug, pri čemer bi jaz šel prvi in tretji cug (Medo sestavljajo 4-je cugi). No, na koncu sem moral iti še četrtega. Več o tem kasneje.

Pred vstopom v plezarijo nam Prevc razdeli še voki-tokije (on jih ima na zalogi od padalstva), ki so res super zadeva. Sej vem da se bojo nekateri pizdili, da je to neka novotarija, da smo nove generacije res softiči, ker se niti dreti ne moremo več, ampak dejstvo je, da je stvar top shit. Veter? Dolg cug? Kakšen previs? Nima veze, to se vse sliši kot da bi imel sopezalca meter stran od sebe.

No, nazadnje se nama rata vštuliti (thanks to Miloš) kot četrta naveza, tako da jst hitro sledim in napeljem prvi cug, ki je res simpl; vmes se vpne en komplet, v mojem plezalnem vodiču pa je smer ocenjena kot 3.

Na prvem štantu je gužva neizmerna, ker gre za veliko rinko, vpeto z verigami, tako da se nas tam počasi nabere ves preostanek skupine (kake 4 naveze). Tukaj imamo tudi prvega odhodnika - Nejc se odloči, da bo višina preveč zanj in se poabzajla dol. Na srečo ima Miha dvojno vrv in se mu pridruži še Andrej, ki je bil prej v navezi z Nejcom.

Ker nas očitno še ni bilo dovolj, se do prvega štanta poabzajlata še dva plezalca, ki sta plezala Svinjam Diamante (levo od Medota, 7 or something), vendar se na srečo hitro poabzajlata mimo štanta dol do dna.

Že tukaj začnemo čakati; Miloš sicer gre relativno hitro v drugi cug, ki je pravzaprav ostra prečka v desno, kjer se po flankah dvigneš do drugega štanta, ampak mora na štantu čakati, ker je drugi štant nehospitalen s prostorom in sta lahko kvečjem dve navezi naenkrat gor.

Vmes pred mano gresta Andrej in Miha; seveda Miha nekaj jamra v voki-toki: "Ej Knifo, dej povleč kr oba, men tlele še par metrov štrik visi." Odgovor se glasi: "Sorry, ne morm, mam premejhna usta." Vsi se zarežimo kot pečeni, Brico pa zgoraj skoraj pade iz stene. No, Miha le zapusti prvi štant in "odpleže" naprej - ja, tako štajerci rečejo plezati :).

Evgen seveda že bemti in prižiga že drugo škatlico čikov. Oh, ko bi vedel, koliko se bo še načakal (ker je tazadn):). No, jaz grem v prečko in sem relativno hitro pri Milošu. Ko pridem do njega, pa grem jst naprej.

Zapiralka začne delati na polno, saj je tretji cug ocenjen na 5b. Ampak ni takega blema; sicer je višina kr tam tam, ampak drugače pa dejansko nimam nobenih večjih problemov; še najbolj me je pravzaprav jebal prvi detajl, kjer imaš zelo zlizano polico in podprijeme. Kasneje pa gre res brez problemov, pazim na tehniko ter se relativno hitro vzpenjam. Na srečo mi je Miha pustil v steni nekaj kompletov, da se nisem toliko matral pri vpenjanju.

In že sem skoraj pri tretjem štantu; še "sitna" prečka v levo, in že delam štant na drevesu. Vmes uspe Mihu, ki spodaj na štantu čaka, da Miha nr. 2 odpleza zadnji cug, spustiti enega izmed voki-tokijev, in ta pogumno zgrmi v globino. No, pa je GRS brez enega oddajnika :).

Hitro postavim varovanje, in Miloš gre v steno. No tukaj so se pa začeli problemi. Miloš ima kot kaže precej več problemov s tretjim cugom kot jst in ko pride v kakih zadnjih 20 metrov cuga, pleza dejansko od sistema do sistema, vmes pa se vpenja v popkovino, da počiva. Ker ga tako ves čas šponam na štriku, mi uspe pridelati edini večji žulj tega dne (ki trenutno boli kot prasica, ker je na izjemno štorastem mestu). Ne moreš verjeti, koliko zgleda pride tukaj do tehnike, ker ima Miloš precej več moči v rokah kot jst (pomojem), pa jo je precej hitreje iztrošil na platkah. Je pa res, da je moral tovoriti najin rukzak, ki je vse prej kot lahek (tudi mene je precej oviral na prečki!).

Za Milošom pa direktno pleza naprej junak naslednje naveze, Jure. Baje jima nekje vmes rata skoraj odpuliti ogromen kos skale, ker se Miloš ravno dviguje z nje, medtem ko jo Jure zagrabi z rokami. Sicer pa svaka čast Juretu, suvereno je z rukzakom na hrbtu odplezal tretji cug naprej :).

No, nazadnje, po nekaj pavzah, sikanju in bemtenju Evgena zadaj in nekaj potokov znoja od Miloša fant le pripleza do mene. Ker seveda ni ravno v stanju, da bi šel četrti cug naprej, ta čast spet pripade meni.

Ravno ko začnem fajtati floho kakih 10 metrov nad cugom pa se do mene spusti Brico, ki že prav glasno bemti, kaj smo počasni. No, jaz mu hitro razložim situacijo, in Brico se spusti do tretjega štanta, da bo vzel Milošov rukzak. Vmes jaz odplezam še zadnji cug, kjer si, priznam, pomagam z nekaj gurtnami, ki jih je Miha pustil v steni. Zadnji cug je namreč sestavljen iz relativno enostavnega vzpenjanja po platah ter po nekaj težjih razpokah, kjer ni ravno dobrih oprijemov. Če bi bil drugi v navezi, bi jih verjetno poskusil odplezati brez pomoči, tako pa se je ne branim. Tudi moči namreč nisem imel več toliko kot na začetku smeri.

Ravno ko se Brico začne vzpenjati sem na vrhnjem štantu, in od zgoraj že vidim tiste, ki so že splezali smer. Hitro pozihram Miloša, ki je relativno hitro pri meni (glede na tretji cug). Ja prov fejst ga je zdelalo :). Sam pa neke silne utrujenosti sploh ne čutim, čeprav sem prepihan kot strela, ker je pol smeri močno pihalo. Gor se zleknemo v travo, nekateri pa odprejo težko pritovorjeno blago - pivce. Ferlan je tovoril kar cel 6-pack :). Rispekt!

Počakamo še ostale plezalce, nato pa se počasi odpravimo dol, kjer se poštemo najemo in napijemo domače malvazije, domačih oliv ter narezane mortadele. Njamsi. Vmes pade ideja, da je Medo bedno ime ter da bi bilo precej bolj primerno ime npr. Krvava sled, ki se sliši precej bolj strašljivo :). Na žalost se mi sredi lokanja malvazije posveti, da moram še šofirati od Kranja do Loke, ker sva z Mihom tam pustila avto. Napaka! Pijača namreč kar teče po grlu.

Nato gremo še dol na palačinke, potem pa sledi povratek domov. Odlično zapravljen dan! Fotke pa so na Picasi.

Tečaj varne vožnje

2011-03-21T23:04:00.000+01:00

Včeraj, v nedeljo, smo se z družino potikali po Vranskem. Obiskali smo namreč AMZS-jev Center varne vožnje (CVV) ter se udeležili začetnega tečaja.

Ker se je stvar začela že ob 8, smo (spet!) vstali že nekaj čez 6 ter se s petimi osebnimi avtomobili odpeljali proti Celju.

Tečaj zgleda tako, da imaš prvo uro v predavalnici teoretični del, kjer ti večino časa pravzaprav zgolj vbijajo v glavo, kako pomembno vlogo imajo pnevmatike. Nič o redu na cesti, zgolj dejavniki, razlogi, posledice in pravilno ravnanje v primerih nevarnosti.

Po uri teorije smo se odpravili na "progo", oz. poligon, kjer nas je čakalo vse skupaj 6 praktičnih vaj (za vsako 1 uro), vmes pa premor za kosilo. Prva vaja je bila vožnja med količki na suhi podlagi, kjer smo se poskusili navaditi voziti po "15 do 3" držanju volana, ki naj bi bil najbolj varen v primeru nesreč, saj lahko v takem položaju sunkovito in močno obračamo volan, pri sproženju airbag-ov pa nam ne polomi rok. Vse to seveda, če imamo pravilno nastavljen sedež.

Nato je sledilo izogibanje oviram na mokri podlagi ob oklepanju volana in upanju, da te ne obrne; na srečo smo imeli vsi ABS, sicer bi imeli precej več dela. Milošov Volvo pa tako ali tako ni imel problema s podlago, saj ima vgrajene en kup elektronike, ki že sama skrbi za vse to, tako da je bolj kot ne samo malo obračal volan, avto pa je delal vse ostalo.

Za tem je sledilo še bremzanje na mokri podlagi (ki simulira sneg), in fino je bilo videti, koliko je razlike v zaviralni poti, če bremzaš pri 50 km/h ali pa 60 km/h.

Preostale vaje so vsebovale še korigiranje volana (in sklopke) v primeru, da nas začne odnašati v ali pa iz ovinka, bremzanje ter izmikanje oviram na mokri podlagi, če se vozimo po klancu navzdol in pa hitra reakcija, če ti odbije zadek avtomobila - ta je bila sploh fejst, če ne reagiraš v 1 sekundi, se ti avtomobil začne samo še nekontrolirano vrteti in lahko samo še stisneš bremzo in počakaš, da te neha vrteti :).

All in all svetujem tale tečajček vsem, ki jim ni tako škoda dati tistih 150€ (nekje tam je cena). Tudi meni se zdi svinjsko drago, ampak te dobro naučijo oz. streznijo. Jaz sem dobil precej občutka, kaj so moje meje in meje avtomobila. Prej namreč še v lajfu nisem čisto do konca stisnil bremze! In vsekakor ne bi bilo prav, da bi se mi to prvič zgodilo v nesreči.

Home-made spinner leash

2011-03-19T10:51:00.002+01:00

Že nekaj časa sem razmišljal, da bi si zrihtal t.i. spinner leashe za ledna orodja. Gre za relativno novo stvar, kjer namesto, da uporabljaš klasične paščke za cepine (ki jih imaš okoli zapestij) uporabljaš elastična trakova, ki povezujeta spodnji del cepina in tvoj pas.

Razlog za to idejo sem dobil prvič, ko sem šel plezat v led. Šraufanje/izvijanje vijakov, vpenjanje/izpenjanje, razne aktivnosti na štantu so silno štoraste, ko ti iz roke binglja cepin. Nato ga je še večja muka z eno roko pobrati nazaj :). Skratka cel žur.

V grapah (s tem mislim bolj "položne stvari", ne strme snežne oz. mix smeri) se stvar ne pozna toliko, ker tako ali tako nimaš med plezanjem toliko šraufanja, saj ponavadi ne delaš sprotnega varovanja tako pogosto kot v ledu/snežnih smereh. Kot rečeno pa je druga stvar led oz. bolj strm sneg.

Ok, back to the original topic. Predvsem me je motilo dejstvo, da za stvar odšteješ od 30€ pa vse do 50€ (seveda so Black Diamondovi najdražji, itak). Tako sem se odločil, da jih naredim sam.

Stvar je bila silno preprosta. Shopping list:

3m 3mm elastike (dobil v lokalni šiviljski štrcuni) - cca. 2€
3m 16mm cevastega traku (Iglusport) - 3.90€
2x CT mini vponka (Kibuba) - 6.24€

Skupaj torej manj kot 15€. Dobro :). Pri konstrukciji mi je zelo pomagala tale stran, kjer je pravzaprav vse dodobra razloženo. Edinole komentar na najtežji del izdelave, kako namreč spraviti elastiko skozi 2-3m dolg trak:

Sam sem raztegnil celoten trak po tleh ter ga za silver-tapov na obeh koncih, da je bil vmes povsem zravnan, nato pa sem najprej skozi potegnil nekajmilimetrsko zajlo. Elastike namreč ni šans, da spraviš skozi tako dolg trak, je enostavno preveč mehka. Nato pa samo na zajlo na koncu "zaporedno" prisilver-tapaš elastiko (stvar mora biti čim tanjša, sicer se bo stvar zatikala). Potem pa samo še potegneš to skozi in si na konju :). Prej sem se seveda neuspešno mučil kake pol ure, ko sem probal drugače. To je enostavno ultimativen način, ki ga narediš v 5 minutah.

Ekola, še dokončan produkt:

Za zašitje robnega okroglega traku sem pa lepo prosil mater, da mi je zašila tisto zanko.

Edin problem, ki ga zdaj še vidim je to, da moji cepini nimajo t.i. "boxerjev", torej dodatnega zavoja na oklu cepina, ki olajšuje plezanje brez paščkov. Ampak pomojem ne bo imelo take veze. V led bom skoraj sigurno šel od zdaj naprej z telimi paščki, za sneg bom pa videl. Če bom v ledu zadovoljen, ni razloga, da tudi v sneg ne bi šel s tem.

Dejansko opažam, da kar nekaj folka pleza brez kakršnekoli zaščite za cepine, t.i. "leashless", kar moram tudi sprobati. Vsaj v slapu to res ni tak problem, kjer izguba cepina v najslabšem primeru pomeni spust dol ter dodaten trening, da splezaš nazaj gor :). Druga stvar so pa seveda daljše smeri, kjer si pač ne moreš privoščiti izgube orodja.

Sicer pa tako ali tako kaže, da ne vem, koliko bo letos še možnost sprobati spinnerjev, ker toplota pritiska, zdajle pa je še cel teden scalo in dodobra načelo karkoli je še ostalo od slapov. Upejmo, da nam še kej rata izpeljat :). Res bi rad tole stestiral.

Begunjska Vrtača - po (skoraj) Lenuhu

2011-03-12T19:40:00.004+01:00

Ta vikend smo sicer tečajniki imeli tečaj turne smučarije v Lazu, vendar sam nimam niti turne opreme niti nisem preveč navdušen turni smukač, tako da sem že cel teden težil, da bi šli raje kam plezat (v led oz. sneg). Na srečo Mato nikoli ne razočara in tako smo še eno sobotno jutro ob 7 štartali iz Šenčurja - jst, Mato in Mare.

Onadva sta imela ogledano Zeleniško grapo v Begunjščici, sam pa sem žal ostal sam, ker je sotečajnik v zadnjem trenutku odpovedal udeležbo. A nič ne de, nekam bom že šel malo popikat, sem si rekel. Seveda bi se tehnično lahko pridružil onima dvema, ampak ker sta imela plan lesti cug-cug, bi moja soudeležba vsekakor podaljšala zadevo za kako uro.

Za plan sem si potem vzel Lenuhovo na Begunjsko Vrtačo (hrib levo od Begunjščice), kot back-up pa bi še vedno lahko šel po Zahodni grapi, ki se sicer večinoma uporablja kot sestopna grapa.

Ko prispemo na vznožje Zelenice, komaj najdemo parkirplac, ker je vse polno kombijev od GRZS-ja. Vnaprej smo bili namreč obveščeni, da bo imela GRZS točno na ta dan seminar v Y in Centralni grapi v Begunjščici. Tako nam ne preostane drugega, kot da Mare parkira avto zraven hidranta. Hitro zbašemo opremo nase (meni Mato da še pol svojega štrika, če bi slučajno mogu kje abzajlat), pri čemer moramo čakati Mareta kot nori (ne, sej ne) :P, nato pa pičimo proti Zelenici. Vmes jaz še stestiram žolno, na parkirišču je namreč prva tabla, s katero lahko preverjaš delovanje svoje žolne v Sloveniji.

Čaka nas mučeniška pešadija z vso opremo na rukzaku po zaledeneli cesti. Oh joy. Na srečo je moja grapa precej bližje kot od onih dveh :). Ko pridemo pod Šentanski plaz se jaz začnem opremljati, Mate in Maro pa švigneta naprej. Zmenili smo se, da se dobimo v koči. Jaz pa horuk, opremo nase ter pičim proti Šentancu. Sicer je že dodobra splažen, še vedno pa so pasovi klože, ki pa so na srečo precej redko posejani - večinoma gre za trd sneg, ki dobro drži človeško težo. Tako sem relativno hitro pri vstopu v grapo.

Tam za trenutek premislim, namreč psiha je delala na polno, ker sem tokrat prvič sam v neki grapi. Ampak ni da ni, vstopen skok je zgledal izredno dobro, tako da sem se hitro odločil in začel plezati Lenuha. Kot omenjeno je vstopni skok odlično narejen, sicer je na nekaterih delih led res tanek, ampak tam pač enkrat ali dvakrat zatakneš cepin za skale. Drugače pa super plezarija, tako led kot sneg sta dobra, tako da cepini držijo ko šus. Višje gori so sicer tudi zaplate bolj prhkega snega, vendar pa so tam narejene dobre štapne, tako da plezati ni bil problem.

Velika jeba pa je vreme, saj je nagravžno oblačno in bolj ko sem se dvigoval po grapi, bolj je padala vidljivost. Ampak naklonina po vstopnem skoku popusti; sicer se nekje vmes spet malo dvigne, nato pa spet malo pade. Večino časa pa plezaš po relativno dobro zavarovani grapi z obeh strani, na levi strani je grmičevje, na desni pa breg. Tako sem pikal verjetno kakšno uro, ampak vidljivost je vedno bolj padala, psiha pa delovala vedno bolj. Ko sem prišel do bolj položnega dela, kjer na levo izgine "kamniti zid", sem se odločil, da bo dovolj. Tudi vidljivost je bila zanič; ker še poleti nisem bil nikoli na nobenem od teh vrhov, sem se hitro odločil, da jo pičim kar nazaj. Psihiralo me je še to, da sem bil sam. Tehnično mi namreč grapa ni predstavljala nobenih večjih problemov.

Kasneje se je izkazalo, da sem tako ali tako preplezal že praktično celotno grapo - sledila bi še prečka ter zadnji del do vrha.

Sledil je sestop po grapi, ki se je izkazal za nič silno napornega ampak predvsem dolgotrajnega. Sigurno sem več kot 2x počasneje lezel dol kot gor :). Vmes sem si vzel čas in naredil še nekaj fotk, sicer pa sem počasi vzvratno plezal navzdol. Pri sestopu je bil edini morda malenkost zoprni detajl prvi skok, kjer se stena postavi malo bolj pokonci in moraš z nogami malo bolj tipati čez rob, kam boš stopil. Sicer pa počasi gre čisto suvereno.

Spustil sem se še po plazu nazaj do ceste, tam pa snel vso plezalno robo s sebe. Nato sem jo bruhnil proti koči, kjer sem naletel na polno GRZSjevcev, ki so imeli pridigo po vaji. Notri naročim čaj, ga požlampam, nato pa se odpravim še peška proti Trianglu; tam končno dobim signal, kjer dobim sms, da onadva do koče rabita še pol ure. Malo začnem iskati po Begunjčici in kmalu zagledam dve piki, ki se spuščata dol. Nato se grem usest ob peš pot ter ju tam počakam. Že na daljavo se je slišalo Mareta, kako nekaj bemti :P.

Tudi onadva sta se imela super, zlezla sta grapo, očitno je šlo tudi samo s tremi klini, čeprav sta enega pustila v steni za abzajl. No, kot se spodobi, smo se odpravili še v kočo na pijačo. Jst letim notri po tri radlerje, Mare pa si prižge čik.

Kot zakleto se takoj, ko se usedemo dol, začne nebo jasniti in kmalu se tako Begunjščica kot Begunjska Vrtača znebita oblakov!!! Kot kaže bo naslednjič treba vstajati kasneje, očitno smo bili danes namreč preveč pridni :).

Na žalost še vedno neusmiljeno piha, tako da hitro spijemo pivce, nato pa odpujsamo navzdol.

Precej slab dan, ampak dobre razmere v snegu so naredile fino plezarijo, začinjene z mero psihancije zame. Vsekakor bom, če se le da, plezal v paru; stvar zgleda nekako tako kot pri potapljanju, enostavno bolj varno je, če sta dva. Tehnično pa Lenuh res ni silno zahteven (če je zalit), tako da bomo še koga peljali kdaj :). Zdaj itak vem, kako in kje (no, razen na koncu :P).

As usual, vse fotke so na Picasa albumu. Matotova objava o njunem tripu pa na zunaj.si.

Dolgi Hrbet - Teranova smer

2011-03-07T22:45:00.001+01:00

Ker v soboto nikakor nisem imel dovolj in ker je bilo napovedano lepo vreme, sem se z veseljem spet pridružil Janu in njegovemu očetu Alešu, ki sta s še enim "starim mačkom"; Belkotom planirala zlesti Teranovo smer v Dolgem Hrbtu.

Ker gre kar za zimsko klasiko naših gora, smo štartali zgodaj - natančneje okrog 7 iz Reteč. Mene je kar zdelovalo, da sem spal le kakih 5 ur, saj sem prejšnji dan po ledni plezariji šel še na nek rojstni dan, tako da sem domov prišel šele okrog 1, vstal pa seveda ob 6. Sicer sem potem celotno pot v avtu predremal, ampak stvar ni enaka :).

Hitro smo prispeli na Jezersko, zmetali opremo nase ter se odpravili proti sami smeri. Kake silne utrujenosti od ledne plezarije na srečo nisem imel in prav veselil sem se, da grem enrat za spremembo spet plezat v sneg. Žal ga Belko spredaj šopa kot nor in v cca 1. uri smo pod smerjo. Vmes prečkamo snežišče, kjer se sicer nekoliko udira, ampak je spodaj pod snegom trdna podlaga. Vidi se, da je ta del stalno v senci in se tako snežna odeja še ni tako dobro preobrazila. Seveda smo se lotili natikanja derez in opreme v ravno najbolj strmem delu dostopnega snežišča :). A kaj češ.

Nato se odpravimo do vstopa v smer, kjer sta že zabita dva klina, na katerih uredimo varovanje. Za nama se vzpenjata še dva alpinista, ki bosta žal mogla plezati za nami. Vsaj gaziti jima ne bo potrebno v položnejših koncih :). Belko švigne naprej, zleze cel prvi cug, uredi varovanje; Jan mu tako hitro sledi, za njim pa Janov oče. Ko sem na vrsti jaz, podrem štant in se tudi sam podam v smer.

Sigurno je bila to moja najbolj strma zimska smer, saj prej z izjemo dveh grap nad planino Laz še nisem bil veliko v grapah in smereh pozimi. Vendar pa je plezarija nor užitek; sneg je trd, tako da se cepin kar popa vanj, vmes pa je tudi kar nekaj lednih predelov z dobrim ledom. Tako sem hitro na drugem štantu, kjer je spet na srečo zabit en klin. Stlačim se v skalno razpoko ter pozihram Aleša, ki pleza naprej. On hitro zleze vseh 60 metrov štrika, in za njim se zapodim v smer jaz; ta del je še bolj super, saj je na nekaterih koncih še nekoliko bolj pokonci, ampak so razmere res idealne, tako da je čisti užitek. Aleš me je čakal ravno na izravnavi smeri, ter me je zihral samo na cepine, ker je obstoječ klin v skali držal milo rečeno nič.

Ker je sledeč cug bil bolj gaženje po snegu kot kaj drugega, tudi jaz Aleša pozihram na cepine, on pa gre naprej; nato zlezeva še en cug po zasneženi grapci, kjer so razmere nekoliko manj idealne, saj se kar namatraš v gaženju.

Sledil je še en bolj strm del smeri, nato pa sva že pod zadnjo prečko, kjer je Belko "ornk" zabil klin; tako tam grem jaz malo naprej, na klinu uredim štant in pozihram Aleša, ki zleze prečko (v njej je kar nekaj klinov, tako da se lahko sproti vpenja v komplete). Sledi še izbijanje Belkovega klina (pismo, se človek kar namatra, da ven dobi enega navadnega Jeseničana), nato pa še jaz zlezem prečko, kjer gre za zanimivo plezanje z zatikanjem cepina po skalah in kosih ledu, saj je sneg preveč zmehčan, da bi držal oz. ga je premalo. 1 meter nad štantom (svedrovec!), kjer me je zihral Aleš, stopim čez grebenček, in odpre se mi pogled na snežne planjave nad Kranjsko kočo; prestopim čez, še malo poplezam navzdol, nato pa sledi hoja po snežiščih do Kranjske koče na Ledinah. Za Teranovo smer sva z Alešom rabila 2 uri, kar se mi zdi kar v redu čas. Moti me edinole to, da bi si lahko vzela nekaj minut na kakem štantu, da bi naredil kako fotko več. Zoprno je, če moraš ves čas varovati, saj se znatno zmanjša čas, ki ga imaš na voljo, da fotkaš :).

Vmes se z Alešem razveževa in se sprehodiva po gazi do Kranjske koče, kjer naju že čakata Jan in Belko. Sneg se kar udira in treba je biti precej previden, saj lahko na enem delu snežišča ob padcu suvereno odletiš to dna Žrela. Pri Kranjski koči se malo okrepčamo, nato pa bruhnemo proti Žrelu. Tam previdno sestopimo, saj je sneg podoben kot povsod, kjer naklon pobočja ni dovolj velik - se kar udira. Noben seveda noče po riti do dna, tako da hodimo tukaj nekoliko bolj počasi.

Ker smo imelo vso robo sabo v rukzakih, se sprehodimo do vznožja snežišča, tam pa damo s sebe še dereze in ostalo opremo. Vmes se suvereno pogovarjamo o Sinjem slapu ter o tem, kako dobro je narejen (mimogrede, dobro narejena je tudi Vikijeva sveča, kot tudi oba Ledinska slapova). Na kraj pameti pa nam ne pade, da bi se zapodili še vanj, saj bi nam "ovinek" ne vzel več kot 2 uri. Tako pa se tega domislimo šele pri avtu, kjer se nam seveda (očitno!) ne da več nazaj. No ja, smo bili pa vsaj doma že ob dveh :).

Vse fotke so na Picasa albumu (kot pravim, žal jih ni veliko, ker nisem imel veliko prilike slikati).

Maltatal - Tečaj ledne tehnike & Strannerbach

2011-03-07T21:54:00.001+01:00

Včeraj smo imeli dolgo pričakovan tečaj ledne tehnike. Ker je Mato že nekajkrat obiskal zanimivo dolino v Avstriji, je seveda prepričal Bricota in v dveh kombijih in enemu avtu smo švignili proti Maltatalu. Kaj sploh je Maltatal? Gre za dolino, za katero sicer še zdaj geografsko ne vem točno, kje je. Je pa izredno lepa in povabljiva :).

Zbrali smo se zjutraj ob 7:00 v Kranju, ampak seveda smo Miloša čakali 10 minut, tako da smo odrinili nekaj čez sedmo. Zbasali smo se v 3 avtomobile in pičili proti Karavankam. Na bencinski postaji smo se opremili s hrano in pijačo; prisotna je bila velika gužva, saj je bil v Kranjski Gori ravno Pokal Vitranc.

Kakorkoli že, po udobni vožnji smo prispeli v Maltatal. Prva stvar, ki smo jo opazili je, da je snega v gozdu na sončnih legah le za vzorec, ter da kraj zgleda izjemno dober tudi za boulderiranje. Ko pa z železnimi konjički zagrizemo v strmino ter bolj osojne lege, pa hitro vidimo, da se je sneg kar ohranil. Po nekaj vožnje v klanec na ovinku parkiramo ob cesti in se zložimo iz kombijev na luft.

Prvi del tečaja je sestavljala ledna tehnika: Brico nam je najprej pokazal dva načina, kako v ledu delaš štante, ter seveda, kako si s cepinom pred tem zavaruješ vrv, da imaš vsaj eno obliko varovanja med šraufanjem. Drugi del je bil namenjen vozlanju Abalakovih vozlov, brez in z pripomočkom :). Nazadnje pa smo vsi probali še, kako se abzajlaš na en ledni vijak tako, da ga po spustu lahko dobiš dol (sicer ti seveda ostane v steni). Ni tko ajmfoh, čeprav je v teoriji precej simpl.

Ker nam je že ta del šole vzel precej časa (bilo nas je veliko!), smo se nato hitro razporedili v naveze in švignili gor pod slap. Na srečo je slap dovolj širok, da lahko pleza več navez hkrati paralelno. Prvi cug je bil nekoliko strmejši, nato pa je celoten drugi cug tak, da lahko po njem kar hodiš. Na ledu pa se pozna, da je zunaj mraz - je izjemno suh in talarji se delajo kot za stavo, tako da je bilo kar en kup umikanja in kričanja. Je pa še vedno debel, tako da bo slap še obstal kakšen teden, če se ne bo preveč otoplilo.

Tretji cug je bil prvi cug, kjer sem jaz lezel naprej. Na srečo (saj drugače si ne bi upal) strmina ni pretirana, pač III-ka, tako da previdno in sigurno odpikam tisti del. Vmes sem navrtal še en sveder, da sem videl še, kako izgleda ta stvar (sicer smo večinoma uporabljali kar Matotove svedre, ki je šel prvi). Nato je sledil še en položen cug, za njim pa se je slap razcepil na dva kraka - mi smo šli v levega, ki se je končal po še enem strmem cugu (slap naprej je bil podrt), po desnem kraku pa imaš baje še en cug, sprehod po gozdu ter še dva malo bolj strma cuga. Vsekakor plan za naslednjič; nas je bilo pa žal veliko, pa še ura je bila že relativno pozno, tako da smo se na vrh levega kraka odločili, da abzajlamo dol in se odpravimo domov.

Tako smo na hitro uredili abzajle in se čimprej spustili dol (zadnji so morali nositi vrvi, hehe :)). Na srečo mi na sredi Mato pokloni svoj rukzak za nositi dol, tako da sem bil rešen nošenja vrvi. No, saj ne bi imel nič proti.

Po položnejših cugih se ob štriku sprehodimo, po strmejših pa normalno abzajlamo. Na srečo so nekateri mislili vnaprej in v avtomobilih imamo nekaj piva, tako da si privoščimo in nekoliko privežemo dušo :). Nato pa se skobacamo v avte/kombije in se odpeljemo domov.

Sledila je večerja, ki smo jo planirali imeti v Matičku v Radovljici, a je bilo tam polno, tako da smo nazadnje šli raje v Hotemaže na kruhke.

V Maltatal bomo pa sigurno še šli, če ne letos, pa naslednje leto :). Sicer pa mora biti dolina lepa tudi poleti, tako da morda že v toplejših mesecih kdaj bruhnemo tja.

Kot ponavadi, nekoliko več slik se nahaja na Picasa albumu.

Tamar, Slap nad votlino

2011-03-03T21:05:00.007+01:00

Pa smo spet šli v Tamar. Suvereno je zmagala odločitev, da se pridružim Bricotu, Mihu in Blažu na turo v Tamar. Alternativa je bila namreč čudoviti prof. Bratko in še bolj čudovit predmet: Principi programskih jezikov in simbolično programiranje (na kratko: PPJSP). Mislim, da je obrazložitev moje odločitve nepotrebna in sama odločitev lahko razumljiva :).

Čeprav sem Tamarja v 2 tednih že "en malo" sit, vsaj kar se tiče peš dela poti, mi je v njem ostal še en slap, ki sem ga hotel preplezati - Slap nad votlino. Na srečo so ostali trije soplezalci bili identičnega mnenja, tako da smo okrog pol 10 (ali nekaj takega...) po nekaj gaženja s strani Miha stali pod slapom.

Ker smo imeli namen abzajlati dol (pismo, bi pršparali celo uro pomojem) smo rukzake in vso opremo pustili direktno pod slapom, Miha pa se je kot prvi zapodil v led. Razmere so bile kar dobre, vsaj prvi del, je pa res da sem jaz šel zadnji, tako da sem imel narejenih že nekaj "špranj" za cepine. Miha relativno hitro potegne prvi cug, pri čemer začne bolj levo, kjer je led boljši, in nato spleza prečko na desno, da pride do prvega štanta. Blaž mu sledi, in ker je prvič v naravnem ledu, je nekoliko počasnejši - predvidevam da je nekako tako, kot jaz v Centralcu. Brico pa ves neučakan :). Tako mu hitro sledi (vsi smo plezali kar na Mihove šraufe), vendar pa mora vmes v ledu še nekoliko počakati. Potem, ko Brico zgine za vogal, ga tudi jaz spodaj še nekaj časa čakam, saj so počakali, da je Miha lezel naprej, da ni bila prevelika gneča na štantu.

Prvi cug mi je minil izredno hitro in prijetno - nobenega velikega naklona in dober led. Ker sem bil zadnji, sem seveda ven pobiral svedre in komplete. Hitro sem na štantu, kjer me čakata Brico in Blaž. Štant je pa bil že narjen in sestoji iz dveh klinov, zabitih v skalo ob slapu, tako da dobro drži. Miha hitro odpika drugi cug, ki je pravzaprav še položnejši od prvega cuga, in Blaž mu sledi.

Nato piči gor še Brico, za njim pa jaz. Spet pobiram šraufe. Tokrat se mi je prvič zgodilo, da enega šraufa nisem mogel spucati s tolčenjem ob led. Miha mi je kasneje povedal, da daš v luknjo v svedru cepin, in ga tako lažje spucaš. Bo treba probat naslednjič :). Kot rečeno je drugi cug še položnejši, se pa nekoliko bolj delajo talarji, ampak cug mine izjemno hitro. Tako hitro prispem do vrha.

Na vrhu zložimo štrike, jaz, Miha in Blaž si naprtamo štrike na hrbte in švignemo naprej gor proti izhodni grapi. Seveda (bojda) falimo originalno izhodno grapo in gremo preveč levo, kjer naletimo na "mix" smer :P. Ob potočku, ki napaja naš slap, se vzpenjamo po skalovju, mahovju, snegu in ledu. Tako porabimo še kakih 20 minut, da pridemo na dobro znano izhodno stezo, ki nas pelje do vznožja slapov. Pogled na Tamar je prečudovit - meglice, nizka oblačnost, rahlo naletava sneg, pa nobenega folka nikjer :).

Tistih ubogih 10 centimetrov novega snega (+ napihan sneg) je seveda zakrilo vse sledi, tako da se nam suvereno udira v snegu. Ko prispemo do vznožja Desnega slapu, se nam udira tudo do trupa :P. Vmes meni rata suvereno strgati hlače z derezami (predvidevam, da sem zapel za štrik na hrbtu - pa sem si ga tokrat zaradi slabih izkušenj zadnjič posebej kratko navil...). Nič ne de, bomo že zašili :).

Ko prispemo dol, pošljemo Blaža po rukzake, ki smo jih pustili pod slapom, nato pa se odpravimo. Ustavimo se še v koči v Tamarju, kjer si ostali privoščijo pivo, jaz pa čaj (ker spet vozim).

Nazajgrede se ustavimo še v Kranjski Gori na pici, kjer ostali spet pijejo pivo, nato pa švignemo proti domu. Še dobro da sem vsaj doma odprl eno pivce, me je že dobro žejalo, sploh, če imaš pivce ves čas pred nosom :).

As usual, vse fotke so na Picasa albumu.

Tamar, Rastlinca

2011-02-27T19:11:00.002+01:00

Tokrat smo se spet odpravili v Tamar, vendar tokrat z drugim namenom - preplezati slap levo od Centralnega slapu, slično imenovan Rastlinca.

Zasedba je bila druga - Jan in njegov oče se že kar nekaj časa bavita z zimskim in letnim gorništvom in upam, da bomo še kdaj kam bruhnili skupaj :).

V Škofji Loki smo štartali nekaj čez 7 in smo slapove dosegli relativno hitro, pomojem že okrog 9. Seveda pa se vidi, da je vikend - po vseh slapovih same naveze. Dan prej sem na internetu sicer prebral, da bo AO Črnuče imel tečaj ledne tehnike, zato je bila gužva nekako pričakovana. Na srečo se v Rastlinci matra samo ena naveza, tako da je bila pot za nas prosta.

Ko smo se opremili, je bila druga naveza že relativno visoko, zato smo lahko takoj štartali. Janov oče je plezal naprej - ker nismo imeli posebnega štrika "dvojčka", smo plezali z dvema navadnima, tako da svaka čast - se je Janov oče kar namatral, ko je vlekel za sabo dva debela špageta.

Prvi štant je naredil relativno nizko, tako da je Jan hitro pri njem, za njim pa priletim gor tudi jaz. Led je prava uživancija, od daleč Rastlinca namreč zgleda že presneto tanka, vendar je čisto okej - večino stopinj je že narejenih, prav tako pa lahko veliko zatikaš cepine v že narejene luknje. Prava poezija skratka. Na prvem štantu srečamo punco, ki se ravno odpravlja naprej. Seveda jo spustimo :). Nato pa kmalu za njo nadaljuje Janov oče. Nekje sredi čakanja na štantu je v mojo ramo nekaj priletelo in me nemarno zabolelo. Sam sem mislil, da je bil le kos ledu (kar ne bi bilo nič čudnega), pa Jan reče, da je bila vponka. Glej ga zlomka, res sem v snegu pod štantom našel vponko. Na žalost smo kasneje srečali lastnike, tako da sem jo moral vrniti :).

Drugi cug grem drugi v led jaz - to je šele poezija! Lep naklon, dober led, nobene psihancije, skratka... uživancija na kvadrat. Nekje sredi drugega cuga, ko je Jan že plezal za mano, pa je od zgoraj priletel kar velik kos ledu in zadel Jana direktiva v glavo. Jan se zadere, da našponamo štrik, in sporočilo hitro zarjujem navzgor. Na srečo Janov oče hitro zategne štrik. Kasneje je Jan rekel, da se mu je za trenutek stemnilo. Teli kosi ledu so presneto velika zoprnija...

Na srečo je Jan kmalu (beri: cca. 10 sekund) lahko nadaljeval, tako da odlezeva drugi cug, ki je dolg skoraj polnih 60 metrov. Naši predhodniki so pod drugim štantom pravzaprav obrnili desno in šli skozi izhodno grapo Centralnega slapu, mi pa še nimamo dosti :). Tako splezamo še tretji cug, ki je vseboval 1/3 ledu, 1/3 prečke čez borovce (oz. veje le teh) in 1/3 izhodne snežne grape.

Ko se vrnemo dol, ljudje še veselo plezajo. Mi pa pospravimo in pičimo proti Planici. Seveda Tamar ne bi bil Tamar, če se pot nazaj ne bi spet vlekla :).

Tokrat sem bil bolje pripravljen na led, pa tudi slap je stopnjo lažji od Centralnega, in moram reči, da sem užival 100%. Tudi neke silne utrujenosti ni bilo. Skratka uživancija na kvadrat. Nekako resno upam, da se najde še kdo, da gremo še letos odpikati še kakšen slap - želim iti še Skritega tukaj v Tamarju, pa Sinjega nad Jezerskim. Ta dva sta "še lažja" od Rastlince, ampak nima veze. Sam da se pleza :).

Kot vedno, vse slike se nahajajo na albumu Picasa.

Tamar, Centralni slap

2011-02-22T11:32:00.002+01:00

Ker sem v ponedeljek imel zadnji izpit (no, predzadnji, ampak vseeno) in ker se je izpitno obdobje ravnokar končalo, sem seveda želel na polno izkoristiti uvodne tedne faksa za hribovske podvige. Tako smo se okrog 7:30 zjutraj odpravili proti Tamarju, da bi zlezli kak slap.

Tamar se prebuja

Celo pot je bilo vreme precej bedno (ekstra nizka oblačnost), ampak eno stvar sem se glede slapov hitro naučil: če je led dober, jih lahko greš plezat v praktično kakršnemkoli vremenu :). Tako smo prišli pod Planiško velikanko, si naprtali opremo ter se odpravili proti Tamarju. Sledila je enourna peš-honda, ki je minila relativno hitro (nazajgrede se je mnogo bolj vlekla, ker veš, kako dolgo traja). Po napol zgaženi potki smo tako prišli do slapov.

Kolikor sem razumel Mateja je bil prvotni plan Skriti slap, ki poteka pod neko skalno razpoko in se ga iz sredine doline ne vidi. Vendar pa je že od daleč izgledal Centralni slap super narejen, tako da smo se hitro odločili, da gremo sprobat kar njega, ki je sicer težji, ampak mnogo več povabljiv. Ker sem sam imel osmico, Jure pa reverso, je njemu pripadla čast, da je varoval Mateja (ki je plezal prvi). Sam sem imel tako nekoliko več časa za slikanje okolice. Sicer pa sva se zmenila, da bom prvi cug prvi šel jaz.

Prvi cug je bil pravzaprav največja jeba celotnega slapu; prvič zato, ker v prvih nekaj metrih pač nisem bil siguren (glede na to, da sem prej le 2x plezal v Mlačci), kot drugo pa zato, ker je tik pod prvim štantom čakal nekajmeterski previs, ki je bil sicer (zdaj, ko gledam nazaj) prav cukrček, glede na to, da nama je Matej naredil lepe štaple ter luknje za cepine, vendar pa naju je (mene in Jureta) v tistem trenutku pošteno izmolzel. Sploh Jureta, ki je v sredini moral še izvijati sveder :).

Jure prihaja na prvi štant

Sicer pa je bilo od prvega štanta naprej sama poezija - fin led, ter ravno pravšnja strmina. Matej je hitro skočil naprej in preplezal do drugega štanta (in naju zasul z pršnim snegom ter kosi ledu). Ko se je na vrhnjem delu slap malo položil je namreč ležal novo zapadli sneg in za vsak zabod cepina je Matej moral najprej spucati sneg, da je sploh prišel do ledu. Tokrat je šel Jure prvi, jaz pa za njim. Super plezarija, ravno pravi naklon ter dober led (pod snegom, hehe).

Tretji cug je bil pa tako ali tako zelo "kratek" - prečka po ledu, nato pa relativno položna trasa po sprva skali & ledu, nato pa vedno bolj snegu. Matej naju je pozihral na drevo, nato pa smo zložili štrike in se odpravili okoli po sestopni grapi.

Nazadnje smo morali sprobati še Matotov novopridobljeni pripomoček za izdelovanje Abalakov, tako da smo pod vznožjem slapu zavrtali nekaj lukenj ter potegnili nekaj štričkov. S samim orodjem lahko sicer še vedno fališ luknji, ampak je precej težje. Kljub temu nama je s Ferlanom obema uspelo v prvo sfaliti luknji :).

Kaj naj rečem? Vsekakor so naravni slapovi druga pesem kot Mlačca. Z izjemo presranega prvega cuga sem v nadaljni plezariji užival. Je nekaj v tem zamahovanju cepinov po zamrznjeni H2O :). Seveda pa je lažje biti drugi/tretji v navezi, saj si vendarle lahko bolj privoščiš padec kot prvi. Sicer v slapu nihče ni nikoli padel, ampak še vedno... Da pa bi šel sam prvi v slap, pa bom rekel samo takole: morda kakšno preprosto 3ko, pa še to ko bom še nekajkrat šel "topiča". S slapovi se ni za hecat.

Sicer pa lahko rečem samo: TOP SHIT!

Vse fotke se nahajajo na Picasa albumu. Matotove fotke pa na njegovem blogu.

Naša pot

Grape nad Lazom

2011-02-06T22:50:00.011+01:00

Ta vikend smo imeli v alpinistični šoli tečaj zimske tehnike. Seveda je stvar potekala na planini Laz, kje pa drugje. Gor se je šlo že v četrtek zvečer, v petek se je delala celotna vrvna tehnika, plus razne obrobne stvari kot npr. prerez snežne odeje, uporaba lavinske žolne ipd. Poleg tega so v petek naredili še sončno grapo na Ograde ter dan zaključili z abzajlanjem na cepine.

Pogled s Kanjavca (Avtor: Jernej Demšar)

Žal osebno v petek nisem mogel biti prisoten; prvič, ker sem imel ob 8 zjutraj izpit (čeprav sem bil do 8:30 že frej ^^), kot drugo pa mi je umrl star ata in sem pač šel na pogreb. Pa ne bi zdaj o tem.

Kakorkoli že je, naša klapa je bila z izjemo mene in Miha že vsa tam - Miloš je gor šel že v četrtek zvečer, Simon in Jernej pa sta gor bruhnila v petek dopoldne. Tako sva ostala le jaz in Miha. Brico nama je rekel, da pred 9 uro oni ne bodo šli nikamor. Tako v soboto vstanem ob 5:30, si skuham čaj ter pičim po Miha. Ob 7:30 štartava turo, žal spodaj na parkirišču tik nad Staro Fužino. Takoj za parkiriščem se v ledu dobro vidijo špure od avtomobila, in bizarno je, kako jih je moglo premetavati :) (Kasneje sva izvedela, da je Mato obtolkel avto, ko je šel ponoči gor).

Z Mihom ga že po cesti goniva kot zmešana, in okrog 8:30 sva na planini Blato. Tam spoznava, da bova morda le zamudila deveto in da znajo oditi brez naju. Tako Miha poskuša klicati Bricota, Miloša, Simona in Jerneja. Vse brez haska; tako jim pošljeva sms in pičiva naprej. Na Laz prideva okrog 9:40. Takoj, ko stopiva na planino zagledava en kup pikic, ki se vzpenjajo čez Raz proti Kredi in Slatni. Pičiva v kočo, zmečeva nepotrebne stvari ven in za njimi!

Skupina se z Raza odcepi levo proti grapi med Kredo in Slatno. Spodaj vadijo štante; dohitiva jih ravno, ko Brico začne prvi plezati naprej. Seveda nama je do takrat postalo jasno, da verjetno ne bova mogla plezati, ker nisva imela štrika. Seveda nama ostali povedo točno isto. Takrat nama je padlo precej dol - tako zgodaj sva vstala in ga 3 ure gonila kot zmešana, da nama rečejo, da ne smeva plezati. Dejansko sem takrat razmišljal, da bi samo bruhnil nazaj v dolino. A nič ne de, Mato nama reče, da če sva že tukaj naj greva pa odplezat vsaj Hladilnik (precej položna grapa višje gori).

Tako se vrneva na Raz in začneva tam jebati ježa - mešanica udiranja ter trdih klož. Zato se menjava v gaženju. Obadva sva precej sfukana in brez kakršnekoli volje. Nekako le prigaziva do vznožja Hladilnika. Jaz grem naprej vanj. Ne vem sicer zakaj, ampak ko sem začel lezti v grapo, sem kar naenkrat dobil konkreten naboj energije - Miha je rekel, da sem kar letel gor. No idea, ampak prov sedlo mi je špikat gor. Miha je šel počasneje gor. Na vrhu Hladilnika se usmerim še proti vrhu Slatne, in srečam Damjana, ko se ravno odpravlja dol. Na vrhu so se ravno vsi spakirali, tako da jo skupaj mahnemo dol čez Hladilnik. Ko smo bili na dnu pa je Brico nekaj začel špegati levo grapo od Hladilnika - šel je sprobat, kakšen je sneg. Ko se vrne, je ves navdušen, če bi še kdo šel zlezt še to grapo.

Jaz sem itak bil za!! Večina folka je sicer nekaj zjahana, ampak na koncu se nas nabere za 3 naveze - jaz sem bil dodeljen k Matotu, Miloš je šel z Bricotom, Jernej pa s Ferlanom. Na začetku grape je celo del, ki je povsem leden, sneg pa je super - cepin se kar popa v sneg. Matej mi na hitro pokaže, kako se dela "T" štante, in pičiva v grapo. Grapa sama je sicer relativno kratka, saj rabiš le 2 cuga (čeprav gre s 60-metrskimi štriki zeloo na knap), a superca. Relativno hitro jo preplezamo, nato pa spet čez Hladilnik dol. Jaz sem bil kar precej utrujen, sploh glede na to, da me je čakal še spust čez vdirajoč sneg, ampak ni imelo veze. Da mi ni bilo več žal priti gor in vstajati tako zgodaj :) Ena grapca, pa poplača vse zamujeno!

V Zapiralki (Avtor: Jernej Demšar)

Kasneje smo spodaj prvenstveno grapo poimenovali kar Zapiralka, po Miloševi priljubljeni frazi (navkljub protestom Brica se je ime kar prijelo). Vsi ostali imajo turne smuči, zato sva z Milošom edina, ki jo dol ubereva pešaka. Ampak tudi smučarjem ni užitek, saj je spust obupen. Ko prideva do koče, ravno srečava Miha, ki odhaja nazaj v dolino - pravi, da ga boli koleno (res si je na službeni poti nekaj dni prej nekaj sfental koleno).

Za naslednji dan je bila planirana grapa na Debeli Vrh, a se zjutraj spremeni plan - turni smučarji bruhnejo proti Kanjavcu, medtem ko si Miloš in Gulič (ki je prispel prejšnji dan) želita ponovitev Zapiralke. Prav tako Jožetu ne diši smuka - tako se zmeniva, da greva (zame prvič, za njega še enkrat) zlezt grapo med Kredo in Slatno. Nekaj čez 8 se odpraviva po stopinjah Miloša in Guliča, ki bosta grapo med Kredo in Slatno zlezla brez varovanja, da bosta prej pri Zapiralki. Midva se počasi vzpenjava in hitro prideva pod grapo.

Prvi štant v Zapiralki (Avtor: Jernej Demšar)

Jaz naredim štant, Joža pa piči naprej. Grapa sama je kar dolga, če se prav spomnim, sva potrebovala 4 cuge. Sneg je v redu, čeprav je na nekaterih koncih (in na vrhu) precej slabo držal... Jože sicer pravi, da so razmere boljše, kot včeraj. Grapo še kar hitro zlezeva, saj naklon ni pretiran, predvsem je fino, da trenirava štante in varovanje (sploh zame). Sicer pa je grapa lepo razgledna in ravno prav odprta. Uživancija v glavnem, sploh če je sonček.

Ko prideva na vrh, Jože reče, da se bo še malo posončil, jaz pa jo usekam proti vrhu Slatne ter nad vrh Zapiralke. Ko se ozrem čez rob, ravno vidm Guliča, kako premaguje zadnjih 20 metrov. Gulič zleze čez rob, naredi štant in pozihra še Miloša, ki mu sledi. Skupaj se odpravimo čez Hladilnik dol, ki je čez noč čisto pomrznil in je obupen že za peš, kaj šele za smučat.

Pot navzdol je po Razu še okej, v gozdu pa hudič, saj je sneg ves moker in južen. Ne dolgo po tem, ko dosežemo mi "plezalci" kočo, se vrnejo še smukači, ki so ubrali neko novo grapo v levo od Debelega Vrha. Tudi oni so imeli odlično turo. Ker je bilo sonca ravno še za kako uro, smo ven prinesli stole in se sončili... pravo pomladansko vzdušje v glavnem, kot tudi sama temperatura!

Nato smo pičili dol, se vmes ustavili še v Emi (kje pa drugje...) na pici, ter se skoraj odpeljali nazaj proti Lazu (false alarm).

Martinčkanje na Lazu (Avtor: Jernej Demšar)

S cepini sem bil izjemno zadovoljen - seveda je bilo pričakovati, da bodo boljši v snegu, kot v ledu, pa vendar; nimam jim praktično ničesar za očitati (seveda sem še vedno laik v tem poslu, tako da veliko primerjav nimam). So "dovolj" ravni, da se da delati lepe štante, v strmini dobro primejo v snegu, medtem ko so za plezanje po malo manj nagnjenem terenu odlične - spodnja špica ima vnaprej obrnjen majhen zobček, ki ne moti ob zabadanju vertikalno v sneg, pomaga pa bolje držati, če držiš cepine pod klinami. Skratka top shit!

Nekaj fotk in objavo pa ima tudi Matej na svoji strani, a žal samo od grape med Kredo in Slatno. No, pa še Jernejeve fotke.

Pikanje v Mlačci

2011-01-30T05:23:00.001+01:00

Danes sva s kolegom prvič šla stestirat cepine na ledene slapove Mlačca, ki se nahajajo v bližini Mojstrane. Bric je bil sicer zmenjen, da bo tam (da bi naju lahko malce "vpeljal"), vendar je plezarijo zadnji dan odpovedal. Midva pa sva bila toliko navdušena, da sva šla kar sama! Jaz seveda že zaradi testa frišno dobljenih cepinov, Jernej pa prav tako - sicer ima rabljene, a Quarki so le Quarki :).

Glede na to, da smo zdaj že konkretno opremljeni z alpinistično robo sva potrebovala le še štrik. Ni problema, jaz sem kontaktiral znanca, ki ne pleza več, da nama ga posodi, in že sva bila na poti v Mojstrano. Razmere smešne, proti Stolu in Karavankam se je že basalo - vendar pa se je iz Mojstrane prav grdo vidilo na bela pobočja Stenarja...

Ob prihodu tja sva se malo pomenila z lastnikom oz. oskrbnikom (verjetno oboje) resorta, ki je bil začuden, da sva tu prvič in brez kakega vodiča. Na srečo je prišla velika skupina iz Mariborske alpinistične šole, ki so imeli namen delati ledno tehniko, in sva se jim pridružila. Po kake pol ure sva obupala, njih je čakalo še vozlanje abalakov in šraufanje svedrov (mi bomo to itak še delali), midva pa sva vzela štrik ter se odpravila po krožni poti nad slapove, da bova napeljala topiča - oskrbnik naju je napotil kar takoj nad glavni "steber". A glej ga zlomka, da je štrik ravno kakih 5 metrov prekratek! Edina opcija nama ostane, da ga napeljeva na krajšo, najbolj enostavno smer na začetku slapov.

Ni panike, se bova vsaj ufurala. Pasove nase, čelade na glavo, dereze na čevlje pa cepine v roke, pa gremo. Prvi grem v led jaz - na začetku se še malo lovim, saj prvič predvsem nikakor ne zaupaš, da bodo dereze držale, in enako velja s cepini - tolčem in tolčem po ledu in se počasi kobacam naprej. V drugem delu smeri mi že lažje steče - če ne zaupaš v cepine & dereze itak nimaš kaj lezti, in že gre v steno Jernej.

Tudi Jernej s svojimi Quarki je rabil nekaj časa, da se je ufural, ampak hitro nama je steklo. Predvsem se moraš navaditi na dolge gibe, precej drugače kot običajno pri skalni plezariji. In pa, če se da cepin kam zagozditi, se ne splača tolčt!

Nato sva zlezla vsak še začetniško (najino) smerco 1x, potem pa sva štajercem "zasegla" 2 napeljana štrika in še v centralnem delu plezališča odpikala 2 smeri. To je bila pa tako ali tako že skrajna meja, saj sva obadva že konkretno čutila roke - verjetno nisva imela ravno izpiljene tehnike :). Tako sva plezarijo zaključila, se poslovila od štajercev, Jernej se je s štrika še poabzajlal z vrha, nato pa sva pobrala šila in kopita (in dereze).

V Mlačco bomo sigurno še šli, saj omogoča varno treniranje ledne tehnike, pa zakon je!

Edin problem ob koncu dneva je bil to, da si bom moral omisliti res ornk čevlje za avtomatske dereze, ker hoditi po snegu v nepravih čevljih (z avtomatskimi derezami gor) je nekaj, plezati slap z njimi pa nekaj drugega. No ja, bo že. Se pa da z običajnimi gorniškimi dvanajsterkami povsem lepo plezati tudi take ne preveč zahtevne slapove, brez problema. Verjamem sicer, da je lažje, če imaš spredaj 2 konkretna zoba :).

Final verdict cepinov?
Seveda so Quarki boljši - precej lažje je zabijati cepin v led, predvsem seveda pripomore oblika; so se pa moji Raveltiki izkazali za povsem uporabne - ne preveč zahtevne ledne smeri mi ne bi smele povzročati problemov.
V snegu jih pa stestiramo (in primerjamo) naslednjič!

Nabava cepinov

2011-01-29T17:05:00.003+01:00

Končno sem se odločil in investiral še v cepine. Razlogov je več. Kot prvič si ne maram ves čas izposojati neke opreme, sploh glede na to, da je uradna izposoja mogoča le v Igluju v Ljubljani. Kot drugič, že za sam alpinistični tečaj jih bom še nekajkrat rabil. In tretjič, plan je, da se začne letos plezati grape in kake lažje smeri v naših hribih, morda tudi kak lažji slap - za vse te aktivnosti pa človek potrebuje 2 plezalna/kombinirana cepina.

Doma imamo povsem sposoben gorniški cepin znamke Cassin, ki pa žal za plezarijo ne bo zadoščal (je povsem klasičen - ravna palica, nezamenljiva klina,...).

Zato sem že nekaj časa študiral, katere cepine si bom omislil. Ko prvič slišiš za vso to ponudbo cepinov je glava tako ali tako hitro polna - in prej ko slej ti bo vsak rekel, da brezveze da kupuješ poceni, ker je vse, kar ni od 180€ na cepin en velik šit in oh in sploh. Seveda ima pol Slovenije Petzlove Quarke, ki so sicer (se povsem strinjam) res top shit cepini, ampak so kljub vsemu precej dragi...
Tako sem pregledal kar nekaj cepinov; vsi sledeči cepini so dragi, a verjamem da kvalitetni: Petzl Quark, Petzl Aztar, Petzl Aztarex, Grivel Matrix, Black Diamond Viper (da Cobre sploh ne omenjam), DMM Rebel.

Nato sem na Kibubi naletel na češkega proizvajalca Raveltik. Zanimiva sta predvsem dva modela: Demon Super Cup in Demon Mountain. Obadva primerna za grape, edinole v lednem plezanju mislim da ni dvoma, da bi bil Super Cup boljša izbira. Problem Raveltikovih cepinov je, da je izjemno težko najti kakšno oceno na internetu. Večina plezalnega sveta tako ali tako zvesto uporablja Petzlove/BD modele, tako da je kakršenkoli review bil rare find. Vendar pa sem uspel najti nekaj slovencev, ki dejansko uporabljajo Raveltik in so (vsaj z Super Cup) zadovoljni.

Nato je prišel petek in izdelek dneva na Kibubi so bili Raveltikovi Demon Mountain (84€ / kos). In to je bilo to, še isti dan sem jih naročil.

Še zastonj so mi priložili Black Diamond paščke :)

Zdaj bom nekaj let plezal, in mislim da bodo tudi Demon Mountain zdržali (vsi cepini morajo biti verificirani s strani UIAA...), potem pa si bom naredil jasno sliko o tem, kako je roba kakovostna. Če bom z Demon Mountaini zadovoljen, si tudi v prihodnje mislim nakupiti Demon Super Cup (ko bodo Demon Mountaini odslužili svoje); zakaj bi dajal 50€ več, če dobim isti cepin za manjšo ceno?

Če pa me bodo razočarali... tja, saj sem jih dobil res ugodno, tudi če jih prodam ne bom veliko na slabšem.

O tem, kako se cepini obnesejo, pa kdaj drugič.

After the show

2010-04-20T23:34:00.001+02:00

Prov moram pohvalit predstavo Gengis Khan od univerzitetnega francoskega teatra (ne vem pravilnega naziva, sam sj nima veze). Seveda sem do zavedanja samega obstoja te skupine nadebudnežev pršel preko Gregorja, ki tudi sam nastopa. In sem čist fasciniran. V 2 letih izjemnega truda moram reči da so res na dobri poti in da si še nikdar prej nisem tako želel kaj storiti v tej smeri. Z Gregorjem se že nekaj časa menimo za nek film, magari da se na začetku posname kratka verzija, da se zadeva malo uigra. Seveda je bil prvi problem zgodba, drugi pa čas. Vendar pa, poleti bi pomojem vsi imeli čas. Kamere se bi tudi dalo sposoditi v kakšnem MMC Pulsaru...

Le še dobra skripta in izvedba :)

Družbenopolitičen komentar

2010-04-16T11:19:00.001+02:00

Danes je tako lep dan, da se mi enostavno piše. Poleg tega na pladnju kar kipi od raznoraznih tem.

Glede študentskega dela nimam za povedati bistveno več od tega, kar se že govori. Tudi sam bom oškodovan, če bo sprejet nov zakon, ker poleti nameravam delati 5 dni na teden. Zdaj bi še šlo. Ampak ideološko je nekaj narobe. Navidezni in javno povedani glavni razlog za ta zakon je ta, da želijo strici na vrhu narediti študij krajši, študente prisiliti k študiju ter s tem skrajšati povprečen čas študiranja. Kolikor jaz vem. Poleg tega pa seveda rešiti še vse probleme glede zaposlitev; kot da je študentsko delo krivo za gospodarsko krizo, ter da smo mi krivci, da populacija ne dobi zaposlitve. Ja pajade.

Z idejo se seveda popolnoma strinjam... študira se pri nas povsem predolgo. Na našem faksu (računalništvo) tako ali tako od ~180 vpisanih v prvem letniku doštudira tam okoli 20 folka se mi zdi - večino ostalih se med faksom redno zaposli. TODA: problem je, da pri večino službah štejejo izkušnje - lahko bi rekli, da delodajalci zahtevajo, da si med študijem tudi pridno delal kot študent, in ne bi bilo daleč od resnice. Vsaj v mojem fohu, pa tudi v mnogo drugih, rabiš za dobro službo tako diplomo kot izkušnje, reference. Če želite odpraviti študentsko delo boste morali prepričati delodajalce, da naj slepo zaupajo svežim diplomantom, kar pa pomeni, da bo fakulteta morala dejansko spremeniti program tako, da bodo diplomanti vsaj sposobni začeti delati v neki sferi; vemo, da na večino fakultetah take ideologije ni. Ideja bolonjskega programa je v tem, vendar je problem, ker se ljudje ne spremenimo čez noč.
Drugi problem je denar - študij je draga stvar, sploh če se študent mora voziti na fakulteto ali celo živeti v domu/stanovanju. Če ta študent nima staršev, ki ga finančno podpirajo (in takih je večino) je edina opcija, da sam služi svoj denar; državne štipendije so patetičen izgovor, saj so pogoji vsako leto hujši, zneski pa vedno manjši. Kako bo študent preživel cel mesec v stanovanju ter si z 200 € plačeval hrano, pijačo, mi ni jasno.

Tako da: če želite ukiniti študentsko delo, to kompenzirajte s tem, da naredite štipendijo za vsakega študenta, ki naj znaša toliko, kolikor potrebuje za preživetje. Prepričan sem, da bi kalkulacija ne bi bila težka, saj je podoben sistem že zdaj za štipendije, le da so zneski nižji. Seveda, če študent fukne, naj se mu ta podpora odvzame - to mislim, da bi moralo biti jasno vedeti. Podobno vem, da imajo narejen sistem na Norveškem - tam že vsak dijak, ki obiskuje državno šolo, prejema štipendijo od države v višini cca 200 € na mesec! Toliko znaša moja Zoisova po 5 letih izboljšav. Seveda je primerjanje z Norveško precej brezpredmetno, glede na tamkajšnjo državno blagajno; vendar bi bilo našim politikom treba jasno mahniti pred nos z kolom, da je treba v vzgojo vlagati, drugače bodo sproducirali generacijo bebcev; saj to jim delno že uspeva. In tega res nočejo, kajti za uspešnost na kateremkoli trgu rabiš strokovnjake, ki pač niso bebavi. Ta vaška mentaliteta jim nekako noče iz glave.

Kot sem rekel je problem večplasten; eden izmed razlogov za porast študentskega dela je tudi ta, da delodajalci obožujejo študente - večina jih rabi denar in tako precej dela (država & financiranje, glej zgoraj), poleg tega pa imajo s študenti najmanj dela - nič zavarovanja, penzij, dokumentov, pogodb. Če se delodajalec znajde v dreku študente preprosto vrže čez prag. Prepričati delodajalce, da naj na ta delovna mesta sprejemajo redne delavce, ter takoj zaposlujejo diplomante brez izkušenj - vso srečo, kdorkoli se bo lotil tega problema...

Suma sumarum: idejno se strinjam z "idejo" za novim zakonom (idealistično idejo, ne to, da država mora nekako pokrpati blagajno), ukrepi pa so bebavi in ne bodo rešili ničesar, sproducirali pa še hujše razmere.

Seveda je moja rešitev z višjimi štipendijami na vsakega študenta neizvedljiva v tem trenutku, vendar bi se moralo delati v tej smeri. Ljudje se ne spremenimo čez noč, čez leto pa že...

Random nr.1

2010-01-21T19:21:00.000+01:00

Nekdo mi je dejal, da so Gillette britvice boljše kot Wilkinsom. Ampak če ima Agassi spolirano lasišče še ne pomeni da je britvica boljša.

Poklic, ki bo profiten tudi v recesiji! Behoooold - medicinske sestre! Poleg tega, da imajo ogromno dela, ko ni gospodarske krize, se jim delo še poveča ob krizi - bolj se serje, bolj je treba brisat riti.

Prejšnji teden sem se gonil po CoD serverjih in sem odkril nekaj zanimivega - hrvati in slovenci smo dejansko stereotipni bebeki ki se znamo samo pičkariti eden čez drugega. Edina beseda, ki je po frekvenci prekašala "noob", je bila "srbin". Na drugi strani pa na madžarskih serverjih vlada strog red...

Programer ženi omeni, da ima ljubico, ljubici pa, da je poročen. Medtem ko se ženski stepeta sam lahko v miru programira.