The Light side of the Moon

Kingdom of Heaven

noreply@blogger.com (Duco) — Mon, 23 Nov 2009 20:49:00 +0000

Ko smo šli z gimnazijo gledat ta film nekaj let nazaj (to je bilo leta 2005, sodeč po izidu) nad filmom nisem bil preveč navdušen. Tisto je bilo že tako ali tako obdobje epskih zgodovinskih spektaklov, začenši z Gladiatorjem, Trojo, Aleksandrom in tako dalje. Gladiator mi je bil kot film všeč; menim, da je imel to, kar film zelo dobro umesti v zvrst spektakla, in Gladiatorju je to uspelo. Režiser Gladiatorja se je nato posvetil temu filmu, in kot sem že omenil, me sprva ni presunil. Zgodba se mi je zdela enostavno preveč luknjasta, da skorajda ni imela nekega smisla, in s tem je film izgubil skoraj celoten pomen.

No, nekaj časa nazaj sem na stvar naletel naključno in slišal precej hvale na račun Director's Cuta filma, ki je baje popolno nasprotje kinematografske različice. In po ogledu se moram strinjati.

Na račun tistih 45 minut film pridobi toliko na vsebini, zgodbi, karakternem razvoju in preprosto sporočilu da lahko z gotovostjo trdim, da je Kingdom of Heaven Director's Cut povsem drug film. Še režiser sam, Ridley Scott, je dejal, da je kinematografska verzija filma pravzaprav le napovednik za Director's Cut. Sicer nisem strokovnjak na področju, vendar ta verzija filma vsekakor spada med prvence srednjeveških spektaklov in srednjeveških filmov sploh, pred kakršnekoli Ivane Orleanske, Braveheart ipd. (seveda na moji lestvici)

Pa poglejmo: zgodba se odvija deloma v Evropi, Franciji, večinoma pa na Bližnjem Vzhodu v času križarskih vojn, natančneje nekje v 90. letih 12. stoletja. Orlando Bloom igra glavnega junaka, ki gre v Jeruzalem iskat odpuščenje za svoje grehe kot tudi novo življenje, saj v Franciji po izgubi žene in umoru nima več kaj iskati (v ozadju je precejšen del zgodbe, ki v običajni različici sploh ni razložen); vitez Godfrey ga na smrtni postelji imenuje za svojega naslednika.

S 45 dodatnimi minutami je film krepko pridobil na karakternem razvoju samega Baliana. Žal je tudi v razširjeni različici tako, da Orlando Bloom ni najbolj avtentičen vitez. Igra povprečno, vendar to precej škodi filmu; pravzaprav ne pomnim, da bi Orlandu kakšna vloga res ustrezala, z izjemo Gospodarja Prstanov. So pa na srečo drugi igralci naredili izkušnjo še vedno precej prijetno in zelo profesionalno zaigrano. Eva Green mi je igrala dobro že v Casino Royale, vendar tu blesti. Vloga je narejena zanjo, tako vizualno kot karakterno, in z DC različico močno pridobi na svoji zgodbi, svojih ambicijah ter dobi popolnoma zadovoljivo karakterno globino. Prav tako je njen brat, gobavi kralj Baldwin IV, zaigran perfektno. Še bolj tako, ker igralca pravzaprav niti enkrat ne vidimo, ker nosi ves čas masko. Tudi David Thewlis kot neimenovani vitez, ki junaka spremlja in v kritičnih trenutkih postreže z preprostimi resnicami, je odličen. Prav tako Jeremy Irons kot Raymond. Svaka čast pa tudi Ghassanu Massoudu, sirijskemu igralcu, ki mu uspe predstaviti lik Saladina natanko takšnega, kot sem si ga sam predstavljal. Morda je to le moj primer, vendar je zaigran perfektno.

Soundtrack se seveda ne razlikuje preveč od kinematografske verzije, vendar je glasba kot se za spektakel zagre na mestu. Prav tako moram omeniti, da so vojne scene in boj v filmu prikazani res le tam, kjer morajo biti. Niti ena scena ni bila odvečna in je imela spodoben pomen. Tudi pretiravanja s CGIjem ni, v bistvu mislim, da je bilo CGIja samo za okus, pa pač tistih nekaj prizorov o obleganju Jeruzalema. Ridley Scott je, kot kaže, res "pogruntal" žanr spektakla - dogajanje je epsko, vendar ne neosebno; in celoten film je, kar se tiče dela s kamerami, posnet čudovito; od izrezov do kompozicij mu tu nimam ničesar očitati.

Film prav tako zelo izrazito izpostavlja goro motivov, ki imajo smisel le v DC - večen boj med krščani in Islamom za Jeruzalem, ki je sveto mesto in pomeni cilj kot tudi breme vsem na obeh straneh; kristjanskih Templarjev ki želijo vojno zaradi dobička in ozemlja; duhovnika, ki bi pobegnil iz mesta, pokol ljudstva pa označil kot "božjo voljo". Na sploh je v filmu zelo dobro izpostavljeno celotno vprašanje vere in izkrivljanja verskih naukov. In tukaj se znajde majhen človek, kovač v Franciji, a popoln, pošten baron na Bližnjem Vzhodu. Prav tako je na preizkušnji njegova moraliteta, ki se ji kot junak ne odpove (tukaj Orlando deluje zelo plastično - awa) navkljub pohlepu vsenaokrog. Zelo jasno je tudi spoznanje da kristjani niso hoteli miru, ki ponazarja naslov filma - "Kingdom of Heaven", kraljestvo, kjer bi ljudje vseh ver živeli v sožitju, ki je cilj prerano zaznamovanega kralja Baldwina in majnhnega kroga poštenih vitezov; seveda na koncu zmaga človeški pohlep, vendar ne, preden junak reši ljudstvo pred pokolom in se nato, kot v mnogo zgodbah, umakne.

Nebeško kraljestvo (Director's Cut) je film, ki pristno približa Križarske vojne ter globino konflikta za njim, vendar razočara s povprečno igro glavnega junaka. Navkljub vsemu priporočam ogled kot dober spektakel (precej boljši od Troje in Aleksandra imo) ter navkljub precejšnji zgodovinski svobodi ljubiteljem srednjega veka (kot sem jaz). Film ima na moji polici mesto med spektakli kot so Gladiator, Braveheart in podobnimi.

Fucbal vol. 2

noreply@blogger.com (Duco) — Sat, 21 Nov 2009 18:43:00 +0000

No, pa smo doživeli pravi fucbalski spektakel. Po kar nekaj letih, čeprav sem žal navkljub mojemu velikemu interesu za žogobrc datum pozabil. No, šalo na stran, zadnjič sem lurkal po fejstbuku in zasledil kar precej veliko evforijo glede fuzbala generično kot tudi nekaj kritik na moj odgovor Kordišu (ki je želel zmago Rusije), ki se je glasil "I don't give a rat's hat tbh".

Naj obrazložim to trditev še enkrat: I don't give a RAT's HAT. Da ne bo pomote.

No, kakorkoli, obtožili so me veleizdaje in pajdašenja z državnimi sovražniki (ne, sj se hecam no), ampak vseeno sem globoko v sebi začutil glas, ki pravi, naj se obrazložim. Da me nacionalna raja žogobrcoljubov ne potepta v prah :).

Zdaj ko je tekme konec, lahko mirno čestitam našim nogometašom za uspeh. Tekme nisem gledal, zato se bom vzdržal pljuvanju po sodnikih, nacionalnih interesih ter komentiranju whatsoever. V mojem malem idealnem svetu (no, tako pravijo mediji he he) so naši nogometaši pač zmagali zaradi boljše igre. In se uvrstili na svetovno prvenstvo. Bravo, fantje.

Vendar se tu moje navdušenje zelo hitro skrči. Morda je problem v meni, vendar vsekakor ne občutim neke evforije zaradi uvrstitve. Ves kaos, denar in evforija pogosto preveč nacionalno obarvanih derbijev, ki se zelo kmalu sprevržejo v mačistično, živalsko merjenje narodnostnega ponosa in nečednih vrlin mi je pač precej odvratno. Šport cenim kot kompetitivno disciplino, ki združuje in krepi tako človeka kot narode. Ne pa potencira narodno zavest in protinarodno sovraštvo.

Seveda se čutim ponosnega, ko Slovenci dosegamo lepe uspehe na mednarodnih tekmovanjih. Vendar je to tudi to. Ne čutim potrebe, da bi "ubiu ustaša" ali "razmadafakal žabca" ali karkoli. Če so drugi boljši to vzamem kot dejstvo. Če so sodniki "nepošteni" vzamem to kot del športa. Ker če bi se spustil na nivo teorij zarote in podkupnin tako ali tako nima smisla več gledati... Zato se tudi ob gledanju športa (običajno ne ravno žogobrc) moram vedno večkrat spustiti na popolnoma individualni nivo posameznega športnika, da lahko zadevo res cenim. Pri timskih športih je namreč team tako atraktivnost kot mašilo.

Naj nazadnje povem da tudi cenim vse športnike, tudi nekonvencionalne (ala Humar), ki imajo sposobnost za sabo potegniti tako maso ljudi. Vendar bi bilo bolje da se nacionalni razgreteži izgubijo nazaj v svoje kolibe. In, če jim je volja, igrajo pok ta pok med seboj.

Nacija

noreply@blogger.com (Duco) — Sat, 07 Nov 2009 17:05:00 +0000

Morda mi boste dejali, da še nikoli nisem stopil v ta svet. Da je pravzaprav čudno, da se mi je to prvič zgodilo šele pri 20. Morda pa sem se tega v vsej mogočnosti šele zdaj resno zavedel. Govora je namreč o navijačih.

Naj za začetek omenim, da sem že bil na tekmah - hokej, košarka, odbojka,... Vendar priznam, da zaradi moje nezainteresiranosti še nisem obiskal nobene fuzbalske tekme - pa vendar menim, da to ne bi smel biti poglavitni razlog za mojo ogorčenost.

Kakorkoli, zgodilo se je takole: danes se vračam s fotografskega tečaja s Prešernovega trga, ko že na Miklošičevi srečam 2 oklepljena avtomobila policistov (v neprebojnih jopičih s čeladami in pendreki), ki so ravnokar uživali ob kebabu. Okej, si rečem in grem naprej. Ko pridem do železniške postaje je seveda tam cela vojska policijskih vozil, kupi kombijev ter na goro policistov - vsi seveda v "bojni" opremi. V tem trenutku sem pomislil, ali so bili za danes napovedani kakšni shodi ali kaj takega. Grem do perona za vlak proti Jesenicam, in nasproti je vlak brez oznake, na katerem piše poseben prevoz, nanj pa se že vkrcava eskadron policistov, ki pregledujejo vagone.

No, čez kakih 10 minut se mi le posveti zakaj je toliko policistov - kakopak je razlog banalen - fuzbal. Zasliši se vedno glasnejše skandiranje in kmalu v spremstvu policistov skozi glavni vhod prikoraka grupa kakih 80 v zeleno oblečenih osebkov (ha, Green Dragons?) ki se čez pol Ljubljane derejo "Ubij Štajerca! Ubij Štajerca!" in to ponavljajo.

V tem trenutku mi je postalo slabo... Saj ni dovolj da je že tako veliko kriminala, oni so dejansko (ali pa se spustijo) na tako živalski nivo... Tega pač ne morem razumeti. Da morajo Slovenske Železnice posoditi poseben vlak, ki gre v Maribor, policija pa prispevati levji delež policistov, da bodo ti primitivni, napiti osebki šli v Maribor in tam po možnosti (poleg običajnih pretepov s tamkajšnjimi enakimi, le drugače usmerjenimi fanatiki) še koga napadli, kaj zakurili oziroma celo kakšnega nedolžneža ubili.

Ne morem razumeti, kako se taki ljudje lahko spustijo na tak nivo - pa saj je bilo podobno, ko sem šel na hokejsko tekmo Jesenice - Ljubljana z kolegico in njenim očetom, ki je precej čustven glede Jesenic. In sem že tam bil presenečen, na kako nizkoten nivo se je bil pripravljen spustiti za nekaj žaljivk, podprtih z dozo alkohola.

Povejte mi, ali je to v meni? Ali je naravno, da se človek enkrat mesečno hoče napiti in stepsti z lastnim sodržavljanom?

Samo ne mi rečt da je to del športne vročice/vneme or something. Upam da mi ne rečete tega, ker tega enostavno ne sprejemam. Verjamem, da smo se ljudje sposobni dvigniti nad tak nivo. Otherwise we're a really sorry lot of lads.

My to-do concert list

noreply@blogger.com (Duco) — Tue, 08 Sep 2009 09:07:00 +0000

Ne vem če je ta objava bolj pomembna zame ali za potencialnega bralca, vendar moram nekam napisati, katere koncerte moram (in nekatere čim prej, glede na starost glasbenikov!) nujno obiskati preden stvar razpade.

-Arctic Monkeys
-Blackmore's Night
-Bob Dylan
-Clannad
-Damien Rice
-Flogging Molly
-Joan Baez
-Joan Osborne
-Katie Melua
-Metallica
-Queen
-Slon in Sadež
-Sonata Arctica
-The White Stripes
-Therion
-Wolfmother
-Zeromancer
-Eric Clapton
-Mark Knopfler

Pa verjetno še čuda drugih ki jih nimam v glavi :).

Time passing by

noreply@blogger.com (Duco) — Mon, 27 Jul 2009 21:39:00 +0000

Ja fak, ne morem verjet kako hitro bo telih počitnic konec. Naj vam na kratko razložim, kako so zgledale moje počitnice leto in 2 leti nazaj. Pred dvemi leti sem srečno končal 3. letnik gimnazije, se nato podal v Nemčijo na izmenjavo za 2 tedna, nato sem cca 1 mesec delal v Iskratelu kot sistemec (in bil seveda sam doma ^^), nato pa še k fotru na jadrnico. All in all, happy stuff, predvsem tisto biti sam doma. Prvo leto se tudi nisem preveč udomačil v Iskratelu, si doma skoraj vsak dan kuhal ipd. No ja, vsaj kuhati sem se naučil. Lansko leto je bilo bolj in manj pestro. Prvo kot prvo sem imel narejen vozniški izpit, kar je pomenilo evolucijo v mojem transportu na šiht. Bil sem ekstremno svoboden, poleg tega pa to leto nisem šel na nobeno izmenjavo, torej sem bil sam doma skoraj 2 meseca. Matr je blo dobr. V tem času nisem doma organiziral niti enega žura, sem pa pridno šihtal, počel kup dejavnosti in (predvsem proti koncu) presneto gikal. Dolgo v noč. But hey, it wasn't that bad.

Tako nas pot pripelje do letos. Letos, ko čez 4 dni v lastni režiji odrinemo na Škotsko, letos, ko bom sam doma morda cel mesec, vsekakor pa ne več, in letos, ko imam dejansko precej bolj resen job (no, 2 joba). Kar ne morem verjeti, da v soboto letimo na Škotsko. Veselim se kot otrok nove igrače, to je jasno. Sej veste kakšen narava freak sem, in Škotska je v tem kronski dragulj, vsaj po pričevanjih mnogih. In sem presneto ponosen, da mi je ratalo zangažirat Niko in Suskota, da smo zadevo izpeljali, oziroma jo bomo. Namreč, v začetku je bila to le ideja, porojena ob nekem pijanskem večeru naše klape (matr smo se dobr mel!). No, meni se je zdela super tudi po iztreznitvi, tako da sem moril dokler nismo sprva naročili letalskih kart, nato pa uredili detajle.

Ko pridem s Škotske bom en teden doma, nato pa hop nazaj na letalo, a tokrat za Turčijo. Kjer bom s fotrom nekaj več kot 2 tedna, in se domov vračam mislim da 5. septembra. Nato pa naprej delat, vendar se v popoldanskih urah nameravam posvetiti še zadnjemu izpitu, ki ga imam letos (zakaj ga nisem naredil v prvem roku!??!). Skratka, počitnice se bodo nekako iztekle.

Zadnji mesec (julij) pa je minil kot iz šusa. Skoraj vsako popoldne se je kaj dogajalo, tako da so bili morda 3, 4 večeri, da sem v miru malce pogikal (za razliko od lani, ko je bilo to 4 na teden). No, ne da se pritožujem, samo nostalgija me daje, as usual.

Pa vendar, navkljub razočaranju nad počitnicami, I feel good. Dunno why, I feel anxious, curious, and a little frightened. We'll see what time brings.

Polovični princ

noreply@blogger.com (Duco) — Thu, 23 Jul 2009 18:54:00 +0000

Po dolgem času sem spet šel v kino. Tokrat je bil na sporedu 6. del Harryja Potterja, ki se v kinu vrti ravno kak teden. Evforiji ob izidu sem se tako izognil, zamudil pa nisem ničesar. Šesti del Harryja namreč po mojem mnenju daleč zaostaja za 5. delom in 4. delom, ki so bili veliko boljši v skoraj vseh pogledih.

Ne vem ali je problem v tem, da knjiga s 6. delom dejansko preide v področje "literature za odrasle" in je tako mnogo težja za interpretacijo (blame režiser!), ali so igralci dejansko od tu naprej obupni. Srčno upam na prvo možnost, saj so do zdaj igrali spodobno, če že ne odlično. V obeh primerih je imel režiser težko nalogo; tega ne zanikam. V šestem delu se knjiga znebi še tistih nekaj otroških lastnosti in postane bolj moralna, temačna, in, vsem Potter-haterjem navkljub, bolj resna.

Začnimo s Harryjem. Daniel Radcliffe ga je, kot vedno, odigral odlično. Igralec kot tak mi ni preveč všeč, vendar mu moram priznati, da je dober igralec. In je odigral svojo vlogo perfektno. Za njegova spremljevalca pa je zgodba drugačna.

O Emmi Watson resnično ne vem, kaj naj si mislim. Do sedaj menim, da je odigrala Hermiono precej dobro. S tem mislim do in vključujoč z 5. delom. Piflarka, ki počasi odrašča in je (tukaj moram priznati, da stvar ne sledi knjigi) v zadnjih letih postala precej seksi. Vendar to rees ni vse. Hermiono v 6. delu igra plehko, na trenutke preveč otročje; upam, da je kriv režiser (vso tisto girly jokanje, oh in sploh in cmok, potem pa kakšna pocukrana enovrstičnica - njeno objemanje Ronove roke, ko se ta zastrupi, in ves kader, je naravnost za kozlat), ker me drugače resno skrbi njena prihodnost. Ne predstavljam si je namreč v resni drami. No ja, predstavljam si jo... objokan obraz, ipd. To obvlada in odlično zaigra. Ampak come on, najstniški dvogovori kjer ne veš a bi se smejal ali jokal... To me je ekstremno zmotilo pri filmu.

Celoten odnos Ron - Hermiona je prikazan napačno... kot da bi Hermiona bila do konca zatreskana, pa še to s pridihom girly teenage love romance. Sorry, ampak she's just not like that. Lavender je taka, in je v filmu tako tudi prikazana (in to konkretno pretirano), but not Hermione. Res ne. Mejbi je na trenutke taka, vendar ne skozi cel film. Kot da bi cel film iskala vlogo. Oziroma vprašanje, če je režiser vedel, kakšna čustva naj igra.

On the other hand je odnos Harry - Ginny prikazan okej. Ginny je igrala ok, Harry kot sem rekel odlično. Pa vendar je odnos preveč teeny... samo da je tukaj stvar na občutno nižjem nivoju. Všeč mi je tudi to, da za Ginny niso izbrali starlete z stewardeškim outlookom. Fits the book well.

O igranju Rona sem bil nekako semi-zadovoljen. Menim pa, da bi Rupert lahko stvar odigral precej bolje. Ampak v redu.

Zdaj pa k zadnji napaki filma, ki ni najhujša, je pa prav tako opazna. Kot pravim, najbolj me je zmotilo to, da se film išče - nekaj med resnim filmom in teeny inzulinom; v 5. delu so vsaj bitke pa eksplozije - aja, da ne omenjam da niti enkrat ne pokaže Mrlakensteina... I mean come on, sj se strinjam da ni nujno da igra glavno vlogo, sam glavni protagonist, pa ni omembe. To v bistvu pove vse o filmu, ki sam ne ve, kaj naj bi bil.

Torej, gre za inkonsistentnost z knjigo. Načeloma nisem freak in se ne derem krivoverstvo če si film prilagodi kak dogodek ali celo kakega ustvari. Če je tam razlog. V temu filmu je kup scen, kjer ni razloga, da bi notri metali lastne domisleke. Na primer takoj na začetku, Harry flirta z eno kelnarcu na podzemni... wtf... Stvar nima niti ene vrednosti za dogajanje... Niti ene! In še kar je tam. Potem napad na bajto Weaslyjev in podobno. Sploh ne pokaže odnosa Lupin - Tanga. In tako naprej.

Film, ki bi moral biti poln čustev (okej, nisem se jokal ob knjigi, priznam pa da je žalostna in te potegne) tako rata plehek. Edinkrat, ko sem občutil neko žalost je bilo na koncu, pa še to zaradi Harryja in Ginny. Edinadva dajeta vtis da sta res žalostna in kako se imata zares rada. Poglejmo Hermiono - o joj, solzica mi teče po licu. Jaz bi v tem kadru z veseljem dal, da jo Ron objame (kolikor se spomnem se je tle začel že kao njun relationship - correct me if I'm wrong). Na koncu se prov vidi ko ene minuto stojijo vsi žalostni, Ron stopi med Harryja in Hermiono, hej I was dying that he'd at least hug her... Ne, seveda ne. Drži roke v žepih.
Če ne bi bilo Ginny (nice acting to be honest!) in Harryja ne vem kako bi sploh našel kako pozitivno stvar. Je pa vsebina knjige dovolj za nekaj soap oper. Raje bi gledal soap opero (pač sm frik na take ekscese) kot pa film ki resnično ne ve, kaj je. Ki nima duše. Ki je verjetno res narjen samo za to, da polni dvorane.

Sorry Polkrvni Princ, ampak si najslabši Harry Potter do sedaj, pa čeprav bi moral biti najboljši (zame se knjige stopnjujejo po kakovosti). Vsekakor je težak izziv za režiserja, ampak dejansko ne veš kaj je v filmu... Mimo tebe gre, in pol filma ne veš, kaj so s tem mislili. Vsaj jaz sem se počutil tako.

No, pa sm "ta prav bruc", zadnji čas

noreply@blogger.com (Duco) — Tue, 30 Jun 2009 21:37:00 +0000

Hm, no al pa tud ne. Baje morš za pravega bruca izpolniti 3 kriterije:
-dobiti 10-ko
-rukniti izpit
-opraviti telesni pregled pri brucki
-opraviti telesni pregled pri absolventki

No, prvima dvema kriterijoma sem ugodil, danes sem namreč ruknil prvi izpit. Pa ne bi zdaj o tem zakaj, recimo samo, da mi čist paše. In da ga bom že opravil septembra. In da sem zdaj frej za 2 meseca. In da me preveč resno ne gane. Namreč, počitnice so jako v redu stvar.

Pa vendar, kot kaže v lajfu ne bom pravi bruc, vsaj če ta stvar traja 1 leto. Pogoje za vpis v 2.letnik imam narejene, tako da naslednje leto ne bom več bruc. Edina opcija je, da se mi to poletje strga, v 2 mesecih zamenjam 2 babnci od katerih bi bla ena brucka ena pa absolventka (hja, 1 mesec za vsako hmm) IN mi v tem času rata pri obeh telesni pregled, karkolo bi to lahko bilo. Mislim da je stvar še vedno bolj blizu "busted" kot pa "plausible". Kaj pa vem.

Tako da ja, ne glede na rezultate in podobno, začenja se poletje. Z veliko in še več dela ter veliko in še več zabave. Mnja. Feels good so far!

Prava žurka pa se seveda začne v petek, ko odpeljem še mati na letališče, da bodo šli do očeta za cel mesec. Jaz bom pa, revček kot sem, ostal doma.

Pa dajmo, enkrat za spremembo

noreply@blogger.com (Duco) — Mon, 22 Jun 2009 19:40:00 +0000

Da ne boste rekli da sem samo pesimist. Oziroma bolje rečeno, introvertiran frik ki edina stvar ki jo zna napisat na blog predstavlja oziranje v rastline, rastlinice (ne ne take kt nekateri mislite ^^), drevesa in naravo. Razlogov za prehodno obdobje zadovoljstva je več; prvič je to fax, sem namreč upravičeno vesel, da sem naredil linearno algebro (jajc od predmeta - pa vem da je nekaterim všeč, sej meni se tudi ne zdi tko švoh ampak sama izvedba predavanj in vaj je bila obupna, da ne omenjam kolokvijev...).

Nisem pa nekaj posebej hepi zaradi faksa generalno, saj me čaka še en izpit in pri meni je pač tako, da je na vse ali nič. Do srede (ali kadarkoli bojo ustni) bom živčen in se preobremenjeval, tko je vedno z mano. Jebi ga, preveč se ženem, ampak ne morem drugače. Ne morem, da bi pršu na izpit ne da bi vedu za kva se gre. Morm vse skozi temeljito dat, pa če to pomeni no-life maraton, ki je vedno le nekaj dni pred izpitom ker se prej enostavno ne morm spraviti za knjige in zabijam cajt na vse možne načine, samo za faks ne. Predvsem tega zabijanja cajta se moram odvaditi, to da mi rata v parih dneh pred izpitom na no-life metodo se naučiti za dobro oceno me sploh ne moti. Sem pa čist preveč zaradi tega živčen.

Kakorkoli, trenutno nisem živčen. Drugi razlog je tale pesem:

Nimam pojma zakva, ampak skoz si jo rolam že ene pol ure. I dunno, it's just so... awesome.

Druga pesem, vredna omembe, je tale:

Spet ne vem zakaj, vem pa da je zamenjala bolj u izi Down Under iz izpitnega obdobja kot najbolj preigran in prepet komad (oba2 sta hudo dobra akustićko). Edino enga bi rabu da vmesn riff na elektrićki zavrti, ker res hudo dobr izpade.

No, tretji razlog pa res ne vem. Mogoče ima kaj s tem, da se očka popoka v Turčijo čez 2 dni, mati pa se bodo na pot podali čez 1 teden. In potem sem cel julij sam doma, avgust pa ŠKOOOOOOOOOOOOOOTSKAAAAAAAAAAAA, potem pa jadranje Turčija. Fenomenalno.

Tako kot predlani in lani imam letos poleti namen maximalno uživati. Seveda bom tako julija kot avgusta prepolno zaposlen, saj imam kar 2 šihta. Vendar me to ne bo odvrnilo od uživancije, ko bom prost. Lani in predlani sem preveč gikal. Tudi letos bom dovolj gikal, da bo mera polna, zato ker vsak večer nima vsak časa in podobno. Ne bom pa pregikal večino počitnic kot sem to počel lani in predlani. No, samo lani. Predlani je bilo zakon, pa tudi lani sem imel mero. Tudi letos bo prednost imela kakršnakoli oblika nenalinijske zabave.

Tako da, ponavljam pobudo: kadarkoli julija v večernih urah oziroma za vikend sem sam doma, tako da, če boste imeli cilj biti pijani, priti na klepet, kofe, katanca, na vrt zabijat cajt, na Šišo, na đoint (ne sj ne :P) ali pa zgolj da mi popestrite dan, vljudno vabljeni. Od 2. julija dalje. All-inclusive :).

The hunt for Gollum

noreply@blogger.com (Duco) — Wed, 20 May 2009 18:05:00 +0000

Če samo pomislim, kdaj sem nazadnje sanjal ali sploh pomislil na Lord of the Rings zagotovo govorimo o ciklu, daljšem od 4 let. Hja, lažem se, pomislim sem že večkrat, kako naj namreč človek pozabi največjo obsesijo svojih osnovnošolskih dni. Če samo pomislim, kolikokrat sem prebral knjigo, pa potem še Hobita, Silmarillion, pa še druge knjige na to temo ala The lost tales, pa še nekaj Tolkien enciklopedij, mimogrede še Gradišnikov dodatek k knjigi, študijo Tolkienovega pisanja ter mitološki motivi in ozadja v LotRu, za piko na i pa še knjigo o produciranju samega filma bi se dalo reči, da sem stvar vzel resno. Vse se je sicer začelo s filmom, končalo pa v krepko razširjenem Srednjem Svetu.

Kot pa sem že omenil je zgodovina žal zgodovina, pa čeprav imam Tolkiena in njegovo delo še zdaj za "oltar" vsega fantazijskega.

Tudi o filmih bi se dalo mnogo reči; tudi sam namreč nisem brez kritik, vendar pa se držim mnenja da so uspešnica ne le zaradi vzpostavitve novega žanra temveč tudi zaradi Jacksonove (režiser) interpretacije Tolkienovih del kot tudi zaradi Nove Zelandije in načina, kako je zgodba lepo zaključena dasiravno knjiga presega 1000 strani, film pa ima (še vedno ogromno!) le nekih 10 ur, pa še to le, če štejemo Extended Editione (priporočam vsem fanom!).

Zato ni nič čudnega, da je mimo mene šlo tudi vso to "indie" filmsko dogajanje, pravzaprav gre za neprofitne filme, ki jih največkrat naredijo najbolj zagrizeni nadebudniki. Enkrat sem že gledal nekaj podobnega na temo Star Wars, pa mi nekako ni potegnilo. No, tokrat je bilo drugače.

Za pičlih 3000 funtov je ekipa cca 160 umetnikov s celega sveta (veliko dela je bilo narejenega preko interneta, kot so VFX, umetno zgeneriran teren, art, donacije, ipd.) izdalo svoj prvenec, The hunt for Gollum. Film je dolg zgolj 40 minut, vendar naj vas dolžina ne zavede! Seveda sem si kot die-hard fan, ki ga saga znova pokliče, najprej pogledal oba trailerja (/droll), ki sta me seveda dodobra zrajcala. Seveda sem stvar takoj zDLjal (rip) in si film ogledal na glasni zvočni jakosti ter ob spremljavi sladoleda in jagod (teehee!). Čaka me še ogled HD verzije, se priporočam, če imate dobro linijo + plazmo + surround! Film se namreč da ogledati preko live streama, torej podobno kot youtube, kar pa za 40-minutni HD pomeni, da je dobra linija nujna.

Ko sem film prvič pogledal, sem bil precej zmeden. Po eni strani se je film tako približal originalnim filmom, po drugi strani pa je začrtal neko svojo pot, bržkone odraz drugega režiserja. Pa vendar, za film, ki je plod prostega časa in neprofitnega namena je stvar fenomenalna. Tudi za teh 40 minut bi z veseljem plačal karte, če bi se stvar vrtela v kinu. Tolkien Enterprises naj dodobra pomislijo, če bi tem fanom (mimogrede, v delu imajo še drug, bolj obsežen projekt) dali pravice da naredijo še več podobnih kosov, magari kratke zgodbe, ki bi skupaj nekako sestavljale glavne dogodke v Silmarillionu. Če bi bili narejeni s tako ljubeznijo do izvirnika, pa tudi do filmov, bi stvar rockala do nebes...

No, o tem ne odločam jaz. Je pa film dejansko posnet fantastično, animacije so kot v filmu, pokrajina je sicer Anglija, vendar izpade hudičevo avtentični Srednji Svet. Ne boste je zamešali z Novo Zelandijo. Glasbena podlaga si nekaj vzame iz trilogije, vendar so tudi lastni musical scori fantastični in se popolnoma zlijejo z dogajanjem. Takih soundtrackov ni imelo pol epskih filmov zadnjih 10 let.

Osebno držim pesti za več goodiejev, vsem pa, ki ne veste, kaj zamujate, pa je naslov tukaj.

Dentists

noreply@blogger.com (Duco) — Tue, 19 May 2009 13:27:00 +0000

Glede na to, da sem kot študent sam odgovoren za svoje zobe, sem si končno "rezerviral" pregled zob, pa da si potem zrihtam osebnega dohtarja al kako že gre. Ko pride do zob priznam, da nisem angelček. Pravzaprav precej obupno skrbim za svoje zobe. Pa vendar, po študentskem pregledu zob sem stvari le namenil nekaj več časa in pozornosti. Kakorkoli že, danes sem obiskal ambulanto.

Kot sem sumil mi raste modrostni zob. Hura! Še nekaj več ur, ko ti teta šraufa po ustih in povzroča neprijetne občutke. Hja, zdravje na prvem mestu pravijo... ne vem kako, da mi pri zobeh stvar vedno "gre v zobe".

Na koncu sem bil okaran s strani zobozdravnice da če si naslednjič ne umijem zob me ne bo sprejela. Mnja, še dobro da sem lovil postavljeni rok in že tako ali tako moral zaradi tega prej s šihta, obenem pa prežvečil en kup Orbitov, da bi ja nekako spucal zobe. Aja in ja, pil cel dan le vodo. Pa to še verjamem, da zobe pač bolje spucaš z ščetko, ampak da smo tako oholi pri pacientih, tega pa res ne.

Gospa zobozdravnica, saj ste pač šli študirat svoj poklic ker bi radi "reševali življenja", oziroma pomagali ljudem? ... eee?

Ampak jaaa, saj vsi vemo da se zobarji skoz rabjo in da vas ne gane preveč če enega študenta zavrnete, naj pač išče drugje oziroma plača privatniku, ki mu ne bo pametoval ampak le izdal račun. Vi pa lepo pojdite nižje po spisku, čakalna vrsta je tako ali tako kar nekaj mesecev, kdo bi se oziral na gostoljubnost.

Full Moon

noreply@blogger.com (Duco) — Thu, 09 Apr 2009 05:43:00 +0000

Sicer ne vem, če je danes zares bila polna luna, je bilo pa sigurno zelo blizu.

Ful rad grem ponoči na sprehod. Tišina, mir, ter čudovito okolje za razmišljat :). In polna luna res naredi vtis; iz temnih gozdov zrastejo sence, travniki se kar naenkrat obarvajo v odtenek temne zelene, nebo se sveti od zvezd, poudarjene oblike oblakov pa letijo čez in vsake toliko časa zasenčijo luno. Stvar da misliti; človek se nekako osredotoči nase in pozabi na nepomenbne stvari. Kot na primer fax, izpiti, raznorazne tegobe moderne družbe. Jaz postanem sanjač v popolnem pomenu besede; sej kdaj pa kdaj pravzaprav paše bit. But hey, being single must have some positive sides as well right.

Kar se tega tiče je v Sloveniji naravnost fantastično. Oziroma bolje rečeno, v Škofji Loki. Iti ob polnoči na sprehod na lep poletni/pomladni dan je nekaj nepojmljivega, sploh če zavijete proti Kamnitniku/Veštru/Poljanski dolini. Ves ta mir, tišina dajeta naravi izjemno lepoto ki je čez dan ni. Vse je tiho, vsakih 5 minut se sliši kakšen ponočnjak ki se vozi mimo, drugače pa je atmosfera popolnoma mirna. Čez dan dejansko ne vemo, kako se lahko ponoči umirimo. Najdemo čas zase, ki ga čez dan tako manjka.

Na drugi strani je tudi narava lepa. Treba je seveda iti sredi tedna, saj je za vikend prevelika nevarnost naleta na moteče dejavnike (vsi vemo kdo so, saj smo kdaj med njimi tudi sami!). Med tednom pa ni čas za žurke. Paše pa še vedno na nočni sprehod.

Resnično vam svetujem, da kdaj greste, tudi če ste iz drugih koncev. Jasna noč, tema, mir in tišina... verjetno vas ne poznam in verjetno niste vsi taki sanjači kot sem jaz, pa vendar: jaz bi se v takem trenutku najraje stopil z okolico, tako me vsa stvar navda in prešine.

Tired on a windy night

noreply@blogger.com (Duco) — Mon, 23 Mar 2009 21:44:00 +0000

Ko bi se enkrat vreme razlikovalo od mojih občutkov bi bilo tudi fajn. Ampak kaj čmo, taka bitja smo, da se ravnamo po vremenu. Biovremenarji vam na to temo postrežejo celo z diplomo.

Fizično sem pretty much izmučen. Ne bi vedel zakaj, kombinacija okoliščin I guess. Nič hujšega, razen tega, da sem moral odložiti stvar ali dve na jutri. Veter brije kot že dolgo ne, po asfaltnih cestah se prevračajo listi, okoli pa drevesa kar plešejo. Celo skozi debele stene se vsake toliko zasliši oster žvižg.

Idealno razpoloženje za v odejo pa pred kamin. Žal ideja s kaminom ne drži vode, zato pa je toliko bolj topla misel na njo. Seveda bo prijalo iti pot topel koutr in se smejati v brk vetru, kako veselo smo na varnem in toplem. Ampak tukaj je catch - taka utrujenost daje mislim odprto pot, da razmišljajo na polno. Bolje rečeno, sanjarijo, saj za stresne teme ni nobene motivacije niti volje. Verjetno tudi bolniki raje sanjajo kot pa debatirajo, ali se bo novo zdravilo obneslo. Kaj pa vem, saj pravzaprav ne morem soditi.

Še vedno zavita v odejo postava vstane s postelje, stopi do okna in odgrne rolete. Zazre se ven, v divjo, živo žvižgajočo noč. Vidi se nekaj oblakov, ki drvijo čez nebo vendar so zvezde sijoče kot že dolgo ne. In tedaj mu pogled odtava daleč stran... Z mislimi je v gozdu, zavit v popotne cunje in odeje. Ogenj umira, še zadnje poleno počasi dogori in tema se vrne nazaj v taborišče. Še sreča, da bo oglje ostalo toplo še nekaj ur. Tudi tukaj se sliši veter, vendar ga udušijo drevesne krošnje. V daljavi zaskovika sova. Postava pa se zavije v odeje, nasmehne pri sebi in zaspi kot top. Roka mu počiva na bodalu, nikoli ne veš, kaj se ponoči lahko zgodi. That's life!

Somračno

noreply@blogger.com (Duco) — Sun, 08 Mar 2009 17:06:00 +0000

Spet objava po relativno dolgem času. Inspiracija je prišla, kot je razvidno z naslova, po ogledu filma Twilight.

Vsa stvar se je začela odlično. Jaz, Šuštar, Urban in Saša gremo v Planet Tuš, naš cilj: ogledati si na izi pocukrano komedijo neka Nevesta, sem pozabil kako že, pa saj ni važno. Dejstvo je, da je naš cilj bil ogledati si film for laughs, da se mu bomo smejali (vsi, ki ste bili v družbi Gregca, veste, o čem govorim :)). Problem je le v tem, da našega filma žal niso več predvajali.

Logična izbira je seveda bila fantazijska romanca, torej Twilight. Moram priznati, da pred ogledom nisem niti slišal za ta blockbuster (književni), niti za opolzka pričakovanja cele trume očaranih fan deklet, za katere se ve, da bodo film pogoltnile v vsakem primeru, sploh če v njem nastopa super sanjski žrebec Rober Pattinson, za katerega prav tako nisem še nikoli slišal, videl pa zgolj enkrat.

Po obilici zabave, ki smo jo imeli ob gledanju filma je seveda treba potegniti realno črto pod film oziroma bolje rečeno, kar zgodbo.

Gre za znova in znova obujeno pravljico o lepotici in zver, ki je prirejena modernemu očesu. Zver zamenja prav tako emocionalen vampir, ki prav tako živi večno, v katerega se zaljubi lepotica Bella Swan. Mislim, da je popolnoma jasno, zakaj je knjiga uspešnica. Najstnica, hot&passionate vampir ter pravljična ljubezen.

Ne bom samo pljuval. Moram priznati, da je avtorica uspela združiti vse aspekte uspešnice. Pa gremo nazaj k filmu. Moram priznati, da je bil camera-work kar na nivoju, prav tako eksotične lokacije in environment. S tehničnega vidika super. Seveda, to samo po sebi ne naredi dobrega filma, in tudi tukaj je tako. Igranje je bilo tko-tko, poleg ljubezni in legende o vampirjih pa film ne postreže kaj preveč drugega.

Pa glej ga zlomka, to ne bo preprečilo, da si film ogleda truma ljudi, nekateri za sprostitev, nekateri za zabavo, vsi fani(fanice!) pa najverjetneje kar večkrat, da se bodo ja naužili lepotca in zveri. Kot Harry Potterji, Zlati Kompasi in podobno.

The Eagle has landed

noreply@blogger.com (Duco) — Sat, 21 Feb 2009 14:49:00 +0000

Laughs

noreply@blogger.com (Duco) — Sat, 14 Feb 2009 12:20:00 +0000

Sem videl na Nikinem blogu tole "igro", in moram priznati, da je odpiljena. Odkril sem predvsem, da je dobro, da nimam na kompu še več metala, saj bi potem bili odgovori še bolj depresivni :D. Igra izgleda tako, da si izberete celoten playlist na winampu pa date shuffle, torej random izbira komadov. In potem gledate rezultate.Pa gremo lepo po vrsti:

IF SOMEONE SAYS “IS THIS OKAY?” YOU SAY?
Revelations (ne vem če je to okej)

WHAT WOULD BEST DESCRIBE YOUR PERSONALITY?
Bilbo's Song (pismo sj ne bi blo tko napačno biti hobit...)

WHAT DO YOU LIKE IN A GUY/GIRL?
Fighting in a sack (heheee, yeah right)

HOW DO YOU FEEL TODAY?
Speed of light (zakon!)

WHAT IS YOUR LIFE’S PURPOSE?
Nightquest (baje sm bl dnevn človk kt nočn, ne vem no :P)

WHAT IS YOUR MOTTO?
Bye bye beautiful (/emo xD)

WHAT DO YOUR FRIENDS THINK OF YOU?
Anybody there? (OMFG!!!)

WHAT DO YOU THINK ABOUT VERY OFTEN?
God bless the models (stvar je vredna premisleka ^^)

WHAT IS 2+2?
You'll rebel to anything (as long as it's not challenging) (hja...)

WHAT DO YOU THINK OF YOUR BEST FRIEND?
Nightfall (not rly :P)

WHAT DO YOU THINK OF THE PERSON YOU LIKE?
Treebeard (heheeeee)

WHAT IS YOUR LIFE STORY?
Apple tree (oh yes :P)

WHAT DO YOU WANT TO BE WHEN YOU GROW UP?
Windrose (umm... NOT!??)

WHAT DO YOU THINK WHEN YOU SEE THE PERSON YOU LIKE?
Face the truth (uff...)

WHAT DO YOUR PARENTS THINK OF YOU?
I surrender (charming)

WHAT WILL YOU DANCE TO AT YOUR WEDDING?
A dark passage (iz globin metala... :P)

WHAT WILL THEY PLAY AT YOUR FUNERAL?
The rising of the moon (sounds scary :O)

WHAT IS YOUR HOBBY/INTEREST?
I walk alone (no comment :S)

WHAT IS YOUR BIGGEST SECRET?
Superstar (no tega pa nism vedu)

WHAT DO YOU THINK OF YOUR FRIENDS?
Theatre of pain (uff... še ena metalska)

WHAT’S THE WORST THING THAT COULD HAPPEN?
Purgatory (nah, hell's worse)

HOW WILL YOU DIE?
Reels (sounds like a good way to die :P)

WHAT IS THE ONE THING YOU REGRET?
Again someday (no idea)

WHAT MAKES YOU LAUGH?
Fallen embers (niti ne)

WHAT MAKES YOU CRY?
The ruins of my life (/emo vol.2)

WILL YOU EVER GET MARRIED?
White wedding (in your face!)

WHAT SCARES YOU THE MOST?
If not for you (nah)

DOES ANYONE LIKE YOU?
And justice for all (oooukej)

IF YOU COULD GO BACK IN TIME, WHAT WOULD YOU CHANGE?
Sixteenth century greensleeves (ne, I like it as it is :P)

WHAT HURTS RIGHT NOW?
Sunny day (prov res, sonček jst pa bolan!!)

WHAT WILL YOU POST THIS AS?
Broken glass (ne pa ne bom !)

Nerd!

noreply@blogger.com (Duco) — Tue, 27 Jan 2009 19:20:00 +0000

Poznate Herberta Midgleya?

Modela sem prvič najdu približno 4 leta nazaj, ne vem kako, vem pa da je tipo imel svojo stran, kjer je imel chordse za vse svoje kumade. Kako sem izvohal njegove komade ne bi vedu, mi je pa tipo še zdej car :D. Odtrgana muzka, do dile. Sploh besedila so barvita. Skratka, all in all zanimiv kantavtor. No, od zadnjega pogleda priznam, da Herbertu nisem namenjal veliko pozornosti in šele pred kratkim sem med nedeljskim navalom dolgočasja prideskal nazaj na njegovo stran.

Kaj se je spremenilo? Stran ima še vedno nagravžen layout, tip je pa enak kot prej. White & nerdy. I approve. Da vas ne zavede videz, fant je mojster!

Zatorej, ne obotavljajte se in skočite pogledat na njegovo stran ali pa kar na njegov YouTube kanal, kjer je pestra ponudba njegovih dobrot in uspešnic.

Hvala za tvoj prispevek in srečno v prihodnosti, Herbert!

I'm there ?

noreply@blogger.com (Duco) — Mon, 22 Dec 2008 20:14:00 +0000

Po kakem mesecu ali 2 stagnacije na trdem disku sem si končno ogledal kontroverzni film o Bobu Dylanu I'm not there. In to dvakrat.

Film mi je bil všeč, pravzaprav zelo všeč. V prvo sem se izredno lovil, saj je sama metoda pripovedovanja zelo neklasična in je naše "stand and deliver" oči dejansko niso navajene. Tudi možgani ne, pravzaprav. Skozi celoten film spremljamo 6 obdobij v glasbenikovem življenju, 6 "Dylanov". Vse povezuje eden izmed njih, ko v soju belih luči zaslišanja govori o svojem življenju. Zgodba ves čas skače sem in tja, poleg tega pa ima veliko pomena simbolika in raznorazni zanimivi in pestri pristopi k snemanju, ki jih seveda ob prvem gledanju sovražiš, kasneje pa dojameš in veselo sprejmeš, saj predstavljajo odmik od klasičnih holywoodskih filmov.

Ključen povezovalni element filma je tudi glasbena podlaga. Skozi celoten film (resno, ne vem če je bilo kdaj 10 minut zaporedoma brez glasbe) se vrtijo Dylanove uspešnice, film pa se konča celo z njegovo do sedaj neobjavljeno pesmijo I'm not there, ki je eden njegovih boljših po mojem mnenju.

Tudi sama zgodba se distancira od klasičnega filma. Ni neke velike zgodbe, vse kar je je Dylanovo življenje z vsem, kar to prinaša. Na trenutke misliš, da gledaš družinsko dramo, spet drugje sem se zalotil, da razmišljam o življenju. Ja. Globoke teme skratka.

Nekaj, kar film vsekakor povzame je zeitgeist oziroma duh časa po naše. Duh Dylanovega časa, ki pa se podzavestno pravzaprav prenaša na dandanes. Spremljamo pevčevo razmišljanje na življenjski poti, ki je seveda polna kamnov in blata kot tudi zloščenih tlakovcev.

Pravzaprav mislim, da si bo film zaslužil mesto v moji stalni zbirki, tako mi je bil všeč. Lahko bi ga verjetno gledal znova in znova in vedno našel kaj novega. Svetujem ga vsem, ki imate radi dobre in globoke filme in ki vam morda ni škoda pogledati neke stvari dvakrat, da jo bolje razumete. Vsekakor pa ne filma gledat na utrujajoč dan, željan plitke zabave, kajti te ne bo in še tisto upanje v film, ki ste ga imeli, bo skopnel, da si ga ja ne boste ogledali. Pa seveda, nuja za vse navdušence nad folk glasbo :).

Hej dete!

noreply@blogger.com (Duco) — Wed, 03 Dec 2008 19:49:00 +0000

Zakaj jokaš? Kaj ti ne pusti, da bi se igral svojo čudovito igro? Zakaj se ne moreš veseliti praznikov, tako kot vsi tvoji vrstniki? Kaj te tare, zakaj si tako žalosten? Mraz je, na, obleci si tole jakno. Povej mi, nikomur ne bom izdal skrivnosti.

Samo stal je tam, sam, v dežju, in nikogar ni bilo ,da bi mu pomagal. Da bi odgnal strah in prinesel upanje. Da bi priklical pozabo nad stvari, ki jih odrasli niso doživeli. Da bi mu prebarvali življenje na novo, v odtenek zelene; kaj zelene, kakršnakoli živa barva bi bila na mestu namesto te težke sivine. In črnine.

Ves je moker, premražen. Kot kaka satirična podoba vojaka Švejka se drži naramnic svojega nahrbtnika, ki je že ves moker, in žalostno zre naprej. Hlipa. Pa vendar stoji pokončno. Nič ga ne more zmotiti, saj ni nič tako (ne)pomembno, tako kruto, tako hudo, kot je njegova preteklost. Njegovi doživljaji, ki bolje, da nikoli ne ugledajo luč sveta.

Na začetku življenjske poti, pa ne bi moglo biti slabše. Morda si celo želi smrti... Stran z s(r)amoto, trpljenjem in žalostjo, ki ga bo večno opominjala, večno bo zaznamovan, očrnjen. Nihče ga ne bo sprejel takega, kot je.

Idealen svet ne obstaja, ljudje so pusti in ko se zasliši grom in se zabliska, kaže, da je upanje v njem za vedno zamrlo. Kot težak dež, ki lije iz nizkih oblakov, pritiska obup. Je kdo, ki bi iztegnil roko? Je kdo, ki bo šel ven na dež in ga vzel pod streho? Je kdo?

Še vedno dežuje. Še močneje kot prej. V bližini se sliši narasla reka; še malo, pa bo prestopila bregove. A otroka ni več. Izginil je, kot piš vetra. Le nebo toči svoje neskončne solze, ki se na umazanem asfaltu mešajo z njegovimi.

Čevlji oziroma "Kdo ima večjega, no skoraj"

noreply@blogger.com (Duco) — Thu, 27 Nov 2008 17:25:00 +0000

V čevljarskem poslu ti lahko praktično vsak prodajalec pove, česa se proda največ. Znamke, znamke, znamke in še trikrat znamke. Celotne mlajše generacije na čevelj ne gledajo kot na del oblačil, oziroma bolje rečeno, kot na edinstven kos materije med njimi in zemljico, da jih obvaruje pred mehanskimi poškodbami ter mrazom in snegom/vodo/blatom/... Saj ne rečem, v naši revoluciji modernega človeka je sigurno primerno, da postanejo čevlji tudi vizualno privlačni, oziroma da vsaj nekako pašejo k zunanjemu izgledu osebe. Nothing wrong here.

Kaj pa je potem narobe? Problem nastane, ko čevelj ni več sredstvo za obuti temveč modni dodatek, da nekdo zgleda kul. Pri tem bom padel v lastno jamo, pa kljub temu, velika večina današnjih čevljev je en poden. Celotne korporacije delajo zgolj še na vizualnem elementu, medtem ko se kvaliteta izgubi nekje med vrsticami. Seveda bi se to dalo posplošiti na večino današnje robe, vendar imajo čevlji zelo pomembno mesto. Novi čevlji so iz slabih materialov, ki ne pustijo nogi, da diha, kar posledično povzroča nagnusno in nepotrebno švicanje stopal, kar imami vsi sigurno tako zelo radi. Drugi problem tiči v obliki... Tukaj ne bi posploševal, saj vem da kar nekaj mojstrov po svetu dejansko dela udobne in "zdravo oblikovane" čevlje. Še vedno pa lahko najdemo mnogo čevljev, kjer se vprašaš, kaj je avtor s tem mislil povedati.

In vsa ta šlamparija, ki je pri nekaterih znamkah svetlobno oddaljena od kakovosti, gre med ljudstvo za med. To je namreč tako ozkousmerjeno v potrošniški material da ima na nogah raje bled posnetek čevljev, na katerih ponosno piše All-Stars, Oziris ali karkoli, medtem ko jim noge zmrzujejo že ko se temperature spustijo pod 10 stopinj, da ne omenjamo, da doma vsak večer dimijo hišo z desinfekcijskimi sredstvi zgolj zato, da lahko gredo spat brez da bi padli v narkozo zaradi lastnih nogavic. Tukaj seveda takoj naletim na lastno mino, saj sem namreč tudi sam en čas nosil "skejtarce", pa vendar, nisem gledal ne na znamko kot tudi ne na ceno marveč zgolj na to, da so praktičen čevelj za obuvat in sezuvat, saj ti zavezovati šnirnc tako rekoč sploh ni treba.

Kar se tiče znamk in obupnosti čevlja bi pa predvsem poudaril All-Starke. Podn od čevlja, pa drago kt žafran... Resno, in to res mislm, zakva si ne greste kupit enih Ali-Stark za 20 evrov, ki vam bodo služile kakor vam gnil čevelj lahko služi, pa vendar ne boste obremenili lastne denarnice? In ne govort da so All-Starke kakovostne, All-Starke je kakovost zapustila prvo noč, ko jih je Taylor spacal in začel tržiti kot košarkarske čevlje.

Zatorej, še enkrat, kupujte čevlje smiselno. Verjemite mi, bolje je da zgledate smešno z dobrimi čevlji kot pa da se vlečete po svetu z najboljšo znamko, ki ne ve, kaj pomeni beseda udoben. Ali kakovosten. Pustite svojemu okusu in občutku prosto pot, le enkrat za spremembo odmislite, kaj je dejansko "kul": znamka ali kakovost? Časi, ko je znamka pomenila kakovost, so namreč daleč mimo, in nikar ne računajte, da boste dobre čevlje nosili pol življenja, kot so to dejansko počeli naši očetje.

p.s. Tukaj sem ciljal predvsem na moško populacijo, kot vidite sem pozabil na vse petke in podobno neudobno kramo :P

Life

noreply@blogger.com (Duco) — Mon, 10 Nov 2008 21:13:00 +0000

Že kar nekaj časa je minilo od zadnje kvazifilozofije. Ne bom se prenaglil in rekel, da je bila le volja za zapis na blog kriva, da je v zadnjem času na blogu taka kvazifilozofska suša. Tudi moje psihofizično stanje ni bilo v pravem moodu, da bi mi razne take stvari sploh padle na pamet. Anyway, let's move on.

Verjamem v življenje in vse, kar pride zraven. In menim, da je to življenje lahko čudovito z prav vsakega zornega kota. Oziroma, bolje rečeno, bi lahko bilo. Žal ni. Če ne bi bilo lakote, ne bi bilo bolezni, ne bi bilo vojn, predvsem ne bi bilo trpljenja nedolžne civile, oziroma trpljenja na sploh, razen kot nek opomin, kaj vse je še hujše, bi bila naša življenja popolna. Vem, idealiziram da že kar glava peče. Ampak če odmisliš stran ves egoizem, ki je naraven vsakemu človeku (tukaj spet idealiziram, tudi sam sem verjetno vsaj deloma egoist, če ste že kdaj slišali za frazo "Survival of the fittest", žal z evolucijo ni izginila, samo iz pragozda se je preselila na razna delovna mesta in podobno), ter gledaš na določene absolutne stvari v naravi ala smrt, bolezni in podobno kot na nekaj naravnega, si lahko najbolj srečen človek pod soncem.

Seveda je problem v tem, ker tega ne moreš zares doživeti, dokler se ti ne pripeti res nekaj hudega. Ampak kot vsi vemo, takrat začneš res ceniti življenje. Pa dvomim, da zgolj zato, ker si ušel smrti. Ne, spregledaš, dojameš neke vrste "resnico", ki stoji za vsem. Oziroma bolje rečeno, razumeš, odpreš oči. Postaneš eno z naravo, če smo še bolj ekstremni.

Pa vendar tudi prej lahko dosežeš neko notranjo, spiritualno milino in ravnotežje. Tu, menim, gre pri vsakemu človeku za druge principe, saj smo si različni. Skupno nam je to, da je to možno za čisto vsakega posameznika naše čudovite rase. Vsak je ali še bo, ali ga često, doživlja občutek ugodja. Pa to ne materialnega ugodja temveč nekega prvinskega ugodja, ko se počuti kod del neke velike celote; zanimivo, kako sta ta 2 pojma povezana, ampak pustimo to za drugo debato.

Sam sem se iskal precej časa, oziroma bolje rečeno, tista druga absoluta življenja, smrt, mi je ves čas hodila v misli. Baje je to normalno za ta leta, vsaj tako pravijo psihologi. Kakorkoli že, zdaj se ne bojim smrti, ampak jo jemljem kot del življenja. Kot del nekega velikega kroga. Kako? Preprosto, ne vzamem ga kot konec vsega temveč kot nov začetek. Še vedno sem ateist, vendar pa verjamem v neke ideale. Ali vsaj sence le-teh.

In ima človek vse to kristalno jasno razčiščeno v glavi, je ta človek ne le srečen, temveč tudi sposoben, razvit, produktiven in še kaj.

We're back

noreply@blogger.com (Duco) — Mon, 29 Sep 2008 08:59:00 +0000

Dolgo je minilo od mojega zadnjega posta. Probližno 3 mesece... Bi računal, pa se mi po pravici povedano ne da. Žal so pri meni počitnice taka stvar, kjer dejansko nimam volje pisarit bloga, tudi zato ne, ker nimam nekega navdiha, ker se skoz nekaj dogaja. Razne zgubljene misli, predvsem pod rubriko "kvazifilozofija", so večinoma produkti ur dolgočasja ko ne vem, kaj bi počel. No, med počitnicami takih trenutkov ni bilo veliko.

Kje začeti? Od tega, da smo vsi živčni zakorakali konec junija v "nesigurne" počitnice, sej veste, matura pa to, do Turčije s tastarimi in tamalo+svakom, do šihtanja v Iskratelu. Dejansko sem imel počitnice kot take precej dolgočasne. Skupaj sem delal ene 2 mesca pa 10 dni na blef rečeno. Ogromno skratka. Sem pa kar vesel kar se tega tiče. Uspelo se mi je napiti zgolj enkrat, to je bilo v Luciji, od takrat naprej je šlo gladko 2 meseca abstinence. In tudi po tistem ne čutim nobene želje, da bi se ga nažgal. Kar je zelo dobro.

V Iskratelu sem spoznal kopico carskih ljudi, nekaj se jih pravzaprav spomnem že od lani, bil je pa ta problem, da sem lani bil zelo odsoten kar se me tiče na šihtu, no letos je bilo muchos betterz. Da ne omenjam, da smo vsi imeli enak hobi :D. Which makes for a lot more conversations between us.

Pisal bi lahko še ure in ure, pa ne bom. Pridte do mene, gremo na pijačo pa vam povem če vas zanima, tudi mene namreč zanima, kva se je dogajal drugje. Za na blog naj pa ostane ta kratek povzetek.

Bliža se faks, kar pomeni, da bom spet imel manj časa za bedarije in več časa za učenje in razmišljanje, a.k.a. kvazifilozofijo in tale blogčič. Do naslednjega snideja!

My dreams

noreply@blogger.com (Duco) — Sat, 21 Jun 2008 16:38:00 +0000

Ja, moje sanje že iz otroštva. Only dreams, nothing more. Sam še zmer, to sploh nima veze :). Nimam niti potrpljenja niti volje niti talenta (vrjetn), da bi se šolal tok dolgo kot se šolajo te fantje. Ampak, ja, predstavljejte si, da mate v roki joystick, s katerim nadzorujete jet fighterja ki za šalo stisne čez 2 macha, pod nogami na spodnji strani letala pa 6 raket od katerih vsaka košta 500.000 ameriških dolarjev in lahko spraži sovražnika že na 150+ kilometrov. In ko lahko gladko nabriješ 9 Gjev pri top speedu. Aja, a sm že omenil, da je zadeva kul?

p.s. Ravno v kontekstu s filmom, RIP Tomcat :) (razen če bodo Iranci še kej mel od tega :P)

O geekih po geekovsko

noreply@blogger.com (Duco) — Sun, 08 Jun 2008 14:05:00 +0000

V današnjem svetu se vse bolj uveljavlja izraz geek; s tem seveda mislim predvsem njegovo pojavljanje v slengu in internetnem pogovoru, pa vendar je beseda tako pridobila na pomenu, da je postala skorajda nepogrešljiv del našega vsakdana. Govorim seveda z vidika mlade generacije, ki pa je s tega pravzaprav še najbolj pomembna. Naj gre za zadirčno, arogantno zmerjanje računalniških obsedencev ali takih in drugačnih mojstvor raznoraznih tehnoloških obrti, ali zgolj za naravoslovce v splošnem (pa govorimo o odprtosti in tolerantnosti družbe!), geek je beseda, polna stereotipov.

Pa poglejmo, kakšen je po mnenju množic stereotipen geek: gre za bolj mladega (starost sicer variira od najstnika pa do poznih srednjih let), mozoljastega, nepočesanega in neurenejega posameznika, ki je relativno odklonski do družbe. Zelo tipičen simbol gikov so tudi debela očala in asocialnost. Že sama predpostavka o asocialnosti seveda ne zdrži konkretnega argumenta, saj mnogo ljudi meša geeke z na rob družbe odrinjenimi posamezniki, ki iščejo uteho v bežanju v nerealni svet spleta, iger in zabave.

Kaj pa pravi Oxford enciklopedija o besedi geek: “a person with an eccentric devotion to a particular interest: a computer geek. “ Kratko in jedrnato. In zelo direktno izlušči problem okrog geekov. Torej so geeki daleč od konformnega obnašanja, ki jim ga tako vztrajno vsiljuje družba. Še ena stvar je jasna iz enciklopedije, sama družba posplošuje geeke z računalniškimi obsedenci, medtem ko geek govori še o vznesencih nad tehniko, nad televizijo, nad politiko, pravzaprav nad vsemi sferami našega življenja.

In to je poglavitno. Kajti le nekdo, ki nečemu posveti mnogo časa in je navdušenec nad tem, bo odkril kaj novega, bo potisnil meja te sfere še dlje, in tako pridem do sicer iracionalne in popolnoma laične trditve, da svet stoji na geekih. Geek je iznašel računalnik. Geek je našel zdravila za mnoge bolezni, ki pestijo ta svet. Geek je kriv, da beremo v lastnem jeziku, geek je kriv, da beremo časopis, ki je narejen iz priročne stvari, imenovane papir. Tudi to je, seveda, iznašel geek. Zato vstran z žaljivimi očitki. Morda se lahko pogovorite z geekom in boste odkrili, da je živa legenda. Če je nekdo sposoben neki stvari izkazati tako privrženost in zanimanje, bi se ga moralo zato še toliko bolj spoštovati; prav tako, kot je nek športnik glavna zvezda, ker je poleg talenta posvetil tistemu športu večino svojega prostega časa, bi lahko namenili kanček spoštovanja tudi tistemu čudnemu sošolcu, ki cele popoldneve preživi na računalniku ter gradi prihodnost, namesto da bi šel z vami že 9742. na kavo. Pa smo spet pri toleranci naše družbe…

Da zaključimo: terminologija okrog besede geek je popolnoma neustrezna in zelo netolerantna s strani družbe. Sposobnost, da nečemu izkažeš veliko predanost in trud je namreč ena najboljših lastnosti človeka, ki je vsak pač nima. Poznam ogromno ljudi, ki so dobri prijatelji, dobri športniki, dobri očetje in matere, pa še vedno ponosno rečejo: “I’m proud to be a geek.” Tudi sam stojim za tem stavkom. Pa če se svet obrne na glavo.

Hokej!!!

noreply@blogger.com (Duco) — Tue, 03 Jun 2008 11:03:00 +0000

Že en čas smo se menil, da bi obudil hokej na rolerjih, ki smo ga nazadnje jst pa en par starih kolegov igral tm konc osnovne šole, predn so nam ratali rolerji premajnhi. No, zdej sm zvedu da se temu reče in-line hokej, strokovno :P. Kakorkoli že, odkrili smo da smo samo ene trije taki, ki imamo še zanimanje za ta fenomenaln šport.

In tukaj pride zanimiv del. Ne samo, da izvem, da bivši sošolec in "kolega" Meglič igra v Formah z svojo ekipo Letečih Podgan, ne, izvem, da obstaja na ožjem Gorenjskem prostoru (Kranj, Škofja Loka, okoliške naselbine) Gorajtska liga, kjer poznam OGROMNO ljudi, za katere se mi ni niti sanjalo, da igrajo hokej. Mič, naš predsednik Tilen Šubic, in pa kar nekaj hokejskih navdušencev, ki se jih nekako spomnim iz osnovne šole.

Še bolje, mene in Aljaža ter Lašiča so celo vzeli med Leteče Podgane :). Zadnjo nedeljo smo imeli že prvo tekmo, in ne morem verjeti, kok sem zamujau, ko nism prej vedu za to aktivnost. Tko da se bomo zdej potrudil nadoknadit :).

Še en filmček, ki nikakor ne zajame veličine in užitka tega športa, pa vseeno :).

Ewok gospel

noreply@blogger.com (Duco) — Sat, 31 May 2008 19:41:00 +0000

Hehe, tole prov morm postat.

Kumad od Ewoksov, iz Star Wars The Return of the Jedi.

Prov pocuf, pa tud v znamenju tegale tedna je k sm čist padu v Star Wars pa behind the scenes dogajanje :).

http://starwars.wikia.com/wiki
Wookipedia <3

It's been a quarter of a century now, people, since the Rebels won the day
They destroyed that evil empire and the galaxy was saved
Han Solo, Luke, Leia, Lando -- they're the heroes we all recall
But let's not forget about their big-hearted friends who are only one meter tall

I'm talking about the Ewoks
They were more than just cute, cuddly bears
Let's give some credit to the Ewoks
Without their help, the Alliance didn't have a prayer.

I was surfin' the Star Wars message boards and Lord, I was shocked to read
All the haters puttin' down the Ewoks -- they say they ruined the first trilogy
Well, they may have been added for the children and they may have been comic relief
And it may not make sense that they could beat Stormtroopers with such primitive weaponry

But why you hatin' on the Ewoks?
Tell me what did they ever do to you?
Where's the love for the Ewoks?
Let's give it up 'cause it's long overdue (clap your hands now)

EWOKS -- they're tiny warriors
EWOKS -- they fought so bravely
EWOKS -- livin' like the Amish
EWOKS, EWOKS

(take it Billy Dee...)

After Princess Leia crashed her Speederbike, who had our sister's back? (the Ewoks!)
And who was it that led the Rebels to the bunker backdoor for their sneak attack? (the Ewoks!)
And at the end of Act 2 when all was lookin' bad, who set those captured Rebels free (the Ewoks!)
Can somebody remind me who throws the hottest treetop parties in the galaxy?
You know he's talking about the Ewoks
They've still got it goin' on after twenty-five years
Ewoks! Sing it loud so all those haters can hear

EWOKS -- they're inspirational
EWOKS -- they sold so many toys
EWOKS -- a yub-nub now
EWOKS, EWOKS