sobota, 21. julij 2012

Smer Humar-Škarja v JV steni Planjave

Ojej! Že cel teden nismo plezali, pa je bilo takoj treba to popraviti. Tokrat smo se odločili, da gremo za razliko od prejšnjič plezat v Kamniško-Savinjske Alpe. Ekipa je bila enaka kot je zadnje čase vedno - fantastičnih pet, a.k.a. Janez, Maja, Miloš, Jernej in jaz.


Tokrat se za razliko od prejšnjič dobimo kar v Škofji Loki, saj nas bo pot vodila proti Kamniku in Kamniški Bistrici, tako da štartamo ob pol 5 zjutraj v Škofji Loki. Sledi kakšna ura vožnje do Kamnika, nato pa z Janezovim avtom zagrizemo v breg nad Kamniško Bistrico. Vreme sicer ni najbolj obetavno, saj je celotna Planjava v oblakih, ampak se ne sekiramo preveč, saj dežja ni napovedanega, oblaki pa naj bi se do popoldneva razčistili.


Z avtom pridemo skoraj do konca gozdne ceste, nakar sledi opremljanje in nizki štart. Sledimo markirani poti za Repov kot in počasi se vzpenjamo proti Srebrnemu sedlu. Še enkrat več nam ni žal, da smo zgodaj zjutraj šli v hribe, saj je Repov kot prav luštna dolinica, kjer nas na levo spremljajo spodnje ravni Planjave, na desno pa se kar kmalu v zrak poženejo ostri vršiči grebena Zeleniških špic.


Pot je na trenutke kar strma in na enem koncu nekoliko odplažena (zemeljski plaz), vendar te na vrhu nagradi s čudovitimi vodno oblikovanimi tolmunčki, saj po dolini navzdol teče potoček. Tudi voda ni pretirano mrzla, tako da bi se prav lahko tam ustavil za kako uro in namakal noge.


No, nam se mudi naprej, in nazadnje le dosežemo vstop v smer. Smer Humar-Škarja definitivno, kot pravi Mihelič v svoji knjigi, sledi najbolj logičnim prehodom v ostenju. Tako se opremimo ter kar nenavezani splezamo 1-2 raztežaja v levo po poševni rampi (I-II). Nekje na sredini te rampe (če bi nadaljeval, bi pomojem lahko po logičnih prehodih prispel do vrha Planjave brez težjih mest) se naša smer odcepi navzgor v desno, in tukaj se navežemo.


Spet imamo "smolo" z vremenom, saj je oblačno, in tokrat nas v prvih dveh raztežajih dejansko zebe, saj je skala mrzla, veter pa neusmiljeno piha. No, če bi sijalo sonce, bi se sigurno pritoževali, da je vroče, tako da se nekako sprijaznimo z mrazom.


Drugi raztežaj nekako sledi stebru navzgor; v tretjem raztežaju pa nas pričaka nekoliko krušljiva prečka, ki se nato usmeri naravnost navzgor čez majhen previs (V-). Zadeva ni tako težka, vendar je previs povsem moker, tako da imata Jernej in Janez, ki plezata naprej, kar delo. Nato sledi izravnava v smeri (I), nato pa že prispemo pod najlepši raztežaj.


V sredini stene se namreč pne čudovita, globoko spodjedena zajeda (IV+), ki je dolga praktično celoten raztežaj (40-50m). V naše hrbte posveti še sonce, in komaj čakamo, da gremo plezat. Sicer je ves levi del zajede moker, vendar se vsi strinjamo, da je bilo z izjemo mesta ali dveh (kjer je bilo potrebno stopiti na moker stop) plezanje uživancija. Zajeda je prav tako tudi odlično varovana (klini), vtaknili pa smo še kakega metulja. Navkljub temu se Miloš naveže na del dvojčka od Maje in Janeza - pač čisto preventivno, zakaj bi reskirali, če je mokro.




Sledi še en lažji del (rampa v desno, I-II), nato pa še zadnji raztežaj, kjer se plezalcu ponudita dve opciji - kamin (IV-), ki je bil v našem primeru moker, kot da bi po njem tekel slap, ter zajeda/steber na desno (IV+). Tako z Janezom napeljeva še zadnji raztežaj, kjer seveda ubereva suho varianto. Na izstopu iz smeri nas pričaka manjše melišče ter nizka oblačnost, tako da se malo podpremo, nato pa kar hitro sestopimo na markirano pot na Srebrno sedlo. Za trenutek se med oblaki zagleda tudi planina Korošica ter Lučki dedec, nato pa se pogled spet zapre.


Sestop se nam nekoliko bolj vleče kot zadnjič v Beli vodi, saj je pot na trenutke kar strma, do gozdne meje pa poteka tudi po sitnem platastem svetu, kjer je naložen grušč.


Nazajgrede gremo še v Kamnik na sladoled, nato pa domov! (fotke)

četrtek, 12. julij 2012

Plezanje nad zatrepom Bele vode - S raz Visoke Bele Špice

Že v soboto smo se na povratku iz Vrat (ter na pijači in sladoledu v Gali) z ekipo (Janez, Maja, Miloš, Jernej in moja malenkost) zmenili, da se gre v ponedeljek spet plezat. Ker smo bili ravno iz Stene, smo se odločili, da se zapodimo v drugi konec Julijcev, na zahod v sosednjo Italijo. Za slovensko mejo se nahajajo t.i. Zahodni Julijci, čudovito gorovje, o katerem lahko govorim samo v presežkih. Dejansko sem sam bil prvič v teh koncih, in reči moram, da so name naredili močan vtis.


Gore so visoke, oddaljene, nazobčane in izjemno pravilno strukturirane. Viš, Montaž in drugi prvaki sestojijo iz neverjetnih vzporedno naloženih plasti kamnin, kar pomeni, da je gorovje raj za ljubitelje poličk in zračnih prečnic; v dolino padajo dolge grape, ki najvišje dele dosežejo v premnogih škrbinah. Tudi "dolina" Belega potoka tako ni izjema, saj prav vse gore v tem koncu ponujajo neverjetno kompaktno skalo ter zračne in izpostavljene smeri zmernih težav.


Štartamo ob pol 4 iz Škofje Loke, nakar sledi vožnja mimo Jesenic, Kranjske Gore, Trbiža ter Rabeljskega jezera; parkiramo na prodnem nanosu pod cesto - čudovita lokacija, tudi če bi šli samo do sem. Oprtamo nahrbtnike in zagrizemo v breg. Proti dolini Belega potoka pelje planinska pot, ki se vmes ustavi pri koči Brunner, ki je bila nekaj let nazaj povsem prenovljena. Pot priporočam tudi običajnim pohodnikom, saj nas v lagodnem vzponu vodi mimo tolmunčkov in brzic Belega potoka po gozdu, nakar nekje pri koči Brunner zagledamo okoliške vršace - od desne proti levi si sledijo Visoka polica, Lepa glava, Rogljič, Mala in Velika Lojtrca, Trbiška Krniška špica, nakar se na levi že kaže naš današnji cilj, Visoka Bela Špica.


Vsekakor kraji za ljubitelje gorske romantike! Stene so strme in kompaktne, razgledi fenomenalni, o ljudeh pa ne duha ne sluha. Maja nam narekuje odličen tempo, tako da bivak Gorizia dosežemo po nekaj čez dveh urah hoje. Ko se dvignemo nad gozdno mejo, sledimo meliščom v zatrep doline Belega potoka, kjer se nahaja tudi zgoraj omenjeni bivak, ki ga obkrožajo Visoka in Mala Bela Špica, Trbiška Krniška špica ter Visoka in mala Lojtrca. Ravno se naredi dan, sonce posije z vzhoda in Mangart ter Jalovec sta že "zamegljena" v jutranji zarji. Neverjeten ambient!


Od bivaka do vstopa v smer nas čaka 10 minut hoje, nato pa smo že tam. Hitro lociramo našo smer (S raz, 280m, IV/III) in vzame nam dih, saj sledi zelo strmemu razu direktno na vrh Visoke bele Špice (2257m). Tehnično robo na pasove, plezalke na noge, in že začenjamo prvi ratzežaj. Smer sledi rampi na desno (40m), nato pa se vzdigne malenkost v levo skozi kaminček na udobno sidrišče. Janez gre prvi, njemu sledi Maja, nato pa našo navezo naprej vodi Miloš.


Drugi raztežaj sledi po ploščah direktno navzgor skozi rahlo previsen kamin (IV+), nakar hitro dosežemo spet udobno sidrišče. Tretji raztežaj sledi lahko prehodnemu svetu (III). Nekje tukaj že dosežemo tako višino, da vidimo, da oblaki že zagrnejo obličje Viša. Za popoldne so namreč napovedane nevihte v visokogorju. Navkljub temu je nad zatrepom Bele vode sonce, ki tam ostane tudi še za časa našega sestopa.


Konec tretjega raztežaja prevzamem vodenje naveze jaz (v naši navezi smo trije, zato smo plezali z dvojčkom). Moja prva naloga je cel raztežaj prečke v desno, ki ni nič težka, zato pa čudovito izpostavljena! Moj drugi raztežaj se nato nadaljuje direktno navzgor po S razu, ki navkljub veliki strmini ponuja neverjetno kompaktno skalo in obilo oprijemov. Nekje tukaj se smer združi z drugo, krajšo varianto (to ponavadi uporablja Brico). No, nam ni nič žal, saj je ta varianta krajša in nekoliko lažja, česar si nikakor ne želimo!


Naslednji raztežaj se zapodi skozi naravno okno, nato pa naprej po razu navzgor. Za kričat nora smer! Kompaktna skala je dovolj razčlenjena, da ne zabijemo niti enega klina, saj je dovolj možnosti za uporabo zank (mostički, roglji) ter frendov, v smeri pa je sem in tja tudi kak klin (stari in novi). Bi pa lahko tudi zabijal kline, saj je možnosti dovolj! Sidrišča so prav tako urejena, na mestih navrtana, tako da je smer res ena sama uživancija.


Zadnje tri raztežaje vodi naprej Jernej. Z izjemo zadnjega raztežaja smer sledi razu po čudoviti skali, edinole zadnjih 15m do vrha postane smer naložena, a nič zato. Saj je na vrhu gore zmeraj tako. Na vrhu se nam odpre pogled na celotno Viševo skupino! Tako poleg kralja skupine, Viša, na levo vidimo tudi neverjetno "narezane" Koštrunove špice, Mojzesovo škrbino, greben med Višom in Trbiško Krniško špico, kjer se nahajajo Gamsja mati, Mala špica in Divja koza ter še marsikaj drugega. Pomaga, da imamo s seboj takega poznavalca, kot je Janez, saj imena gora in vsake nepomembne škrbinice stresa iz rokava kot za šalo.


Na vrhu se poslikamo, nato pa začnemo s sestopom. Nekaj višincev najprej hodimo navzdol, nato pa sledijo trije abzajli (štanti so urejeni) po normalnem pristopu (II/III), nakar se po melišču spustimo nazaj do bivakov. Malica in pogovor nas zaposlita še za kake pol urice, med brskanjem po bivakih pa Miloš najde celo kitaro in seveda se ne more upreti, da nam ne bi malo zabrenkal. Nato se počasi le odpravimo navzdol proti dolini.


Pot je prijetna tudi navzdol, saj ni nobene velike klančine, tako da kolena ne trpijo preveč. Preden se zavemo, smo pri avtu. Sledi še umivanje nog v "Beli vodi", ki je presenetljivo topla za alpski potok. Obvezno se ustavimo še v Kranjski Gori na sladoledu, nato pa domov!


Z vremenom smo zopet imeli srečo; v jasnem dnevu bi nas sonce dodobra ožgalo, tako pa smo celoten dan preplezali v senčki, medtem ko so oblaki šibali na vzhod severno od nas.


Za zaključek: smer brutalno priporočam vsakomur, ki rad pleza v hribih! So tole res kraji za sladokusce. Kot bi rekel Janez oz. Mihelič: "kdor tegale ni zlezu, ni moj prjatu!" (slike na Picasi)

Slovenska smer v Steni

Pa smo le šli! Slovenska smer v S steni Triglava je bila že doolgo na moji (in tudi drugih) listi želja, vendar nikdar nismo zbrali poguma zaradi navigacijskih težav. Vsi namreč pravijo, da je smer orientacijsko precej zahtevna. Če temu dodaš še veliko dolžino smeri (700-800m) ter plezanje v gojzarjih, res nočeš zalutati.


Na našo veliko srečo se nas je usmilil Janez, tako da je padel telefon in že smo bili zmenjeni. Janez je v navezi imel svojo hči Majo, v naši navezi pa smo bili Miloš, Jernej in moja malenkost. Navkljub navezi treh se hitrost ni tako zelo poznala, saj smo večinoma plezali kar na "binglna" - dela je bilo preprosto preveč za dva štrika.


Slovenska smer je sicer ena največjih klasik v naših gorah; gre za prvo preplezano smer v Triglavski severni steni, ki so jo raziskali že gorski lovci v 19. stoletju, omenja pa se predvsem ime Ivana Berginca. Različni plezalci so nato smeri dodali nešteto variant in različic. Janez se je odločil (ker je tokrat s seboj imel same navdušene plezalce), da v smer vstopimo po nekoliko težji varianti preko kaminov. Morda najbolj pogost vstop v smer se sicer nahaja nekoliko višje in se imenuje "preko treh macesnov".


Zaradi dejstva, da je sobota, ter da nas čaka dolga in naporna tura, iz Škofje Loke štartamo že ob pol 4 zjutraj. Na poti poberemo še Miloša in Jerneja, v Vratih pa smo malenkost čez 5. Nato sledimo markacijam za pot Čez prag, od katere se nad prvo sekcijo klinov odcepimo na desno. Na tem mestu zagledamo že 3 naveze v začetku Nemške smeri, prav tako pa za nami pridirka še ena naveza, ki prav tako gre tja. V Slovenski pa ni videti nobenega! Plezati začnemo ob 6:20. Vstop začnemo na istem delu, kjer se začne tudi Nemška smer - že takoj se navežemo, saj nas čaka prečka v desno (ki pa ni pretirano težka). Nato Nemška smer sledi v desno, mi pa zavijemo v levo v izrazit kamin v steni.


Kot prvi vedno pleza naprej Janez, saj je v Slovenski bil že kar nekajkrat, mi pa vestno sledimo. Uvodne raztežaje pleza naprej Miloš, kar je edinole prav, saj se prav on najbolj domače počuti v kaminih :). Ne vem, ali je bil problem v tem, da tokrat plezamo kar v gojzarjih, ali pa to, da še nismo ogreti, vendar sem se sam moral kar pozabavati, da sem se pregrizel čez tisti kamin. Kamina je za cel raztežaj, nato pa sledi majhen stebrič, prečka v levo ter čudovit raz. Še kak raztežaj po nekakšni naloženi grapici, in prispemo pod bele plati.


Bele plati so kompakten, platasti del stene (dobro viden iz doline), ki se mu Slovenska smer ogne po grapici na desni strani. Tu se začne uživancija! Teren ne preseže II-ke, razgledi so čudoviti, skala kompaktna, plezanje pa užitek. Belih plati je za cca. 2 raztežaja, nato pa počasi že prispemo do Bučerjeve stene. Nekje tukaj nas zaposli krajši skalni skokec, ki ga preplezamo po rampi v levo (ne preveč dobra skala), sledita pa še 2 raztežaja uživantske plezarije; kmalu nato zagledamo slovito Slovensko grapo ter del Zlatorogovih polic. V Bučerjevi steni najdemo tudi vpisno knjižico, kjer vidimo, da smo šele 3. ekipa v smeri danes. To je res odlično, saj smo vsi pričakovali avtocesto.


Kar malo smo presenečeni, kako je smer v resnici "redko" zabita. Res je, da ocena ni težka (smer ne preseže III-ke), pa vendar bi za tako klasiko pričakoval obilje klinov. Pa jih kar ni in ni, tako da večino sidrišč zabijamo in izbijamo sami. Že res, da mnogo ljudi to smer solira, ampak tukaj se povsem strinjam z Janezom - zakaj bi reskiral, če imaš dovolj časa za normalno varovanje? Prav tako se počasi navajamo na plezanje v gojzarjih, in čeprav že kar zaupamo stopanjem po majhnih poličkah, si sam ne predstavljal, da bi plezal IV ali karkoli več v njih. Je III zame kar zgornja meja. Vsaka čast pionirjem alpinizma, ki so vse preplezali v okovanih čevljih!


V Slovenski grapi je snega relativno malo in z dvema prehodoma se da obiti celotno snežno površino, tako da cepinov oz. derez nismo potrebovali. Tukaj se razvežemo in poplezavamo/hodimo po skalnih prehodih ob grapi. Na vrhu grape nam Janez pokaže, kje poteka Prevčev izstop, mi pa se zopet navežemo ter se usmerimo nekoliko v desno po sitnem, mokrem detajlu (pomojem III, vsaj v gojzarjih), kateremu sledi prečka v levo. Naslednji raztežaj je izredno lep, saj preplezamo veliko okno, nakar sledi še nekaj lahkega plezanja, dokler na desno nekje na sredini Slovenskega turnca dosežemo Frelihove police.


Tukaj se spet navežemo - po Frelihovi polici teče prečka, ki je fino zračna, saj nam pogled uhaja navzdol proti Slovenski grapi, je pa polica enostavna ter kar dobro nabita. Vzpnemo se po široki zajedi do vrha, kjer se moramo stlačiti skozi majhen preduh. Na tem mestu se nam pod nogami odpre celotna Stena v svoji veličini! Naša pot pa sledi majhni polički, v sredini katere je zadnje sidrišče. Neverjeten ambient! Ko visiš na 2 klinih in imaš pod seboj celotno ostenje Stene je občutek prav res nepopisen.


Zadnji raztežaj dokonča prečko, saj se polica konča, in kakih 10 metrov izplezamo po razčlenjenem, a kar strmem svetu, na majhen stolpič. Pospravimo vrv, nakar nas čaka še 10 minut sprehoda po naloženem, gruščnatem svetu, kjer od zadaj dosežemo vrh Slovenskega turnca. Zgoraj odvržemo robo, na plano potegnemo malico in na čudoviti polici ob razgledih na Stenar, Škrlatico, Razor in druge velikane uživamo. Ravno v zgornjem delu stene sonce zakrijejo oblaki, tako da je temperatura prav odlična (glede na to, da je poletje, bi nas sonce na Triglavskem "ledeniku" sicer kar dobro žgalo). Vidimo tudi greben na Mali Triglav, kjer se drenja ogromno število ljudi, saj se približujejo oblaki in vrh Triglava se že ne vidi več.


Sestop z vrha Slovenskega turnca poteka po planotastem svetu vzhodno od Triglava, kjer nekako naravnamo smer proti Staničevi koči; spustimo se po nekaj meliščih, in relativno hitro trčimo na markirano pot, ki pelje proti poti čez prag in Tominškovi poti. Za sestop se odločimo za pot čez prag, in v lagodnem tempu smo okrog četrte ure popoldne nazaj v Vratih.


Kaj naj rečem? Čudovit dan, čudovita družba! Vtisi bodo sigurno ostali še dolgo. Prav tako smo se dodobra seznanili s Steno, saj Janez na poti ni skoparil z informacijami in kazalci na druge smeri in variante, tako da se zdaj morda nekoliko bolj znajdemo, kje je kaj. Morda bomo zdaj tudi lažje zbrali pogum, da sami gremo splezat kaj v ta sveti kotiček slovenskega alpinizma (fotke na Picasi).


sreda, 4. julij 2012

Osvajanje štiritisočakov v Švici

Brico je tečajnike, kot vsako leto, konec junija peljal v Švico narediti ledeniško tehniko. Ker se lani dane ekskurzije zaradi izpitov nisem mogel udeležiti (sem pa ledeniško tehniko opravil na Mont Blancu), sem se za pot odločil letos. Z Milošem sva bila edina predstavnika najine generacije, z nami pa je bil še Luka, ki je obiskoval šolo še eno generacijo pred nami.


Z Milošem sva imela namen ostati v Švici tudi 3 dni po odhodu ostale ekipe ter osvojiti še kak štiritisočak. No, ta plan se je kasneje izjalovil :).


Tako se v sredo zjutraj nabere ekipa - vseh skupaj nas je okrog 20, vendar del ekipe odide ločeno. Razporedimo se v 2 kombija in odrinemo proti Švici. Izbrana trasa je taka, kot ponavadi - po doolgi Italiji do Milana, nato pa na sever proti meji s Švico. V Švico tako vstopimo preko prelaza Simplon, ki že ponuja pravo alpsko vzdušje, čeprav se nam visoki hribi (Weissmies, Lagginhorn in Fletschhorn) skrivajo za oblaki. Na Simplonu naredimo krajšo pavzo, nato pa nadaljujemo vožnjo proti veliki dolini, kjer poteka tudi avtocesta in večje mesto Brig. Tej dolini sledimo skozi mesto, nato pa kar hitro zavijemo proti dolini, ki se vzpenja do mesta Saas-Fee (v vednost, naslednja dolina, vzporedna tej, pa bi nas pripeljala do še bolj znanega Zermatta).


Naš kamp se nahaja v vasici Saas-Grund (1500m), ki leži slabih 300m nižje od bolj znanega, turističnega Saas-Feeja. V kempu ni veliko ljudi, tako da hitro postavimo šotore in razvlečemo kramo. Vreme je še nekoliko oblačno, pa vendar gremo na sprehod v vasico, kjer nabavimo kruh za naslednji dan, poleg tega pa izvemo za izredno akcijo, ki jo koristimo še vse naslednje dni: v Saas-Fee-ju namreč v poletnih mesecih ponujajo karto, za katero plačaš 3.5 frankov na dan, omogoča pa ti zastonj prevoz na vseh žičnicah, gondolah in zobatih železnicah v okolici mesta. To je res super poceni, saj sicer npr. gondola na Metro-Alpin stane dobrih 65 frankov!


Razlog za akcijo je najverjetneje Zermatt v sosednji dolini, ki nedvomno Saas-Feeju odžre večino turistov. Rekel bom takole: v Zermattu še nisem bil, pa verjamem, da je pogled na Matterhorn res veličasten, ampak tudi Saas-Fee in celotna dolina je izredno lepa, pa naj prideš sem kolesarit, pohajkovat, plezat, trekat, igrat tenis ali golf, ali pa zgolj uživati ob razgledih in dobri (in dragi!) večerji.


Naslednje jutro je čas za aklimatizacijo. Naš prvotni aklimatizacijski cilj, štiritisočak Weissmies (4023m), tako spremenimo na Allalinhorn (4027m), saj lahko zaradi popusta pridemo na višino 3500m le z uporabo žičnice, nato pa zobate železnice, ki nas skozi živo skalo odloži na vrhu visokogorskega smučišča, ki leži točno pod Allalinhornom. Meni, ki me lani ni bilo, je sicer morda kar malo žal, da ne obiščemo Weissmies-a, saj je Allalinhorn zaradi vseh gondol prav malo razvrednoten (za tiste, ki ne veste, to je eden izmed najlažjih (če ne najlažji) štiritisočakov). Dostop poteka nekaj časa po zratrakirani cesti, kjer na levo in desno lahko opazujemo bagre (resno!), kako kopljejo sneg ter polnijo ledeniške razpoke ter ravnajo teren.


No, navkljub pičlim 500m višinske razlike nam v glavah nekoliko buta, saj nismo aklimatizirani. Ampak sam se počutim prav odlično (mnogo bolje kot lani na aklimatizaciji za Mont Blanc). Žal z Milošem dobiva v navezo Kristino, ki ima kar velike probleme z dihanjem, koleni in udiranjem, tako da smo na vrhu kot zadnja naveza po cca. 3 urah hoje. Z Milošem kot vodji naveze sicer vztrajava, da Kristina grize naprej, da bo osvojila vsaj kak štiritisočak! Ne da bi se želel hvaliti, ampak za razliko od nje sva midva prav hladna in nič zadinaha, tako da sumiva, da sva se na tej poti preveč shladila in posledično fasala bolezen, ki je nastopila kasneje.


Na vrhu nas zajame oblačnost, saj smo zadnja naveza, tako da se hitro obrnemo in sestopimo. Ostali so nas čakali v skalnem zaklonu malo pod vrhom in so imeli celo lep razgled, preden so prišli oblaki. Celotna tura je sicer enostavna, saj ni plezarije nič, ves čas hodimo po položnem snegu, na poti pa je praktično samo ena večja špaltna. Na koncu poti Brico tečajnikom pokaže še celotno tehniko reševanje iz ledeniških razpok, nato pa se hitro vrnemo na postajo železnice. Z Milošem si sicer že ogledava drugo, mamljivejšo pot na vrh Allalinhorna, ki štarta od koče Britannia-hutte ter se vzpenja po nekoliko strmejšem in delno skalnatem vzhodnem grebenu (Hohlaubgrat). Vsekakor bo moj naslednji vzpon na ta vrh (če bo do njega prišlo) potekal po tej poti, saj se izmakneš hrušču visokogorskega smučišča.



V dolino oz. v mesto Saas-Fee se vrnemo po identični poti, po kateri smo prišli, torej najprej z zobato železnico skozi živo skalo s 3500m na 3000m, nato pa od tam naravnost dol do Saas-Fee-ja, ki leži na 1800m. Sestop Saas-Fee -> Saas-Grund pa poteka po križevpotu, kjer se po granitnih ploščah (in mimo številnih kapelic) spuščamo v dolino.


Naslednji dan pospimo nekoliko dlje, saj moramo za vzpon na Nadelhorn (4327m) priti le do koče Mischabelhutte (3300m), tako da štartamo šele okrog 11. ure zjutraj. Pred tem se nam pridružita še Simon (isti kot lani) in Rajko, ki sta čez nekaj dni z Bricotom zmenjena za vodeno turo na Mont Blanc. Sam ta dan že nekoliko čutim boleče grlo, ampak me ne ovira kaj dosti. Hojo iz Saas-Fee-ja si olajšamo tako, da z gondolo naredimo še dodatnih 500 višinskih metrov, tako da nam ostane za premagati le še cca. 1000m višinske razlike. Pot iz Saas-Fee-ja proti Mischabelhutte sprva poteka po čudovitih s travo in soncem obsijanih granitnih rebrih, nato pa preide na podrt skalnat greben, kjer se tura spremeni v ferato. Tej ferati sledimo kako urico in že se nahajamo pod kočo Mischabelhutte. Koča sama pa majka! Moderna na fertik, od fensi skretov, do čudovite terase. Ker sonček prijetno sije, se vsi zleknemo na terasi, kamor damo tudi sušiti našo robo, in opazujemo markanten greben, ki se dviga nad Saas-Fee-jem: v ravni liniji si namreč sledijo špičasti vrhovi Taschhorna, Doma in Lenzspitze. V daljavi se prav tako vidi včerajšnji Allalinhorn, pa del Rimpfischhorna ter Alphubel.


Koča se je sicer odprla šele pretekli teden, tako da smo skoraj edini gostje; edinole malo pred večerjo gor priteče (ja, prav ste slišali) še nekaj norcev s smučkami na ramenih. Ob pol 7 zvečer nas pričaka večerja in simpatična, mlada oskrbnica Marija nam v jedilnici postreže sprva z dobro zelenjavno juho, kateri sledi kuhana svinjina, pire krompir ter čudovita solata. Vsi se napokamo kot bobni, Marija pa nam zastonj doda še malo repeteja za najbolj lačne (Miloš, Roman). Za desert ostane še melona, nato pa kar hitro odrinemo spat, saj kanimo vstati že ob pol 4 zjutraj.



Ker nas je toliko, dobimo sami zase 2 sobi, ki sta kot pričakovano urejeni zelo skrbno. Pa vendar nobeden ne zatisne kaj dosti očesa, saj v obeh sobah izredno hitro postane neverjetno vroče, tako da se vsi kuhamo v izparini. Dodatno motnjo pa seveda predstavljajo še smrčači :). Jaz sem se počutil kar nekoliko utrujeno, grlo pa me je bolelo vse bolj, navkljub temu, da sem cel dan žvečil neke tablete. Tako pred spanjem pogoltnem lekadol (zaradi bolezni, saj me višina prav nič ne zdeluje), in v prvih nekaj urah noči se pod dvema odejama prav fino prešvicam; nato se počutim kar v redu. V primerjavi z lanskim Mont Blancom prav vrhunsko!


Ob pol štirih nas pričaka zajtrk, pravi čaj in kava. Vsi se nazobamo, saj je dovolj kruha, marmelad ter muslijev z mlekom. Miloš pa že nekaj jamra, da je ves slab. Edinole Kristina, Simon in Rajko so srečneži, saj ne gredo na Nadelhorn, tako da lahko spijo tja do 7 ure zjutraj. Sledi oblačenje ter pripravljanje opreme, in že se odpravimo od koče po grebenu navzgor. Prvo navezo seveda vodi Brico, ki ima na vrvi Kristino, Lenarta in Luka. Sledi naveza profesorjev, za njimi pa smo na vrsti jaz, Primož in Jovo. Večinoma štejejo naveze 3 člane, da bo hitrost hoje in drugih aktivnosti čim večja.


Prvih nekaj 100 višinskih metrov se vzpnemo kar po skalnem grebenu nad kočo, in prav kmalu obujemo dereze, saj je sneg trdo pomrznjen. Na izravnavi grebena pa prečimo v desno na ledenik, ki se nahaja SV od dolgega grebena, ki povezuje Hohberghorn, Nadelhorn in Lenzspitze (greben se imenuje Nadelgrat in je eno bolj napornih in lepih prečenj v tem delu Alp, nekateri pa ga celo primerjajo z znamenitim grebenom Peuterey na Mont Blanc). Kot se spodobi, se navežemo v ledeniško navezo, saj je ledenik kar napokan. Nekje tukaj se začne delati tudi dan.


Naša naveza sledi Bricotu, ki nas vodi čez ledenik in v strmo snežno flanko, na vrhu katere se nahaja sedlo Windjoch. Na sedlu skrajšamo vrv in se lotimo grebena, ki nas bo pripeljal direktno na vrh Nadelhorna. V tem času lahko vidimo smučarje s prejšnjega dne; nenavezani (s smučkami na hrbtu) se lotijo SV stene Lenzspitze in z dvema cepinoma pikajo kar direktno linijo po na belo ofrajhanem pobočju višine 500m (naklonina do 56 stopinj). Waaaa, noroo!


Hitro po začetku grebena se mimo naše naveze sprehodita Lenart in Kristina; greben je preveč za njiju. Pa vendar, Brico bi jima lahko vsaj ukazal, da naj počakata v vetrnem zaklonu na sedlu, ne pa da nenavezana prečkata ledenik! Ta skrajno neumna odločitev mi nikakor ne da miru, ko počasi vodim našo navezo naprej po grebenu. Tempo imamo res odličen; počasen, da je kaj, a ne potrebujemo nobenega počitka. Tudi zdravje oz. višina v naši navezi sploh ne dela nobenih problemov. Dela se dan in edinole ravno pravšnjemu vetriču se imamo zahvaliti, da ne postane presneto vroče. Po mojem mnenju ne bi škodovalo, če bi vstali uro ali dve prej, saj se že v jutranjem soncu sneg na grebenu začne neprijetno mehčati.


Ko pridemo do prvega skalnega skoka na grebenu, nas ta kar dodobra zaposli. Brico ga je obvozil po mehkem snegu na desni, mi pa ga splezamo direktno po skalah navzgor. V obeh primerih je nato potrebno prečiti snežno flanko, pod katero smo kar presenečeni, saj se 10cm pod snegom nahaja trd led! Sicer naklonina ni velika, a se vsekakor ne bi branil v drugi roki poleg cepina vihteti še bajlo. Ker smo trije, nam to le še otežuje delo. Za take neidealne razmere bi bila naveza dveh mnogo boljša, saj se lahko varujeta mnogo hitreje.


Nekje tukaj Primož začne govoriti, da mu ni preveč do nadaljevanja, saj nas pod vrhum Nadelhorna čaka še kakih 100-150m podobne skalne plezarije. Priznam, da tudi meni ne diši preveč, saj se je zgoraj potrebno varovati; v navezi treh bo to še bolj mukotrpno, kot za Brica in Luka pred nami, ki že uredita štant na prvih skalah. Jovo se strinja, in odločimo se, da obrnemo ter obrnemo tudi ostale naveze, za katere menimo, da ne bodo kos plezanju.


Čez prvi skalni skok se navzdol varujemo, kar za navezo treh seveda predstavlja spet svoj problem, tako da smo kar počasni. Ko skok uspešno premagamo, pa zagledamo še Miha, ki ga je prav tako ena naveza pustila zadaj. Kaj naj rečem, jezen sem še bolj kot prej... Naveza se prilagaja najšibkejšemu, če najšibkejši ne more, se obrne cela naveza (vsaj v primeru 2, 3 ljudi v navezi), ne pa da je pol hriba obljudenih z ljudmi, ki so jih egocentrični sočlani navez pustili tam, sami pa spizdili naprej! No, vsaj tako je moje mnenje.


Tako dobimo novega člana v navezi in se spustimo nazaj na sedlo Windjoch. Med spuščanjem opazujemo drzne smučarje, ki so že dosegli vrh Lenzspitze ter s smučkami oddrsavajo levo in desno po markantni zasneženi steni. Vrnemo se nazaj čez ledenik in na vstopu na greben srečamo Lenarta in Kristino, kako vadita reševanje iz ledeniške razpoke. Pravita, da je Milošu zdravje čisto zaslabilo, tako da je obrnil že na Windjochu; Špelo in Majo je poinštruiral v reševanju iz razpok, nato pa so se vrnili nazaj v kočo. Ker tečajnike načeloma čaka še izpit iz zgoraj omenjenega reševanja, sam pa sem edini pripravnik, na tem mestu razvlečemo štrike, nakar tečajniki vestno trenirajo in vozlajo :). Počasi se nam pridružuje tudi nekaj drugih ljudi, saj se še nekaj drugih navez obrne na grebenu.


Ko se vrača Brico, ga seveda slišimo, še predan nam ga uspe videti na grebenu, tako je glasen. Ko z Lukom prečita ledenik, pravi, da na Nadelhorn še ni imel tako slabih razmer; kombinacija gnilega snega in skal je botrovala temu, da sta se skoraj celoten zadnji del do vrha varovala. Do vrha pa sta nadaljevali še dve navezi, Roman in Barbara ter profesorji. Jaz Bricu pomagam, da nekaj tečajnikov naredi izpit ledeniške tehnike, vendar me sonce prav neprijetno žge, tako da se skupaj z nekaj tečajniki nato prav hitro odpravimo navzdol. Sestop do koče je v zmehčanem snegu živa muka, saj se udira tudi do kolen, vmes pa imaš skalne odstavke.


Pri koči se nas večino odloči kar za direkten spust do Saas-Fee-ja. Na pot se odpravimo jaz, Primož, Luka, Kristina in Lenart. Sam se odločim, da bom s ferato opravil kar se da hitro, tako da prav hitro švignem naprej. Čez ferato sem sicer res hitro, nižje na pešpoti proti Saas-Fee-ju pa me začne neprijetno pobirati. Tudi pijače mi zmanjka, tako da pridem v kemp v Saas-Grundu kar dodobra zdelan. Sploh tistih zadnjih 300m križevpota se mi je nenormalno vleklo.


V kempu so že Kristina, Miloš, Maja in Špela. Miloš je ves zadekan in kreha kot star kadilec. Tudi sam sem utrujen in dehidriran, tako da se zleknem na travo in se prav fino odžejam. Z Milošem vidiva, da z najinim podaljšanim bivanjem v takem (ne)zdravju ne bo nič. Počasi v kemp kapljajo tudi drugi posamezniki oz. ekipe. Pristavi se kofe, skuha se nekaj reči za pod zob, z mrakom pa vsi prav hitro popadamo v šotore kot ubiti.


Naslednji dan se večji del ekipe odloči še za obisk Hoch-Saas-a (žičnice proti Lagginhornu in Weissmies-u), saj imamo še vedno zelo ugodno akcijo. S srednje postaje navzdol se namreč da spustiti po cesti na t.i. skirojih, in vsi komaj čakajo na to. Le manjši del ekipe se odloči za ferato na Jaggihorn, ki je baje kar napeta in drzno zastavljena.


No, prav kmalu se ekipa vrne z dolgimi nosovi, saj imajo Švicarji ravno ta dan nek praznik, tako da je cesta zaprta, po njej pa ščuvajo številčne bike (kdo bi vedel zakaj). Tako šotore pospravimo, ko pa se vrnejo še feratarji, pa prav hitro odrinemo proti domu.


Za zaključek lahko rečem, da se nama je z Milošem morda kaka tura sicer res izognila (planirala sva iti še na Alphubel in Lagginhorn), vendar bova v Saas-Fee zagotovo še prišla, vsaj če bodo te akcije vsako leto (kar naj bi bile). Pa tudi Nadelhorn bo počakal. V odlični družbi (teli tečajniki so res fejst drušna) in lepem vremenu smo obiskali eno izmed središč švicarskega turizma ter gorništva in se imeli super, tako da lahko rečem le - hvala vsem udeležencem, imeli smo se fajn! (kar 76 fotk pa na Picasa albumih)