nedelja, 28. avgust 2011

Jutranji skok na Vrtačo

Ker so vremenarji napovedovali konec lepega vremena, sem imel silno željo pred poslabšanjem skočiti še nekam v hribe. Žal nisem uspel nobenega dobiti, tako da sem se v petek odločil za Vrtačo, saj je pot povsem nenevarna, ravno prav dolga (3:30 do vrha po vodiču), pa nisem še bil na njej.


Ker vsak dan v tednu vstajam ob 6 ter ker se tokrat odpravljam sam (Miloš nedvomno pred 7 ne bi mogel štartati), si rečem, da bom v skladu z hojo v hribe tokrat štartal vzorno - ob 5 zjutraj iz Loke.


Zgodaj spat, vstat, in že se po temi vozim proti Tržiču. Prav super se je peljati takole zgodaj zjutraj, saj je cesta popolnoma prazna in v pol ure sem iz Škofje Loke že na Ljubelju. Pred odhodom slečem vetrovko in za trenutek pomislim, ali naj jo vzamem sabo. Eh, itak bo pasje vroče, si rečem, in jo vržem na zadnje zice. Ura je 6 zjutraj in hitro špricnem proti Zelenici.


Nisem sam, vendar nas je zaenkrat zgolj nekaj avtomobilov. Sicer pa se dela lep dan, in malo pod kočo na Zelenici se na zahodu končno pokaže sonce, ko pokuka čez greben Košute in Košutice in oblije ostenje Begunjščice v lila barvo.

Po doseganju koče sledim potki, ki vodi proti Vrtači in Stolu. Pot za Stol se kmalu odcepi na levo, medtem ko pot za na Vrtačo nekaj časa sledi smučišču, nato pa hitro zavije na desno v gozd. Tam prehitim 3 jagre, ki so nekoliko bolj počasi narekovali tempo.


Sam ga kar šponam in hitro se znajdem izven gozda - pot na Vrtačo namreč vodi pod celotnim grebenom čez trave in melišča, nato pa zavije v desno ter se priključi na greben, ter nato vodi po grebenu do vrha. Takoj, ko sem iz gozda začne pihati kot pri norcih in nad Stolom se pravzaprav že nabirajo oblaki.


Ker sem v avtu pozabil vetrovko ga gonim naprej, da se ne ohladim, ter hitro se znajdem na grebenu, kjer je luštno - razgledi na obe strani, a kaj, ko brije kot pri norcih.


Ob 8 zjutraj stopim na vrh, kjer je bilo pred mano še kakih 5 ljudi. Očitno sem ga kar šopal, saj sem za pot porabil 2 uri (1:30 ure manj kot po vodiču). Hitro naredim nekaj fotk, nato pa tek navzdol, saj me precej zebe in se nočem prehladiti. Na poti srečam kar nekaj ljudi, ki so nekoliko dlje poležali, in z nekaterimi malo pokramljamo.

Šele malo pod kočo na Zelenici se spet ustavim, kjer pojem nekaj rozin in hruško. Ura je 9 zjutraj, oblaki pa že zagrinjajo hribovje v okolici. Ko čez 20 minut dosežem parkirišče, začutim nekaj dežnih kapljic. Parkirišče pa je povsem druga zgodba kot zjutraj, do konca nafilano s plehom.


Nazajgrede gre z avtom nekoliko počasneje, saj je na avtocesti že kar neprijetno zagužvano...

Pa vendar, tole zgodnje vstajanje me je čisto navdušilo, saj si potem relativno zgodaj lahko doma. Kot kaže je problem le, da moram iti sam :). Še kaka fotka več je tukaj.

Sicer pa je Vrtača lep hrib z enostavnim dostopom, ki navkljub vsemu nudi nore razglede in kar prijeten gorski občutek na vršnem grebenu. Priporočam!

ponedeljek, 22. avgust 2011

Vikend v Kranjski Gori

Ta vikend so nas obiskali naši kolegi s Češke, pravzaprav zgolj Luboš in Milena (brez otrok). Naš fotr jih je povabil v Kranjsko Goro, tako da sta zadnji vikend preživela v hotelu Vijolica.
No, nazadnje smo se zbrali kot celotna družina, saj sta prišla še Tina in Miloš.


V soboto smo se odločili, da izvedemo kolesarski izlet, in hitro si izposodimo kolesa v Vijolici in bruhnemo proti Italiji. Naš cilj so Belopeška jezera, ki se nahajajo za Rateškimi Poncami, medtem ko jih na drugo stran omejuje stena Mangarta, Vevnice in vmesnih vrhov. V ekipi smo bili jaz, mati ter Milena in Luboš.


Kolesarjenje do meje z Italijo je izjemno uživaško, saj je od (skoraj) Jesenic pa do Italije speljana kolesarska pot, ločena od ceste.


Malo za mejo jo švignemo v levo proti Belopeškim jezerom, in po kratkem vzponu po gozdu smo že pri prvem Belopeškem jezeru (jezeri sta 2). Čudovito! Sicer je okrog polno Italijanov, ampak okolica je pa čudovita, saj so jezera med ostenji Mangarta, Vevnice, ki iz tega konca izgleda posebno mogočno, ter Ponc.

Hitro odkolesarimo navzgor po cesti ter smo hitro pri drugem jezeru, kjer je veliko parkirišče. Odločimo se, da se hočemo še malo prešvicati, tako da jo bruhnemo po makadamu proti koči Rifugi Zacchio.


Pot ni pretirano uživaška, saj te vodi po precej razbitem makadamu, vmes pa imaš klance, ki so za moj bicikel (imel je relativno majhen profil) kar izziv, saj mi guma komaj prime na skalah. Sicer pa se s poti odcepljajo stezice proti raznim planinskim potem, npr. Via Della Vita na Mangart (najtežja ferata na Vevnico/Mangart), ter ferata na Ponce.

Tako do koče kolesarimo približno uro. Jaz ga šopam naprej ker se hočem dodobra prešvicati, in tura me kar dodobra izsuši.


Koča Zacchi se nahaja ravno pod ostenjem Ponc in nudi čudovite razglede v steno Mangarta. Naročimo si radler in nekaj časa samo uživamo v razgledih in senčki. Vendar pa priporočam, da se do koče raje sprehodite, saj je pomojem bolj uživantsko.

Sicer pa v celotni turi naredimo zgolj kakih 500 višinskih metrov, vendar je zadnji makadam kot rečeno precej zoprn.


Pot navzdol je fina, če imaš spredaj na kolesu dobre amortizerje, in po makadamu kar letimo navzdol, čeprav malo pazimo na pešce.

Pri drugem jezeru srečamo Tino in Miloša, ko se ravno vzpenjata. Destinacijo imata enako kot mi.

Z Markotom se srečamo pri prvem jezeru, kjer si naročimo še nekaj za pit. Nato pa nazaj proti Kranjski Gori. Na srečo smo tam že v zgodnjem popoldnevu, saj je dan kar vroč in se hitro skrijemo v senco.


Naslednji dan je bil v igri Mangart in Trupejevo poldne, vendar zmaga Trupejevo poldne, saj smo se zavedali, da bo na Mangartu na lep nedeljski dan horda ljudi.

Odpravimo se ne preveč zgodaj (ob 8 zjutraj iz Kranjske Gore), z avtom se zapeljemo do Srednjega vrha, vasice nad Martuljkom, ki ima že sama po sebi odlične razglede na Martuljško skupino Julijcev.

Pot na Trupejevo poldne ni markirana, tako da si za vzpon izberemo grapo nad vasjo, nato pa po še eni grapi, ki se imenuje Železnica, do sedla med Trupejevim poldnem in Lepim vrhom (Vratca). Tam srečamo dva kolesarja, ki se ravno odpravljata navzdol na avstrijsko stran.


Od vasi do sedla potrebujemo približno uro in pol, nato pa na levo do vrha še kakih 15 minut. Vreme je idealno, na vrhu pa stojimo sami. Razgledi so fantastični - na tapeti je velik del Julijcev (od Kukove Špice, preko Martuljške skupine do Prisanka, Mojstrovk, Jalovca, Ponc ter Mangarta pa vse do zahodnih Julijcev - Viša in Montaža), na sever pa se v daljavi svetlika belo-granitna špica Grossglocknerja.


Nekoliko posedimo v razgledu, nato pa se sprehodimo po grebenu Karavank na zahod, kjer naredimo krajši postanek na Blekovi planini. Nato nas pot vodi na večjo planino, ki se imenuje Vošca. Tam si privoščimo malico - do sem smo po grebenu hodili približno 1 uro.


Po grebenu pot ni označena, vendar naravno sledi grebenu in se ves čas vzpenja in spušča.

Z Vošce pa se spustimo po neoznačeni poti nazaj dol do Srednjega vrha, kjer vmes prečkamo cesto ter se skoraj izgubimo v izsušeni hudourniški strugi.


Za celotno krožno turo smo porabili 6 ur in jo lahko res priporočim ljubiteljem brezpotij in samote, saj smo srečali bolj malo ljudi, pot pa je tehnično povsem nezahtevna. Zelo lep izlet!

Žal je nedelja, tako da se zvečer poslovim od Čehov in že pičim nazaj domov. V Kranjsko Goro pa še pridem...

petek, 19. avgust 2011

Nova smer v Debelem vrhu - Katedrala

Brico je imel v JV steni Debelega vrha že zelo dolgo ogledano linijo, ki se vije po čudovitih radiatorjih stene Debelega vrha, in tokrat mu je le uspelo dobiti čas in partnerja (Jožeta), da sta se lotila vrtati in opremljati smer. Vrtala sta cel vikend, tako da jima je v četrtek ostal za opremiti le zadnji cug. Mi pa smo se priskledili zraven, da opravimo prvo in drugo ponovitev oz. stestiramo skalo. Se pa smer zna še podaljšati za nekaj cugov, saj je nad koncem smeri še čudovit steber, ki samo čaka, da se ga spleza.

Pa najprej podajmo nekaj podatkov o smeri.

Katedrala - 6a (5a, 5b, 3, 6a, 3, 5b/5c), cca. 350m




Prvi plezali:
Mitja Kovačič, Jože Kalan, Luka Murn, Miloš Sterle, Jure Ferlan, Primož Murn


Dostop:
S planine Laz v Bohinjskih planinah se odpravimo po poti proti Lazoviškemu prevalu, kjer pred vzponom po melišču v desno zavijemo v levo ter se po melišču in ruševju vzpnemo do skalnega dela, kjer je postavljen možic. Tam sledi kakih 60m plezanja po skalovju (II), nato pa naletimo na majhno melišče, kjer se začne smer (glej sliko).

Oprema:
Smer in štanti so navrtani, potrebuje se 12 kompletov. Raztežaja z oceno III sta zelo redko navrtana, tako da se splača imeti kakšnega frenda za psiho (0.5 - 1).

Opis:
Prvi raztežaj se vije po radiatorjih navzgor levo od ruševja. Drugi raztežaj gre nekaj časa naravnost navzgor po radiatorjih, nato pa se položi in sledi nekajmeterskemu pasu skale skozi ruševje, kar nas pripelje do štanta. Tretji raztežaj je plezanje po položnih radiatorjih do travnate police pod zelo izrazitimi temno sivimi "zajedami" v navpični skali. Četrti raztežaj se začne nekoliko levo, nato pa po steni preči na desno pod majhen previs, nato pa naravnost navzgor po radiatorjih. Peti raztežaj je lahko plezanje po nekoliko bolj razbitem svetu proti travnati polici. Zadnji raztežaj začne v zajedi, hitro zavije po podprijemu v desni, sledi razu po navpični skali navzgor, nato malo praskanja po ruševju do kamina, čez kamin in v ruševje, kjer je vrh (ni štanta - narediš ga na ruševje). Izstopi iz smeri so načeloma možni, vendar v večini primerov sledi kakšen abzajl na ruševje čez pas skal in pa pobijanje prek ruševja. S 3. štanta lahko abzajlamo na desno v travnat pas, kjer se povzpnemo ob smeri do Lazoviškega prevala, kjer lahko peš dosežemo planinsko pot.
Sicer pa je skala zelo kompaktna (razen zadnje 2 raztežaja, kjer je že bolj hribovsko) in močno spominja na Paklenico - izjemno ostri radiatorji, ki super primejo!

Sestop:
Na žalost zaenkrat relativno štorast, pobijanje in sestop prek ruševja (1x abzajl na ruševje) do travnatega pasu, kjer lahko najdemo prehod do planinske poti z Lazoviškega prevala.

Objava:
Kot rečeno nas je Brico povabil na uvodno testno turo njegove nove smeri. Ker je bila vremenska napoved čudovita, se nas seveda hitro nabere za 2 navezi in relativno pozno ga švignemo proti Bohinju. Na planini Blato smo okrog 9 in neverjetno je, koliko avtomobilov je parkiranih - saj smo namreč sredi tedna! Slovenci zgleda res ne moremo ostati notri v lepem vremenu.


Jožetu se pozna, da je bil za vikend v Bricotovi šoli, in šopamo ga gor kot nori, tako da smo na planini laz v 50 minutah. V Bricotovi koči si rahlo odpočijemo ude, uživamo na soncu ter se pripravimo na vzpon. Nato sledi pohod, kjer se seveda že takoj zavemo, da bo dan izjemno vroč.


Kot piše zgoraj, smo pod dostopom v smer, kjer si nadenemo čelade ter navzgor po skalah (II). V smeri gremo v vrstnem redu: Brico & Jože, jaz & Miloš, Jure & Primož. Brico in Jože hitro izgineta, Miloš pa se javi, da bo napeljal prvi cug.


Že prvi cug te preseneti s skalo - radiatorji, ki se po ostrini suvereno lahko kosajo s Paklenico. Neverjetna skala! Tako celoten prvi cug sestavlja plezanje po radiatorjih z zatikanjem nog in rok bolj kot ne v razkoračne položaje. Sledi mu drugi cug, ki je še nekoliko bolj navpik, vendar pa ga jaz navkljub odpadajočemu nohtu (glej Mont Blanc) na desni nogi suvereno odpležem.


Me je pa noht celoten dan precej bolel, in na koncu je bilo olajšanje neizmerno, ko sem končno lahko obul superge. Mislim, da bom z resnim plezanjem nekoliko počakal, da mi noht odpade ter nov noht dobi ustrezno trdoto. Ali pa če si kupim za 4 cifre večje plezalke :).


Tretji cug napelje Miloš - cug ima en sam (če me spomin ne vara) svedrovec, tako da Miloš za glavo v razpoke vtakne nekaj frendov. In že smo pod cugom 6a!

Ker naloga napeljave najtežjega cuga pripada meni, se odločim, da bom rukzak pustil kar tam na travnati polici, saj Brico in Jože zatrjujeta, da to ni problem in da se bom komot spustil mimo njega. No, mi je bilo kasneje precej žal...


Četrti cug postreže z res fino plezarijo - dejansko na vstopu manjka kakšna šalca, tako da je treba prečiti desno v razjede v skali, po katerih pa je plezanje prava uživancija! Žal se po nekaj metrih konča, ker spet prečimo v desno proti nekoliko manj izrazitim radiatorjem. Tako se vzpenjamo nekoliko v desno proti kratkemu previsu, kjer se je potrebno z obema rokama stegniti za škraplo v desno ter se na rokah dvigniti čez. Tukaj sem bil sicer zelo hvaležen, da nisem imel rukzaka, ker bi sicer bilo to mnogo težje. Nato hitro dosežem štant. Miloš mi nekoliko počasneje sledi, saj ima na ramenih svoj rukzak. Je pa ta cug vrhunsko navrtan, tako da nikjer ni velike nevarnosti v primeru padca. Edini problem je, da je cug ena sama prečka, tako da povzroča veliko trenje vrvi - jaz sem s štrikom dvojčkom komaj prišel do štanta, ker me je tako vleklo navzdol. Lekcija št. 1 - naslednjič vzameva enojčka :).


Nato sledi še en cug z oceno III, kjer Miloš spet vtakne frenda, saj cug nima nobenega svedrovca. Sicer pa je tukaj svet že bolj razbit in treba je kar paziti, za kaj se primeš.


Ko doseževa zadnji štant ravno ujameva Brica, kako ga Jože spušča po zadnjem cugu. Brico na dnu vzame bormašino, svedrovce, kladivo in vso korespondenčno opremo in že pleza smer ter na ustreznih mestih vrta svedrovce. Kljub nekaj nesporazumom z Jožetom (pihalo je in se nista nič slišala) je smer hitro navrtana in jaz se spet prvi zapodim vanjo. Luštna linija! Zajeda, nato prečenje po podprijemih v desno, nato pa po izjemno plezabilnem razu navzgor. Varovanje je tudi tukaj odlično in varno.


Ko prispem čez raz, vidim en kup ruševja, nad njim pa kamin. Ker mi ni bilo jasno, kje je Brico šel, sliši pa me tudi ne, zavijem desno okrog ruševja. To se je izkazalo za usodno napako, saj bi moral iti samo naravnost. Sicer prav tako pridem do kamina, kjer je še zadnji svedrovec, vendar se mi dvojček tako zafeclja v ruševje, da komaj dosežem zadnji štant. Tako Jure iz tretje naveze pleza za menoj ter sprosti moj štrik, nato pa pride navzgor šele moj sonavezani, Miloš. Konec dober, vse dobro. In še ena naučena lekcija. Kaj, ko bi bila zadnja. No, Bricu in Milošu se oddolžim s praskami, saj me dodobra prevlečeta po ruševju, kjer sem štantal. Seveda je obema fino kot da bi bila majhna otroka :).


Sledi zelo zoprn sestop, kjer kakih 15 minut plezamo po vedno bolj strmem ruševju, nazadnje pa naredimo en abzajl (30m) na korenino. Tam se ostali odcepijo, mene pa čaka še recovery rukzaka, ki sem ga pustil v sredi smeri. Miloš gre z mano. Ker smo cel dan plezali in pozno štartali, je ura že pol 7, in mudi se nama, da bova ujela dan, saj nobeden od naju nima čelke s seboj (pač pa v koči...).


Ker nama Brico na hitro pove, kako prideva do travnate police, kjer sem pustil rukzak, se takoj (prezgodaj) zapodiva v skalno flanko. Miloš me varuje na rogelj, jaz pa plezam navzgor po skali. Seveda je skala sama plata z radiatorji, tako da možnost varovanja ni mogoča. Sicer je skala položna (III), pa me vseeno dodobra napsihira, saj bi padec pomenil veliko veliko poškodbo, če ne še kaj hujšega. Suvereno kolnem, zakaj sem moral rukzak puščati v smeri. Ko je Brico govoril, se je slišalo, kot da stvar ni noben problem.


No, ostali ta čas ravno sestopajo z Lazoviškega prevala in na srečo naju vidijo. Brico takoj pokliče Miloša, da sva vstopila previsoko. Kaj to pomeni? Ja nič, plezanje nazaj. Na srečo lahko izvedem prečko v desno v travo in bolj položno skalo. Plezalke dol, superge gor, ter nižje do pravega vstopa.

Končno sva na pravem vstopu, in jaz se spet lotim plezarije. Tukaj so radiatorji še večji, tako da je možnost kakršnegakoli varovanja ničelna. Preplezam 30m in končno sem na polici! Tam hitro spravim k sebi rukzak, naravnost pred seboj pa lociram tudi skalni rogelj, ki bo služil za abzajl. Odvežem se s štrika ter ga potegnem pol k sebi (Miloš drugi konec priveže na svoj rogelj), štrik dam okrog roglja ter ga vržem navzdol. Pride ravno do Miloša!

Ko sežem na pas po reverso, mi pade iz rok in veselo odcinglja navzdol po skalah! Ne morem povedati, kako sem bil takrat živčen! Delala se je noč, jaz pa sam delam abzajl na skalni rogelj, potem ko sem 30m plezal praktično "solo", glede na to, da nisem postavljal nobenega varovanja.

Skratka: zgrabila me je panika. No, nato se le umirim, naredim abzajl na polbiča in sem končno pri Milošu. Potegnem štrik, ga vržem v rukzak, vsak narediva nekaj požirkov iz čutare v mojem rukzaku (cel dan nismo skoraj nič pili), nato pa že letiva navzgor po travah do Lazoviškega prevala, kjer najdeva prehod do planinske poti, in končno se začneva spuščati ter kočo dosežea okrog 7:30 zvečer, ko se ravno dela noč. Tam pa pivo, nato pa v čelkah nazaj na Blato.


Zadnji pripetljaj z rukzakom je bil zelo življenjski in prav fina lekcija. Sem hitro videl, zakaj nas konstantno drilajo, kaj moraš storiti v tem primeru, kaj v onem, ipd. Izjemno hitro te zagrabi moment šibkosti, panika, in hitro storiš veliko neumnost! In to se je zgodilo v "ponižnem" Debelem vrhu, kaj, ko si nekje sredi 1000m stene? Ampak iz takih stvari se največ naučimo.

Nekaj več fotk čudovite plezarije in dneva na Picasa albumih, pa še Juretova objava - stric je naredil nekaj hudo hudih fotk!

torek, 9. avgust 2011

Balkan trip 2011: (2) Bolgarija

Sledi drugi del potovanja, od Beograda daleko :).

Vlak Beograd -> Sofija je bil povsem natrpan, vendar nam navkljub manjku rezervacije uspe zasesti kupe. Hitro se spravimo "spat". Zelo hitro dojamemo, da se neki sumljivi tipi konstantno smukajo po vagonu in nazadnje se nek gipsy-looking tip ustali pred našim kupejem. Nekje sredi noči pride mimo še en cigan in suvereno na hodniku odpreta loputo nad glavo ter globoko notri zbašeta kup črnih vrečk.


Seveda nam je hitro jasno, da smo priča švercanju iz Srbije v EU. Prav kmalu smo na meji, kjer policaji tipa seveda takoj posumijo (bil je zelo sumljivega videza), odprejo loputo, vendar pa, namesto da bi pogledali globoko notri zgolj z izvijačem poluknjajo po izolaciji ter seveda vrečk ne najdejo. Cigan pa je pameten, tako da si v rukzak naredi "bait" švercmaterial, drugače povedano nekaj pakung cigaret, tako da ga policaji samo napizdijo in vzamejo cigarete, medtem ko je glavnina robe prišla mimo.


Normalno seveda vsa ta procesija pomeni zamudo vlaka. Na srečo imamo v Sofiji veliko luknjo, tako da se nam ne mudi. Končno vlak spelje, cigan hitro zbaše robo nazaj v rukzak in vsi smo srečni. Balkan experience first-hand :).


Po neprespani noči torej le prispemo v Sofijo in kaj hitro spoznamo, da je Bolgarija morda v EU, vendar vsaj železniška postaja v Sofiji še močno vleče na socializem vzhodne Evrope. Takoj po izstopu iz vlaka nas napade nekaj tipov in ženičk, če potrebujemo vodiča/hostel, in zelo težko jih je odgnati stran. Ker imajo Bolgari svojo valuto (Lev), seveda moramo takoj v menjalnico, kjer lahko na kakšen račun ali kaj podobnega seveda takoj pozabiš.


Sicer pa je železniška postaja precej markantna - izjemno velika notranja hala, ki pa je žal povsem socialistična s prikazovanjem nacionalnih simbolov Bolgarije in goro betona. Žal! Na hitro se odločimo, da je 8 ur premalo za ogled Sofije, prav tako pa nekako ne zaupamo Bolgarom, vsaj tistim na postaji ne, tako da tistih 8 ur raje regeneriramo ude in glave kar na postaji.


Medtem se seveda odločimo, da bomo naslednji vlak (Sofija -> Burgas) rezervirali, tako da se Cuzo in Mič pol ure matrata z lokalci, da uskladijo naše želje. No, ena pozitivna stvar pa je vsekakor dejstvo, da je vse umazano poceni, tako da nas rezervacija za 6 oseb v svoj kupe stane pičlih nekaj naših Evrov.


Sama Bolgarija pa je vsaj sredi poletja precej neinteresantna. Z ekspresnim vlakom dirjamo nekako po sredini geografske višine države in ne vidimi veliko drugega kot skalno gorstvo, kjer raste praktično samo trava. Vmes srečamo en ogromen rudnik ter nekaj manjših naselij, ki so praktično ograjena z barakami, sicer pa je pokrajina zelo pusta in nezanimiva. Sicer gorovje (bolj položno, vendar kar visoko) zgleda kar povabljivo, vendar najverjetneje izven poletne sezone, kjer te sonce živega zažge.


Ob sončnem zahodu dosežemo Burgas. Po celodnevni vožnji in kvartanju smo prijetno utrujeni. Na srečo se je Cuzo zmenil, da nas pride na železniško postajo iskat šofer s kombijem direktno za naš hotel. Po enourni vožnji in neskončnem nerganju šoferja nad vsem kar leze in gre (bil je star čiko, ki seveda ustrezno ni znal kaj prida angleško) le prispemo v hotel, ki je sicer z "zgolj" tremi zvezdicami zelo fensi, ves v steklu, in hitro se postrgamo v sobe, kjer nas po zelo kratkem popivanju kmalu odreže.

Spimo kot topovi, vendar se do 9 nekako le premaknemo dol na zajtrk. Na srečo v hotelu ostanemo tri nočitve, tako da si ta dan vzamemo za regeneracijo, in celo dopoldne se v naši sobi kvarta in pomalo pije, jaz pa pretty much ležim in spremljam igro Enke, ki jo Bernik prav čudežno na veliko zmaguje. Aja, in seveda vase bašem gumijaste dobrote s sosednje postelje.


Nazadnje se le spravimo na plažo, kjer doživimo kar šok - ogromno hotelov, popolnoma turistični resort, sami klubi in diskači, avtentični McDonaldsi (ne fake, kot na postaji v Sofiji), Burger Kingi, KFC-ji ipd., shopping centri, ogromno pubov in še in še. Se vidi, da tu počitnikujejo trume Angležev in Nemcev.

Plaža je dolga kar nekaj kilometrov in je v celoti peščena, na njej pa se sonči horda ljudi. Poiščemo frej ležalnika in marelo ter se zapodimo v vodo. Je zelo topla, tako da se veselo namočimo in načofotamo. Voda nas kaj hitro zmatra, bliža pa se že pozno popoldne, tako da se usedemo v lokal na glavni ulici, kjer jemo mehiško, kitajsko hrano in pico. Skratka: zelo Bolgarsko :). Tudi cene so kar konkretne, sicer še vedno nekoliko ceneje kot pri nas, vendar že zelo blizu.


Sledil je večer sprehajanja po priobalni rivi. Neverjetno! Plaža se vleče kot čreva, in navkljub temu, da smo se sprehajali kake 2-3 ure, smo obdelali pomojem kakih 20% celotne plaže. Povsod hoteli, lokali, dance klubi, prodajalci in pa nekaj bizarnih scen kot npr. zadevanje s čistim kisikom, ribe čistilke, v katerih akvarij namočiš noge ter pa elastične naprava, kamor folk daje svoje otroke, akrobat pa jih izstreljuje v zrak (otroci seveda pri tem večinoma nemočno kričijo). Ne vem, ali je to zdravilo za starševske travme zamujene mladosti ali pa so gostje v Bolgariji Fritzli z avstrijskim sindromom.


Ko nas bolijo noge, se le obrnemo, pred hotelom nabavimo še nekaj piva ter pijače, vendar zabava v hotelu spet ne traja dolgo, saj nas spet zelo zgodaj pobere.

Mimogrede, želeli smo si podaljšati bivanje v našem hotelu še za kak dan (glede na to, da je iz igre izpadel Istanbul), vendar je seveda hotel popolnoma rezerviran in tudi v bližini ne najdemo ničesar ustreznega, kar bi bilo frej.


Naslednje jutro se odločimo, da ne bi radi šli nazaj do Sofije brez rezerviranega kupeja, tako da se Cuzo in Urška napotita z avtobusom proti Burgasu, da nam rezervirata kupe.

Ostali člani druščine pa si privoščimo lagano sportsko dopoldne, nato pa jo počasi bruhnemo proti plaži. Ta je čisto prazna, saj je vreme nekoliko oblačno. Cuzo in Urška nam kaj kmalu sporočita, da ne moreta nič rezervirati brez naših Interrail vozovnic, in ker je mednarodno okence na postaji v Burgasu odprto le do 3 (se mi zdi), se raje zmenimo, da se nekako takrat dobimo v Nessebarju.

Nessebar je edino UNESCO zaščiteno mesto v Bolgariji in je tudi nekako cilj našega potovanja, saj se nahaja zelo blizu naše plaže Sunny Beach. Mi se tja zapeljemo s trolo, potem, ko jo iščemo približno 1 uro.


Javna služba v Bolgariji je še vedno zelo na psu - tudi v tako turističnem kraju, kot je Sunny Beach (vsaj 100x večje od Portoroža) mama na avtobusni postaji zna 5 angleških besed in te nergaje odslovi, ko jo povprašaš po navodilih. Nazadnje le ugotovimo, da trola ne prispe na postajo, temveč da moramo kar na glavno cesto, kjer se nam končno uspe vkrcati.

Notri se kakih 20 minut peljemo kot sardine, saj vsa masa ljudi rine proti Nessebarju (ker je oblačno vreme). Končno izstopimo in sledi sprehod po celini do nasipa, ki povezuje Nessebar s celino.

Nessebar je otoško mestece, ki je bilo najprej grško, nato rimsko, nato bizantinsko, nato pa turško. V nekem trenutku je vsebovalo kar 80 cerkva, pa je otoček zelo majhen! Šlo je sicer za majhne cerkvice, pa vseeno.... Crazy lunatics :)


Mestece je res biser Bolgarije in ima dušo, vendar je res škoda, ker je gužva ogromna. Na nasipu vidiš mlin na veter, vhod v mesto pa stražijo kar konkretne ruševine obrambnega zidu. Mesto vsebuje labirint uličic z raznoraznimi prodajalci šare, cerkvami, menjalnicami, gostilnicami in sprehajanje je res luštno. Hitro nas zagrabi lakota in privoščimo si kar južno v restavraciji nekega hotela.

Jaz naročim (baje) Bolgarsko tradicionalno jed, medtem ko si ostali privoščijo šnicle in pice. Jed je podobna, kot bi pri nas naročil svinjo z zelenjavo (paprika, paradižnik, čebula) in krompirjem, pečeno v istem loncu. Nič posebnega, vendar je spečeno dobro, tako da se fino najem kralja živali.

Sledil je še sprehod po Nessebarju, kjer si privoščimo sladoled, ter ogled nekaj cerkev (od zunaj), saj jih je velika večina napol podrtih.

Kot rečeno ima Nessebar dušo in prijetno se je sprehajati po njem, vendar moram priznati, da je v Turčiji skoraj vsako večje priobalno mesto tako - pri tem, da so Turki še bolj prijazni, ruševine pa so sicer res bolj starodavne kot tukaj, pa jih je še zmeraj ogromno!


Nazadnje se odpravimo nazaj, kjer se spet tlačimo v troli. Sledi večer popivanja, kjer nas spet hitro odreže.

Naslednje jutro sledi hiter zajtrk, avtobus do Burgasa (hotelski shuttle nas je ocuril nadmočno - za 6 oseb smo dali okrog 80€, medtem ko je avtobus stal mislim da okrog 2€ po glavi), tam pa se tudi zmenimo in rezerviramo kupe za vlak Burgas -> Sofija. Tukaj je situacija drugačna - baba na okencu zna predvsem nemško.

V Sofiji imamo 2 uri pavze, tako da gremo v Billo in ven na burek in jogurt ter se prijetno najemo ter zapravimo zadnje Bolgarske Leve.


Tudi v drugo smer je meja Bolgarija - Srbija velik problem, in vlak nam vedno bolj kasni. V Beogradu imamo načeloma sicer cca. uro in pol luknje, vendar se vedno bolj zavedamo, da bomo zamudili vlak Beograd -> Zagreb. Že pred Beogradom se spokamo ven na hodnik in v sivem jutru v Beogradu poskačemo iz vlaka, takoj ko se ustavi. Zamujamo kakih 5 minut, vendar na srečo nismo edini, in kar velika skupina ljudi nas šprinta po železniški postaji na sosednji peron, kjer na srečo vlak za Zagreb še stoji. Poskačemo notri v vagon s sedeži in se deployamo. Rešeni! Notri je tudi prijetna klima in sam vagon je zelo moderen, izvemo pa še, da ta vagon pelje z Beograda v Munchen. To pomeni, da nas bo točno ta vagon pripeljal direktno do Škofje Loke :).


Najs! V Škofji Loki smo okrog 3, 4 popoldne. Sledi še prevoz domov, nato pa spanje.

Suma sumarum je bil celoten trip zanimiva izkušnja, vendar pa bi človek za dejanski vlak trip potreboval mnogo več časa (preferrably 3 tedne +), ker se skoraj ves čas samo voziš. Saj je zanimivo kvartati na vlaku, ampak ne čez tako razdaljo, kot smo jo mi naredili v enem pičlem tednu. O državah pa takole - Beograd je zanimiv in moderen, vendar dvomim, da odraža celotno Srbijo, Bolgarija pa še zdaleč ni zrela za v EU, čeprav je okolica Burgasa izjemno turistično razvita.

Skratka: na Balkan se bo še šlo, ker je fino in poceni. Več slik s tripa pa na Picasi.

ponedeljek, 8. avgust 2011

Balkan trip 2011: (1) Od Ljubljane do Beograda

Za letošnji dopust nisem imel planiranega nič posebnega, vendar pa nas je rešil Cuzo, ki je predlagal, da bruhnemo proti Balkanu. Ker sam letos nisem bil tako pri denarju kot prejšnja leta (avto...) sem se seveda povabilu veselo odzval, saj nas je celotna pot nazadnje stala okrog 350€; v zahodni Evropi bi nas za tako potovanje sigurno obrali za 2x ceno.


Plan smo hitro začrtali: z vlakom iz Ljubljane do Beograda, od tam proti Sofiji, nato pa do Črnega morja (Burgas), nazadnje pa še v stik z Azijo - Istanbul. No, nazadnje smo morali Istanbul odstraniti iz itinerary-ja. Pa več o tem kasneje.


Začeli smo v ponedeljek okrog 1 zjutraj. Jaz komaj buden prispem do železniške postaje v Ljubljani, saj sem prišel direktno iz celodnevne vožnje po Italiji na poti z Mont Blanc-a.


Zelo hitro dobimo prvo lekcijo - v prihodnje bomo rezervirali kupeje, saj je namreč vlak Ljubljana - Dobova povsem nabasan, tako da se nas vseh 6 pustolovcev nabaše v prostor ob vratih (in ob WC-ju, ki pa na srečo ne dela, kar posledično pomeni, da nam ni treba umirati ob čudovitih vonjavah). Tam srečamo Grka, ki potuje po Evropi in je zelo fasciniran nad Piranom, zdaj pa ga piči proti Madžarski.


V Dobovi (kjer je meja) Cuzo odkrije, da je pozabil pasuž, in seveda pol ure vsi rejđamo, kaj nam je storiti. Nazadnje se zedinimo, da do Bolgarije pasuša sploh ne potrebuješ (zadošča osebna izkaznica), Istanbul pa žal črtamo iz potovanja (ker bi tudi Aljaž imel probleme).


V Zagrebu stopimo z vlaka ter imamo kaki 2 uri pavze. Vmes se Mič takoj zaplete v pogovor z dvema nabasanima Hrvatoma, od katerih mu eden da še Facebook naslov (nek Mario). Ostali zmajujejo z glavo, jaz pa bolj kot ne v sede kinkam.

Na srečo se moramo kmalu odpraviti na naslednji vlak. Na vlaku Zagreb - Beograd na srečo ni velike gneče in dobimo lasten kupe, kjer se vsaj približno malo naspimo. V Beogradu prispemo sredi dneva. Takoj menjat denar, nato pa kar z vsemi rukzaki in vsem bruhnemo proti hostlu, za katerega so nam zagotavljali, da je relativno blizu, nazadnje pa se je izkazalo, da bi do tja peš verjetno hodili kar nekaj ur.


Na žalost je železniška postaja v Beogradu (tako kot skoraj povsod) locirana nekoliko proč od glavnega, turističnega dela mesta, tako da se sprehajamo med nezanimivimi pročelji in ulicami. Že takoj spoznamo, da je iluzija o čevapđinicah na vsakem koraku res le iluzija. Prej najdemo Prešernovo klet, gostilno in pivnico, kjer strežejo slovensko hrano. Ker smo lačni se ne obotavljamo in se dodobra najemo pečenic in zelja.


Na srečo nas po še nekajurni hoji strezni, da gremo na avtobus, ki pa nas dejansko pripelje relativno blizu do hostla. Nato sledi še iskanje le tega, ki nam vzame kake pol ure, pri čemer smo vsi zelo jamrali, ker že cel dan nosimo ta velike rukzake z robo.

No, nazadnje hostel le dosežemo in je prav čeden in urejen. Bruhnemo pod tuš, ven v market po pijačo in hrano, to spijemo in pojemo, nato pa nas kaj hitro odreže.


Naslednje jutro je na sporedu ogled Beograda. Poberemo rukzake, se vkrcamo na avtobus in pičimo do železniške postaje, kjer za cel dan za drobiž pustimo velike nahrbtnike. Nato želimo tudi rezervirati kupe za naslednji vlak (Beograd -> Sofia), vendar se na okencu zalomi. Na tem mestu pa žal moram potarnati, da je customer service bil na zeloo nizkem nivoju. Mlada lepotička je sprejela natanko ENO stranko, nakar je pol ure letala okrog po pisarni in se lepotičila pred ogledalom. Kar je seveda pomenilo, da je njena sodelavka dobila vse stranke, in kmalu se nabere kar konkretna vrsta. Seveda se mladenka ni pustila motiti in se je še naprej vedro ličila.

No, nato je sledil sprehod mimo parka študentov ter Beograjske univerze proti Beograjski trdnjavi. Ta del mesta je bil lep, turističen, poln ljudi in praktično evropsko drag. Na glavni ulici nimaš kaj veliko občutka, da si v Beogradu, saj te obkrožajo francoski, mehiški, kitajski lokali ter velike modne veleblagovnice.


Tako prispemo do trdnjave, ki je izjemno lepo ohranjena - za zidovi pa skriva košarkarska in teniška igrišča, zelen park in kar nekaj muzejev. Super ideja za prostorsko rešitev velike stare trdnjave, ki bi sicer najverjetneje skrivala kup neuporabnih zaraščenih površin! Mi se odločimo obiskati vojaški muzej, ki ga praktično ne moreš zgrešiti, saj ga obkroža stara vojaška roba, od topov, tankov pa do lepo ohranjene Katjuše. Muzej je relativno velik, spremlja pa zgodovino območja Srbije od prazgodovine pa do danes. Jaz tudi pridem na svoj račun, saj vidim del krila sestreljenega F-117 med zadnjo Balkansko vojno, ki ga seveda na veliko oglašujejo :). Letala F-117 naj bi bila radarsko nevidna, pa je Srbom uspelo enega sestreliti s popolnoma običajnim protiletalskim sistemom. Sicer pa se muzej izjemno hitro konča, ko človek pride do 90 let zadnjega stoletja, saj je temu posvečena pičla ena soba, kjer imajo poleg omenjenega krila zgolj še nekaj orožja in oblek ameriških "okupatorjev".


No, po ogledu muzeja morajo priti na vrsto še dekleta, tako da se odpravimo proti slavnemu Beograjskemu živalskemu vrtu, ki pa mene osebno ne impresionira preveč. Je "stisnjen" v zidove Beograjske utrdbe, tako da je veliko živali stisnjenih na zelo majhne prostore; tudi čistoča je daleč od zadovoljive, je pa res da imajo nekaj bolj eksotičnih živalskih vrst, kot so npr. kenguruji. Sicer pa menim, da je Ljubljanski ZOO precej bolj urejen in zanimiv, pa tudi živali imajo bolj ugodne razmere za življenje.

Po ogledu živalskega vrta smo že kar malo lačni, in ker gre za naš zadnji dan v Beogradu se odločimo, da tokrat le poiščemo čevapđinico in se najemo kot kralji. Na srečo nam natakar na glavni ulici zaupa lokacijo fine restavracije s pristnimi čevapi, tako da jo končno lociramo. Čevapi, kajmak, čebula in prebranac so top shit in ko jih poplaknemo s kozarcem piva se počutimo prav nebeško. Žal se nam kar mudi, saj imamo večerni vlak do Sofije.

Še kakšna fotka več pa na Picasi. Stay tuned for part 2!